Območje med dvema poloma, eden je bolj neresničen od drugega. Na prvem polu se nahaja ponos in odnos do votline, iz katere izide vsako človeško bitje (razen carjev, ki jim je zaradi zareze v svet to odločanje o dobrem ali zlem prihranjeno). Na drugem polu je osamljenost, ki se manifestira v tisočih oblikah tega, čemur danes nonšalantno pravimo zabava. V prestavljenih dojemanjih, v umetniških videnjih, v erotiki voajerskega vpogleda v sosedovo dnevno sobo, v zasledovanju sončnih žarkov na srebro in nastajanju procesirane realnosti, fotografije. Zabava služi ohranjanju statusa quo z resničnostjo. Povede nas stran od nje, da bi resničnost samo sploh lahko uvideli, kakšna je, kako se izgrajuje, da bi uvideli jermen časa, ki se razteza in krči v tej resničnosti. Na ulici mi je iz žepa padel ključ. V področju, velikem petdesete kvadratnih metrov (da bom natančen: 49,8), ni bilo sledu o njem. Nikjer nobenih rešetk, predražnikov iz kovine, skozi katerih reže bi se bil nemara izgubil, nobenih pasatnih vetrov, ki bi pometali pod ulice, nobenih mimoidočih, ki bi se smukali za dobičkom od neumnega turista. Ključa ni. Kje se je torej zgodil zamik?
Drugo osišče se razpenja med moškim in žensko. Med popolnoma identičnima utelešenjem samorefleksije in prvima uspelima poskusoma narave, da bi v mesu skrojila svoje zrcalo. Razvrat in nerazumljenost, nerazumevanje in končnost vsega živega. Vse to se povezuje v človeku, deljenem na svojo levico in desnico. Na princip moškega, ki ureja kaos, in naćelo ženske, ki predstavlja kaos - torej nasprotje ni klasične nravi, ne govorimo namreč o nasprotju med kaosom in kozmosom, nego zgolj o nasprotju med posrednikom in enim od obeh brezen. V kom ali čem se spočenja in ponehuje prvo brezno? Kje je torej kozmos? V rokah moškega, v njegovi srčni žili, v njegovi elektrodi, ki veže rdečo kri z kobaltno vodo? Ali pa se krog zaključi v ženski, ki ga ne more zaključiti sama, ker je pot pretežavna in se mestoma izneveri njeni neskončni želji v somrak nedoumljivega?
Zakaj je vedenje brezno z britvastimi apnenci po robu, da se ti obnje ogrebe vse nakinčano perje, ki ga pridobiš skozi samozavest človeško? In zakaj je sreča planjava, okrog katere se v očišču vse zlagoma spušča in se zdi nizko, nepomembno, prostrano daleč, da je tvoje sedišče, kraljeva razgledna točka, vedno pomirjena, zakaj nobenih tekmecev ali spora ni na vidiku?
In zakaj, seveda, so moji stavki, tako dolgi, da se v njih porajanju ospevajo zvezde in množijo gostosevci, da se globularne zvezdne kopice tako na gosto drobijo še dlje in globlje v vidno polje, da se jim ne da več niti zaklicati: "Ustavi! Dovolj! Ne morem več!" Ne, seveda ne bom šel spat šele po smrti.
Razburjenost je stanje duha, v katerem naravne in pristne človeške misli postanejo nabuhli žulji, po katerih se spotikajo sicer prožne noge. Misel nato bezlja naokrog kot inuitski hitri tekač, drugega počitka ni slutiti kot tistega, ki se mu pravi črka. Črke. Velik poklon bi rad izrazil tistim posvečenim dvonožcem, ki so jim žulji zatekli tako daleč, da se je njih blazinasti dotik razširil še na soseda in njegovo ženo, na otroke zemlje, na vse. Da se stisnemo skupaj, preden bo prepozno.
In finale: patetika je občutja ničnosti vsega in zategadelj povzdigovanja ničevosti. William Makepeace Thackeray je samo ime, in imena so druga, bolje zveneča, Parsifal, Renske Nimfe, Klaus Kinski, Apollo, Saljut, Samarkand, Tycho Brahe, Orfej, Satie, Takanohana, Mauna Kea, glej, glej, vse ima zvezo z zvezdami, morda se mi je do kraja zmešalo. Hjah, ko bi se mi vsaj. Ko bi se mi vsaj.
Zakaj moram ubiti svojega prijatelja, da bi ostal pomirjen s sabo, zakaj moram gledati svojega sovražnika v oči, ko mi vendar iz njih srka strah in ga, oplojenega v sebi, vrača nazaj? Zakaj ne morem imeti prijateljev? Ker preveč govorim ali ker premalo povem?
Pozdravljam vas, nevidni sinovi Termopil, s temle: http://www.youtube.com/watch?v=6j1MMfb2xD4
Lepo ime za stroj, ni kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar