Pohujšljivo ravnovesje

Delam(-o).

Aristarhov model. Vzorec. Zračna luka Mikołaja Kopernika v Wroclawu (bivši nemški enklavi, imenovani Breslau, danes delu Poljske). Pojmi matematika ali fizika so nespremenljive kvote, ki jih je treba odkriti in povezati med sabo. Moji pojmi so soočanje s kaosom v nedoločni obliki. Če se da v eksaktni vedi zapisati neskončno vrsto, izračunati irealno ničlo polinoma ali prestopiti nivo kvantnega še stopnico nižje - ali preprosto opazovati Rubensovo cev, kako se boči v uporabnem osciliranju melodičnih kompozicij, potem se v področju, kjer se trenutno nahajam, vedeti le za ključna oprijemališča, za točke v sistemu, med katerimi pa je od dneva odvisno, ali je razdalja med njimi daljica, vektorski produkt v paralelogramu ali pa kar kakšna krogla. Rombni dodekaeder, celo to bi se nemara našlo posredi med dvema točkama igralskega stremljenja - začetno in končno. Nikoli ne vem dobro, katera je katera, za zdaj, ker se mi vsake toliko pripeti, da pot izzveni kot odmev teorije zlate dobe ali pa danes domala absurdnega in hiperrealnega Demokritovega atomizma. Panteizem ali panenteizem, včasih je prvi občutek tudi za ljudi brez občutka edini pravi strel, edini zadetek, jabolko iz bajeslovnega spisa o Williamu Tellu. Na koncu to brezglavo ihtenje in rovarjenje za popolnostjo (sploh kadar je na voljo izrazito malo časa) zaide v slepo ulico, tako da noči postanejo dnevi in dnevi najbolj temačne noči. Najbolj pogost obrat je ta, da je obrat popoln in nič manj radikalen, kot je neumna želja vsakič dosegati nedosegljivo. V trudu je le en del resnice, drugi pa je na dlani, kot žametni vzglavnik, protokolarna blazina, na kateri leži svetli ključ, preprost, da bi se vlomilec, ki bi ga opazil, že zdavnaj lotil vdirati skozi tista vrata, ki jih ta ključ odpira.

Resnica je ta, da je spomladi trava skoraj tako rjava kot blato, ker se iz očem nerazpoznavnega spoja zaspanega življenja rojeva vse naenkrat, povrhnjica prsti, njeno tkanje, žile v cvetnih listih, žile v listih nasploh, kavke po krošnjah, štorklje po suhi slami, pupki in urhi, nosorogi in ankilozavri. Ko se zbudi občutenje rahlega humusa, na katerem stoji skoraj vse, kar je človek izgradil in postavil, postane življenje v niču in v počitku znosnejše, ono drugo, okretno in napadalno in prosvetljujoče, pa postane še bolj mikavna skrivnost. Izostrita se eros in tanatos. Zavest o prehodni naravi vsakega, še tako velikega čustva, je zavest o njegovem bližanju, o bližanju ne kar nekega navadnega smehca ali spogleda z očmi, ampak o bližanju tropskega hurikana, ki bo prvi zares zagrizel v oddaljeno celino, tako oddaljeno, kot sem lahko le sam od sebe.

Paul Celan je bil tudi žid, seveda, nemara je bil žid celo Andre Gide in židanih rut je bilo sploh v njunem času več kot zadosti, a kaj mi vse to pomaga, vse to vedenje o tolikerih resnicah minulih časov, ki je današnji na njih zgolj zgrajen, ne da bi jih zares poznal? Briga me, kaj se je cedilo Ivanu Cankarju po košatih brkih, najsi mu je tudi sama presvitla krizantema umetnosti rasla naravnost iz punčic očesa v črke, ki jih je polagal v rosni papir, nikakor ne morem vedeti, kaj je bilo njegovo hotenje. Svojega pa moram vzpostaviti in dvigniti, kot mlaj na majski spočetek. E, tako se počutiš, kadar zagrizeš v jabolko in imaš natanko pol stotinke, da se izjasniš, ali ti je okusno ali ne. Kot mlaj (mlada luna in drevo, op.p.), ki mu spodaj žgečkajo podplate zakovice, posredi je gol in ves tak, kakor je, na vrhu pa se šopiri z vsem tistim, česar ne upa narediti in stoji na miru kot kak zmrznjen nordijski bog ali pa leni totem južnega plemena. Jebeš ti južni otok, Kajetan moj dragi in srčni, zdaj je čas za bojne trireme, trirogeljnike, triceratope in večurni spolni akt v troje. Nekje med mano, mano igralcem in mano v domišljiji vloge se bo zgodila drobna resnica. Bog jo požegnaj.