Pusti že ta spor med naivnostjo in konjskimi plašnicami

Kaj je desničarstvo? Slovesno sklicevanje na zdravo pamet, torej zatrjevanje, da je desnica  za pisanje, brcanje na gol in onanijo, da je za človeško manufakturo dominantna roka. Od praveka in na veke vekov. Levica je roka šibkosti, roka prekomerne ekspresije, Juda je po tisti mošnjiček srebrnikov zagotovo segel z levo roko in leva je tista glava, ki trdi, da smo vsi ljudje enaki.

Sarajevo se z režiserjem Pašovićem spominja svojih več kot enajst tisočih mrtvih, Pedro Opeka s polnimi štirinšestdesetimi leti uteleša svoj priimek na od boga pozabljenem Madagaskarju, Tomo Križnar na mejnih območjih obeh Sudanov z robato gorenjščino ječi svojo tožbo genocida ... končno vprašanje je - je mesijanska narava teh nekaj ljudi plod njihove osebne muke in želje po pozornosti ali je njihov altruizem več od trika egoizma? Verjetno se v vseh treh bijeta desnica in levica in obe bi si želeli, da bi bilo rok vsaj osem, nekako tako po Šivino, ali pa da bi bile vse skupaj silne in mitsko vzdržljive kot Muruganova sulica ... Kdo je torej levičar? Najbrž vsi trije.

Ko berem Erazmovo Hvalnico norosti, se mi v njej zdi nekaj navidez humornih puhlic zelo podobnih tistim, ki jih premore sodoben konzervativec. Najlepši izmed radostnih vzklikov idiličnega življa (to, čemur sam izpod brka pravim Dafnis in Hlod estetika), ne le slovenskega in sploh ne le slovanskega, je ta, da je zdrava pamet zmožna presoditi prav, brez védenja, brez prevelikega razmišljanja, predvsem pa - brez širjenja polja možnosti. Zdrava pamet pozna dve poti in med njima v prst zasaja sveže prebarvan in bleščav kažipot. Morda, hej, čisto mogoče pa je ta kažipot že malo načel lubadar, tako zaradi suše, in se bo sesul sam vase, ko bo popotnik enkrat hotel iti po travniku med obema cestama. Tako preprosto je biti pravilen! Ortogonalen, zarobljen, vzorno zašit, poštirkan in vedno v Zevsovi pozi absolutnega nadzora - zajašimo torej to ... Evropo.

V LJubljEni se bliža predstava Josefa Nadja, ena redkih omembe vrednh stvari letošnje pomladi. Če se bo moj stavek potrdil v resničnosti, bo tudi sam dogodek nekaj, kar od Nadja pričakujem. No, sicer pa sam pravi, da ta predstava, s katero prihaja gostovat v Cankarjevo banovino, govori o vlogi sodobne umetnosti - če kaj, se mi zdi to bolj ključno vprašanje, kot tisto, kakšna je vloga sodobne znanosti. Vprašanje pa je tako ali od davnine že metagovor o umetnosti.

Nekaj dni za Nadjem gostuje Valerij Poljanski s svojim Zborom ruske državne kapele, lahno žgoleč Rahmaninovega Večernice. Eno najbolj mogočnih in vendar skromnih ruskih liturgičnih zborovskih del, ki neizpodbitno slavi tega izgorevajočega in trzajočega križanega boga, ki (po Artaudu) povzroča te manične depresije v kristjanih vsepovsod, bo končno moč slišati tudi čisto pred domačim pragom. Ampak ...

Mene čaka druga, velika skrb. Vloga, ki nastaja, žaromet, ki se ji dobrika, rob odra, ki jo izpodkopava v previsno steno. V tej drugi skrbi je razlika med ambicijo in misijo (ambition - mission). V njej je dediščina družine, ki se vnovič postavlja na tnalo, krotko čakajoč svojo sekiro, razbeljeno peč ali mirne, trudne roke kovaške hčere. Bukova kot že je ta prispodoba, bolj zares ne bi moglo iti. Prvič nimam absolutno nobenega izgovora, odkar je z mano zavest, da dejansko stojim v prostoru, kjer ljudje občujejo s svojimi strastmi, razočaranji, projekcijami, slavnimi odbleski in tlečimi iskrami. Še vedno se mi zdi gledališče sijajno, posvečeno stebrišče, v katerem se pogovarjajo sohe malikov in prividi pravih svetnikov, oljne slike zločestih obrazov z izrezanimi očmi za vohunjenje in nenadejana okna v breztežno prostranstvo. Ode prepuščam Pindarju, polena deblom, iz katerih so jih iztrgali, samo oči in ust si želim. Ostalo, zaradi mene, lahko vzame kak nepoklicani dacar, krmežljav in butast kot frizura kokeršpanjela.

Vse želje in zapisi se zdaj umikajo tistim, ki znajo in zmorejo. Jaz bom za kratko odkorakal proč od želje po pozornosti, da bi lahko predrugačil svojo usodo. Z nasmeškom, počrnelo plombo in trmastim krčem v vratu.

"New age"

Nekje na pol poti med Ljubljano in neznanimi kraji najredkeje naseljenih koncev sveta, kot je denimo tista zaplata lenobnega peska okrog Ulan Bataarja, se zdaj skriva odgovor na nagradno vprašanje. No, seveda tudi onkrat, verjetno v kakšnem mravljiščno naravnanem Tokiu, kamor potuje moj dober prijatelj, verjetno točno v teh urah, ko kdo že bere te spodnje terapevtske izpiske.
Nagradno vprašanje je tako: ali je občestvo blogerjev namenjeno izmenjavi osebnih in intimnih ali samo osebnih izkustev? Mislim, da se že ves čas trudim dokazati nasprotno od tistega, kar je nemara boljše in bolj ... prav. Torej: trdim, da je pisanje spletnega dnevnika, o katerem vrh vsega nihče ni prav zares obveščen, razen tistih, za katere naključje poskrbi, da je temu tako - v prvi vrsti intimna stvar. Ne zanimajo me izkustva, ki se jih da prebrati ali - bognedaj - preveriti kje drugje. Če naj v novem eonu svetovni splet prevzame (in za to si že srčno prizadeva) del vloge dnevniških zapiskov, kvatrnih pomenkov tjavdan in - morda - sežetkov tistega, kar pripovedujejo različni rapsodi ob večernem ognju, potem mislim, da je tako bolj ... prav. Ni pa nujno tudi bolj uporabno. Konec metapisanja.

Gledališče je volčje žrelo. To je citat mojega (drznil bi si reči) gledališkega prijatelja, ki ga ne bom zastonj vsake toliko ponovil, si mislim. V gledališču namreč nimam na pretek prijateljev (vsaj jaz se potencialnim ne odprem dovolj, ker ima vsakdo svojo mejo pozornosti) - večinoma gre za izredno občutljive ljudi, ki so sposobni prenašati ogromne količine informacij, merljivih in abstraktnih. Zato je druženje z njim nekaj tako edinstvenega in sočnega, čeprav nimaš zavoljo tega vrtiljaka vitalnih sil nič več prijateljev kot kakšen fizik ali kovinostrugar. Še več - dosti težje jih je poiskati v tej nepregledni, mrgoleči žužnjavi zanimivih glasov. Jeki, odzveni, kriki navdušenja in samote, gluhe loze in nedosežni zvonki rafali. Mnogokrat celo v navalu odkritega humorja kdo navrže, da ljudem v umetnosti žal njihova inteligenca komaj (ali sploh ne) dohaja njihovo intuicijo. Kako bi bilo torej lepo, če odgovorim na to skrajno logično in preveč racionalno tezo, če bi tisti pridni in družbeno uporabni ljudje z druge strani te čudaške razmejitve svoji intuiciji dali več vetra v jadra. Ker pa so te dihotomije že od časa starih Grkov naprej le zakoreninjeni oksimoroni, torej bolj ali manj same sebi namen, potlej je škoda besed. Človek je iz enega telesa, ki ni ne vidno in ne nevidno (če sem nevtralen), ampak integral.

Kot tak integral, da po Heglu preidem v tretjo fazo, sem ta konec tedna dočakal:

• polet - to, da se v predstavi, ki mi jo je mučno igrati (razlogov je več, vsem je skupni in končni imenovalec ta, da se ne počutim dobro niti v svoji lastni, zasebni koži, ko stojim na odru), končno enkrat počutim, kot da zajemam in sprožam svoj živahni tok, ki drugih ne moti, meni pa daje moči in volje, kljub temu, da še mnogo stvari ne "stoji na svojem mestu",
• rojstvo - nekdo zelo pomemben v mojem življenju je dobil svojega prvega otroka; zdi se mi, kot da vsakič, ko se to zgodi (dvakrat doslej), ko nekdo, ki ga zelo dobro poznam in sva si blizu, spočne in rodi/dobi otroka, začnem razmislek o novem življenju z začetne točke; kot bi se vse dotlej iztuhtano v hipu sesulo v prozorne opilke tistih suverenih, a vendar polovičnih dognanj,
• zavest, da bom prvič obiskal (in sem, zdaj preteklik) dekle, s katerim bi raje (akoravno tresoč se) šel na odkrit zmenek, namesto tega pa sem šel na skoraj delovno srečanje - hotel sem ji povedati nekaj ključnih opažanj in blagih, blagohotnih opazk glede tega, kar počne (ker mislim, da je v njej nekaj žlahtnega, ko stoji na odru) - pri vsem tem pa sem se skušal "brzdati", brzdati svojo moško (in ne človeške) naklonjenosti, ker se mi zdi, da je njeno trenutno razmerje (kot mislim za vsako razmerje, če lahko traja in ni popolna laž) z njenim fantom absolutno previsoka prepreka za mojo etiko; ergo, brez ovinkarjenj, ženska me na nek čuden, a močan način privlači, scela, ampak ona ima fanta in tukaj ne morem mimo tega, ne morem in ne smem; tolaži me edinole to, v psihološkem smislu, da mi je bila všeč že preden sva se dejansko spoznala - in dolgo preden sem izvedel, da je, kot bi se reklo, zasedena, kar pa je, bi rekel bolj jalova tolažba - vsekakor pa je imenitno mesto za vseh vrst tretjeosebnih "pametnih nasvetov";
• spoznanje, da me čakajo me trije tedni zagonetnega ustvarjanja nove predstave - težki bodo predvsem zato, ker je slastna ta tvar, ki so jo kanemo oprtati čez rame in z njo raziskovati neznano; tako prijetno bo in navidez lahko, pa vseeno tako kaotično, tako izčrpljujoče je delati to predstavo; najlepše pa bo seveda, če se bom v tem preostalem času uspel tako izgubiti v materialu, da me bo ven povlekla šele zona somraka, ki jo do kraja razpihne noč po premieri. 

To je to. Če bo vsaj še en tako uspešen teden do konca leta, si dam na poroženele podplate vkovati podkve za srečo in v glavo si zabijem kak kroparski cvek modrosti, da bom strumno in umno še naprej lahko pisaril te vroče sranjarije svoje glave. Živela republika.