Nagradno vprašanje je tako: ali je občestvo blogerjev namenjeno izmenjavi osebnih in intimnih ali samo osebnih izkustev? Mislim, da se že ves čas trudim dokazati nasprotno od tistega, kar je nemara boljše in bolj ... prav. Torej: trdim, da je pisanje spletnega dnevnika, o katerem vrh vsega nihče ni prav zares obveščen, razen tistih, za katere naključje poskrbi, da je temu tako - v prvi vrsti intimna stvar. Ne zanimajo me izkustva, ki se jih da prebrati ali - bognedaj - preveriti kje drugje. Če naj v novem eonu svetovni splet prevzame (in za to si že srčno prizadeva) del vloge dnevniških zapiskov, kvatrnih pomenkov tjavdan in - morda - sežetkov tistega, kar pripovedujejo različni rapsodi ob večernem ognju, potem mislim, da je tako bolj ... prav. Ni pa nujno tudi bolj uporabno. Konec metapisanja.
Gledališče je volčje žrelo. To je citat mojega (drznil bi si reči) gledališkega prijatelja, ki ga ne bom zastonj vsake toliko ponovil, si mislim. V gledališču namreč nimam na pretek prijateljev (vsaj jaz se potencialnim ne odprem dovolj, ker ima vsakdo svojo mejo pozornosti) - večinoma gre za izredno občutljive ljudi, ki so sposobni prenašati ogromne količine informacij, merljivih in abstraktnih. Zato je druženje z njim nekaj tako edinstvenega in sočnega, čeprav nimaš zavoljo tega vrtiljaka vitalnih sil nič več prijateljev kot kakšen fizik ali kovinostrugar. Še več - dosti težje jih je poiskati v tej nepregledni, mrgoleči žužnjavi zanimivih glasov. Jeki, odzveni, kriki navdušenja in samote, gluhe loze in nedosežni zvonki rafali. Mnogokrat celo v navalu odkritega humorja kdo navrže, da ljudem v umetnosti žal njihova inteligenca komaj (ali sploh ne) dohaja njihovo intuicijo. Kako bi bilo torej lepo, če odgovorim na to skrajno logično in preveč racionalno tezo, če bi tisti pridni in družbeno uporabni ljudje z druge strani te čudaške razmejitve svoji intuiciji dali več vetra v jadra. Ker pa so te dihotomije že od časa starih Grkov naprej le zakoreninjeni oksimoroni, torej bolj ali manj same sebi namen, potlej je škoda besed. Človek je iz enega telesa, ki ni ne vidno in ne nevidno (če sem nevtralen), ampak integral.
Kot tak integral, da po Heglu preidem v tretjo fazo, sem ta konec tedna dočakal:
- polet - to, da se v predstavi, ki mi jo je mučno igrati (razlogov je več, vsem je skupni in končni imenovalec ta, da se ne počutim dobro niti v svoji lastni, zasebni koži, ko stojim na odru), končno enkrat počutim, kot da zajemam in sprožam svoj živahni tok, ki drugih ne moti, meni pa daje moči in volje, kljub temu, da še mnogo stvari ne "stoji na svojem mestu",
- rojstvo - nekdo zelo pomemben v mojem življenju je dobil svojega prvega otroka; zdi se mi, kot da vsakič, ko se to zgodi (dvakrat doslej), ko nekdo, ki ga zelo dobro poznam in sva si blizu, spočne in rodi/dobi otroka, začnem razmislek o novem življenju z začetne točke; kot bi se vse dotlej iztuhtano v hipu sesulo v prozorne opilke tistih suverenih, a vendar polovičnih dognanj,
- zavest, da bom prvič obiskal (in sem, zdaj preteklik) dekle, s katerim bi raje (akoravno tresoč se) šel na odkrit zmenek, namesto tega pa sem šel na skoraj delovno srečanje - hotel sem ji povedati nekaj ključnih opažanj in blagih, blagohotnih opazk glede tega, kar počne (ker mislim, da je v njej nekaj žlahtnega, ko stoji na odru) - pri vsem tem pa sem se skušal "brzdati", brzdati svojo moško (in ne človeške) naklonjenosti, ker se mi zdi, da je njeno trenutno razmerje (kot mislim za vsako razmerje, če lahko traja in ni popolna laž) z njenim fantom absolutno previsoka prepreka za mojo etiko; ergo, brez ovinkarjenj, ženska me na nek čuden, a močan način privlači, scela, ampak ona ima fanta in tukaj ne morem mimo tega, ne morem in ne smem; tolaži me edinole to, v psihološkem smislu, da mi je bila všeč že preden sva se dejansko spoznala - in dolgo preden sem izvedel, da je, kot bi se reklo, zasedena, kar pa je, bi rekel bolj jalova tolažba - vsekakor pa je imenitno mesto za vseh vrst tretjeosebnih "pametnih nasvetov";
- spoznanje, da me čakajo me trije tedni zagonetnega ustvarjanja nove predstave - težki bodo predvsem zato, ker je slastna ta tvar, ki so jo kanemo oprtati čez rame in z njo raziskovati neznano; tako prijetno bo in navidez lahko, pa vseeno tako kaotično, tako izčrpljujoče je delati to predstavo; najlepše pa bo seveda, če se bom v tem preostalem času uspel tako izgubiti v materialu, da me bo ven povlekla šele zona somraka, ki jo do kraja razpihne noč po premieri.
To je to. Če bo vsaj še en tako uspešen teden do konca leta, si dam na poroženele podplate vkovati podkve za srečo in v glavo si zabijem kak kroparski cvek modrosti, da bom strumno in umno še naprej lahko pisaril te vroče sranjarije svoje glave. Živela republika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar