Sarajevo se z režiserjem Pašovićem spominja svojih več kot enajst tisočih mrtvih, Pedro Opeka s polnimi štirinšestdesetimi leti uteleša svoj priimek na od boga pozabljenem Madagaskarju, Tomo Križnar na mejnih območjih obeh Sudanov z robato gorenjščino ječi svojo tožbo genocida ... končno vprašanje je - je mesijanska narava teh nekaj ljudi plod njihove osebne muke in želje po pozornosti ali je njihov altruizem več od trika egoizma? Verjetno se v vseh treh bijeta desnica in levica in obe bi si želeli, da bi bilo rok vsaj osem, nekako tako po Šivino, ali pa da bi bile vse skupaj silne in mitsko vzdržljive kot Muruganova sulica ... Kdo je torej levičar? Najbrž vsi trije.
Ko berem Erazmovo Hvalnico norosti, se mi v njej zdi nekaj navidez humornih puhlic zelo podobnih tistim, ki jih premore sodoben konzervativec. Najlepši izmed radostnih vzklikov idiličnega življa (to, čemur sam izpod brka pravim Dafnis in Hlod estetika), ne le slovenskega in sploh ne le slovanskega, je ta, da je zdrava pamet zmožna presoditi prav, brez védenja, brez prevelikega razmišljanja, predvsem pa - brez širjenja polja možnosti. Zdrava pamet pozna dve poti in med njima v prst zasaja sveže prebarvan in bleščav kažipot. Morda, hej, čisto mogoče pa je ta kažipot že malo načel lubadar, tako zaradi suše, in se bo sesul sam vase, ko bo popotnik enkrat hotel iti po travniku med obema cestama. Tako preprosto je biti pravilen! Ortogonalen, zarobljen, vzorno zašit, poštirkan in vedno v Zevsovi pozi absolutnega nadzora - zajašimo torej to ... Evropo.
V LJubljEni se bliža predstava Josefa Nadja, ena redkih omembe vrednh stvari letošnje pomladi. Če se bo moj stavek potrdil v resničnosti, bo tudi sam dogodek nekaj, kar od Nadja pričakujem. No, sicer pa sam pravi, da ta predstava, s katero prihaja gostovat v Cankarjevo banovino, govori o vlogi sodobne umetnosti - če kaj, se mi zdi to bolj ključno vprašanje, kot tisto, kakšna je vloga sodobne znanosti. Vprašanje pa je tako ali od davnine že metagovor o umetnosti.
Nekaj dni za Nadjem gostuje Valerij Poljanski s svojim Zborom ruske državne kapele, lahno žgoleč Rahmaninovega Večernice. Eno najbolj mogočnih in vendar skromnih ruskih liturgičnih zborovskih del, ki neizpodbitno slavi tega izgorevajočega in trzajočega križanega boga, ki (po Artaudu) povzroča te manične depresije v kristjanih vsepovsod, bo končno moč slišati tudi čisto pred domačim pragom. Ampak ...
Mene čaka druga, velika skrb. Vloga, ki nastaja, žaromet, ki se ji dobrika, rob odra, ki jo izpodkopava v previsno steno. V tej drugi skrbi je razlika med ambicijo in misijo (ambition - mission). V njej je dediščina družine, ki se vnovič postavlja na tnalo, krotko čakajoč svojo sekiro, razbeljeno peč ali mirne, trudne roke kovaške hčere. Bukova kot že je ta prispodoba, bolj zares ne bi moglo iti. Prvič nimam absolutno nobenega izgovora, odkar je z mano zavest, da dejansko stojim v prostoru, kjer ljudje občujejo s svojimi strastmi, razočaranji, projekcijami, slavnimi odbleski in tlečimi iskrami. Še vedno se mi zdi gledališče sijajno, posvečeno stebrišče, v katerem se pogovarjajo sohe malikov in prividi pravih svetnikov, oljne slike zločestih obrazov z izrezanimi očmi za vohunjenje in nenadejana okna v breztežno prostranstvo. Ode prepuščam Pindarju, polena deblom, iz katerih so jih iztrgali, samo oči in ust si želim. Ostalo, zaradi mene, lahko vzame kak nepoklicani dacar, krmežljav in butast kot frizura kokeršpanjela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar