Insomnia

Via negativa prinaša tudi nove, zagonetne oblike mučenja samega sebe. Kot bi se cela formacija dobro ohranjenih kitajskih vojakov iz nevemkatere dinastije že spravila k življenju in te pretepla, tako se počutiš, ko tvoj prizor in tvoja ideja sprožita vse kaj drugega od tega, kar si hotel. Na srečo so šumi v človeški komunikaciji le redko tako močni, da bi povozili čisto vse. Nekaj je vedno razumljivega, ampak če je to res samo tisto osnovno in tisto splošno, je hudo. Konec koncev delam na tem, da bi nekaj povedal. Dobro ali ne, naj bo vsaj razumljivo.
Dobil sem izredno zanimivo elektronsko pismo, v katerem dve punci, ki sta nas intervjuvali po četrtkovi predstavi Odtenkov (stara gimnazijska reč, ki se vleče in v amplitudah premika iz dobrih v slabe uprizoritve ter nazaj) do onemoglosti ustoličujeta podobo Tujka in Alena, ki ga je igral, v nekaj najboljšega, kar se jima je kdajkoli zgodilo. Tako zaljubljeni sta dečvi, da hočeta celo njegov avtogram in v isti sapi poudarjata, da je itak cela ekipa nadstandardna, ampak da on pa, oprostite, res izstopa. Prav zabavno je bilo to brati, tudi zato, ker Alen od te predstave naprej ne bo več igral - zdaj ga bo menjala punca, ki me - prvič - jako spominja na neko bivšo ljubezen (not good) in - drugič - se mi zdi jako nezanimiva v svoji zaprtosti. Zaenkrat. Ampak stvari bodo šle na bolje, čutim to. Morajo.

Stvari morajo končno iti na bolje. Tudi zame, ki včasih samo še sanjam o češnjevi marmeladi na kakšnem dekletu, katerega ime tukaj nima kaj iskati, da bi to marmelado polizal z nje v največji možni erotični strasti in obenem psihološko vdani ljubezni. Malo mi manjka, no. In tudi za sošolca, s katerim imava neskončne probleme s statusom quo v igri in življenju - morava in moramo iti naprej. Vsi. Tudi prijateljica, ki ima občutek, da vleče deske eno za drugo, preveč posebej in take mance. Danes sem bil mogoče hudičevo oseben, mogoče pa ne.
Vsekakor me muči nespečnost. To je ziher.

Burucovanije?

Krst prišlekov na Akademijo je minil v zame rahlo čudnem razpoloženju. Najprej sem imel občutek, da se nam rahlo ruši in poljubno transformira koncept ("dress code" Daljni Vzhod), potem sem malo nerodno čakal v zaodrju, da se bo ceremonial pričel, namesto da bi se šel družit z narodom, ki ga pa do samega krsta tako ali tako ni bilo nekam veliko. Vmes sem se počutil malo ogroženega, ker verjetno še nisem bil dovolj mehak v možganih, ostali pa kakopak zelo. Tudi nekaj kozarcev se je razbilo in nekaj vroče krvi je bilo prebujene, ko je prišlo do zadnje, najbolj a priori nagnusne točke. Ampak dobro, si rečem, navsezadnje tudi mi nismo bili ravno srčki in plišasti genialci lansko leto... :)
Potem sem bil tako vesel, ko sem končno opazil nekaj ljudi, s katerimi sem se imel tako dobro še na vsaki fešti, na katero sem (v akademijskem krogu) prišel, da enostavno nisem več zdržal svoje turobne zjebanosti in sem šel plesat.
Jasno - ura je bila kar naenkrat štiri zjutraj, srečaš se z nekaj mačistično nastrojenimi varnostniki, ki jih od samega sedenja srbijo bicepsi in spolovila, pa si koj zunaj. No, mene niso vrgli ven, so bili pa tako in toliko zadirčni, da me resno mika, da bi drugo leto predlagal letošnjim brucem, naj se selimo. Ali pa naj papež menja svojo švicarsko gardo.
Zdaj bi moral pisati razčlembeno primerjavo izvornega Ojdipa in Svetinovega Ojdipa v Korintu, pa se mi kar nekako ne ljubi lotiti dela. Tako za lase privlečeno mi je včasih to literarno polemiziranje, čeprav vem, da so tehnične vaje velik del teatra. Tehnika, ja. Znova od začetka vse te srednje žalosti...

Lep vikend, ljudje.

Ravno čakam na uro iz tehnike govora in za vmes vegetiram v čitalnici ter poskušam s tipkanjem pripraviti svojo glavo do tega, da bi se zbudila. Sicer je res, da smo imeli že navsezgodaj gledališko petje, pri katerem mi je tu in tam pobralo sapo, ampak to res ni tak problem. Sploh pa ni taka dejavnost - in tu je težava. Sploh še nisem dobro zbujen. Niti po dveh urah razglabljanja o psihozah in nevrozah in obsesivno-kompulzivnih motnjah pri psihologiji. Danes me ne more zbuditi nič. Zjutraj sem se verjetno prvič v življenju počutil, kot da sploh ne morem vstati in da se mi danes ne ljubi početi čisto ničesar. Pa sem se znova zmotil. Dan bo še dober in poln, samo da doživim in preživim brucovanje v šesti prestavi. Ne vem še, kje bom dobil kostume in sploh kako bo učinkovalo "koto" bobnanje, ki sem ga v priskrbel za fešto, ampak za to lesko ne tiči največji kunec.

Včeraj popoldne, ko se je dan že pripravljal na spanje, sem imel verjetno najhujšo vajo letos. Kriza je lepa, še kako lepa, če ji vidiš vrat, za katerega jo boš stisnil in jo zadavil. Lastnoročno. Niti najmanj pa ne sede, če te zagrabi vse naenkrat in to takrat, ko nimaš niti enega samega zasilnega izhoda.

Dobro je vsaj to, da sem predvčerajšnjim pogledal Miller's Crossing od Coenov. Vera v fantastične podobe in moč človeške domišljije se je hipoma povrnila, film je potreboval le par celuloidnih trzljajev za to.
Moč obstaja, treba jo je pojesti, prebaviti in graditi iz nje. Pot do statusa quo je šele prvi zalogaj od (vsaj) dveh.
Kako bo danes s tem krstom novincev, jebenti...

Plink.

Mislim, da ne vem, do kod segam. Je dobro, če se zjutraj pogledam v ogledalo in si mislim, da v bistvu vidim sebe, pa si nočem priznati določenega stanja in vidim nekoga, ki je drugačen do te mere, da je samo pogojno človek. In še to ne v slabem ali dobrem smislu. Zdaj grem pa delat. Razmišljati o sebi in spraševati druge, kako sem in poskušati odgovoriti nase, ko sem enkrat zabetoniran narcis, to ne vodi niti v Cordobo niti v Dublin.

Delat! Roy...

1. Prelepa si, da bi bilo res. Moja zla sreča. V tej besedni zvezi je sreča na zadnjem mestu. A naj tebe vprašam, zakaj?
2. Ogromno časa mi pobereš, pa ga že tako porabim preveč zase. In kje je oni premalo - za kaj? Si bom kdaj razčistil to jebeno oborino na svoji tumasti epruveti?
3. Oči imaš narejene tako, da ne vem točno, kam gledaš in kako globoko. Naučila si se ali pa si se rodila s tako vijugavo spolzkostjo v pogledu. Ja, ne si mislit, da se ne znam izražat. Pa še kako, pizda!
4. Misliš, da znaš samo ti povedat pomemben stavek? Kratko sekanje obvlada vsak, ki ima pet minut časa, da si v glavi nariše črko za črko in...sestavi! Znaš to samo ti? Utihni.
5. Doma si nemogoča s posodo. To je žensko delo in nikoli ne bom pristal na drugačno razlago. Ti tudi ne hodiš ravno štrihat drvarnice ali pa premikat kosovnega pohištva za odvoz. In kako potiho se puntaš, kot da sem jaz kriv! Je res treba toliko rožljati in razbijati? Če ne bi, te mi ne bi bilo treba umirit.
6. Gledaš me v trebuh. Lepega imam.
7. Zakaj, jebentiboga, se mi zaštopa pri ljudski numerologiji? Leta 1452 je bil rojen Leonardo Da Vinci, leta 1492 je Kolumb tresnil jajce ob mizo in leta 800 so kronali Karla Velikega, zato da je lahko odšel s ponosom. Potem se mi pa ustavi pri številki 7. Takrat se je Kristus ziher učil abecede. Kakšna beda. Zato, ker mi razvažaš koncentracijo na trideset smeri s Concordom! Mene glej!
8. Jutri bom dalje. Če si pridna, se mi pa spi. Za balet te pa ne morem štampiljkati po svojih kurjih možganih.

Za izpad samovoljne zaletavosti si bom dekantiral nefron desno od greenwiškega poldnevnika.

Dobro spite, vsi.

Bratje Marx

Filmi bratov Marx so za moje dojemanje preproste komike scela izvrstni. V štiridesetih letih minulega stoletja se v moji glavi še ni prav dosti dogajalo, razen morda prejšnjega življenja, za kar pa še niti približno ne vem, kaj bi lahko bilo. Lahko bi bil nekaj med samomorilnim gozdarjem, knjižničarjem, vaškim veterinarjem ali pa nekim finozadevnim obrtnikom. Plus milijon neumnosti.

Da se vrnem na Marxe - oni so bili očitno ameriški prototip Montyjev. Bogoskrunsko, kot se sliši, pa je vendarle jasno, da so se igrali brez cenzure in vsebinskih zadržkov. V njihovih zgodbah je vedno del, ki ne sodi v nobeno plat zgodbe, pa je vendarle tam, kjer stoji, blazno učinkovit. Norost je v komiki nujnost. Vsaj v takšni, kot jo imam rad. Tudi zato, ker je v norosti neredko več prebrisanosti in prave pameti kot v premišljeni vzorčno sprožilni logiki moderne produkcije.

Njihovi filmi The Big Store, Marx in Casablanca in A Night at The Opera so mi odprli nov pogled na svet štiridesetih, kjer sem imel prej precej zacementirane ideje o preprostem, nezahtevnem burkaštvu, vsaj kar se smeha tiče, seveda. Udejstvovanje malih, prismuknjenih Marxov je seveda ravno tako zabavljaško, vendar ima nekaj, kar seže daleč preko pričakovanega učinka. Pa smo že pri tem, kaj loči zelo dobre igralce od izvrstnih. Ampak tja danes ne grem.

Vaje so mi odpadle, vsaj dopoldanske, ker sta glavna dva igralca odjebala vse skupaj in se zarila v vatico lenobice. Tako sem mislil, ko ju nismo mogli doklicati, pa se premiera približuje hitreje od konca sveta. Slava neodgovornim, kakopak. Tudi nekaj v nas, v našem letniku, je dobilo pomisleke, če je igralstvo res to, kar hočemo početi. Kakor je lahko v kapljicah čudovito, je v glavnem toku grozno... In še kup vprašanj, pretežkih, da bi premogla odgovore. Ampak pri nas, se mi zdi, je bila to posledica trdega dela in prizadevanja za odprtost, suverenost - kar nima, mimogrede, nobene zveze z dobrim ali slabim - če pa nečesa preprosto nočeš več, je nesmiselno nategovati ljudi, s katerimi živiš v vsakem vremenu. Odločiti se je TREBA.

Zdaj grem pa na zajtrk in potem delat. Jebiga, niti en dan ne sme odtavati v prazno. Srečno!

Poskusil bom brez besed.

Kar se je zgodilo za vse nas v četrtek na igri in kar se mi je vzpostavilo po tem na nekem alžirskem vojnem filmu, ki sem ga v topli družbi prijateljice dialektično prežvekoval (:) in kar sem doživel danes in vsak dan je čisto zlato, sploh so pa tisti s Soncem nič slabši od tistih brez. Vsak je pomemben.

Zdaj je končno naseljene malo tišine. Za začetek.

Negativ - diapozitiv

Obratna pot gledališkega ustvarjanja mi je časovno pobrala popolnoma cel vikend, dala pa veliko. Učil sem se, kako naj bi izgledalo, če svojega odrskega dela ne moreš ne zagovarjati, ne komentirati, ne spreminjati takoj (ampak po sprejemanju in premlevanju mnenj), ko poslušaš gledalce, v bistvu tvoje "kolege pri zločinu" (ker je bila pač delavnica brez zunanjega, neaktivnega gledalstva), ampak moraš samo preživeti s svojim sporočilom in ga semantično obdelati do vnovičnega snidenja.

Kako je to - premisliti, kje je motnja med tistim, kar se zazna in vidi ter med tem, kar si ustvaril v sebi, ko si snoval misel in njeno določnost? Včasih je problem, ker gledalcu moraš zožiti polje asociacij, da ga lahko bolje povlečeš v svoj svet. Ne smeš pa ga, obenem, obravnavati kot neumnega, ker ti lahko tvoje podcenjevanje vrne s trojno mero zdolgočasenosti. Zajebano je, ko si žrtev mnogočesa: svoje bazične prisotnosti na odru; svojih frustracij iz želje, da bi pomnožil variacije svoje biti; osnovnega čuta za dejstvo, da čista samoterapija na odru nima pravega pomena za gledalca... Grozno je in izzivalno obenem.

In potem so vaje s četrtimi letniki spet nek oddvojen način odnosa igralec-režiser-igra, kot ga vsrkavamo (ali se ga vsaj trudimo razumeti) pri svojih glavnih dveh učiteljih. Nekateri zamudijo po pol ure na vajo in pihajo od besa, ker ne najdemo takoj ključa od vhodnih vrat; eni se stalno mečejo ven iz koncentracije s prižiganjem čikov ali pa čisto privatnimi heci, ki v vlogi nimajo kaj iskati... Ma, eh, mislim, kaj mene briga -
ampak če česa ne prenesem, je to lenoba, ki se trudi najti ustvarjalen izgovor zase.

Prijateljica ima krizo. Ne ve, če je sposobna za stvari, ki jih hoče početi, ne ve, kakšen je najin odnos (in če se slučajno preprosto samo ne igra z mano, česar očitno noče). No, jaz sovražim naštevanje, zato bom kar končal. Basta.

Kaj se mi dogaja v življenju? Niti sproti dobro ne prebavljam. V meni se po kake pol leta spet narahlo prebuja potreba po bližini ženske.
Materialno vem zgolj toliko, da imam dva prešerna sredstev za do konca novembra. Razmišljam torej o lastni bio gredici za omaro s perilom. In če mi cimer nenadoma odnese računalnik, me niti ne bo treba več brati :). Človek bi od vzhičenosti kar poskočil, res.

Vsekakor spite dobro in obilo.

Nagota, prihajam.

Jutri in v nedeljo kulminirajo delavnice Vie Negative. Morda bo nekaj slačenja, nekaj izživljanja in nekaj brezveznih idej. Nič od tega me prav skrajnje ne moti. Kar je še bolj sočno, me niti pretirano ne vzburja. Proizvajati sovraštvo je težaven posel. Skoraj tako je kot z ljubeznijo. Šteje samo, če je gosto in malo tudi nasilno. Pa mora biti nasilje potem nujno nad samim sabo - da prizaneseš publiki? Sveta usrediščenost v svet brez nasprotij in z veliko denarja, to mi gre na živce. Sveta lenoba v imenu davno ustoličenih besed ali pa preprostih podob, ki lažejo bolj kot človeški govor. To, da ne napraviš nič, ko bi moral že zdavnaj spremeniti svet na bolje ali pa na svoje, to je tisto, kar sovražim. In na drugi strani te reke nekje čepi tudi to, da sovražim svoj idealizem, brezkrajno zanimanje za ščepec dobrega v vsakem človeku, ki ga srečam. Taka od boga vsiljena miselnost je elementarna nesreča za razvoj posameznikove misli. Kako se lahko potem sploh kdaj odločiš sam, če ti glas iz drugega nadstropja ponavlja vztrajni de-ja-vu: moraš se ukvarjati z odnosom in s sabo, drugače ne moreš živeti. Z obojim enako in z ničimer preko meje.
Meje (prekleto!) česa?

Eni ljudje bodo vedno snemali filme, v katerih bo kakšen slečen del telesa v zadovoljstvo osamljenim. Drugi bodo vedno snemali nočne more, ki pustijo svet nedotaknjen in tebe uničenega od moči stvarjenja umetnosti. Nekateri pa bodo vedno nastopali v tretji tovarišiji, ki bo o tem na dolgo in široko pisala (risala, pleteničila, etc.) brez nanometrske sledi pisunskega daru.
Grozno je, če samo pomislim, kam spadam.

Opazovalci smo posebne baže ljudje. Razredčen humor, jedek pristop in splošna površinska lenoba, ki ne pusti večjih odkritij novega sveta. Srčkana ogledalca, obrnjena navznoter, so samo preliv čez celo zagamano pogačo.

Da ne bom samo zadovoljno prhal v prazno - vaje so spet postale stalnica v življenjskem toku. In nič več ne hodim domov, niti za toliko, da bi si lahko pošteno opral spodnjice. Saj drugega tako ne bi potreboval, ko mi ne bi evropski trezni um polagal misli v živčne celice. Mogoče bom na teh progresivnih delavnicah lahko to pokazal. Ali pa bom še enkrat naredil bukseljna iz sebe. Nikoli ni dovolj in ... hmm ... zdravo je. Vaje za Strniševo igro preraščajo v "udejanjenje pa oblekice" fazo. Me dislikes. Johnny Weissmüller. Quentin Tarantino je povsem normalen režiser z nosom za neokrnjeni dobiček.
Dober spanec voščim.

Via destructiva

Prijateljica mi vseskozi govori, da si moram nabirati reference, priznanja o svojem delu, gledališke liste predstav ali preprosto reči, pri katerih sem sodeloval. Če bom hotel študirati v tujini, bom namreč potreboval čimveč takih reči, da bom lahko bolje igral prosjaka pred oblastmi in fehtaril za štipendijo.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je:

Sem dovolj nadarjen, da bi sploh poglabljal svoje znanje iz igre in vseh performativnih umetnosti nasploh? Mogoče bi ravno zato moral podaljšati svoj študij, čeprav se že zdaj trudim narediti vse najboljše, vse novo.
Na listih piše preprosto, da si nekje delal - ne povedo pa nič o produktih. Dobri, slabi, pokvarjeni, prodani, izprijeni, neumni, dolgočasni... Nič drugega ne izveš kot golo dejstvo. Igra je pa vendarle veliko več kot materialistična dialektika. In stvari, ki jih počnem in sem jih počel so vse preveč odvisne od mnenj. Nisem še dovolj samostojen in močan, da bi zmogel prenesti še tako hudo kritiko, če bi natanko vedel, za čim stojim, ko pišem in poskušam živeti. Včasih bi tako rad razložil, pa nasuvam iz sebe gole podatke, ki spravijo sogovornika v neznansko zadrego. Mogoče bi kdo rad pomagal, pa niti nočem tega. Nočem ves čas sesati pozornosti nase in vleči koncentracije ljudi, ki jo potrebujejo za svojo pot, v mojo smer. Nočem biti tak preklet egoist in arogantno siliti ljudi, ki jih imam res rad, da se ukvarjajo z mojimi težavami. Enkrat za vselej - moj slab odnos do samega sebe je izključno posledica lastnega modus vivendi in vsi vplivi, ki so ga oblikovali, so v končni meri moji lastni, krivda in zaslužnost sta samo moji.

Dovolj o tem. Dolgo že nisem šel v kino ali v gledališče, ker imam to nesrečo, da kadar imam prosto (beri: nikakršnih vaj na vidiku), ni v mestu niti ene spodobne stvari, ki bi me takrat zanimala. Prav neverjetno. Zato potem ždim doma, berem knjige in poskušam pogledati kak film iz seznama zaostalih nalogic, pa mi tudi to ne uspeva najbolje. Nič ne raste, nič ne uspeva. Zdi se, kot da visi temna senca drugega letnika, ki so nam jo tako zvesto podajali konec lanskega, nizko nad našimi čeli in nas tišči v nemoč. Ampak zaenkrat se ji nismo uklonili. Hudih izostankov ni, mojih tako ali tako ne, ker sem zasvojen s 100% prisotnostjo (delaj, pa boš pozabil, da si nekoristen). Igra napreduje, Dva se razvijata v nekaj sijajnega, samo nekaj (nisem sam) nas ima vseeno občutek, da stojimo na mestu. Če je še kaj bolj groznega pod soncem, pokažite mi to. Takoj.

Danes smo se slikali za album študentov. Neki profesionalni smeško je prišel, razstavil garnituro v gledališkem studiu in končni rezultat tega je bil (videl sem samo svoje slike), da izgledam veliko bolje kot v resnici. Podočnjaki, se zdi, so sublimirali v reflektor, suho kožo je zgladila razpršena svetloba, od razmišljanja utrujene obrazne gube je pokril narejen smeh za neznano publiko izza objektiva. No, zdaj vem, kako se lahko počutiš slabo, tudi če delaš čisto brez možganov.

Vikend bo prinesel veliko preizkušnjo. Delavnica Vie Negative bo pokazala, koliko si dejansko upam, kako se dojemam, kako se razumem, koliko notranje moči premorem, da me ne bodo nasilne pripombe (ki so vedno konstruktivne, vsaj od ljudi, ki jih poznam) dotolkle in da me ne bodo slavospevi mumificirali. Težko bo. A nikoli ne bo in ni bilo dosti drugače.

Nedeljski trip

http://www.littlebluelight.com/lblphp/index.php

Samo za majhno medigro, tale link namreč vzame dosti časa, če ga hočeš obdelati z vseh strani.

Vikend je bil katastrofalen v smislu spanca, vsega skupaj sem bil doma (vključno s spanjem!) osem ur, tako da me je mama kar malo začudeno premotrila, ko sem ob pol osmih zjutraj že lazil proti avtu, da bi ujel vlak za Celje in rekla: "Ti, pa da boš prišel kdaj domov še za kaj več kot samo oči zatisnit..." In potem sem imel skupno dve uri meditativnega spanca, nekaj neudobnega prilagajanja avtomobilski ergonomiji, nekaj pa udobnega hrgoljenja v naročju IC kupeja, ki sem ga imel ob tako nenavadni uri zase.

Casting v Trzinu se je sprevrgel v pravo dogodivščino, v bistvu ne bi bila nič posebnega, če je ne bi jaz tako intenzivno doživljal. Kot vedno, v bistvu, ko mi gre kaj hudo hudo narobe. Pa ja, saj nisem nobena izjema v človeštvu. Torej, na avtobusu ugotovim, da sem pozabil mobilnik, s katerim bi moral ob pristanku poklicati, kam naprej. In seveda sem nadalje falil Trzin totalno in izstopil šele v Domžalah - živci delajo po svoje, kajpada. V Domžalah sem komaj dobil štop nazaj do Ljubljane, ampak sem se pa peljal z enim hudo zabavnim možakom. Južnjak, ki ima nekakšno privat detektivsko firmo, ki prodaja tudi varnostna vrata in podobno... Totalno zakajen starejši tip AUDI-ja z očitno močnim motorjem, on pa poštirkan in uštiman za sprejem najmanj pri tajskem kralju. In debata o Jankoviću, perspektivnosti njegovega šihta in tempu življenja. Zapeljal me je skoraj do vrat doma, čeprav je bil namenjen v Mercator center Šiška na drugi strani mesta. Aja, vizitko sem seveda tudi dobil. Ko sem se z busom pricijazil nazaj v Trzin, sem hodil čez pol mesta nazaj do Obrtno-industrijske cone, kjer sem opravil nek beden petminutni nastopčič za njihovo bazo podatkov, potem pa kar hitro dobil štop od ene hudo seksapilne blondinke, same v svojem Peugeotu in s strašansko težko nogo na plinu. Tudi ona me je zelo prijazno peljala skoraj do centra mesta. Ne vem, kaj je tem ljudem zadnje čase. Plus pogovarjala sva se o lepotah štopa in o zvitosti pri uporabljanju svoje zunanje podobe (blond lasje, kajpak, so načeli tematiko).

Uf, pa toliko je bilo tega. Sobotna fešta z bovlingom in skoraj celo odtenkarsko ekipo (glumci invading) se je zavlekla, ampak je bila sentimentalnosti ob menjavi igralca navkljub izjemna.

Preveč za eno uborno, od vseh strani napol crknjeno nedeljo. Res višek.

V 61 gre koliko? In vaj ni konca ni in ni.

Slavnostna akademija se je razvila presenetljivo dobro, ampak vseeno sem šel domov s hudo mešanimi občutki in z rahlim glavobolom. Interc od Drame je bil absolutno natlačen z mesom in kaj drugega od sedenja in redkih poskusov plesanja, ki pa so bili bolj ukvarjanje s samim sabo kot s kako punco ali pobom, no, za kaj drugega resnično ni bilo prostora.

Same točke so šle ne glede na vse tehnične pomanjkljivosti, ki jih Drama ima, in na tehnike, ki jih je hudo manjkalo (vsaj takih z glavo pri delu) ta četrtek, res zelo v redu. Filmarji so naredili čuda iz preprostega snemanja v malo večji učilnici z modrim platnom za ozadje. Vse nasnete stvari, vsi miksi in zafrkancije so izpadli prav fletno. Še najboljše od vsega, se zdi, je bila časovna ustreznost programskih vrivkov v obliki projekcij, ker so bili kadri res dovolj dolgi in dovolj kratki obenem.

Kar se tiče naših odrskih dogodkov in dogajanj, je bila Maretova točka res zadetek v polno, sploh zato, ker ima snop svetlobe v megli pred polno dvorano čisto nek poseben, morda celo že malo fantazmagoričen učinek. In Beza je bil seveda nenadkriljiv, pa če smo še tolikokrat ponavljali in že tolikokrat videli to njegovo oponašanje Mileta Koruna. Nisem sicer dobil nekih fiksnih mnenj po predstavi, ampak mislim, da šala z Miletom ni bila preveč apriorno agresivna.

Na žalost nisem uspel nikoli prav zares videti Mihove točke v vsej njeni veličini, ker je bilo veliko nepotrebnega preoblačenja in urejanja pogojev... Ampak kolikor sem uspel zajeti iz inspicientskega ekrana... Krasno. Preprosto in pikro. Popolnoma podpiram njegov "boj" proti kajenju na Akademiji, ker se mi zdi, da bi se vsaj z majhnim kompromisom dale stvari postaviti na malo bolj prijazno mesto tudi za nekadilce.

O svoji točki pravzaprav ne vem veliko. Prvič po dolgem času sem imel plodno tremo, preden sem stopil na oder, kar je čudno, sploh ker smo vsi štirje stali na velikem (in vélikem) odru ljubljanske Drame prvič. Vedel sem, kaj hočem povedati, vedel sem, kaj sploh hočem spremeniti ali ustvariti s tem, kar smo se namenili izvršiti v naši točki. Vedel pa sem tudi, da hočem nazdraviti Akademiji za vse to, kar se mi je v življenju zgodilo, odkar sem tu. Bili so trenutki rezanja, ko se mi je za kratko strgal film in jadrno namontiral nazaj, bili so trenutki, ko sem videl, komu v publiki govorim, bili so trenutki, ko sem slišal Jožico, kako se zateglo smeji s tistim značilnim dvoumjem v zraku. Bistvo je ostalo čisto.

Vse točke so mi bile po svoje všeč. Ampak da nimamo jajc, kot nam je danes nekdo očital, se mi ne zdi čisto utemeljeno. Vsaj ne, če govorimo brez izjem. Sem pa padel v dokajšnjo depresivo zaradi tega, ker je stvar šla v osnovi super in sem dal in pokazal, kar sem želel, ampak - a mi bo to po včerajšnjem dnevu še kdaj uspelo? Bom lahko še kdaj igral s takim žarom, kot se mi je uspel prikrasti v glavo in v celo telo... Vsa ta neumna vprašanja, ki se pletejo. In zakaj mi je familija ušla? Zato, ker sem kreten pospravljal neke neumne rekvizite v akademijski kombi. Čudno? Ne, samo brezkrajno butasto.

Imejte se dobro, vsi.

Zdaj gre zares. Kaj imam povedati?

Stvar za 60-letnico Akademije je nastala veliko prehitro. Moral bi se ji mogoče posvetiti bolj na dolgo in bolj razsrjeno nad tem, kar nas včasih omejuje, ampak tega niti nisem hotel. Vsi bi radi neko nadstandardno prireditev za tako biserno številko, ampak dvomim, da ima naša točka kaj dosti prispevati k temu. Preprosto pustiti pot, improvizirati z glavo in srcem, z vsem, povedati, kaj mislimo in da nas prostor kot fizika še najmanj omejuje. Večji problem je mazohizem nad sabo od preveč vprašanj, ki parajo nebo v ustih in možganski votlini... Res te včasih zbijejo na tla vsi ti modri premisleki, ugotavljanja o pomanjkanju domišljije - kako hočeš sploh delati in ustvarjati, ko ugotavljaš, da tvoja dela ne govorijo, da stojijo kot sama sebi v namen in opazovanje? Grozno je, ko te napade tak občutek. Ampak to bodo sodili drugi, drugi bodo vedeli, kako, kje, čemu reči dobro ali slabo.

Jutri bo moje delo prisotno v štirih točkah - filmarski oddelek je pripravil kratke zmešane video projekcije, kjer sem pomagal ustvarjati naš posmehljiv novopredelani prizor iz Gospodarja prstanov (1.del). Malo obscenega seksualiziranja, parodije kar tako in nepogrešljive vrnitve v realnost z vratarjem in njegovim odsekanim: "Kje pa je ključ, fantje?"
Druga točka bo neka glasovna improvizacija, ki jo je vkupspravil Jaka. Prostoslogovno udrihanje v treh glasovih, vokalna svoboda v petih minutah. Potem je tu še Maretova točka (naš vrli doktor režiser) in iskanje Mileta Koruna v megli in nenazadnje moja avtorska točka z debilnim naslovom: "Jaz mislim za vas". Mogoče bo uspela in bo z njo moč povedati moje in v veliki meri naše, mnenje vseh štirih ustvarjalcev. V osnovi se igramo z našim nepredvidljivim glasom, odnosom, posluhom, pozornostjo za partnerja, dolgčasom, stisko, krizami, glumatanjem - vsem v enem takem nonšalantnem in malo neprizanesljivem zamahu. Zdravica pa vendarle bo.

Vejš ko ti'm riku.

Danes sem ugotovil, da me mogoče ima nekdo, ki ga še ne poznam rad. Kako super je pa to, e. In da sem mogoče ujetnik svoje emocionalne aure, ki mi preprečuje, da bi se odprl do tam, kjer bi rad. Sicer je ta obroč okoli mene vseeno del mene, tako da ga moram najprej vzljubiti in negovati, potem pa dalje.
Bojim se, da bom povedal preveč na obletnici Akademije. Dolgo časa se nisem pustil omajati in sem verjel v svoje besede, ki sem se jih namenil izreči, zdaj pa mi je že toliko stvari in toliko ust in toliko rok reklo, da bi bilo bolje, da bi kaj zadržal tudi zase. Ali še huje - da nisem povedal vsega! Verjamem, zdaj še toliko bolj, da je vse dogajanje znotraj mene ena velika skušnjava za plitko-mislečega osebka, za kakršnega se imam nemalokrat. Za kakršnega sem se imel tudi danes, ko sem spoznal, da v nekaterih stvareh najbrž ne bom nikoli najboljši ali pa vsaj ne boljši, kot sem zdaj. Ampak, si rečem, zakaj bi bil nergaški perfekcionist? Bolje bi bilo... In smo spet na začetku kroga.
Mogoče bo spanec kaj odnesel. Mogoče bi kaj odneslo, če bi poskusil najti kako loputo na vrhu bloka in se vreči dol. Mogoče bi se glava zbistrila, če bi jo nekdo malo, a res samo malo udaril in porezal. Ceneno sem pomislil tudi, da bi si dal prepikniti kak zelo nezanimiv in že viden del telesa, se obleči v črno in bi tak paradiral sebi v identetni ponos, lažen bolj naravnost od premice. In to prikrito bolezen, ki jo prenašam v sebi, to žalostno, omagano lenobno depresivo, a želim jaz res to komu dati preko odra, prek sebe kot igralca? To se moram vprašati.

Ni ga, ki bi bil bolj plitev.
Če bi skočil, bi mogoče vsaj za kratko letel.
Tako pa si s pesmijo daljšam življenje.

Bodite dobro, vsi.
Blaž

Folklorni spust

Ne se hecat. Delovni naslov prizorčka, ki ga pripravljam za biserno obletnico AGRFT, je "Šalim se" oz. "Hecam se". Ne vem še točno, kako bom uredil in dramaturško povezal ves material, ki se je nakopičil v meni posebno ta zadnji teden, ampak upam na najboljše. Navsezadnje je pomembno nekaj povedati. In mislim, da imam nekaj takega v glavi, kar bi prav znalo odpeljati nostalgijo in vpraševanje v neko drugo smer. In tudi če ne. Vse pohvale človeku, ki si je zamislil tako, pravo, neobrezano študentsko-ustvarjalno obliko predstave, ki bo salvirala zadnjim šestdesetim letom, ki jih je akademija preživela - od sreče, norosti, moči in tudi vzdržljivosti.

Danes sem bil prvič v življenju v živo na koncertu legendarne slovenske tradicionalne vokalne zasedbe, Slovenskega okteta. V veliki dvorani Slovenske filharmonije je akustika res odlična, predvsem pa mi je bilo zanimivo in jedko moteče obenem, da je bila večina pevcev, vključno z najvidnejšim solistom, prehlajena, in so zato malo zmanjšali jakost svojih komadov in enega najbolj pričakovanih in razpoznavnih tudi izpustili. Vseeno pa je bil koncert kljub klavrni dramaturgiji in drobni razvlečenosti (ob obletnici so namreč talali šopke naokrog vsem bivšim in zdajšnjim akterjem zbora) nekaj posebnega zaradi par izjemno zvočnih pesmi.

Teden je bil bolj ali manj moreče preganjanje nezadovoljstva nad lastno piškavo iznajdljivostjo in še zmeraj rahlo navzočim pomanjkanjem dobre organizacije časa. Ampak pri igri se je nekaj stvari še uspelo sprostiti, nekaj slabosti seveda intenzivirati, ampak vse je za nekaj dobro. In če je zanič, je tudi to del našega sveta. Poti so tudi makadamske. Mimogrede, dolgo nisem vedel, da se makadam dejansko imenuje po nekem Škotu. Česa vse človek ne izve takole za sproti.

Obisk Borštnikovega srečanja, 41. po vrsti, v Mariboru, je bil prav tako malo bolj medel in mlahav od lani. Padali so razni zastori nedotakljivosti in aure svetosti, pa tudi moja samozavest je dobila malo lažnega zagona. Naplesali smo se, punce iz našega letnika pa so si vzele dan za vaje za prihajajočo obletnico. Smo pa res deloholiki. Tokrat ženske.

Igra, ki jo kanimo igrati ta semester, dobiva zanimive razsežnosti. Po končanih lektorskih vajah se je tudi jezik transformiral v pomembnega nosilca zabavnosti, igrivosti in pomena nasploh. Prve improvizacije in težke besede vseh začetkov so pokazale, da je želja še kako prisotna. Neobvladljivo tukaj, pa vseeno uporabna. Tudi to se mora urediti. Enkrat. Kristus, zdaj pa že sekam kot Godinovo dekle.

Bodite dobro, vsi.

Čakanja konec.

Dobro. Ne bom več čakal, da spletna stran naše akademije navrže nase še pritiklino z imenom "blog", sploh pa je to medtem v Sloveniji postala kar nekako praksa alternativne scene. Pojavljanje v internetnih dnevnikih, ki so več kot to, saj jih vsaj navidezno nihče ne reže in popravlja. Cenzurira, da se izrazimo s totalitarnim jezikom.
Novo šolsko leto je v polnem teku in o počitnicah ne bi imelo smisla na veliko pisariti, saj je nekatere stvari, najsi bodo še tako nadvse dragocene (morda ravno zato!), včasih bolje prihraniti zase, kot pa jih spravljati v izmuzljivo linijo teksta, ki vrh vsega leži sredi internetne navlake, med kupi smeti, oglasov in rezultatov lokalnih volitev.

Prejšnji teden nam je profesor za petje, prima cinik, milostno poklonil dve zgoščenki (kako seksi je ta izraz!), eno s pevskimi vajami (upevanje, itd.) in drugo z raznojezičnimi šansoni, ki jih nameravamo letos obdelovati, seveda posamič in spolno segregirano. Kako hecno bo še to. Sploh ker jih je večina v zategnjeno elegantni in robavsasti nemščini Brechta in Weilla. Same klasike, jaz pa bi tako rad počel še kaj drugega pri petju. Vem, da je za učenje islamske glasbe in njenega sloga petja bogoskrunsko uporabljati ta majhen nabor ur, ki obstajajo na Akademiji za petje, pa vendar se mi zdi, da se repertoar preveč ponavlja...

Zaenkrat so po rokavih in hlačnicah mojih oblek skrith šest projektov:

• A-produkcija: Igra z naslovom Dva angleškega avtorja Jima Cartwrighta, kateri se moram najbolj posvetiti, sploh zaradi dejstva, da se mi zdi v kali izjemno odprta za ideje, da ima uporabne luknje in samo navidezno preprosto strukturo.
• B-produkcija: Ponavljati bomo morali Kafko in njegov Babilonski rov oz. njegove derivate od lani, tako da bo ves morebitni prosti čas šel za nadgraditvene (in ne obnovitvene!) vaje. Obetata se še dve novi B-produkciji, ena od mentorja za igro in druga od mentorja za temelje gledališke režije. Kaj bo, kaj bo... Veselje, logično.
• C-produkcija: Četrti letniki imajo premalo ljudi za postavljanje Strniševe Driade, tako da sem skupaj s še dvema sošolkama in dvema iz tretjega letnika vpadel še v ta projekt. Z njimi moramo biti (vsaj zdaj na začetku, pri branju, in pozneje pač vsaj (!) pri naših scenah, ki jih ni tako malo) stalno na vajah, ko že ravno nimamo drugih predavanj, tako da se polje prostega manevriranja z urami še bolj skrči.
• D-produkcija: Pripravlja se 60-letnica AGRFT, prireditev bo na sporedu 5. novembra v ljubljanski Drami. Zbiram, zgoščam in kritično nadziram svoj mini skupek idej, ki pa po mojem nima neke uporabne vrednosti (za zdaj). Tako ali tako imam samo občutek, da nekaj posiljujem po hitri cesti. Seveda je kaj povedati o tem, zakaj sploh akademija za igralsko umetnost, kaj mi pomeni, kako bi jo izboljšal, ampak to ne more biti nepovezana in razvlečena onanija v tri dni. Bom. Priložnost pa je seveda idealna.
• E-produkcija: Kot vodič delam v spominskem središču Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju (kjer sem doma že vse svoje kratko obstajanje) in se lahko preko tega projekta poglabljam v astronomijo in astronavtiko s kozmonavtiko, kar me je tako ali tako strašansko pritegovalo že od malega. Super zadeva, da so se za to odločili in objekt dejansko postavili, če nič drugega, sem vsaj ugotovil, da je bil ta genialec za časa bivanja v Vitanju moj sosed (če bi preslikali čas tja in obratno :)).
• F-produkcija: Dobra prijateljica mi je spet pripravila sodelovanje na nekem literarnem večeru 3. novembra v Cerknici. O tem vem zaenkrat še najmanj.

Dodatek - v nedeljo grem na Ljubljanski maraton odteč polmaraton, da vidim, koliko mi še prijajo te atletske reči. Itak je brezupno, dolge proge mi bodo v vsakem primeru medle glavo za zmeraj.

Bodi dovolj besedičenja za ta dan. Spite dobro. Cimer, hvala za računalnik.

Zlatna ulička

S Franzom Kafko lahko človek izgubi na tone živcev, še posebno če ga moraš postaviti na oder, pa se ti celotna vizija o tem podre deset dni pred premiero. Dobro, ja, saj ni to naš glavni projekt, ampak v gledališču glavne in stranske vloge obstajajo morda samo za gledalce. V igralskem delu so vse enako pomembne - če eden izvisi, je bržkone uničena cela predstava.
Mogoče je vse skupaj samo zaradi tega, ker je bil včeraj 6.6. 2006. Okej, v redu, priznam, satanistični datumi niso ravno idealna referenca za uspešno delo, ampak tudi vreme je bilo strašansko napolnjeno z nekim čudnim zračnim pritiskom. Tukaj je še pritisk od dveh bližajočih se izpitov, za katere veš, da se ne boš mogel učiti po cele dneve, ker bodo vsaj polovico dneva vzele priprave na uprizoritev. Tokrat sem si enostavno rekel - če boš enkrat zajebal, boš pa zajebal. Tudi iti v brezupen poraz je treba znati. In stvari se prav nikoli ne pojejo tako vroče, kot se kuhajo. Prav nikoli. Vsaj pesimistom nam je nekoliko laže, ker si potlačimo pričakovanja v najgloblje luknje, da se izvlečejo šele potem, ko lahko vse zadovoljno opazujemo z distance. Ne bomo dočakali dolge življenjske dobe zaradi prekomernega stresa, ki si ga nalagamo, to že, pomaga pa instantno.
Danes akrobatika, jutri slovenski jezik. Vmes moram kaj v teater ali v kino ali nasploh nekam, da si vsaj minimalno odpeljem glavo drugam - brez tega bom znorel.

P.S.: Stran od občine Vitanje bo kmalu prerasla stran naše preljube prestolnice, Ljubljane. Če to ni dosežek... In potem nameravam vse skupaj še prevesti in postaviti na angleško Wikipedio, da bomo svetovno znani. Hec.

Plesne produkcije - 2.,4. letnik

Obe produkciji dneva sta bili sijajni. S tem da človek ne more pošteno in pozitivistično naravnano primerjati tega, kako improvizirajo s kontaktom v plesu 2. letniki in kako ustvarjajo svoje lastne, polnomastne plesne svetove 4. letniki, posamezniki, prostore polnjenja odrskega zraka in vsega, kar oder zaobjema. Žalost se seveda pojavi, ko vidiš, da se nekomu ne da (več ali šele zdaj ali kakor pač že). Ampak o tem se tudi meni NE DA razpravljati.

Presenetljiv (posebej pri večerni vsega očesnega napora in slabega zraka akademije vredni produkciji četrtih letnikov) je bil v mnogočem izbor glasbe. Vokalni impro, klavirski opoj (in tudi, škoda, precenjeni sentimental), tolkala, ki jih tako sploh ne bi mogel poimenovati, pa jih potem vendarle moraš, ker so tu zaradi ritma.

Uporaba scenskih elementov je včasih zgovorno mutirala v ogledalo tistega, ki je bil trenutno pred mano na odru. Ne kot začetna ugotovitev, ampak na koncu se je izkazalo, da je manj scenografije in svetlobnega chiaroscura imelo tistih nekaj izjemnih igralcev, ki so bili že sami po sebi dovolj močan element dihanja prizora. Po nekaj izkušnjah sem zdaj tu in tam zaznal, kako so zunanji dejavniki tehnike delovali za oz. namesto igralca, meni osebno pa je veliko ljubše, če sodelujejo z njim. Posebnost je bil seveda eden od igralcev, ki je pomagal z lučkarskimi posli, pri zadnjem prizoru pa je predhodno splezal za železne nosilce na stropu in z njih v sklopu kompozicije posipaval riž na oder. Organska tehnika v najboljšem.

Po vseh odličnih postavitvah in energetskih vložkih igralcev si misliš, da boš lahko tudi ti kdaj počel nekaj podobnega in mogoče celo boljšega. Spet pa je salamenska naloga, najti nekaj med prizemljitvijo (nikoli nisem treniral plesa ali kakšnega "tosmernorazgibalnostnega" športa in to se mi pozna) in butanjem samozavesti ob nebo (toliko idej imam in toliko glasbe se mi pretaka po kosteh, da bom zmogel). Zato si moram vzeti čas, da se ovedem in napravim, kar najbolje zmorem - ne pa tisto, kar najbolje znam. Prevečkrat si namreč dopovedujemo, da so ene stvari že v nas, samo odkriti jih je treba. Gore bo še treba spraviti skozi prebavne cevi, živčne vozliče in spolne žleze, učiti se do skrajnosti. Radovednost medtem nima časa umreti. To hočem. Tega si želim.

Izpitno obdobje, drugič

V ponedeljek sem preživel otvoritev poletne sezone izpitov. Kar trinajst jih je vsega skupaj, seveda se ne morem nadejati nekega blaznega sočutja, ker je med temi trinajstimi večina praktičnih izpitov, ki mi jih marsikdo zavida. "Pa kako lahko delaš izpit iz petja, govorjenja, pismo - plesa?" pravijo, in se ob tem presenečeno muzajo, da človek nikoli ne ve, ali jim je zares všeč to, ali pa se jim zdi totalno čudno in zganjajo ljubosumje zaradi ljubosumja samega.

Jutri bom preživel poglavitni del dneva (plus minus dve uri okrog poldneva, čeprav to za naš faks nekako ni centralni časovni spekter v 24 urah, heh) na izpitu iz sodobnih plesnih tehnik, in to na odru enega največjih gledališč tukaj v Ljubljani, na velikem odru MGL-a. Sicer je ta produkcija odprta za javnost, malo off the record, pa vendarle, ampak ne bom nikogar vabil. Vsaj zaenkrat še ne, dokler se moja gibalna kapaciteta malo ne izboljša.

Še en vikend bom preživel v Ljubljani, v svoji dobrih 10 kvadratov veliki študentski sobi, ki si jo delim z elektrotehnikom, hkrati pa navdušenim športnikom, posebno rolarjem in nogometašem. Brez njega bi tudi moj fiks interneta trpel, zahvalivši njegovemu prenosniku pa temu ni tako. Življenje v domu je, tako zdaj ugotavljam, generalno zelo pozitivno. Naučiš se prilagajanja, in to takega, v katerem se moraš ravno tako kot znati popustiti znati tudi naučiti trdnosti in prepričanosti. Vedno je neko dogajanje okrog tebe, študentski domovi so tako ali tako že splošno razzloglašeni po vrvenju, čeprav v našem velja ravno prava dnevna (in nočna) infuzija miru. Blizu centra in faksa, pa vendar stran od gmote sprostitve, ki sede le takrat, ko sede tebi. Škoda je le, da je tukaj v osnovi dijaški dom in da včasih manjka sogovornikov že čisto po starosti.

Upam, da bo šlo dobro. Vem, da bo. Ocene pa na našem faksu tako povejo malo ali skoraj nič.

Samo profilna slika, nothing more

Evo, ker ne poznam drugega načina, takole uploadam fotografijo za svoj profil tukaj - stara je, že res, ampak za čas, dokler ne pridem domov (šele čez kak mesec) in se polastim fotoaparata, bo morala zadostovati.

Imejte se najslajše,
Blaž

Tel Aviv je lepo mesto za preživljanje melanholičnih septembrov

Težko je ugotoviti, zakaj ti kar naenkrat zmanjka besed. Ko se ne moreš več odlepiti od tistega, v kar si prepričan, kar ti godi, se počutiš slabo, ker veš, da se boš prej ali slej moral, ali pa boš do konca zblaznel. Ko pa se ti posreči, pa čeprav samo za minuto (in to je že ogromno), da spoznaš plat samega sebe, ki je prej nisi bil vajen, ki ti je bolj neznana od stvari, za katere v življenju niti pomisliti nisi upal, da obstajajo - takrat te šele čaka pekel. Odvajati se od sebe je eden najtežjih procesov v življenju, sploh če je ta vojna med samoumevnim in nerazumljenim pregon tudi takšnih osnov, kot je stanje na obeh nogah.

Kje je zdaj teh 70-30 odstotkov? Kako zakrivim svoje roke, ko hočem kaj na vso moč povedati, pa mi položaj, v katerem sem se znašel, maši usta? Zakaj je po toliko mukah, neprespanostih, krvavih okončinah in krvavečih možganih še vedno nemogoče odpreti sebe za druge? Ko bi mi kdo lahko to povedal - tako misli vsak - odgovori pa niso nekaj izven. Odgovori so kot rastline, ki potrebujejo občutljivost in reze, sape in orkane, da končno zrastejo in pokažejo svoje plodove nepobarvane in neizmišljene. Takšni, v katere si vložil vse svoje upe, se pogreznejo v humus in razpadajo bolj zanesljivo od nas samih. Iz ozadja, žive meje, ki sem jo sam posadil (kako si želim, da je ne bi nikdar!), pa se plazijo izpolnjena stebla brezobličnih rož, ki so samo čakale, da se izležejo in naselijo. Vsak je noseč na svoj način. Pustimo na strani vse moderne priprave - ne vemo, kaj bo izšlo iz nas. Porod je boleč, in da je zmota popolna, neopazen.

Kaj naj napravim z besedami, ki mi jih je na jezik zasadil Biff Loman, vrtoglavo nesposobni, a vendar človeški lik iz Millerjevega dela Smrt trgovskega potnika? Naj si jezik preorjem in vržem semena ven, ker me preveč srbijo? Potem nisem več igralec.

Vzel bom to neurejeno pleme, ki ga je iz majhnih sadik oblikoval ves čas, ki sem ga vložil - in ves čas, ki ga nisem, pa bi ga nekako moral. Stokrat sem že slišal v obraz rečeno, da sem preveč priden in premalo sproščen - zdaj bo morda vse drugače, če bom le uspel zadovoljiti tisto, kar me najbolj teži. Z vsemi prijazen in do vseh odprt - sem to res jaz? Pa kdo mi je dovolil, da v vsakem iščem tisto, kar je dobrega? Je to vera, ki se brez pravice klati v najbolj čiste otroške spomine, ki jih potem vlečeš za sabo do drugega sveta... Mama, foter, sestra... Bi se moral čutiti kakorkoli navezan?

Ker jaz...se ne. Kako bi se naj. Ko pa se tolikokrat na dan izgubim. Nič nisem vesel, ko se spet najdem, ker vem, da je za vsakimi vrati polje negotovosti, da je toliko in toliko boljših od mene, pa seveda toliko in toliko slabših.

Preprosto bom, kar nosim s seboj in kar se učim in kar poslušam in kar opazujem in kar ljubim in kar tepem brez razloga in kar prespim v omotični zasvojenosti z razvado skrivanja.

Bom. Vsaj še do jutri. Ali pa do prvega vélikega javnega nastopa. 30., 31. maj, 20.00, AGRFT, Gledališka predavalnica. Zajebi reklame. Ne morem ven iz samoironije. Ampak tudi to bom sprejel za svoje.