Savana, savane

Mladi levi, globoka grla, debele pesti. Na sceni je težko nekoga zares pozdraviti, vsaj odzdraviti mu s plastičnim kozarcem vode, če imaš oči, ki v kotu polovijo še tri dolgo nevidene obraze. Važno je, da je "shuttle" mirno, opečen, a varen, prispel na pisto, naredil še nekaj izboljšav.
Tile rjoveči živalski gledališčniki so očitno ena redkih stvari, ki je v Ljubljani poleti vredna časa. Mlada Francozinja in ravno tako mladozreli Tunizijec sta bila v tem vrstnem redu neke sorte gradacija, nehoteno medsebojno naraščanje in nadgrajevanje. Medtem ko je prva, lepa ko strela (prvič dejansko mislim to frazo), vtikala in iztikala kable, cvilila na ritem zamešanih zvokovnih sinusoid, je oni drugi dobesedno naredil poklon Arvu Pärtu in se v svoji krompirjevi vreči norčeval - ne samo iz samega sebe. Pritajeno, silovito, tiho. Človek si ne bi mislil, da se da to troje reči za isto stvar v istem razdobju časa, v času, ki ga lahko zavzame predstava. Izrazito "solo" večer torej, na vsakem vogalu namnožen z dvojino.
Sošolci so se vsi po vrsti blazno polepšali. Sem se že bal, da ne vidim dobro, tako očitno je bilo to. To se dogaja z normalnimi ljudmi poleti - normalnost v smislu pojdimo skozi topel poletni dež, nemogoče se je prehladiti, če veš, kaj bi rad in kam hočeš. Nekako tako.
Henryk Górecki je sestavil godalno kompozicijo, ki mi je nadela take gromozanske plašnice, da je ves lepi ostali svet izostal, periodično za kakšno uro na dan. Dolgo se je kotrljal po lepljivih mizicah, za katerimi ležijo listki neprespanih umetnikov brez sanj, brez črnila in mokrega jezika. Ampak tako, kot se sliši ta eterična gaz skozi ušesa, tako kot jo lahko odigra samo Kronos Quartet, tako se podira nekaj neverjetnega. Pa je London vendarle tudi iztisnil svoje kratkocvetoče orhideje v retorte. Najlepše - to je takšna muzika, da jo lahko tudi komu poklonim v poslušanje.
Bratranec je policist in skupaj s kolegi vodniki psov po Veliki Planini išče zablodelo gobarko. Meni se zdi podatek, egoistično kot vse tukaj, lepši od scela domače goveje juhe s korenjem, pa vendar sem bil danes deležen tega drugega, ko bi družinska kosila vsaj kdaj postala kaj drugega kot samo izvrstna hrana, ko bi že jaz lahko kaj naredil proti temu, da je ugasnjena televizija mrtva stvar sredi dišečih, praznih glav pod lučjo. Zunaj lomasti sonce, da se trava upogiblje pod njegovim jezikom, še drevesa se podirajo, da bi polegla na popoldansko smrčanje. Družinska kosila sredi tedna - še kar bolno.
S sošolci s faksa se mi obeta piknik konec avgusta (ne čisto, ali jeste), s sošolci z gimnazije konec septembra, z občutkom krivde pa bova spravno večerjala pod oboki slovenske komorne vokalne glasbe. Mimogrede, predvsem v čudoviti (1x), pa tudi v bizarno presenetljivi (3x) družbi je radovljiška graščina počastila visoke, skaldsko navdahnjene Norvežane z Valhalle vredno akustiko, odzivnostjo, ojačanim gromovnikom baročnega bobna in hruške in okni v obilno nejasno noč.
Jutri je nov dan in nov levji mladič čaka na skotitev.

Velika Planina

Prekleti naj bodo vsi zaščitni znaki, pokrajine, razgledi, ogledi in ogleduharska nrav kelnarjev v dolini. Kislo mleko je dobro sedlo, pravzaprav sem po tistih dveh skodelah cel dan jedel samo še zrak, brez vsakih potreb. Tudi potem, ko sem prebral o očitno majavi (nisem še končal, pustimo odklenjeno) teoriji "plazmatskega vesolja".
Enemu prijatelju že celo poletje nisem namenil kakega pametnega mitinga ali... Mogoče bi bilo treba kar pošteno zasekati že kar ta teden, ko se končno (pa še to pogojno) lahko osvobodim pritiska obveznosti. Dobro, nekaj dreves bo treba podreti in namotati nekaj prikolic drv, ampak vmes bo že kdaj padala voda s stropa Zemlje in bo čas za mesto med gledalci. Vsaj jutri, če ne jutri, pa v torek. Vsaj danes, če ne danes, pa kdaj do konca leta. Vsaj... Znova in znova.
Tudi obrazi v Soboti so se režali, kako jim kaplje brišejo pot z bradatih brad, kako se jim nehvaležno zmočene spremljevalke grdo zvijajo po sedežih in kako se čudaki na odri še vedno trudijo, četudi imajo pod nogami cel egiptovski namakalni sistem in veter skozi svoj pisani krep papir. Proslava je šla v redu, ja, z izjemo 99 odstotkov dogodkov. Vrag naj pocitra in pocimbali tistega, ki nam je zakuhal izvrstno generalko in kilavo predstavo. Sicer pa vse skupaj ni bilo vredno tistega nasitnega bograča in razmetavanja nožne hitrice na račun Ferusa Mustafova. Vredno je bilo samo zaradi do kraja edinstvenega, jasnega, širokega obzorja za opazovanje zvezd. Pri nas je tudi v najboljšem primeru kak gozdnat kucelj v napoto.

Zimbabavijski kolega je včeraj, ko me še ni bilo doma, z atom in še enim holcarjem podiral smreke pod Roglo. Črni zanesenjak je bil navdušen kot otrok, ko mu prvič postane jasno, kaj se da početi z LEGO(TM) kockami. "Položi jo," mu je hodilo po glavi še ves današnji dan, ko smo božali zdolgočasene, zvončkljajoče mlekarice na obličju ene najbolj fletnih planot v Sloveniji. Aja, mimogrede, ob zvoncih je ves čas donelo kot iz kakšne oživele avstroogrske nabožne pesmarice. Slovenci še vedno verjamemo? Dobro, eden se je prisesal na rimsko kurijo, in to ne slabo, ampak...

Vmes sem prebral en hitri roman Ödöna von Horvátha, ki me je zmedel, ker nimam pojma, kaj naj si o njem mislim. Niti malo. Je pa znova udarila lirika Georga Trakla, to pot v nemščini - jo moram kar neutegoma priporočiti, čeprav je zaprašena, da se pršič dvigne že ob valovanju zvoka, ampak nekaj vsebuje, kar me malo povezuje s prihajajočo Medano v Goriških Brdih. Iz spremljajočega gradiva mi do mojega racionalnega jaza (razmerje=86:1) prodira neka čudna povezava, prav do Trakla, še bolj pa do bolgarske lirike.

Zdaj lahko res samo upam, da jutri že zgodaj začne deževati. Ker Rolf ne bo hodil dvakrat. Važno, da sem dobil CD z glasbo s tistega fenomenalnega koncerta Kronos Quarteta v londonskem Barbicanu. Že dve uri občudujem plošček, ne da bi se ga dotaknil ali vstavil barvožerju v žnablje. Rajši čakam na tisto, kar bom lahko napravil jutri. Spati pa zares ne morem - že cel avgust!?

Raz(o)glednice

Po dolgem času sem obiskal Novo Mesto, rahlo izmučen od aktualnih priprav na nekaj koreografskih točk. Kronološko sicer to ne bo prva stvar, ampak moj nos je bil hvaležen novi zakonodaji, ko sem vstopil v Lokalpatriot(-a?) in zavohal nevtralni zrak absolutnega ničesar razen piva in raznih neprimerno bolj zdravih, bolj barvitih napitkov. Nejca Gazvode pa ni bilo doma.

Vreme se je nenadoma razredčilo v svoji vlažnosti, a je vseeno sameval oder na vrtovih Dolenjskega muzeja (in ti so zares so izgledali kot neka viseča odrska kompozicija, majhna in prijazna), koncert luštno sodčkastega Afroameričana in ostalih pa se je začel dobre pol ure kasnejev kulturnem domu. Kaj bi človek pričakoval - črnski vokalist je imel kar nekaj domišljije na dlani, vendar je nikoli ni porabil do konca, in najhuje je bilo, da očitno nikoli ni imel tega namena.

Z nečim sem se ukvarjal prekomerno - s tem, v kakšni družbi sem šel poslušat koncert. Lahko poslušam jazz improvizacije z veliko hvaležnosti, če imam zraven sebe optični premik fokusa, ki me stalno meče vmes, med oba svetova z istim vprašanjem. Metal sem se na napade trobentača, ki je dobro vedel, kdaj je treba nežno privleči blazinice na valjčke, smejal neumnim obrazom basista in bobnarja, ki sta dajala videz nogometašev, ki bi rada dobila tekmo in ostala lepa, ob harmoniju/električnem klavirju nisem mogel reagirati na prav nič - razen na to, da je bil zvok zelo podoben albumu ene newyorške zasedbe, ki jo zadnje čase motam po zvočnikih.

Nisem si mogel pomagati, včeraj res ne, mogoče zato, ker že kak teden bolj slabo jem, tako, po en obrok na dan, dela pa res kar ne zmanjka. V istem trenu listja umazanih ljubljanskih dreves pomislim na stvari, ki bi jih moral narediti, ampak je izbira odvrgla nekatere, ki jih ne bi smela. Hvaležen sem Matjažu za njegove delavnice in (tipkarski) zalet, ki so mi ga dale. Ni mi mar, če sem se ognil pražnjemu dnevu v domačem kraju, da bi tu vadil za pretencioze neke politične komemoracije. Ker smo tako kot nekoč zanimivi kritik v Slovenskih novicah - neobzirno zajebani do svojega medija, predstave, proslave, kar pač že.

Celo poletje razmišljam, popolnoma po nepotrebnem, kako osredotočiti to, kar se mi pod rokami spreminja v statve, iz statev v parnik, iz parnika v dve leti star nabiralnik za organske odpadke in iz tega v neznosnost. Obenem bi bilo bolje, da bi tukaj objavil kaj tistega in ne tega sebe, ki ima porejena intimna d(v)omovanja. Nekega Nigerijca spomini na otroška leta so me spravili v tako žalost, surova moč mojega hrbta sredi gozdov v obešenjaški straniščni humor, več ljudi pa v preprosto hojo naprej. Torej mi to ni prihranjeno za hibernacijo, sestop lastnega egoizma.

Raziskujem globine sufijskih besedil, predvsem seveda teh iz območja qawwalija, zdaj ko sem jih od nekje nabodel na pisarniško iglo v fonetičnem zapisu. Še vedno ne vem, kaj kaj pomeni. Goltam afriško živo mejo med glasbo, ki dvigne in glasbo, ki zaliva. Berem, trudim se ogibati katodnemu šalterju za izgubljene, pa mi vsaj danes ni uspelo. Mislim, vsaj to mislim, da se rad vozim z velikimi avtomobili, kljub strahu, da bom podrl kak leseni most, zbil kako izmed ovac ali raztrosil seme mrtvih muc po strjeni nafti, s peskom pomešani mrtvici tistih pravih cest, tistih, kjer se je treba izogibati vsakemu kamnu, da pripelješ domov zaspano, a celo glavo.

Ne dogaja se veliko, ker je vse tisto ono nadzorovano zunaj mene. Vseeno mislim, da bo treba v ponedeljek obiskati Radovljiško graščino zaradi Rolfa Lislevanda, o katerem sem v podaljšku bloga že pisal, Mlade leve v prestolnici pa zaradi mnogih stvari, zaenkrat bom zagotovo lahko prišel samo na upanja žrtvenega ognja vrednega Tunizijca, ki bo Staro elektrarno priklopil na napeljavo 21. avgusta, dan za lutnjarskim eksodusom.

Matjažu (berem, to mi že rata) veliko semenčic, gostega dima in deževnih voženj v avtomobilu. Prinesem še kaj muzike, to je tako vse, kar znam. Vsem, ki so letos praznovali obletnico dihanja, privoščim cockneyski high five in malo Rolfa (spodaj), pa še kaj. Ne zamerite moji driski.