Varno v šolo:

"Razmisli. Kako se senčijo traktorske gume v razpršeni svetlobi. Sem že mislil, da se bliža višinska megla ali da se je vzdignil prah s kamnate ceste, prepredene z globokimi luknjami, v katerih ždi več dni stara voda. Izgleda kot kremna scavnica. Medtem dežja še vedno ni.
Zaspala je ena mojih najbolj zabavnih sorodnic. Precej močno zadremuckala. Na pogrebu mi je bilo težko samo zaradi onih, ki jim je bila njena smrt samoumevno težka izguba, pospremljena s tihim bobnanjem njihove dolge, posvojene žalosti. Sam sem si najraje predstavljal, kako bi se na pogrebu za trenutek sama, drobna žena, dvignila iz vijolične rakve, se postavila na sredo sklonjenih glav, nikomur se ne bi zdelo ne čudno ne strašljivo, ona bi se razkoračila na sredi, z nogo udarjala takt, v taktu migala z rameni in zapela ono pesem z vseh veselic, ki jih je kdaj obiskala, pesem, od katere ni ostalo več od treh besed, a nisem pozabil ostrega glasu, s katerim je posekala vso dotedanjo, neprizadeto čilo, neškodljivo atmosfero, najsi so bili binkoštni prazniki ali pa navaden torek za striženje njenih starih, v pečo pospravljenih las.
Živela je na veliki kmetiji, a več kot dvajset let pred smrtjo je ostala gor sama s svojo sestro, s tem še malo bolj zgrbljenim bitjem sta nosili koše sveže trave po navpičnih lehah gor do senika, pri živem telesu s kuhinjskim nožem operirali kure z dvorišča, ko so se jim v vratu zataknile kobilice, vsakič znova, vsako leto, so hotele imeti en in edini setveni koledar od strica, da bi vedele, kdaj bodo tla pod nogami popokala in zmikavtsko odpeljala dragoceno vodo v svoje kotanje, nikdar spakovanja o tegobah življenja in kakih ovbe! bolečinah, a nobene svetnice, veliko zvijač, s katerimi so si dobile rešne roke oddaljenih sorodnikov, je bilo z njunima glavama tako spojeno kot roke s krmo, noge s travo, poljubi s psom čuvajem. Sorodniki so prišli, da so potresli kako belo češnjo in zase, za mininjive odkidali kak strdek najboljšega hlevskega gnoja, vsi so se pobrali, ko jih je dosegla kritika, da so površni. Oja! (Kak se ti meni dopadeš!) Površni, sapralot, kaj pa drugega. Nič ni zastonj, niti življenje, je mrmral kdo, ko je odhajal od dvojice žensk, pripravljenih na vse, na atomske zime, trde žile, suhe krače. Takšna je bila verjetno še pred mojim rojstvom moja vas, kot tam zgoraj, kolesje temnih gostiln, osončenih predsob, najbolj notranjih kuhinj, kjer posoda suši lica nad zabojem smrekovih vej, zobovje z listjem obrobljenih črt na pastelnem ometu, žeblji v čevljih, čevlji v podrasti, praprot za brisanje riti, praprot za vzglavje prešuštnih noči na tajnih posekah. Vlačuga! je drugo ime za drva, ki visoko nad cestami čakajo na verige in sekire.
Včasih sem zaspal tudi jaz, sredi visokih kasarn postrojenih iglic, prebudil me je švist velike košute, ki je bežala pred svojim ljubimcem. Ozrla se je, zmeraj.
Danes stari ujetniki dela sedijo pri pogrnjenih mizah z brazgotinastimi zapestji in se spogledujejo, primerjajo starosti v laseh iz deviških lišajev, kruh je še vedno križec v sredi - krožec na robu, štor prav tako, v starem avtomobilu pa životari živa podoba, nalepka ljudskega misijona, smola vleče vonj čez prag prtljažnika. Ujetniki se srečajo, vsakih nekaj let, zlikajo bele srajce, s sveže obritimi čeljustmi tulijo zategle podoknice krstam, preden jih zagrebe spolzka gozdna prst. Eni, ki smo se izlegli prepozno, se vračamo na krstne skale. Vklopim to ... stanje, žvečim in pljujem ravno take kosmate vice in iste čiste molilne mline poganjam, zunaj svoje vasi ateist in bogotaj, izumitelj in zlikovec v srcu - v vasi samo pijan upam reči več od ene besede.

Potem pa pride zadnje leto skušnjav in odprejo se lovilci sanj," je rekel poglavar gozdnih ljudi in se skril za svoj vigvam.
SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE!