Beležka z letališča

Ob nekaterih dnevih ni nič dovolj, kar poskusiš, nepotešen odhajam s slehernega pomenka, z vsakega obiska straniščne školjke, zapirajo se dveri zaznavnega sveta in arheologija mnogih bliskavic, ki tičijo za črnimi ključavnicami zenic, se prične skoraj nemudoma; ta predstava vzbuja strah pred izginotjem jezika naravnost z ustnic, zato je tema, ki je pokrivala igralce z vseh strani kot sprijena senca, postala gost razporek v podpazduhi prostora.

Zakaj nas igralci vabijo, da smo del njih? Zagotovo ne zato, ker bi jim bilo tam lepo. Trava raste ondod, celo večja kot tostran; tudi jelenje prsi, porasle s skušnjavo, z idejo spusta v kotanjo s košutami, tvorijo paralakse dlak od vzburjenja, z dihi se konice kožuhov enako dotikajo kot tostran; tudi razorana plan, ki v barvi joda bulji v svojega kirurga, taista plan, kjer sredi reber leži njena dihalna vdolbinica, sloni nezaščitena na vogalu dveh hrupnih ulic; taksisti brez dela igrajo šah s Kasparovim. Vsakdo na drugi strani je Kasparov.

Ampak nihilisti se bojijo njene energije, ker ruši njihov sistem ne-verjetja in varnosti. On se se tega soočenja boji tako malo, da niti ne opazi, kdaj je prestopil v njegovo šotorišče. Enotnosti še vedno ne znam spojiti iz dveh delov, da o treh niti ne izrečem žale besede.

El condor pasa (poskus popotniške naslovitve)

Kondorjev let, vsako pero se posebej spušča s planine, toliko je med njimi razmika. Grizenje starih psov, ki so kot čebele, napad in smrt, pušča vedno večje otekline. Igralci so, ki sem jih videl igrati, in niso vedeli, del kakšnega večjega načrta da so. Tako ali tako je poklicanost najbolj samoumevna od vseh - prevzeti nekaj dodatnih nalog, ki jih nihče drug noče ponavljati vsak večer na enak način. Povzeti stare kodekse, jih porezati z obsidianom, jim vzeti srce in ga razstaviti na enak način, večer za večerom. Nobena posebna spretnost ni potrebna, le dovolj velika mera iznajdljivosti in predvsem trpežnosti. Nikoli nočem obupati, pa če bi bilo zaradi tega treba prodati zemljo, hišo, gozd, nakopičene skladovnice drv ali polna vimena.

Sadizem vztraja poleg vseh obvoznic, poleg vseh osamelih motelov na vejah avtoceste, na drevju civiliziranega človeka. Moč ga je kupiti, čokoladni sladoled z veliko smetane je, nosnice postanejo nozdrvi ob tem sladkem vonju. Lepoti je namenjeno ali umreti ali prekladati odločitve. Meni, neobrezanemu, je namenjeno sedeti na stolu in se niti za ped premakniti. Lahko si gladim jezičke čevljev s pogledom. Človek mora spoštovati stvar, po kateri hodi vsak dan. Zato je Bikila tekel bos, da bi lahko bolje spoštoval samega sebe. Toda njegove noge so spet postale odmrla koža, podplat, poln čudnih geoglifov, drobirja, anorganskega in ne, ostrega in ne. Tako da je vedno vmes plast popolnega nespoštovanja, med skorjo zemlje, ki preprečuje, da bi padli v njeno vročo sredico, in menoj, ki si otiram znoj izmed palcev in upam, da me plavalna kožica opraviči pri naslednjem božjem check-inu, da se izgovorim kot čista žival.

Še manj kot dan je do Peruja. In obrvi dobivajo otožen zvok, ko se iz njih iztrga kakšna majhna dlaka, svetla pri izviru, zašiljena in temna damaščanka pri vrhu. Pet minut stojim pred umivalnikom in pada z mene kot zapoznela toča z velike lipe. Zdaj, ko je poletje, je pod oblo krošnjo pripravljen čaj.

Treba je počakati na konja, a ne čakati na sedlo, ampak preprosto skočiti nanj in ga ne spustiti, razen če gre za njegovo življenje, kot počne to veliki starosta Alim. Škoda, da ne posluje v mojem mediju. Ne?

Svete tihij

Na beležki je napis: "Tukaj sem samo zaradi Barbare. Šumi, 24. 2. xxxx" To je besedilo, ki sem ga nekoč izgovoril. Verjetno ne zadnjič. Zakaj se prekriv

a z vsakdanjim govorom človeka, ki mi je poklonil to kopico nepopisanih listov, spetih z bakreno spiralo?

Na strani številka pet piše: "Samo skodelico medu mi prinesi. Da ne bo prehladna. Naj se tisti ščinkavec na leski do konca otrese. Dovolj mi je mokrega perja, vsak dan manj slišim svoje korake na nadvozu. Ograjo so zvišali, zato zdaj slonim na poštnem okencu in poveličujem akt številka 24. Za leto dni samice leto dni samote. Ko pravijo, da bodo zvečer nevihte, bi se morali že končno naučiti, da lahko prihajajo v rojih. Potem pa ne morem v miru poslušati, kako potencialno prehlajeni ravnokar shojenci kričijo od veselja, ker jim nebo pada na glavo. Pa je vse brez haska. Mislim, da se bom zagledal v kakšni od luž, ko se bo zablisnila vijolična ost, razvejana kot dihalne cevi pri nevretenčarjih, da se bom lahko ocenil. Kad

ar padajo samostanske zavese in pregraje med sestrami in brati, v slikah in raztrganinah, ni dobro stati preblizu oken. Tudi nevidne, obstojne stvari lahko oblizne vijuga vetra, ko se spušča z visokih, gostih cipres pred hišo. Hrup je drugo ime tišine, sveča pod oltarjem neznanega junaka pušča saje v njegovih očeh."

In zatem takoj kratka zgodbica v tujem jeziku: "The rumbling tumbling Tom of Diyarbakirspor once said a weasel is indebited to him. He spoke of sums larger than a weasel can lawfully hold in posession. Then it stroke him over the head that maybe the extensive lower mammal invasion Ulugbeg appointed for next year to pass, had already commenced on a seemingly premature basis. Yet no incubator was available, so he also acquired knowledge of putting his personal belongings into a finely crafted Suomi produced suitcase, shortly thereafter burying it into a land, hostile to mammals. This was it, the final deed. Now he waited, distracted, for the microorganisms to pass his feet, for he had no quarrel with them and no fear of them either. He thought of nothing."

Prebiram Zrele reči Lojzeta K. in se čudim nergavi naravi pisanja. Podpiram anarhijo in obsojam sterilnost, čeprav jo do kraja obožujem. V anksioznih zametkih prekolnjenega duha vidim sebe, na hrastovih parah, da je še nosačem težko pod pazduhami. Učim se treh dialektov maternega jezika, treh novih svetovnih jezikov in lansiranja pljunka v ugodni, moški diagonali proti tlom. Svojega jezika še kar nisem našel, kajti malo se spomnim od kdaj prej. Nobene knjige ne preberem do konca, ker se konca bojim. Kot potapljanja na dah.

Sprl sem se skoraj že z vsemi ljudmi, ki so še premogli voljo, da bi mi povedali stvari naravnost. Čez dober dan in pol potujem na drugi konec sveta, ne po svoji krivdi, še manj po svoji zaslugi ali morda edino zaradi mile, ogoljene ljubezni, tja, kjer bom zrl kamene črte v pustinji, ravne in zoomorfne, kjer bom ugledal kamne, med katere niti konice noža ne moreš zatakniti, in ugledal ljudi, ki imajo isto telesno hibo - iskanje pozornosti.

Prijatelj je še vedno v kritičnem stanju in ne vem, kako naj mu jaz, ki ga nisem nikoli maral, nikoli zares in do kraja, pomagam iz tega.

Opravičujem se vsem prizadetim za prvi malo bolj osebni zapis po dolgem, dolgem času. Deklica zgoraj se je postarala prezgodaj in moški ni nikoli odrasel.