Sanje, 8.10. 2012 in odtlej

Ponoči je tisto pravo življenje, podnevi mu nič tako nezaslišanega ne more prirezati peruti ali narediti kaj bolje, bolj trdno. V sanjskih algoritmih nastajajo stvari, bolj trdne od jeklenih stebrov ali jordanske Petre, tudi v živo skalo izklesana korita rek niso tako obstojna kot je dotik z dlako velike, plenilske mačke v sanjah. Od ondod prihajajo pomirjujoče podobe, ki bi v resničnem življenju pomenile hipno smrt ali bi se v najbolj surovem smislu izognile enačbi, ki na eni strani pogojuje enotnost časa in na drugi enotnost prostora. Vendar življenje ni atiška tragedija! Prav tako kot prizori iz sanj niso vedno tako usmerjeno logični, kot so zadnji rezi v Bergmanovem Fanny och Alexander.

Kot nekdo, ki skuša najti svobodo znotraj svoje poklicanosti (pravijo sicer, da kliče božji glas, pri meni se zdi, da kliče glas mojega alterega, ki je zelo daleč od kake popolnosti - ali sploh kakšne božanske monolitnosti), ugotavljam, da je zdaj čas, ko moram okrepiti svoje zaupanje. Še najmanj vase, bolj v druge. Ugotovil sem, preprosto, da vsaj nekaj ur pred predstavo ne smem stikati, ne z izreko ne z ošinom pomisli, po besedilu predstave, ker so besede kot moje primarno orožje tako globoko zakodirane v meni, da če jih ne najdem v pravem trenutku, potem jih tam ne sme biti. Vse potrebno moram storiti prej, kot dober dirigent ne pušča prosto napetih falosov, prosto drsečih lokov na godalih, umirjenih za premiero, ne, silovito jih krivenči, motovili z njimi po ozkih soteskah lastnih vatlov, jih z neznatnim ugrezom blazinic prstov krca po njihovih zardelih temenih, samo da bi prihranili svoje najboljše, svojo žlahtno življenjsko s(i)lo za trenutek, ko se bo zanetila vžigalna vrvica. Moram prebuditi telo, z vsemi tehnikami, ki sem se jih in ki se jih (predvsem to) še bom naučil, moram prebuditi glas, ki me je, ne vem, kateremu bogu naj se zahvalim za to, tolikokrat rešil pred svojim lastnim rezoniranjem, moram zbistriti svoje utrujene oči, ki se zaradi dolge habitacije v temnih, oglatih prostorih, priostrijo na bližnje nevarnosti, na vojne s kratkim, hladnim orožjem. To že. Toda ostalo, sama materija, mora imeti svoj spanec, mora odsanjati ravno toliko kot odsanja moje drugo, negledališko telo.

Ravnokar razmišljam, zakaj nekaj velikih skladateljev klasične glasbe, predvsem krog, ki ga je spočel Richard Wagner in njegovi nadaljevalci (ne pa nujno zgolj posnemovalci, to bi bilo krivično reči) tako malo ve o tem, kako je treba obdelati svoje delo kot helenistično soho, in to še preden lahko to stori poslušalčeva čuječnost - zakaj je treba pisati te uro in deset dolge simfonije z neskončnimi ponavljanji? In novo nasprotje znotraj nasprotja: zakaj bolje zvenijo počasne, premišljene (?) izvedbe teh noro dolgih del? Zato, ker sem jih najprej slišal tako, v tem obupno počasnem tempu, ki se vleče kot zehajoča čeljust v parterju gledališke igre? V hitrosti, ki naj bi bila istovetna "tisti, kakor si jo je zamislil skladatelj", zveni Bruckner bolj kot "še eden od mnogih", in tukaj je razlika med Nemcem in Romunom. Jochum in Celibidache sta oba bila svoje vrste mistika, a sta svoje valkire ali transilvanske nosferatuje (zakaj se nosferatu meni vedno sliši tako, kot bi nekdo v latinščini omenil kakega svetnika ali kar Devico Marijo?) iskala čisto drugače. V velik užitek je prav to - primerjati in zapolnjevati medprostor, ne scela in počez, marveč z drobnimi vezivi, ki ustvarjajo najpomembnejšo besedo umetnosti - dialog.



Po tem je seveda tudi samouprizarjanje, torej ustvarjanje instrumenta iz svojega bivanja, nekaj popolnoma drugega. Nekaj, na kar lahko vplivam le tako, da ustvarjam vse tisto okrog, kar je potrebno, in to čimbolj zavzeto in osredotočeno. Usrediščenost brez središča, to je ta specifična rotacija okrog osi, ki je značilna za tisti kraj sveta, kamor si želim priti - v nepredvideno polje med ljudmi, zavezanimi umišljenemu času, skoraj takšnemu, kot je tisti v snu.

Sanjal sem objokane ženske v ogradah za kokoši, potem sem sanjal velike ženske v belih haljah, ki so me skrile pred nalivom; sanjal sem besne flegmatike, kako vžigajo bencin po travnatih poljih, da bi šlo vse k vragu - in nazadnje sem sanjal knjigo zaveze, kako ustvarja med sabo nasprotujoče si vzorce pod močno roko kopij in šap velike plenilske mačke. Tukaj se končuje današnja lekcija.

Določena anksioznost me preveva te dni. Mogoče se mi angleški izraz zdi bolj posrečen že zato, ker vključuje v sebi germanski Angst in vseeno takoj referira na slovensko besedo tesnoba. Tesnoba je nekakšno občutje ukleščenosti med dve ali več pomembnih odločitev, ki se navidez med seboj izključujeta(-jo). Tako je po eni strani tukaj t.i. poletna odločitev, odločitev, kaj storiti s tistim poklonjenim in libidinalno naklonjenim časom, ki ga prinaša to, očitno eno bolj vročih poletij zadnjih let (kar pomeni, da bo več časa za dehidracijo in manj za neprestano uriniranje), po drugi strani pa je to odločitev, ki že pred dobo štiridesetega ali temu bližajočih se let vzpostalja avtohistorično refleksijo človekovega delovanja. Prizma uspeha, lom žarkov na nepreseženih ovirah, ožemanje starih cunj ter prežvekovanje antičnih žvečilk, vse to se strne v en sam nepregleden opus, ki ga potem človek motri v samem sebi - najbrž iz strahu premakniti se naprej. Hej, nič nenavadnega ni, da lahko počnem to, kar sem si želel početi, in da lahko od tega "dela" (imam se za prevelikega lenuha, a verjamem, da to ne bo trajalo eone) spodobno živim, materialnost mi ponuja zadostno bazo za praktično vse, kar me mika in kar me s svojim privlakom nepretrgoma bode v oči, ampak - hej, posredi je tudi refleksija etosa. Kaj sem storil s sabo v zadnjih nekaj letih, ko sem začel veljati za odraslega? Še vedno ne znam skuhati več kot treh spodobnih stvari, še vedno se ženskam opravičujem in jim utemeljujem, zakaj so rade v moji družbi, še vedno se pred moškimi branim konflikta in se v resničnosti držim stran od očetovskih (ali, bogu bodi potoženo, negativno avtoritarnih) figur, v navideznosti in preko sanj pa iščem natanko to - vrhovno moralno oblast, ki bi odločala namesto mene, torej ta moški princip, ki bo določil ograjo in leso in zamejil mojo vseenost.

Igra je nevarna, če jo igram sam. Želim si golega kopanja s svojimi najboljšimi prijateljicami, ki jih nisem nikdar upal povabiti v posteljo (kot se temu abotno in prav po bukovo nerodno deje), morda le z eno po eno, morda z vsemi naenkrat, da bi se moja neprestana analiza okolice izgubila v iracionalni navzočnosti. Želim si reči vsem mojim moškim prijateljem, ki jih njihova zavrta seksualnost (diskretno ali odkrito jo seveda največkrat mendrajo sami) hromi, da je treba najprej storiti dejanje, da lahko potem iščeš svojo odgovornost zanj - brez dejanja se tudi o odgovornosti ne moreš preizpraševati. Želim si, da bi mi tisto zanimivo mlado dekle s svetlim glasom in obrazom pripovedovalo stare perzijske pravljice nekje na kaki pohorski jasi (Pohorje seveda nosi v sebi, v svojem imenu, vsaj za mene kot Slovenca, večni boj proti kmečki robatosti), ob svečavi kakega zelo impromtu ognja, želim si jo občudovati oblečeno, sploh ne vem, kaj bi se mi razkrilo v nasprotnem primeru, ne vem, pa vendar me strašno zanima. Ljubezen je v razmerju ženska-paradoks. Z vsem spoštovanjem do mojih mnogoštevilnih (in nemaloštevilno sijajnih) prijateljev istospolno zaljubljenih. Želel bi si, da bere te pravljice, kot da je sama s sabo in vendar kot da se pripravlja na nastop pred množico ljudi, zapredena v svoj nenadejano razsvetljeno-cinični glas. Evo, ljubezen ne hodi skozi abdomen, marveč koraka po grebenu glave in se vrže na glavo v srce. Which reminds me: "Amor ut lacrima, ab oculo oritur, in pectus cadit."

Naj bo julij zvest svojemu zvočno poželjivemu imenu in naj bo vsa perestroika, ki jo je v meni doslej napravila letošnja gledališka sezona, oddaljeni šofar. Prisoten, a vendar lahko v trenutku pozabiš nanj. To je moja želja. Bog pa naj mi oprosti hlinjeno iskrenost. To spodaj se pojavlja v mojih sanjah, nazadnje pred dobrim tednom dni.

Pusti že ta spor med naivnostjo in konjskimi plašnicami

Kaj je desničarstvo? Slovesno sklicevanje na zdravo pamet, torej zatrjevanje, da je desnica  za pisanje, brcanje na gol in onanijo, da je za človeško manufakturo dominantna roka. Od praveka in na veke vekov. Levica je roka šibkosti, roka prekomerne ekspresije, Juda je po tisti mošnjiček srebrnikov zagotovo segel z levo roko in leva je tista glava, ki trdi, da smo vsi ljudje enaki.

Sarajevo se z režiserjem Pašovićem spominja svojih več kot enajst tisočih mrtvih, Pedro Opeka s polnimi štirinšestdesetimi leti uteleša svoj priimek na od boga pozabljenem Madagaskarju, Tomo Križnar na mejnih območjih obeh Sudanov z robato gorenjščino ječi svojo tožbo genocida ... končno vprašanje je - je mesijanska narava teh nekaj ljudi plod njihove osebne muke in želje po pozornosti ali je njihov altruizem več od trika egoizma? Verjetno se v vseh treh bijeta desnica in levica in obe bi si želeli, da bi bilo rok vsaj osem, nekako tako po Šivino, ali pa da bi bile vse skupaj silne in mitsko vzdržljive kot Muruganova sulica ... Kdo je torej levičar? Najbrž vsi trije.

Ko berem Erazmovo Hvalnico norosti, se mi v njej zdi nekaj navidez humornih puhlic zelo podobnih tistim, ki jih premore sodoben konzervativec. Najlepši izmed radostnih vzklikov idiličnega življa (to, čemur sam izpod brka pravim Dafnis in Hlod estetika), ne le slovenskega in sploh ne le slovanskega, je ta, da je zdrava pamet zmožna presoditi prav, brez védenja, brez prevelikega razmišljanja, predvsem pa - brez širjenja polja možnosti. Zdrava pamet pozna dve poti in med njima v prst zasaja sveže prebarvan in bleščav kažipot. Morda, hej, čisto mogoče pa je ta kažipot že malo načel lubadar, tako zaradi suše, in se bo sesul sam vase, ko bo popotnik enkrat hotel iti po travniku med obema cestama. Tako preprosto je biti pravilen! Ortogonalen, zarobljen, vzorno zašit, poštirkan in vedno v Zevsovi pozi absolutnega nadzora - zajašimo torej to ... Evropo.

V LJubljEni se bliža predstava Josefa Nadja, ena redkih omembe vrednh stvari letošnje pomladi. Če se bo moj stavek potrdil v resničnosti, bo tudi sam dogodek nekaj, kar od Nadja pričakujem. No, sicer pa sam pravi, da ta predstava, s katero prihaja gostovat v Cankarjevo banovino, govori o vlogi sodobne umetnosti - če kaj, se mi zdi to bolj ključno vprašanje, kot tisto, kakšna je vloga sodobne znanosti. Vprašanje pa je tako ali od davnine že metagovor o umetnosti.

Nekaj dni za Nadjem gostuje Valerij Poljanski s svojim Zborom ruske državne kapele, lahno žgoleč Rahmaninovega Večernice. Eno najbolj mogočnih in vendar skromnih ruskih liturgičnih zborovskih del, ki neizpodbitno slavi tega izgorevajočega in trzajočega križanega boga, ki (po Artaudu) povzroča te manične depresije v kristjanih vsepovsod, bo končno moč slišati tudi čisto pred domačim pragom. Ampak ...

Mene čaka druga, velika skrb. Vloga, ki nastaja, žaromet, ki se ji dobrika, rob odra, ki jo izpodkopava v previsno steno. V tej drugi skrbi je razlika med ambicijo in misijo (ambition - mission). V njej je dediščina družine, ki se vnovič postavlja na tnalo, krotko čakajoč svojo sekiro, razbeljeno peč ali mirne, trudne roke kovaške hčere. Bukova kot že je ta prispodoba, bolj zares ne bi moglo iti. Prvič nimam absolutno nobenega izgovora, odkar je z mano zavest, da dejansko stojim v prostoru, kjer ljudje občujejo s svojimi strastmi, razočaranji, projekcijami, slavnimi odbleski in tlečimi iskrami. Še vedno se mi zdi gledališče sijajno, posvečeno stebrišče, v katerem se pogovarjajo sohe malikov in prividi pravih svetnikov, oljne slike zločestih obrazov z izrezanimi očmi za vohunjenje in nenadejana okna v breztežno prostranstvo. Ode prepuščam Pindarju, polena deblom, iz katerih so jih iztrgali, samo oči in ust si želim. Ostalo, zaradi mene, lahko vzame kak nepoklicani dacar, krmežljav in butast kot frizura kokeršpanjela.

Vse želje in zapisi se zdaj umikajo tistim, ki znajo in zmorejo. Jaz bom za kratko odkorakal proč od želje po pozornosti, da bi lahko predrugačil svojo usodo. Z nasmeškom, počrnelo plombo in trmastim krčem v vratu.

"New age"

Nekje na pol poti med Ljubljano in neznanimi kraji najredkeje naseljenih koncev sveta, kot je denimo tista zaplata lenobnega peska okrog Ulan Bataarja, se zdaj skriva odgovor na nagradno vprašanje. No, seveda tudi onkrat, verjetno v kakšnem mravljiščno naravnanem Tokiu, kamor potuje moj dober prijatelj, verjetno točno v teh urah, ko kdo že bere te spodnje terapevtske izpiske.
Nagradno vprašanje je tako: ali je občestvo blogerjev namenjeno izmenjavi osebnih in intimnih ali samo osebnih izkustev? Mislim, da se že ves čas trudim dokazati nasprotno od tistega, kar je nemara boljše in bolj ... prav. Torej: trdim, da je pisanje spletnega dnevnika, o katerem vrh vsega nihče ni prav zares obveščen, razen tistih, za katere naključje poskrbi, da je temu tako - v prvi vrsti intimna stvar. Ne zanimajo me izkustva, ki se jih da prebrati ali - bognedaj - preveriti kje drugje. Če naj v novem eonu svetovni splet prevzame (in za to si že srčno prizadeva) del vloge dnevniških zapiskov, kvatrnih pomenkov tjavdan in - morda - sežetkov tistega, kar pripovedujejo različni rapsodi ob večernem ognju, potem mislim, da je tako bolj ... prav. Ni pa nujno tudi bolj uporabno. Konec metapisanja.

Gledališče je volčje žrelo. To je citat mojega (drznil bi si reči) gledališkega prijatelja, ki ga ne bom zastonj vsake toliko ponovil, si mislim. V gledališču namreč nimam na pretek prijateljev (vsaj jaz se potencialnim ne odprem dovolj, ker ima vsakdo svojo mejo pozornosti) - večinoma gre za izredno občutljive ljudi, ki so sposobni prenašati ogromne količine informacij, merljivih in abstraktnih. Zato je druženje z njim nekaj tako edinstvenega in sočnega, čeprav nimaš zavoljo tega vrtiljaka vitalnih sil nič več prijateljev kot kakšen fizik ali kovinostrugar. Še več - dosti težje jih je poiskati v tej nepregledni, mrgoleči žužnjavi zanimivih glasov. Jeki, odzveni, kriki navdušenja in samote, gluhe loze in nedosežni zvonki rafali. Mnogokrat celo v navalu odkritega humorja kdo navrže, da ljudem v umetnosti žal njihova inteligenca komaj (ali sploh ne) dohaja njihovo intuicijo. Kako bi bilo torej lepo, če odgovorim na to skrajno logično in preveč racionalno tezo, če bi tisti pridni in družbeno uporabni ljudje z druge strani te čudaške razmejitve svoji intuiciji dali več vetra v jadra. Ker pa so te dihotomije že od časa starih Grkov naprej le zakoreninjeni oksimoroni, torej bolj ali manj same sebi namen, potlej je škoda besed. Človek je iz enega telesa, ki ni ne vidno in ne nevidno (če sem nevtralen), ampak integral.

Kot tak integral, da po Heglu preidem v tretjo fazo, sem ta konec tedna dočakal:

• polet - to, da se v predstavi, ki mi jo je mučno igrati (razlogov je več, vsem je skupni in končni imenovalec ta, da se ne počutim dobro niti v svoji lastni, zasebni koži, ko stojim na odru), končno enkrat počutim, kot da zajemam in sprožam svoj živahni tok, ki drugih ne moti, meni pa daje moči in volje, kljub temu, da še mnogo stvari ne "stoji na svojem mestu",
• rojstvo - nekdo zelo pomemben v mojem življenju je dobil svojega prvega otroka; zdi se mi, kot da vsakič, ko se to zgodi (dvakrat doslej), ko nekdo, ki ga zelo dobro poznam in sva si blizu, spočne in rodi/dobi otroka, začnem razmislek o novem življenju z začetne točke; kot bi se vse dotlej iztuhtano v hipu sesulo v prozorne opilke tistih suverenih, a vendar polovičnih dognanj,
• zavest, da bom prvič obiskal (in sem, zdaj preteklik) dekle, s katerim bi raje (akoravno tresoč se) šel na odkrit zmenek, namesto tega pa sem šel na skoraj delovno srečanje - hotel sem ji povedati nekaj ključnih opažanj in blagih, blagohotnih opazk glede tega, kar počne (ker mislim, da je v njej nekaj žlahtnega, ko stoji na odru) - pri vsem tem pa sem se skušal "brzdati", brzdati svojo moško (in ne človeške) naklonjenosti, ker se mi zdi, da je njeno trenutno razmerje (kot mislim za vsako razmerje, če lahko traja in ni popolna laž) z njenim fantom absolutno previsoka prepreka za mojo etiko; ergo, brez ovinkarjenj, ženska me na nek čuden, a močan način privlači, scela, ampak ona ima fanta in tukaj ne morem mimo tega, ne morem in ne smem; tolaži me edinole to, v psihološkem smislu, da mi je bila všeč že preden sva se dejansko spoznala - in dolgo preden sem izvedel, da je, kot bi se reklo, zasedena, kar pa je, bi rekel bolj jalova tolažba - vsekakor pa je imenitno mesto za vseh vrst tretjeosebnih "pametnih nasvetov";
• spoznanje, da me čakajo me trije tedni zagonetnega ustvarjanja nove predstave - težki bodo predvsem zato, ker je slastna ta tvar, ki so jo kanemo oprtati čez rame in z njo raziskovati neznano; tako prijetno bo in navidez lahko, pa vseeno tako kaotično, tako izčrpljujoče je delati to predstavo; najlepše pa bo seveda, če se bom v tem preostalem času uspel tako izgubiti v materialu, da me bo ven povlekla šele zona somraka, ki jo do kraja razpihne noč po premieri. 

To je to. Če bo vsaj še en tako uspešen teden do konca leta, si dam na poroženele podplate vkovati podkve za srečo in v glavo si zabijem kak kroparski cvek modrosti, da bom strumno in umno še naprej lahko pisaril te vroče sranjarije svoje glave. Živela republika.

Revolucija islama v Evropi je bila povod za ustanovitev univerz, nekakšnih hranilnic obče dostopnega znanja. Kot bi se tisto, kar je pomenila aleksandrijska knjižnica, po nekako podobni geotrasi vrnilo nazaj.
Francoska revolucija je bila zadnji kvalitativni preskok sui generis v poznani zgodovini človeštva: prvič se je govorilo o tem, da vrhovni poglavar ljudstva, države, ozemlja ni nastavljen od boga, ni poverjeni nadvojvoda dogmatične tvorbe z imenom ancien regime. Pred tem so v Brutovi zaroti preluknjali Gaja Julija Cezarja, nekako štiridesetkrat so ga lepo izvotlili v imenu ljudstva, da bi število ran pomenilo tudi množino tistih, ki so proti političnemu monoteizmu. Proti temu, da bi bil bog tudi človek in da bi bila moč v rokah enega, ki ni nič drugačen od nas vseh. In navsezadnje so tudi v Atenah rekli - Periklej, doslej si bil služabnik ljudstva, odslej pa boš njegov tiran, če te ne ločimo od pozicije moči. Samo z varne razdalje lahko namreč človek pravilno oceni tisto, kar je bilo prej samoumevno - in včasih te razdalje ne more zavzeti sam.

Od časa francoske revolucije dalje (ki ji je tedaj uspel samo prvi švist meča, njeno radostno bombo privilegiranim je spretno prestregel imperator Bonaparte) so se dogajale spremembe na bolj prikritih ravneh. Velika Britanija danes zagotavlja posel turizmu in komercialnemu domoljubju na račun tradicionalne podobe monarhije in živih monarhov, ki pa so brez vsakega realnega vpliva na življenje ljudi, kvečjemu predstavljajo muzejski katalizator narodove identitete. No, to se lepo prilepi na dojemanje angleščine kot moderne latinščine skozi tisti antični rek: "Non tam praeclarum est scire latine, quam turpe nescire." (Ni tako lepo/odlično znati latinsko, kakor je grdo/sramotno ne znati.) Sovjetska zveza in Kitajska sta poskusili z radikalnim komunizmom, vsaka je po svoje uničila velik del zgodovinsko nezamenljive dediščine, druga nemara dosti bolj kot prva, obe pa sta se trudili prikazati idealno podobo - ni voditelja, vsi so samo sekretarji, tajniki, delujoči anonimusi v službi delovnih ljudi. Seveda človek ne more obstajati brez očetovske ali materinske primere, zato so morali obstajati liki Lenina, Stalina, Hruščova, Brežnjeva, Maa, Čangkajška, Trockega, Xiaopinga, še vedno so obstajali primus inter pares.

Danes obstaja pojem navidezne svobode, ki je definiran nekje na pol poti med globalnim kapitalizmom in fevdalizmom razvitega sveta, med globalno svobodo in "dostopno" svobodo možnosti za tiste, ki si jo/jih lahko privoščijo z materialnimi sredstvi. Pojem svobode še nikdar ni bil v večjem paradoksu in v večjem navideznem sorazmerju. Znanje je za ambiciozne še vedno blago, orožje je še vedno eden vodilnih zagonskih poligonov neaplikativnih znanstvenih raziskav (v smislu: raziskujmo sredstva za nujnosti in ohranjanje šovinizma znotraj sveta, ki je povezan ravno toliko, kolikor nam to eksistenčno odgovarja, pa se mogoče ob vseh direktnih namenih izcimi še kak Flemingov ponesrečeni poizkus), selitve narodov pa so neprimerno večji opij za ustrahovanje "navadnega človeka" kot so bile takrat, ko so se (sredi predprejšnjega tisočletja) zadnje velike selitve narodov zgodile.

Zdaj se je skoraj dokončno izgubil pojem civilne družbe, čeprav ga vsaj to opozarjanje na morebitni radikalni prelom z zavestno solidarnostjo med ljudmi malo oživlja. Temu sem priča tudi sam, ko v gledališču med mnogimi predstavami igramo eno, ki zelo direktno posega v jedro tega vprašanja oz. bolj točno: direktno vzpostavlja formo bazičnega socialnega vprašanja kot takega in obenem skuša problematizirati vlogo iracionalnega (umetnosti, norosti, nepredvidljivosti, nasilja) v svetu, ki se zdi vedno bolj matematičen - a obenem tudi vedno bolj racionalno špekulativen. Izsledki te predstave in zlasti izsledki gibanj (15o, Očistimo Slovenijo, Ekologi brez meja, Tomo Križnar, Pedro Opeka, etc., nalašč naštevam eklektično) kažejo na to, da bo tokratna sprememba, kadar bo že prišla (najbrž tista odločilna ne za časa mojega življenja, ker bo v tem primeru verjetno slabša), tako kot razlika med velikimi eksplozijami stare dobe in tistimi novega veka. Če so Kitajci iznašli smodnik in povzročili eks-plozijo, je jedrsko orožje začelo uporabljati načela implozije, če laično poenostavim - da se tisto pomembno zgodi najprej navznoter. V človeški analogiji nočem za to zlorabljati pojma evolucije, ker bi se storila sila tako Darwinu kot zgodovini nasploh - samo čas lahko izumlja imena svojih preobrazb, in sicer za nazaj. Če se bo nova "revolucija" zgodila prehitro, se bo zato, ker še vedno večina sveta nima "uravnotežene" starostne piramide, obstajajo progresivne (in agresivne) zašiljene tvorbe, pa modre žare, ki resda izgledajo kot glave mrtvecev. Edina rešitev za ohranjanje temeljnih človekovih pravic je pač na dlani: človeštvu moramo pustiti, da se nemoteno ljubi in razmnožuje, ker smo se odločili, da je svetost človekovega življenja (obstajanja) nad vsako religiozno izpovedjo, treba pa bo v doglednem času poiskati nova območja, kjer bo lahko človeštvo našlo (morda) svoje nove pojavne oblike. Potovanje v bližnje, naseljivo vesolje ne sme čakati na pomanjkanje zdravega habitata in ekotopov tako dolgo, kot je čakala obnovljiva (tudi ta pojem je delno sporen) elektrika na pomanjkanje fosilnih goriv.

Dovolj razumskega laiziranja in tematiziranja parol za danes. To je moralo ven, sapienti sat.

Ravnokar ...

... sem gledal produkcijo zaključnega letnika gledališča na naši edini slovenski gledališki ali - če rečemo z gršim prizvokom - poustvarjalni akademiji. Ob njej se zastavlja več bistvenih vprašanj, ki so mi prišla v glavo iz širšega zornega kota, torej z moje dveletne distance uka na akademiji:

• kdo hodi gledat te diplomske predstave poleg prijateljev, sorodnikov, obupno premajhne količine strokovnega in sploh potencialno delodajalskega kadra ter ... kdo? Kdo je tista neodvisna kritična masa, ki predstavlja tretjo plat gledališke publike, torej ne tiste navijaške ali profesionalno deformirane, ampak neko (človek bi kar malo idealiziral) hegeljansko antitezo obojega?
• če tega tretjega ni (in tega tretjega v določeni meri primanjkuje tudi v dobro zasidranem institucionalnem gledališču na Kranjskem), kakšna je potem realna/presežna vrednost te edine celokupno žive (dasiravno prerokovano mrtve in nevemkakšnevse umetnosti) veje človeškega (po)ustvarjalnega duha?
• kako je mogoče, da v predstavi, katere tekstovno izhodišče tako močno temelji na estetiki pesniškega govora, na zgovorni monštranci človeškega preimenovanja ali šele poimenovanja stvarnosti, da v takšni predstavi besedilo samo večinski del predstave ni zanimivo, ni v prvem planu, in da to povzroča v bistvu zelo malo škode samosvoji, odcepljeni energiji predstave?
• kakšen je pravzaprav potek igralčevega mladostnega zorenja skozi pouk na takšni umetnostni akademiji; da sem še bolj surovo splošen - kje je opazno, razen povečanja izkušenj in pozitivne samozavesti, kaj dobrega počne igralska akademija za igralca samega, kje je empirično dokazljivo znanje, ki ga je osvojil in si ga tenkočutno ter mimogrede podjarmil?
• kako videti neomajnost mladega človeka (ki obstaja, na več nivojih, le da jo tako premalokrat opazim-o) na odru, kako prepoznati v njem nekaj, kar šele mora zrasti v pravo karizmo, pravo tehnično zmogljivost, pravo možnost za poseganje po nedosežnem?
• in ultimativno iz tega nabora splošnosti - kako se obnašati, po Zeamiju in njegovem Fushikadenu, do rekla, da tisti igralec, ki ga gledaš na odru in se ti zdi manj sposoben od tebe, da je tisti igralec na istem nivoju kot ti ali nemara boljši, šele tisti, ki se ti zdi res slab, je tvoj primerjalni kontrolnik?

Vprašanja resda zvenijo splošno, a se konkretizirajo skozi omenjeno produkcijo Potohodca (Dane Zajc), ki je bila zmes nesovisnih ubežništev duha, med katerimi so se k sreči znašli takšni biseri, kot je sijajen skupinski duh, zametek ne preveč agresivnega orgijskega gledališča (karkoli sem že pametnjakovič s tem želel povedati), duhovita kmečka humornost znotraj precej hermetičnega teksta ... na drugem bregu pa stojijo dramaturška zmedenost, na mestih malo inteligentno razumevanje besedila, kadar je besedilo v prvem planu; z živahno in domala lutkarsko-favnovsko-burkaško izrabo telesa prekrita popolna ignoranca "vsebine" (čeravno nisem ne advokat ne antagonist klasičnega fabuliranja) in še nekaj podobnih nejasnosti, ki lahko obenem učinkujejo kot sijajna protipozicija urejenosti in brušeni zvočnosti jezika, po drugi strani pa kot preprosto nedomiselno nizanje scenskih izmislekov, ki sicer brez dvoma krajšajo gledalcu čas, na daljši rok pa mu ga jemljejo.

Želim si, da bi v igralskih/režiserskih/dramaturških produkcijah, ki si jih bom ogledal v naslednjih dneh, videl veliko samozavestnih in bistroumnih (na obe plati) odrskih ustvarjalcev, ki jim ne bo para. To! Tega si res želim. Ne, da jih tokrat ni bilo, nasprotno, a želel bi si še več tega, veliko več. Toliko za polnočni razmislek. Bodi Taliji potoženo in njenemu lahnemu spancu takisto.