Okej, bedeč, pa bo že.

Znova sem prebedel noč ob klanfanju nekih bedastih racionalizacij - pisal sem si vprašanja, ki me zanimajo v zvezi s tremi dejanji Treh sester. Ni lahko, ker se vsakič znova zdi, da je kaka postavka čisto zgrešena, najsi bo to zaradi vprašljive pomembnosti, najsi zaradi vprašanja, ali naj na bodico odgovori režiser ali bi to moral storiti že sam, kot odločujoči se (Jaspersov) igralec, najsi bo zaradi slabe preglednosti celote.
Pisati vprašanja o svoji vlogi v gledališču je čudaško opravilo, ki pa je nujno potrebno - četudi ne gre za dejansko napisane reči. Pišeš o človeku, ki ga boš igral, ampak tisti človek je že v tebi, nekje, samo najti ga je treba - kot bi rekel Peter Zobec, je v vsakem človeku možnost za tisoč življenj.
Tako da nas nikoli ni manj kot tisoč na predavanju...

Koncert Fazila Saya v torek bo treba nujno izpustiti, ker bi moral manjkati pol ure na glavni obravnavi, na igri, kar pa je (ravno) v torek precej kočljiv minus. Sem pa že dobil karte po predprodajnem + študentskem popustu za enega od dveh koncertov Druge godbe 2007, na katera sem namenjen. Tudi spočit sem, ena neprespana noč še ne okrene tečajev na glavo. Za vikend bi rad odšel na plesne delavnice v Izolo, vendar me je prijatelj, ki jih bo vodil, pustil z minimalno podatki in sem zdaj čisto izgubljen - ne vem niti tega, kje bi lahko prespal (razen v kakem hostlu ali pri zasebniku ali pa sošolki). Naslednji teden ponavljamo eno predstavo, v katero sem nadknadno vskočil za živo zvočno kuliso - pride nas gledat selektor za državno tekmovanje lutkovnih predstav.
In v svojega človeka iz drame še niti približno nisem dokončno zakoračil, čeprav mi je bil na začetku, ob prvih branjih in tuhtanjih, preklemano všeč. Jebiga, v gledališču je edinole dvom trden.

Programi, veselja, hrepenenja

Objavljen je bil (izvrsten) program letošnje druge godbe, kupil sem predrago, a po mojem vredno karto za skandinavskega saksofonista, tudi za ljubljanski jazz festival pa že imam prve neuradne podatke, kdo pride igrat. Tomasz Stanko je že eno tako ime, zaradi katerega bom točil solze, če bom imel takrat kako predstavo ali kako drugo zadržujočo aktivnost.

Aaa. Ni več časa - za danes.

1 uro naprej?

V Sloveniji smo tako nagneteni, da si marsikdaj pljuvamo v lastno skledo. Ali pa vanjo mešamo smetano in pričakujejo, da bodo vsi prijazno sodelovali. Ampak v resnici je to vsesplošno hvaljenje, pokroviteljsko trepljanje po ramenih in pavšalno dobrikanje krinka. Ja, seveda nisem povedal nič novega. Včasih se mi zdi, da bi kakšno umetniško stvaritev, besedo ali pa misel koga drugega zelo rad pokritiziral, povedal, kaj se mi v tistem trenutku zdi in kako dojemam stvari. Pozneje se mnogokrat mnenje spremeni, včasih počiva - pa ni v tem poanta.
Finta je v tem, da se ljudje zavarujemo, ko dajemo pričakovane pozitivne sodbe, ko nam kaj ni všeč. Tako zavestno ali podzavestno pričakujemo podoben odziv v obratni smeri. Spet nič novega.
Torej.
Zadnje čase se mi dogaja, da tu in tam kdo ne razume, da je med pravimi prijatelji lahko/možno celo več t.i. "kritizerstva" kot med bežnimi znanci. Hej, vendarle se poznamo bolje - še vedno premalo - kakor koli. Nikjer se ne izvzemam, verjetno tudi jaz to počnem kar večino časa - namreč, da si ne upam povedati v obraz, kadar mi kaj "narobe hodi" (in zakaj!) in to, da se včasih preveč znašam nad ljudmi, ki jih imam v bistvu rad. Ali je to zaradi te težko pogrešljive bližine ali zaradi preproste prirojene agresivnosti, ne vem. Ne iščem opravičil, ne iščem tolažbe. Nočem pa, da se vedno znova gremo isto gnilo jajce. Odnosi, ki so udobni in dolgoročni, postanejo formalnost sama na sebi. Kar pa spet ne pomeni vojne in mira, še manj iskanja prilagojenih pogojev.
Treba se je najbrž potruditi pogledati naokoli in spoštovati človeka, s katerim se pogovarjaš. Resnica je amorfna in prehodne narave. In ne spodbujam nikakršnega naslanjanja na lahkotni relativizem.

Zdi se mi le, da preveč ljudi, ki jih ne bi rad, izgubljam po malomarnosti. Novo tkanje pa je vsako leto bolj težaven proces.
Ura je šla naprej, evo, kaj še.

Glasbena omara, 1. del

Danes malo brskam (časa je, preklezakurenk, na pretek in iztek) po svoji glasbeni zbirki ali natančneje po tistem njenem delu, ki ga imam tu, v Ljubljani, na cimrovem računalniku. Jutri naj bi bil namreč dan, ko se bodo po vsem svetu ugasnili računalniki, pa raje postorim danes, kar ne bom mogel jutri.

Ob tem, da je seveda Ali Farka Toure lani umrl in lahko samo še sanjam, da ga bom kdaj slišal v živo, sem danes malo poslušal njegov poslednji album, že dokaj zapolnjen, prebarvan in naohomotan z raznobarvno kramo, ki bi naj bila malijska. Jasno, še vedno je to tako zelo njegov album, vendar mi založba, ki ga je izdala, ne daje ravno upanja, da ga niso hoteli zgolj dobro prodati neukim afrofilom.
Med jadranjem po svetovnem spletu sem naletel na nekaj posnetkov Alija, vendar me je eden, ki ga še nisem videl, prav prijetno presenetil. Gre za posnetek s kraja DVD-ja "Festival in the Desert", letnik 2003, ko je Ali s prijatelji organiziral koncert v Niafunkéju, svojem "glavnem štabu", da tako rečem.

No, v glavnem, počasi so se prilivali na ogenj spomini na koncert, posvečen v spomin od lani pokojnemu Toureju. Gerhard Kubik in njegova etnomuzikološka finoča "Donald Kachamba's Kwela Heritage Jazzband", Afel Bocoum (ki je tudi na videu, v črnemu klobuku in črnem šalu; nekaj postov nazaj sem narobe črkoval njegov priimek!) kot Alijev naslednik in nečak, Tartit (tuareška - mislim da - zasedba, tudi sodelujoči na taistem festivalu)...

Ampak ta video je bil posnet tri leta pred smrtjo te legende afriške glasbe, vsaj tiste afriške glasbe, ki je uspela prodreti. Za svoje delo je fasal tudi Grammyja (za tisti ponesrečeni zahodni predalček World music), niti ne vem, če samo enega, pa saj ni toliko važno - nikoli namreč ni šel dvignit nagrade. Če mi hočejo kaj povedati, je rekel, naj pridejo k meni, v Niafunké, v Mali, in so vedno dobrodošli. Evo ga:



Da ne bom ostal zgolj pri zibelki civilizacije, naj povem še to, da se zdaj skušam potopiti v Zahodni kanon in vse tozadevne monografske publikacije (pa ne le zaradi naloge), predvsem pa se skušam ob vseh razpršenih mislih usrediščiti v problemu Veršinina, osebe, ki jo igram v Treh sestrah. Seveda je res, kot pri vseh rečeh, da bolj kot si pozoren, bolj kot si zares zraven, manj razumeš vse skupaj. Da se izmeriti, da se skicirati - kaj pa naprej? Do ponedeljka se moram domisliti nekaj bistvenih vprašanj za naše režiserje, da bo delo bolje prekrvavljeno in široko gledano.

Dumpster

I'm getting dumped, but the funny fact around the matter is - I deserve it. But the second thoughts tell me that something is finally going to change, and that me myself am going to turn it upside down. Well, yes, how else could it be.
I think theatre really is a risky and unhealthy behaviour of mankind, but considering that I still love co-producing and researching it to the very depths of Kocitus, no matter how little success there is in doing that, I'll do it.

This week - the Lunatik shows in Stara elektrarna; the Odtenki performance in Kranj, on the Week of Slovene drama; re-rehearsals for Driada next week and figuring out who is William Blake and/or Aleksandr Ignatievich Vershinin.

Gazeta Wyborcza

V največjem in - tako mi pravijo poljski prijatelji - najbolj inteligentnem poljskem časopisu, Gazeti Wyborczi, sem bil očitno tako odmeven, da razen imena sodelujoče države, Slovenije, sploh niso opazili mojega nastopa :). Vse je dobro, vse je od Boga, tako vsaj ne bom več živel v lažni veri, da je bil moj nastop vreden počenega groša. Dobro, seveda sem se potrudil dati svoj maksimum, potrudil sem se zabavati publiko in kolege, potrudil z glasom, kolikor je tistega dne moj glas od živčnosti še zmogel.
Heh, je bil pa hec, da za prvo odpeto pesem nisem imel niti najmanjšega pojma, kako priljubljena je na Poljskem. Youkali Kurta Weilla je nenazadnje prevedena v njihov jezik in jo vedno pojejo kar v domači priredbi, tako da je bil velik del aplavza verjetno namenjen tudi faktorju, ki ga jaz niti v sanjah nisem pričakoval. Dobro, okej, dovolj žalovanja. Postavi se ravno in dihaj.

Kako je dirigirati Beethovnovo deveto simfonijo? Bolj nehvaležen šiht kot če bi počel isto s Chopinovim Nokturnom v Cis-molu. Za naslov te zadnje skladbe, ki mi posvečuje uspavanke vse tja od filma Pianist naprej, sem izvedel od Poljaka, pianista, ki me je spremljal na zaključni večer. To z dirigiranjem ima pa bolj malo opraviti s kakšno samopašno norostjo, ampak bolj s študijskim programom. Naloge v smislu "ne ti delat kaj, ampak ti razmišljaj kako" so vedno bolj pogoste in zahtevnejše, ne glede na predznanje in obdelavo besedila. Samo da se ne zaštrikam v tekst, kot se je v tem življenju najlaže zaplesti, pa da ne pozabim, da oder ni terapija za zdravljenje privatnih nezadovoljstev. Slovenske anamneze pa te reči so dobra snov za kako oh-kako-zelo hlinjeno samomorilno literaturo, gledališče pa jih ne prenaša dobro.

Kaj sem sploh napisal? Mogoče bi bilo bolje, da blog za nekaj časa zaprem, ker imam že dlje časa občutek, da ne gre nikamor naprej in ne nazaj.

Spanje ni važno

Smrad od pogrešanja Poljske se je majčkeno razkadil. Zdaj poskušam umiriti glavo, se naspati, pa seveda ne preveč, in ne misliti na to, da imam naslednji teden predstavo vsak dan do sobote. Nekaj pomirjujočega, pa ne preveč:


In The Morning Frost by ~Yaninah on deviantART

I must write. Otherwise, silly things would conquer my head utterly.

Arvo Pärt je poznan malo širše, Henryk Górecki and Toro Takemitsu are a little less known. In fact, apart from audio-enthusiasts and musicians, frankly pretty much a mystery. William Blake was not acclaimed in his home country for a long, long time, before they have finally put him as 38th on the "100 greatest Britons" chart. Luigi Pirandello is a great situationist, satyric writer, and much, much more, but outside the circles of a few, his name is still, to my big surprise, unknown. Who knows, outside Poland, the great music band called "Raz, dwa, trzy"? Has anyone of you ever heard of the name of Afel Bocoum?

You will expect a punchline to all that. But there will be none. And one other thing, very noticeable, from this day on, I don't care, in which language the diaries will be in. The mood, the need for practice, the unusually strong feeling, whatever... So be it.

After about 30 hours without sleep, full of work, eating, partying, sightseeing, plane traveling and moving from seat to seat at the airport, I am finally back to the ways of the old Slovenia republic. I believe it is not what I expected to see when I come back, but after all, there was only two days that I was gone. Only two, and I thought Mikołaj Kopernik turned the Milky way around. I still cannot find the Ali Farka Toure's albums for making some order in my music library...
I feel a bit lost, I admit. Yet, admitting is not the way to do things nowadays, so I would do better if I lied to you... That would be a totally different, but equally inadequate and boring story.

Poland was great. In fact, the most depressing, almost suicidal fact after such festivals, in which you invest a mountain of your own energy, is that you do not feel the life for the next few days. Everything is in vain, the senses dissolve, the eyes blur the vision. I would like to live again.

Bodoči rodovi in njih usoda

Včeraj sem zaspal rahlo poklapan, ker sem na vlaku srečal znanca, ki ima ogromne sanje, večje, od njega samega, in mi jih je celo vožnjo do Ljubljane in še med prestopnim čakanjem počasi zlival... to svojo teorijo hitrega uspeha v šovbiznisu mi je počasi zlival skozi lijak v glavo. Pa kako vi, igralci, kako vi fejkate, zakaj se ne smejite zares, zakaj ne jočete zares, zakaj niste resnični, ampak samo navidezni? Pa a misliš, da bi lahko uspel v resničnostnem šovu? No, tu, v Sloveniji je itak brezveze, da bi se trudil, se preveč poznamo vsi. V Ameriko grem, pa me mogoče kdo opazi, pa zdaj sem se začel s tisoč fizičnimi treningi ubadat, pa sem čist noter padel. Ful me veseli, ful sanjarim, sam neki od tega bo že moralo biti res, popokam kakega kolega, pa greva skupi pa razfukava sceno...

Je bilo naporno. Če je ena prijateljica danes našla moje voščilo za dan žena, bo pa v vsakem primeru še dolg dan :).

Zdaj sem že ves vroč in željan te Poljske in njenega neodkritega privlaka. Pazim na grlo, pijem dosti, skušam se upevati vsakih pet prostih minut... Vmes pa sem danes med spletkanjem odkril spletno stran 1. letnika naše AGRFT in vse bolj jasno mi je, da smo mi še ena zadnjih generacij, kjer je večina ljudi za internet nezainteresiranih, email pa uporabljajo po enkrat tedensko ali celo mesečno. Ti pobalini in pobalinke (če lahko dam brucom šaljive nadimke) imajo prav zgledno urejeno spletno stran, kjer preko foruma komunicirajo s profesorji in med sabo, pa še prav nič nepregledna ni. Jaz pa že od lani skušam spraviti v pogon neuradni akademijski forum, pa je bolj Pirovo vse skupaj.

Temperature so že nevarno visoke, če zdaj napade pozeba, bo šla letina v en velik, smrdeč nič. Take misli potem človeka obhajajo, ko se za kak dan vrne domov, v kotlino sredi smrek in bukev. Ta teden, kmalu po povratku s Poljske, grem prvič po dolgem času na ene neokrnjene, kot-je-rdeča-barva-močna polne koline. In naslednji dan na tek po solinah. Pri vsem informativnem sranju, ki ga tukaj kotalim po mrežni besedilni stavnici, pa pozabljam, da se še vedno nisem odločil, kaj mi je zares všeč in kaj ne. Če mi je ona ali on ali oba ne? Od vrabca, ne povem nič.

Buto workshop

I was in Japan for the past two days. I didn't move, I didn't travel, at least not in my material substance, but this microstructural, slow, tense Buto (a japanese dance style) workshop with a great german guy from Münich was anything but dull.
Exhilrating and exhausting at the same time, I might say.

Evo, ker se zadnja dva dneva pogovarjam v angleščini in nemščini s tem tipom, me je pa po betici podrgnilo in izginilo - preklapljanje v normalno slovenščino. Saj ni, da bi bil jezen na Jelinčiča ali kaj takega.

Danes je ljubljanska tržnica izgledala kot sodni dan nekje med četrto in peto uro. Nekaj čudnih možakarjev (in možicev) v zelenih plahtah je obračalo lesene mizice, povsod so ležali ostanki zelenjave, rezanega cvetja, embalaže, tri starke so pobirale iz gajbic preostalo zavrženo robo v svoj kordon belih polivinilastih vreč, vmes pa je bil zrak tako prijetno suh in pomlad je imela obraz poletja. Temperatur ne štejem, čeprav se mi je zdelo, da so tako ali tako že čisto poskočile do nekje majskih. No, ja, pa poročna karavana me je skoraj zbila z obličja Zemlje, če smo že ravno pri maju.

Veršinin je javor. I might as well go to Canada. And get to know, what it's all abUt. No, režiserka druge slike nam je povedala, kdo spada h kakšnemu drevesu oz. se povezuje z njim, naj pa ne bi pogledali, kaj to dejansko pomeni, ampak poskusili ostati samo pri golem znanju o drevesu kot takem. Kako imam rad te drobne iracionalnosti, da mi potem kodrajo lase do naslednjega striženja. Kmalu. Grrrr. Buu.

Zdaj bom hranil glas za naslednjo uro ranega plesa na napol zatemnjeni Akademiji. Pa, jasno, za Poljsko in tiste tri dni, kolikor bom tam. Ne bom skušal biti podoben, niti najboljši, najlepši odpade z genomom. Kakor vam drago, tako se bo pa izšlo.

P.S.: Te objave ne bom opravičeval.

Stanley

Ne oni, ki se podpiše pod vsakoletne zmagovalce lige NHL, kjer letos uspešno orje ledino Anže Kopitar, osamljeni slovenski fenomen v tujem športu. Dobro, jih je nekaj, ampak samo on je še v fazi, ko lahko dejansko iz njega rata polnovredna zvezda. In to je termin.

Kubrick me je spravil v obup in obenem v dobro voljo, da se lahko zdaj s pospešenimi možganskimi silnicami učim francoskih šansonov, pa še kake slovenske kvantaške poezije za nameček. Njegov dokumentarec je verjetno tak nenadomestljiv kolaž, da ga absolutno mora videti vsakdo, ki ima karkoli zares rad. Ker ne govorimo le o filmu, ne barantamo zgolj za milijone, ne umiramo na obroke, več od tega je. V nas pa rohni tisti primanjkljaj in se dela pomembnega.

Herman Potočnik začenja širiti svoj krog občudovalcev, obiski se zgoščajo, ljudje vidijo več. Blizu pa je tudi nekaj tako prazgodovinskega, kot so kmečke koline. Krvavi sneg, pečen biskvit iz drobovja in ljudske pesmi, ko te v roke nevzdržno zebe, saj si čreva pral na štepihu ob hiši, na hribovski mrzli vodi. Vrača se znoj maturantskega plesa, na katerem me ne bo, ker je treba premagati nostalgijo. Prihaja Wroclaw, za tri dni, ampak Poljska je domovina zadnjega velikega guruja največje svetovne religije. To rabim. Poljakinj sicer ne, pikado mečem drugam. Vsakršna podobnost z inscenacijo "pikada" nima zveze z resničnostjo.

Marec je mesec žena in mater in retrospektive Stanleyja Kubricka v Slovenski kinoteki. Butasto bo, če ne bomo dobili povračilnega striptiza za 40 mučenikov (marčne Ide minus delovnik, preden so sesirili Cezarja). Noben zapis ni nadaljevanje prejšnjega, čeprav se kopica nakopičenih kopulacij v sanjah samo še veča, besede pa rastejo čez svoje miselne zakovice. Če nima smisla, pomeni to: da nima svojega življenja? Ne strinjam se.

P.N.S.: Zdaj imam nekaj na desnem lasu od ušesne mečice, kar mi pravi, da tega ne bi smel napisati. Eko, tako preprosto. Spet sem malo zaljubljen, toda to je pa že preveč preprosto.