Stanley

Ne oni, ki se podpiše pod vsakoletne zmagovalce lige NHL, kjer letos uspešno orje ledino Anže Kopitar, osamljeni slovenski fenomen v tujem športu. Dobro, jih je nekaj, ampak samo on je še v fazi, ko lahko dejansko iz njega rata polnovredna zvezda. In to je termin.

Kubrick me je spravil v obup in obenem v dobro voljo, da se lahko zdaj s pospešenimi možganskimi silnicami učim francoskih šansonov, pa še kake slovenske kvantaške poezije za nameček. Njegov dokumentarec je verjetno tak nenadomestljiv kolaž, da ga absolutno mora videti vsakdo, ki ima karkoli zares rad. Ker ne govorimo le o filmu, ne barantamo zgolj za milijone, ne umiramo na obroke, več od tega je. V nas pa rohni tisti primanjkljaj in se dela pomembnega.

Herman Potočnik začenja širiti svoj krog občudovalcev, obiski se zgoščajo, ljudje vidijo več. Blizu pa je tudi nekaj tako prazgodovinskega, kot so kmečke koline. Krvavi sneg, pečen biskvit iz drobovja in ljudske pesmi, ko te v roke nevzdržno zebe, saj si čreva pral na štepihu ob hiši, na hribovski mrzli vodi. Vrača se znoj maturantskega plesa, na katerem me ne bo, ker je treba premagati nostalgijo. Prihaja Wroclaw, za tri dni, ampak Poljska je domovina zadnjega velikega guruja največje svetovne religije. To rabim. Poljakinj sicer ne, pikado mečem drugam. Vsakršna podobnost z inscenacijo "pikada" nima zveze z resničnostjo.

Marec je mesec žena in mater in retrospektive Stanleyja Kubricka v Slovenski kinoteki. Butasto bo, če ne bomo dobili povračilnega striptiza za 40 mučenikov (marčne Ide minus delovnik, preden so sesirili Cezarja). Noben zapis ni nadaljevanje prejšnjega, čeprav se kopica nakopičenih kopulacij v sanjah samo še veča, besede pa rastejo čez svoje miselne zakovice. Če nima smisla, pomeni to: da nima svojega življenja? Ne strinjam se.

P.N.S.: Zdaj imam nekaj na desnem lasu od ušesne mečice, kar mi pravi, da tega ne bi smel napisati. Eko, tako preprosto. Spet sem malo zaljubljen, toda to je pa že preveč preprosto.