V Sloveniji smo tako nagneteni, da si marsikdaj pljuvamo v lastno skledo. Ali pa vanjo mešamo smetano in pričakujejo, da bodo vsi prijazno sodelovali. Ampak v resnici je to vsesplošno hvaljenje, pokroviteljsko trepljanje po ramenih in pavšalno dobrikanje krinka. Ja, seveda nisem povedal nič novega. Včasih se mi zdi, da bi kakšno umetniško stvaritev, besedo ali pa misel koga drugega zelo rad pokritiziral, povedal, kaj se mi v tistem trenutku zdi in kako dojemam stvari. Pozneje se mnogokrat mnenje spremeni, včasih počiva - pa ni v tem poanta.
Finta je v tem, da se ljudje zavarujemo, ko dajemo pričakovane pozitivne sodbe, ko nam kaj ni všeč. Tako zavestno ali podzavestno pričakujemo podoben odziv v obratni smeri. Spet nič novega.
Torej.
Zadnje čase se mi dogaja, da tu in tam kdo ne razume, da je med pravimi prijatelji lahko/možno celo več t.i. "kritizerstva" kot med bežnimi znanci. Hej, vendarle se poznamo bolje - še vedno premalo - kakor koli. Nikjer se ne izvzemam, verjetno tudi jaz to počnem kar večino časa - namreč, da si ne upam povedati v obraz, kadar mi kaj "narobe hodi" (in zakaj!) in to, da se včasih preveč znašam nad ljudmi, ki jih imam v bistvu rad. Ali je to zaradi te težko pogrešljive bližine ali zaradi preproste prirojene agresivnosti, ne vem. Ne iščem opravičil, ne iščem tolažbe. Nočem pa, da se vedno znova gremo isto gnilo jajce. Odnosi, ki so udobni in dolgoročni, postanejo formalnost sama na sebi. Kar pa spet ne pomeni vojne in mira, še manj iskanja prilagojenih pogojev.
Treba se je najbrž potruditi pogledati naokoli in spoštovati človeka, s katerim se pogovarjaš. Resnica je amorfna in prehodne narave. In ne spodbujam nikakršnega naslanjanja na lahkotni relativizem.
Zdi se mi le, da preveč ljudi, ki jih ne bi rad, izgubljam po malomarnosti. Novo tkanje pa je vsako leto bolj težaven proces.
Ura je šla naprej, evo, kaj še.
Ni komentarjev:
Objavite komentar