V največjem in - tako mi pravijo poljski prijatelji - najbolj inteligentnem poljskem časopisu, Gazeti Wyborczi, sem bil očitno tako odmeven, da razen imena sodelujoče države, Slovenije, sploh niso opazili mojega nastopa :). Vse je dobro, vse je od Boga, tako vsaj ne bom več živel v lažni veri, da je bil moj nastop vreden počenega groša. Dobro, seveda sem se potrudil dati svoj maksimum, potrudil sem se zabavati publiko in kolege, potrudil z glasom, kolikor je tistega dne moj glas od živčnosti še zmogel.
Heh, je bil pa hec, da za prvo odpeto pesem nisem imel niti najmanjšega pojma, kako priljubljena je na Poljskem. Youkali Kurta Weilla je nenazadnje prevedena v njihov jezik in jo vedno pojejo kar v domači priredbi, tako da je bil velik del aplavza verjetno namenjen tudi faktorju, ki ga jaz niti v sanjah nisem pričakoval. Dobro, okej, dovolj žalovanja. Postavi se ravno in dihaj.
Kako je dirigirati Beethovnovo deveto simfonijo? Bolj nehvaležen šiht kot če bi počel isto s Chopinovim Nokturnom v Cis-molu. Za naslov te zadnje skladbe, ki mi posvečuje uspavanke vse tja od filma Pianist naprej, sem izvedel od Poljaka, pianista, ki me je spremljal na zaključni večer. To z dirigiranjem ima pa bolj malo opraviti s kakšno samopašno norostjo, ampak bolj s študijskim programom. Naloge v smislu "ne ti delat kaj, ampak ti razmišljaj kako" so vedno bolj pogoste in zahtevnejše, ne glede na predznanje in obdelavo besedila. Samo da se ne zaštrikam v tekst, kot se je v tem življenju najlaže zaplesti, pa da ne pozabim, da oder ni terapija za zdravljenje privatnih nezadovoljstev. Slovenske anamneze pa te reči so dobra snov za kako oh-kako-zelo hlinjeno samomorilno literaturo, gledališče pa jih ne prenaša dobro.
Kaj sem sploh napisal? Mogoče bi bilo bolje, da blog za nekaj časa zaprem, ker imam že dlje časa občutek, da ne gre nikamor naprej in ne nazaj.
3 komentarji:
Najhujše, hujšega ni. Pahnjen globlje od brezna stisk, nove muke, izkušene od prejšnjih muk, bolj divje tro.
Kje, kje je tvoja tolažba, Tolažnik?
Kje je tvoja pomoč, Tujec?
Čreda mojih krikov sope; zgrbljena, prva bolečina, žalost sveta; na starodavnem nakovalu trzajo in pojo -
umirijo se in ni jih več. Furija vrešči:
'' Kruta sem: biti moram kratka. Se mudi! ''
O um, um ima vršace; strme stene, navpik prepade, nezmerjene. Ne ceni jih, kdor ni v njih visel. Niti se dolgo ne peča s to strmino in globino naš kratki vek.
Daj, splazi se, bednik, pod tolažbo v viharju dano.
Vsako življenje smrt konča in vsak dan s snom umre.
: '' Ne vidiš res ničesar? ''
'' Ničesar ne, in vendar vse, vse kar je. ''
To praviš ti od sebe sam,
ali končiči čutni ti medle
drugod, da moreš kam
sploh priti, da se kam sploh gré?
Spodbodi me, ožmi za rebra,
zrak ne bo ušel mi s stokom,
pravega vzdiha
pa bo zmeraj malo,
še premalo,
da bi s pokom spreobrnil
osovraženi svoj dolgčas.
Časa brez prestanka manjka,
kot šivanka, ostra znanka,
je izgovor na preveč početi.
Hahaha, zelo dobro.
Sedaj pa pojdiva na višji nivo:
'' Kaj pa če se čas obesi!''
'' Ne vem, kaj mislite s tem? ''
'' Jasno, da ne veš-dokler ti ne povem. To je neizpodbiten dokaz za to, da je res tako, kot sem rekel. ''
'' Ampak 'če se čas obesi' ne pomeni nekega neizpodbitnega dokaza! ''
'' Kadar jaz uporabim kakšno besedo, pomeni ta beseda natančno tisto, kar jaz hočem, da pomeni- nič več in ne manj. ''
'' Vprašanje je samo, ali od besed lahko zahtevate, da pomenijo toliko različnih reči. ''
'' Vprašanje je samo, kdo ima glavno besedo... ''
''Tisto, kar se ne upredmeti v izrazu, ni intuicija ali reprezentacija, temveč občutek in zgolj naravno dejstvo...V tem procesu ni mogoče razločiti intuicije od izraza. Pojavljata se druga z drugo, hkrati, saj ne gre za dve stvari, temveč eno.
Kot da Beethovnova Deveta simfonija na primer ne bi bila njegova lastna intuicija in njegova intuicija Deveta simfonija.
Izraz je dejanskost intuicije, kot je dejanje dejanskost volje; in tako kot volja, ki se ne prelevi v dejanje, ni volja, tudi beseda, ki se ne izrazi, ni beseda. ''
Zato ni moralnih ali nemoralnih besed,
so le dobro ali slabo napisane.
To je vse, vse kar je.
To praviš ti od sebe sam,
ali končiči čutni ti medle
drugod, da moreš kam
sploh priti, da se kam sploh gré?
Spodbodi me, ožmi za rebra,
zrak ne bo ušel mi s stokom,
pravega vzdiha
pa bo zmeraj malo,
še premalo,
da bi s pokom spreobrnil
osovraženi svoj dolgčas.
Časa brez prestanka manjka,
kot šivanka, ostra znanka...hm...
...Mar nam časa res tko manka,
možno, vendar čas ni vse.
Kot tanek las je tvoja z(n)anka
ki v enem hipu strga se.
Objavite komentar