I was in Japan for the past two days. I didn't move, I didn't travel, at least not in my material substance, but this microstructural, slow, tense Buto (a japanese dance style) workshop with a great german guy from Münich was anything but dull.
Exhilrating and exhausting at the same time, I might say.
Evo, ker se zadnja dva dneva pogovarjam v angleščini in nemščini s tem tipom, me je pa po betici podrgnilo in izginilo - preklapljanje v normalno slovenščino. Saj ni, da bi bil jezen na Jelinčiča ali kaj takega.
Danes je ljubljanska tržnica izgledala kot sodni dan nekje med četrto in peto uro. Nekaj čudnih možakarjev (in možicev) v zelenih plahtah je obračalo lesene mizice, povsod so ležali ostanki zelenjave, rezanega cvetja, embalaže, tri starke so pobirale iz gajbic preostalo zavrženo robo v svoj kordon belih polivinilastih vreč, vmes pa je bil zrak tako prijetno suh in pomlad je imela obraz poletja. Temperatur ne štejem, čeprav se mi je zdelo, da so tako ali tako že čisto poskočile do nekje majskih. No, ja, pa poročna karavana me je skoraj zbila z obličja Zemlje, če smo že ravno pri maju.
Veršinin je javor. I might as well go to Canada. And get to know, what it's all abUt. No, režiserka druge slike nam je povedala, kdo spada h kakšnemu drevesu oz. se povezuje z njim, naj pa ne bi pogledali, kaj to dejansko pomeni, ampak poskusili ostati samo pri golem znanju o drevesu kot takem. Kako imam rad te drobne iracionalnosti, da mi potem kodrajo lase do naslednjega striženja. Kmalu. Grrrr. Buu.
Zdaj bom hranil glas za naslednjo uro ranega plesa na napol zatemnjeni Akademiji. Pa, jasno, za Poljsko in tiste tri dni, kolikor bom tam. Ne bom skušal biti podoben, niti najboljši, najlepši odpade z genomom. Kakor vam drago, tako se bo pa izšlo.
P.S.: Te objave ne bom opravičeval.
Ni komentarjev:
Objavite komentar