Zjutraj sem razmišljal, med standardizirano hojo navzdol do centra, o mestnih metronomih, o taktologiji ulice, o inakciji, reakciji frakcij in refrakciji načina. Mogoče sem bil umsko zadet od beri-dokler-ne-zaspiš-na-knjigi branja Čehova prejšnjo noč ali pa je bila preprosto dobra misel o dnevu kriva, da je zdaj zunaj Sonce.
Ravno berem, da tudi drugi najdaljši tiči Evrope niso več tako samozavestni. Here. Pa, saj, to je doba zmanjševanja dejavnosti, dejanja. Zakaj potem igramo dramo, delamo dramo?
Najbolje, da skočim tri nadstropja više in si izposodim kaj daljnega. Če že ne sibirskega, pa vsaj ruskega. Malo sem pa le zadovoljen, ker sem končno dobil v roke svoj izvod zbornika ob 60-letnici AGRFT, ki je bila že lani, pa so v nevemkateri impregnirani glasbeni skrinjici hranili tiskovine, ki bi morale biti dostopne najprej študentom, profesorjem in uslužbencem Akademije. Tako se mi zdi, no, nočem nabijati parol na stene. Luther nisem, prav dosti stran od svetohlinca pa ravno tako ne.
Koliko informacij se prebere danes? Koliko se jih najde, kje? Če bi na svetu obstajala aleksandrijska knjižnica, bi se jo dalo podreti, sežgati, in človeštvo bi izgubilo svojo zalogo znanja, moralo bi začeti znova, temeljiteje. Danes pa lahko - kaj? Izklopiš elektriko, globalno? Saj imamo knjige? Sežgeš knjige? Imamo preveč glav, da ne bi obnovili večine. Grozen občutek, pa niti ne bi smel biti. Ja, to je najbolj zanimivo pri vsem. Ne bi smel biti...
In to je samo en traktat bloga, kakršni nastajajo vsake pol sekunde po celem svetu. Obup pa nima mesta, zato še tole - za vse vernike bo v kratkem poskrbljeno. Bog prihaja in hudič je v mamonu, in tako dalje in tako dalje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar