Kakšen dan je bil spet to! HUH! Čez vikend se mi je vnel - od po neumnem razbesnele se vročine - ramenski sklep, tako da ga nisem mogel držati niti v eni poziciji, ki ne bi pekla, bolela, kar pač že. Ne vem, mogoče je zajebano, če si kaj zviješ, še bolj, če si tisto zlomiš, ampak tam se da verjetno vsaj najti neko pozicijo, kjer omiliš trganje bolečin. Tukaj je pa jeba obči problem. Hvalabogu (da je vedno en hvalabogu) smo dopoldne opravili vesele plesne urice s profesorico kontaktnih improvizacij. Trenutek za tem predavanjem so se na naš faks pritiholazili neki novinarji in posneli nekaj ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja v zvezi z letošnjimi oskarji. Izrezek je tukaj:
Hehe. Da so sploh našli naše nizkokorasle frančiškanske hodnike. Očitno nas je nova spletna stran še predobro zreklamirala.
Ampak najpomembnejše šele pride. Pri Temeljih filozofije je nek majcen kvark debate letel na fizika Heisenberga in ni hudič, da nisem potem po zadnji učni uri dneva na nekem obskurnem prehodu za pešce trčil v svojega gimnazijskega profesorja fizike. Pojava, da bi ga še zdaj prepoznal na sto metrov. Njemu se je malo mudilo na vlak, pa vendar ne preveč, da si ne bi rekla besede ali dveh (tudi o Heisenbergu!). Kaj sva se pogovarjala - ni važno. Bolj to, da sem videl, kako mu še vedno noro dobro delajo možgani, kako hodi na neka neobvezna predavanja v Ljubljano, ker ga zanima ogromno nekih reči in kako je in bo verjetno ostal njegov največji problem držati pedagoško avtoriteto v razredu s tako nežnim pristopom in ogromno, razpršeno željo po vedenju. Okej, to je bilo za mimo njive.
Glaven je bil ogled dokumentarca z Olive 2006, festivala sredozemskih gledaliških akademij, na katerem smo bili Nika, prof. Jožica in jaz septembra lani. Zlepek posnetkov je bil precej impresiven. Četudi bi bil narejen skrajnje butasto, je vseeno toliko zgodb skritih po tistih metrih traku (ali digitalnega spomina - vseeno!). Kar je poglavitnega pomena - po ogledu tega (kot že tudi prejšnjih filmov s tega festivala) filma sem spet dobil precej litrov bencina za vse skupaj, če mi ga je mogoče ta nedeljska bolezen kaj spila. Preprosto premočna roba je ta Izrael zame!
In... Ne, ne bom vsega napisal. Je preveč in premalo splošno zanimivega. Tudi blog je samo javni medij. Đeboš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar