Beseda ne pomeni kar za brezveze tudi priročnega hišnega orodja. Francoz oz. Belgijec, pri katerem imam zdaj za sabo dva dni dneva delavnic, sledijo pa še trije, je slika, da jo iščeš. Seveda, študiral je na Lecoq-u, seveda, profesionalno se dosti ukvarja s klovnovstvom in teatrom (zlasti pouličnim), vse drži. Ampak mislim, da je v njem dobro še nekaj drugega poleg tega. Izjemen občutek za poslušanje in branje ljudi.
Kako brati ljudi? Izjemno težko vprašanje. To je skoraj tako, kot če bi si želel imeti tista posebna rentgenska očala, ki bi vsakega človeka mimo najprej slekla do nagega (samo zate), nato pa bi mu še pogledala v možgane, kaj misli. Otroška želja, ampak nekateri ljudje to zmorejo tudi brez pripomočkov in brez dotika.
Nekaj žensk je obupalo nad delavnicami, ker se jim je zdelo, da ne vedo, kaj sploh tip hoče, da nima ne sistematike niti prav nič simpatičnega pristopa. Am-pak! Na odru nismo zato, da bi si delili komplimente, ampak da bi nekaj ustvarili. Nismo tam niti zato, da bi v vsakem trenutku vedeli, kaj se od nas pričakuje. Klovn navsezadnje mora držati stik s svojo publiko, nenehno, jo zapeljevati, ji sugestirati, jo presenečati, vse to pa čimmanj z možgani. Ključ se skriva v človeškem strahu, v tremi, v izgubljenosti, v norčavosti, v budalostih in včasih živalskosti obnašanja. Pa saj niso živali samo to, kar pridevnik zanje označuje. Niti slučajno.
No, kaj jaz vem. Meni je všeč za pop*****. Ne morem si pomagati, včasih samo kletvina obarva misel.
Naslednji teden pa poustvarjamo dogodke pri Vii Negativi, glodamo montažo nekega študentskega filma, hodimo na koncerte francoskega etna in obdelujemo Čehova - v ruščini in v cirilici. Če je bil včeraj dan uničen, pa danes dober, mi je vseeno, če so še trije zatem slabi, na enega dobrega preživim cel mesec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar