Razdelitev vlog je prišla kot komet. Na prvi dejansko skupni uri smo izvedeli, kaj bo kdo igral, tako dokončno kot je dogovor za ena in ena v Principia Mathematica. Prvič na akademiji sem dobil vlogo, ki sem si jo v bistvu zelo želel. Ampak to sproži ravno nasprotni val vprašanj - vse v povezavi s pritiskom, razvojem, kaj zdaj in še tisoč takšnih. Mogoče je pa samo preveč prisotna človeška želja po negativi. Mimogrede, delo z Vio Negativo še traja - in izhoda iz tunela še ni ravno videti.
Včeraj sem si ogledal plesno-glasbeno-gledališko predstavo VSPRS v Cankarju. Danes, ko razmišljam o njej z nekoliko razdalje, ugotavljam pomanjkljivosti v zgradbi, zgodbi, zapletu, včeraj pa me je vse to tako malo zanimalo, da me je predstava vsega zapeljala in odvedla na svoje polje umetnosti. Pa ne zgolj zaradi fizične moči, ne zgolj zaradi vseh osebnih problemov, ki sem jih s sabo tovoril na to prezentacijo spretnosti v upanju, da se očistijo z nekim dionizičnim blagoslovom... Preprosto tako močno je delovalo name vse, kar so počeli na in izven odra, da sem si po predstavi kupil ekstremno drag plošček z originalno glasbo iz predstave, da sem bil čisto mehak za nekatere ljudi, ko sem ponavadi bolj narejeno mehak ali realno trd. In potem tista razstava slik v glavnem preddverju, ki je kar sama od sebe lezla v zrklo...
Na Kongresnem trgu sem ob povratku domov naletel na stare komšije iz časov celjske gimnazije in z njim židane volje stisnil kozarec belega. V krogcu sem poznal v bistvu vse, najbolj pa sva se zaklepetala z Jožetom, staro legendo. Vedno ga srečam ob pravih trenutkih. Ima pač smisel za "timing". Da ne načenjam, o čem vse sva trgala besede, ko se vendar nisva videla že več kot pol leta - ampak dan je imel včeraj posebne razsežnosti. In pika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar