Odnos, fokus na več kot le eni stvari ali osebi ali živemu bitju nasploh, ne vdajati se v svoje napake dokončno, ne si postavljati preveč omejitev, ne razmišljati o svoji zahtevani iznajdljivosti in preskoku misli, ki naj bi ga prezentiral na odru, vsakič ko stopiš nanj. Preprosto - ne!
Saj veš, nekatere preobrate in nekatere težke reči v življenju preprosto prepoznaš iz enega samega, natančno merjenega pobliska z očmi. Veš, primojdunaj da ja. Ampak težko je narediti korak od vedeti do reševati problem. Ker če se ti dve stvari ne povežeta, ostaneš zunaj, kot da ne bi vedel nič. Takoj, ko zares spoznaš svoje šibke točke, jih začneš obdelovati - ampak spet ne ves čas! če za kak dan ne stopiš ven iz svojega problema in se mu zarežiš tja v brk, nimaš niti najmanjše možnosti za uspeh.
Igrali smo se z žogami, si ploskali, se smejali, se vzpodbujali, se gledali, končno postaja naša skupnost tudi skupina. In se valjamo po tleh, ker nas boli prepona, skačemo v zrak, ko ostane prazna glava na praznem odru bolj prazna od praznega časa. Res je težko, ko si v nekaj primoran in obenem rad sprejmeš to, ampak od prisile ne dobiš nič drugega kot dodatne kile v center, ki bi moral začeti dihati, sprejemati in jemati.
Pojavljata se dve vprašanji, ki sta izven delovanja zadnjih nekaj dni - eno je novejše in drugo starejše: Kdo je Jure Godler in kdo Dušan Jovanović? Misija teče.
UPDATE: Nekaj izjemnih nadrealizmov z DA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar