[link]
Zgodi se tudi tistim, ki anticipirajo.
nedelja, maj 27, 2007
Vera je lepša v obliki ženske s širokim "e"
V ponedeljek me čaka romanje v Emavs, na katerem bo Kristus, mnogoter v svojih osebah, tak hinavec, da se bo blagohotno smejal in z obveznimi komplimenti trosil miloščino. Sicer pa je skoraj brezupno pričakovati, da bo karkoli učinkovalo vredno dan ali dva po premieri Horvatove predstave. Misel na nje obisk sem moral predčasno opustiti zaradi sočasnih vaj. Ko bi bile vsaj sočne, te skušnje, pa so bile neartikulirani zdrahospevi šibkosti!
Vsaj prva dva izpita za semester sta odjadrala po toku brezskrbnega poletja.
Ampak nikakor se ne morem iznebiti sluzaste mrenice, ki se vleče preko mojih misli. Ta predstava, ta B-produkcija, ki se je lotevamo - ali mora res biti izpitni dokazni material ali bi ji lahko pridodali še kaj umetniškosti? Ni dvoma, kaj hočem(-o?). Zakaj je potem organizacija na nivoju osnovnošolske deklamacije Toneta Pavčka? Zakaj je interes skladišče že ponujenih bergel (za invalide)? Še vedno ostaja čudaško, če sem prepuščen samemu sebi. Ne le neoprijemljivo, tudi pretirano naporno in kužno postane. Spore se razrastejo po mišičju, limfi in vidnem živcu, da sploh ne dojemam več sproščeno, kaj se dogaja. Se pojavlja mrzlica iz občutka manjvrednosti, pregorele domišljije ali avtonomne izčrpanosti? Zbegan sem.
Deklaracija o nezaupanju predoča problem takole: "Ljubi svojega soseda kot samega sebe. Izjeme naj bodo pijani ameriški študenti na obrežju Ljubljanice, romarski prodajalci ničesar izvirnega in nenazadnje raznorodni nekoristni vegetacijski hominidi."
Kaj pa je to, vraga? Kako naj vem, s kom točno napredujem in s kom piham steklo?
Kronski odgovor je seveda, da sem veliko premalo samostojen, da bi verjel svojim sposobnostim, ker moram najprej verjeti, da jih sploh imam. Če bi nadaljeval v tej maniri, bi od svojih najboljših prijateljev v trenu očesa dobil tri kovaške po žnabljih...
Danes je tak dan, da sem moral to napisati.
Rad bi raziskal Leidenfrostov efekt, gostoto moških in ženskih prsi, svoje zasvojenosti z medijskim.
Moral bi/hočem spoznati ljudi, katerih delo občudujem. V organiziranju časa sem že boljši, kot sem bil kako leto nazaj, tako da so možnosti večje, širše, magmatsko upogljive. Veselje šele bo, hehe. Najprej je potrebno presoditi, če sploh lahko o čem presojam - jaz.
Vsaj prva dva izpita za semester sta odjadrala po toku brezskrbnega poletja.
Ampak nikakor se ne morem iznebiti sluzaste mrenice, ki se vleče preko mojih misli. Ta predstava, ta B-produkcija, ki se je lotevamo - ali mora res biti izpitni dokazni material ali bi ji lahko pridodali še kaj umetniškosti? Ni dvoma, kaj hočem(-o?). Zakaj je potem organizacija na nivoju osnovnošolske deklamacije Toneta Pavčka? Zakaj je interes skladišče že ponujenih bergel (za invalide)? Še vedno ostaja čudaško, če sem prepuščen samemu sebi. Ne le neoprijemljivo, tudi pretirano naporno in kužno postane. Spore se razrastejo po mišičju, limfi in vidnem živcu, da sploh ne dojemam več sproščeno, kaj se dogaja. Se pojavlja mrzlica iz občutka manjvrednosti, pregorele domišljije ali avtonomne izčrpanosti? Zbegan sem.
Deklaracija o nezaupanju predoča problem takole: "Ljubi svojega soseda kot samega sebe. Izjeme naj bodo pijani ameriški študenti na obrežju Ljubljanice, romarski prodajalci ničesar izvirnega in nenazadnje raznorodni nekoristni vegetacijski hominidi."
Kaj pa je to, vraga? Kako naj vem, s kom točno napredujem in s kom piham steklo?
Kronski odgovor je seveda, da sem veliko premalo samostojen, da bi verjel svojim sposobnostim, ker moram najprej verjeti, da jih sploh imam. Če bi nadaljeval v tej maniri, bi od svojih najboljših prijateljev v trenu očesa dobil tri kovaške po žnabljih...
Danes je tak dan, da sem moral to napisati.
Rad bi raziskal Leidenfrostov efekt, gostoto moških in ženskih prsi, svoje zasvojenosti z medijskim.
Moral bi/hočem spoznati ljudi, katerih delo občudujem. V organiziranju časa sem že boljši, kot sem bil kako leto nazaj, tako da so možnosti večje, širše, magmatsko upogljive. Veselje šele bo, hehe. Najprej je potrebno presoditi, če sploh lahko o čem presojam - jaz.
sobota, maj 19, 2007
Kamera, lekcija 2
Dva dni smo porabili za snemanje; najprej sredo, ko smo od ljudskega števila zjutraj (onega najbolj finega za film) do dveh popoldne vedrili pod drevesi okoli ljubljanskega gradu in se delali (igrali, hah!), da nam čudaške razmere ne morejo nič. Z enim starejšim, prijaznim tonskim mojstrom, enim preveč humorističnim snemalcem z Akademije (a je to z véliko?), prezebajočo, a vzpodbudno maskerko in voznikom kombija. Režiserka je emajlirala svoje živce in vse prizore na prostem smo posneli, čeprav smo se vmes redno prekinjali in iz dokaj mokrega niča spočenjali srž našega projekta. Znova in spet.
Včeraj, ko smo Vsevišnjemu sp**dili skoraj vso dnevno osvetljavo, smo mu jo v bistvu vzeli za nič. Interier je bil zatohla, hladna kovačija nekje na Viču, ki smo jo v bistvu šele do kosila uspeli ogreti. Potem smo si dali duška (in ne dušika), raztrgali nekaj scen s slino od smejanja, včasih naježili roževinaste derivate režiserki, pa je bilo vse po svoje gledljivo. Nisem mogel mimo tega, kako lepi so moji soigralci, seveda ne revijsko, festivalno lepi; bolj žareči, željni, življenjski. Najprej sem se zbal, ker smo imeli ob sebi toliko novih ljudi (cel tovornjak za režijo z RTV-ja!), ampak smo se medsebojno hitro asimilirali. Zdi se mi, da je v filmu še več ljudi zraven, ker je medij toliko bolj tehničen in razcepljen na nešteto pododdelkov. Vseeno se ga nekako privajam in počasi odkrivam njegove zakonitosti:
Včeraj, ko smo Vsevišnjemu sp**dili skoraj vso dnevno osvetljavo, smo mu jo v bistvu vzeli za nič. Interier je bil zatohla, hladna kovačija nekje na Viču, ki smo jo v bistvu šele do kosila uspeli ogreti. Potem smo si dali duška (in ne dušika), raztrgali nekaj scen s slino od smejanja, včasih naježili roževinaste derivate režiserki, pa je bilo vse po svoje gledljivo. Nisem mogel mimo tega, kako lepi so moji soigralci, seveda ne revijsko, festivalno lepi; bolj žareči, željni, življenjski. Najprej sem se zbal, ker smo imeli ob sebi toliko novih ljudi (cel tovornjak za režijo z RTV-ja!), ampak smo se medsebojno hitro asimilirali. Zdi se mi, da je v filmu še več ljudi zraven, ker je medij toliko bolj tehničen in razcepljen na nešteto pododdelkov. Vseeno se ga nekako privajam in počasi odkrivam njegove zakonitosti:
- važno je potrpeti s tehniko, počakati pri kadrovanju, pozabiti na tekoče ustvarjanje (kdaj pa kdaj),
- povedati kak gorak vic snemalcu, kostumografki, sosedom,
- izrabiti in po možnosti "zlorabiti" naturalizem zunanjega, ki ga film ponuja,
- izkoristiti premore za zrak, vedno za zrak (tu šele vidiš, koliko je pomemben, ker v bistvu delaš v njem, pa je na "setu" drugačen)
- obvladati stalnost koncentracije, obvladati telo za ponovljene posnetke,
- poljubiti soigralca, če se prostor shladi in zaspi.
Pa to so samo splošne ugotovitve. Malih reči je toliko in vse so drugačne od odra - v bazi pa... To je bilo res snemanje, na katerega sem ponosen.
Drugače? Razmišljam o tem, zakaj nimam niti enih spodobnih zvočnikov za presnavljanje glasbe in filmov, zakaj imam že takooo prestar računalnik za kaj resnega in zakaj je ta vikend spet tako noro poln.
nedelja, maj 13, 2007
Euro srčki in - ples?
Vizija povprečne popglasbe stare celine je spustila svoj šus. Ejakulacija retorike prijaznega ugajanja je izvrgla Srbijo kot naslednjo gostiteljico. Beograd 2008? Kapacitete imajo, navsezadnje jih bo 14. julija oplodila tudi karavana Rolling Stonesov, za katere lahko bratje Slovani celo izbirajo, kam jih bodo namestili. Hipodrom bi povzročil ježenje dlake Jadranki Juras - in ne le njej - tako da so prvotni načrt opustili...
Eurosong (oprosti, dragi moj Trubar, slovensko ne umem) sem spremljal skoraj v celoti, da bi si razbremenil možgane od čudaško nastrojenega dne. A se vedno vse zasuče tako, da začnem poglobljeno spremljati odrske nastope in si pritajeno misliti svoje. Gledal sem seveda v družbi samih punc iz doma, ki so skupaj z mano "prebedele" vikend, pa sem se včasih sam zase smejal različnosti okusov, če se kaj takega pri tovrstnem tekmovanju sploh sme izustiti.
No...Srbi so imeli speven komad in zanimivo frontgirl, Ukrajinci čisto usekano "opa-cupa" tehnijado, domačini Finci MTV verzijo svoje pop-metal travme, Madžari lahkoten blues, Moldavija presenetljivo neomajno vokalistko, pa... Kaj drugega ni vredno omembe.
Slovenka je poskusila, ampak malo preveč sramežljivo, čeravno ji kvalitete glasu (ne pesmi) ne morem oporekati. Ja, šolan glas, ja. Pa kaj? Premalo, tudi če vzamem to tekmovanje kot nekaj, kjer se ob vsej politični definiranosti sploh da in je vredno zmagati.
Danes dopoldne sem preveril, kako napreduje mladi sodobni ples v Sloveniji. V prulskem PTL-ju se je zvrstilo nekaj manj kot dvajset solističnih, duetnih in trio gibalnih točk, v katerih je bilo videti enega samega fanta, pa še tega sem poznal (!?). Nekaj pootročene predvidljivosti, tu in tam zanimive odrske pojavnosti, (katerikrat že?) tehnika, ki se očitno nima namena podvreči temi, smislu, rdeči klobki izraza. Z ene tremi točkami sem bil sicer izjemno zadovoljen, malo pa me je vendarle strah, da samo kot izrazit neplesalec. Sicer pa sem tudi sam promilno raziskano gledano pretendent.
In potem nekaj krogov po stadionu, nekaj uteži, nekaj dolgčasa, kosilo - zdaj pa k resnično pomembnim stvarem.
Eurosong (oprosti, dragi moj Trubar, slovensko ne umem) sem spremljal skoraj v celoti, da bi si razbremenil možgane od čudaško nastrojenega dne. A se vedno vse zasuče tako, da začnem poglobljeno spremljati odrske nastope in si pritajeno misliti svoje. Gledal sem seveda v družbi samih punc iz doma, ki so skupaj z mano "prebedele" vikend, pa sem se včasih sam zase smejal različnosti okusov, če se kaj takega pri tovrstnem tekmovanju sploh sme izustiti.
No...Srbi so imeli speven komad in zanimivo frontgirl, Ukrajinci čisto usekano "opa-cupa" tehnijado, domačini Finci MTV verzijo svoje pop-metal travme, Madžari lahkoten blues, Moldavija presenetljivo neomajno vokalistko, pa... Kaj drugega ni vredno omembe.
Slovenka je poskusila, ampak malo preveč sramežljivo, čeravno ji kvalitete glasu (ne pesmi) ne morem oporekati. Ja, šolan glas, ja. Pa kaj? Premalo, tudi če vzamem to tekmovanje kot nekaj, kjer se ob vsej politični definiranosti sploh da in je vredno zmagati.
Danes dopoldne sem preveril, kako napreduje mladi sodobni ples v Sloveniji. V prulskem PTL-ju se je zvrstilo nekaj manj kot dvajset solističnih, duetnih in trio gibalnih točk, v katerih je bilo videti enega samega fanta, pa še tega sem poznal (!?). Nekaj pootročene predvidljivosti, tu in tam zanimive odrske pojavnosti, (katerikrat že?) tehnika, ki se očitno nima namena podvreči temi, smislu, rdeči klobki izraza. Z ene tremi točkami sem bil sicer izjemno zadovoljen, malo pa me je vendarle strah, da samo kot izrazit neplesalec. Sicer pa sem tudi sam promilno raziskano gledano pretendent.
In potem nekaj krogov po stadionu, nekaj uteži, nekaj dolgčasa, kosilo - zdaj pa k resnično pomembnim stvarem.
- kako stopiti skozi vrata v prostor, kjer veš, kdo te za pregrado čaka, pa moraš vmes pozabiti, kdo je tam, in biti v prostoru človeka prvikrat prvič?
- kako izvedeti za svojo besedo šele takrat, ko se plazi izza dlesni do ustničnih kapilar?
- kako se ne pustiti preračunati logiki umišljene, ne vsiljene hitrosti, ki je ni moč obvoziti? Kako ustaviti konje, če nimaš prav nobenega nadzora nad njimi?
- kako se delati, da je tvoja fizikalna spretnost z danostmi vred OK, če je podpovprečna?
- kako se lotiti narejene odrske situacije, postavljene hoje, premišljene navezave stika? Kako se lotiti znova - vprašanje, ki bo ostalo večno prisotno.
Lahko bi še nabijal s takimi brezveznimi, presplošnimi izusti, vendar je danes nedelja, dan, ki ga je treba zjebati, umetno popraviti njegovo ležerno ritmiko ter vzpostaviti taksonomijo uma in giba, vse naenkrat, vse danes. Danes postavljam svojo koreografijo za najpomembnejši plesni izpit doslej, berem o filozofiji umetnosti, psihologiji agresivnosti, paranormalnem zapletu in budnosti, vse brez misli, da sem kaj že naredil samo z orisom dogajanja.
sreda, maj 09, 2007
Gledališče na medmrežju
Hura, vpijem v strop sveta gospodu, da za nekaj izpitov že vem in nekaj teh datumov in obveznosti mirno pojem preden se začne glavna, naglavno grešna požrtija ob izdelani produkciji. Takrat bo sedanji semester že bivši, še en čas mnogih izkušenj in malo dognanj.
Zdaj, tu, danes je dobro "voziti medijsko podobo", ali bolje, medijsko samopodobo, dobro odmerjene sestavljanke iz spletnih črk, ki ustvarjajo deljene resnice, ne pa deljenih hotenj. Ampak, gledališčniki smo taki, da so štuleži nezaželjeni in če ima kdo kaj na centru za sladko (na jeziku), naj pove, tudi če tega istega taisti center ne zaznava. Slaba fraza.
Alora.
Enivej, brezumno jurišanje proti nekončnemu cilju se nadaljuje, ampak o tem nima smisla pisati, ker bi spet porabil preveč prostora za onanijo. Mislim, to se pak vendar počne za zaveso in vanjo potlej tudi obriše. Torej zaenkrat nič o mojem gledališkem jazu.
Danes pride v ljubljanske Križanke Jan Garbarek, skandinavski ECM nabornik še od časa njenih prazgodovinskih prodiranj.
Danes nisem prepričan, da je bilo vredno odtrgati toliko denarja za karto, ampak vseeno mislim, da me bo stari (spoštljivo, druidsko, plemensko rečeno) pozno zvečer preokrenil v mojih analizah.
Stavki se mi neopazno daljšajo, kar je verjetno posledica pretečega narcisizma zadnjih nekaj tednov. Vsekakor bom malo pripomogel k vojni z njim, ko se bom danes šel obrit. Rabim nov potni list, ker me čez poletje, od kasnega junija do ranega avgusta sploh ne bo v Sloveniji. Več kot polovico tega časa bo pospravila delavnica v Avstriji, kamor so me prijavili z bivše gimnazije (za kar sem izjemno hvaležen). Stvar se bo sukala okrog pojava operete, mislim pa, da se bo dalo dosti nalog (vsaj tako kaže scenosled) povezati z odnosom do gledališča, igro, pa seveda z veseljem do življenja. Hec. Mislim, da bo to rahlo čudna, ampak verjetno poučna odisejada. Sploh če so financerji zunanji - moj študentski zalogajček pač ne bi bil dovolj za kaj takega.
Drugo polovico julija obiščem svojo sorodnico v Londonu, ampak bom (heretik!) več časa gotovo preživel z njenim možem, občasnim igralcem iz dežele Roberta Mugabeja. Tega se v bistvu najbolj veselim, čeprav bi se bilo dobro vsaj med počitnicami malo izklopiti iz razmišljanja o tem, kar bi rad nekoč znal in počel, ampak bo verjetno že še čas za take stvari.
Ker ne bi rad danes preveč pisal, ker nočem pisati osebnih izpadov, ker nočem izpasti kreten in ker hočem vsaj kdaj pa kdaj načrniliti jasen zapis, želim za konec
vsem slovenskim gledališkim blogerjem (tem prvenstveno, a enakopravno tudi ostalim) ogromna, a premišljena, moda, ki bodo po svoji stari navadi malo hladnejša od ostalega telesa.
Eko.
Zdaj, tu, danes je dobro "voziti medijsko podobo", ali bolje, medijsko samopodobo, dobro odmerjene sestavljanke iz spletnih črk, ki ustvarjajo deljene resnice, ne pa deljenih hotenj. Ampak, gledališčniki smo taki, da so štuleži nezaželjeni in če ima kdo kaj na centru za sladko (na jeziku), naj pove, tudi če tega istega taisti center ne zaznava. Slaba fraza.
Alora.
- Matjaž Pograjc
- Rob odra (Maja, Jure, Katarina, Mare, Eva)
- UPDATE: Aljaž Tepina
Enivej, brezumno jurišanje proti nekončnemu cilju se nadaljuje, ampak o tem nima smisla pisati, ker bi spet porabil preveč prostora za onanijo. Mislim, to se pak vendar počne za zaveso in vanjo potlej tudi obriše. Torej zaenkrat nič o mojem gledališkem jazu.
Danes pride v ljubljanske Križanke Jan Garbarek, skandinavski ECM nabornik še od časa njenih prazgodovinskih prodiranj.
Danes nisem prepričan, da je bilo vredno odtrgati toliko denarja za karto, ampak vseeno mislim, da me bo stari (spoštljivo, druidsko, plemensko rečeno) pozno zvečer preokrenil v mojih analizah.
Stavki se mi neopazno daljšajo, kar je verjetno posledica pretečega narcisizma zadnjih nekaj tednov. Vsekakor bom malo pripomogel k vojni z njim, ko se bom danes šel obrit. Rabim nov potni list, ker me čez poletje, od kasnega junija do ranega avgusta sploh ne bo v Sloveniji. Več kot polovico tega časa bo pospravila delavnica v Avstriji, kamor so me prijavili z bivše gimnazije (za kar sem izjemno hvaležen). Stvar se bo sukala okrog pojava operete, mislim pa, da se bo dalo dosti nalog (vsaj tako kaže scenosled) povezati z odnosom do gledališča, igro, pa seveda z veseljem do življenja. Hec. Mislim, da bo to rahlo čudna, ampak verjetno poučna odisejada. Sploh če so financerji zunanji - moj študentski zalogajček pač ne bi bil dovolj za kaj takega.
Drugo polovico julija obiščem svojo sorodnico v Londonu, ampak bom (heretik!) več časa gotovo preživel z njenim možem, občasnim igralcem iz dežele Roberta Mugabeja. Tega se v bistvu najbolj veselim, čeprav bi se bilo dobro vsaj med počitnicami malo izklopiti iz razmišljanja o tem, kar bi rad nekoč znal in počel, ampak bo verjetno že še čas za take stvari.
Ker ne bi rad danes preveč pisal, ker nočem pisati osebnih izpadov, ker nočem izpasti kreten in ker hočem vsaj kdaj pa kdaj načrniliti jasen zapis, želim za konec
vsem slovenskim gledališkim blogerjem (tem prvenstveno, a enakopravno tudi ostalim) ogromna, a premišljena, moda, ki bodo po svoji stari navadi malo hladnejša od ostalega telesa.
Eko.
petek, maj 04, 2007
William Blake
William Blake je pasel drobnico midjanskega pomožnega tasta Jitra. Nobeden od njiju ni bil kaj prida ovčerejec, ampak vsak je mislil, da ima svoj ceh v mezincu. Nekega dne se je v čredo prikradel aljaški volk, ki se ni menil niti za mimobežno podnebje ne za krajevne bakroreze, ki so ga upodabljali izključno v ultra-mrzlem okolju in v nekakšni 49-ti različici sive barve, kot jih poznajo Eskimi. Ampak ovce so, navzlic redčenju pasme, vseeno nekako dorasle strižnemu razpoloženju in naredile pastirju Blakeu in gospodarju Jitru (v islamu Shoaibu) neizmerno radost, namreč zalogo kapitalno donosne preje, volne in pozneje tudi zahtevnejše tekstilne metraže.
Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.
Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.
torek, maj 01, 2007
Nova Gorica
Ravno prijadral(-i) nazaj iz Nove Gorice, kjer se svet vrti okrog ruletnega kolesa, sneženja vseprisotnih topolov, nizkih blokovskih sosesk, še po barvi smrdečega teatra in malo tudi okrog THC-ja.
Zaključili smo s štiridnevnimi delavnicami fizičnega gledališča, obrnili nekaj frulic, kakšenkrat po vesoljsko narobe, včasih pa prav po artistično švigajoče - in estetsko. Scott Henderson, Magnifico in Iztok Mlakar se na zvočnikih začuda prav posrečeno križajo in sparijo v zabavno razpoloženje. Kar pa je še boljše - v živo smo se prepričali, kako se sliši težko ozvočeno navzkrižno flodranje punka, metala, ciganije, sevdaha in pastirskega rocka.
V Novi Gorici je vmes namreč (okej, poleg stalno nostalgičnega Vladeka) v soboto pozno zvečer gostovala bosansko-bolgarsko-ameriško-japonsko-židovska (in ostale nejasnosti vse vzajemno v ekonom loncu) zasedba Kultur Shock. Ker sem stal nekoliko preblizu ozvočenja, a tudi centra šova, sem mogoče spregledal kakšno lirično malenkost, ampak v osnovi je njihov grobi, otožni, easternizirani (v tem sobesedilu plus) prizvok pustil dober vtis. Nekaj nagravžnih nacionalizmov jo je seveda kdaj pa kdaj podurhalo iz ust poslušalcev, ampak vsemu navkljub...
Na cirkuških delavnicah, ki so v malo bolj sproščenem ozračju potekale ob popoldnevih, po naših kvazi-telesnih iznajdbah, sem dobil nekaj več občutka za žongliranje (zdaj sem na 0,5%, glavno da niso več promile) in hrbtenico, malo sem obnavljal davno pozabljeno otroško strast z osvajanjem drevesnih struktur, itn. AH. Kako je tista Španka odplesala svoj flamenko na Camaronovo glasbo - zgoraj in spodaj: pri poletnih organih mi je zanesljivo skurilo sinapse.
Ali pa so se vsaj nevrotransmiterji kot desetniki poslovili od doma za nekaj časa.
Ko bi bil vsaj zmožen po kakih takšnih štirih dnevih, kot so se izkazali tile zadnji, napisati kaj spodobnega. Mogoče so tega sposobni Geoffrey Chaucer in Giovanni Boccaccio. Kurc, kanonični avtorji, ko so že mrtvi... "Okenske zavesice pa skupaj s preprogicami," by A.P. Čehov.
Zaključili smo s štiridnevnimi delavnicami fizičnega gledališča, obrnili nekaj frulic, kakšenkrat po vesoljsko narobe, včasih pa prav po artistično švigajoče - in estetsko. Scott Henderson, Magnifico in Iztok Mlakar se na zvočnikih začuda prav posrečeno križajo in sparijo v zabavno razpoloženje. Kar pa je še boljše - v živo smo se prepričali, kako se sliši težko ozvočeno navzkrižno flodranje punka, metala, ciganije, sevdaha in pastirskega rocka.
V Novi Gorici je vmes namreč (okej, poleg stalno nostalgičnega Vladeka) v soboto pozno zvečer gostovala bosansko-bolgarsko-ameriško-japonsko-židovska (in ostale nejasnosti vse vzajemno v ekonom loncu) zasedba Kultur Shock. Ker sem stal nekoliko preblizu ozvočenja, a tudi centra šova, sem mogoče spregledal kakšno lirično malenkost, ampak v osnovi je njihov grobi, otožni, easternizirani (v tem sobesedilu plus) prizvok pustil dober vtis. Nekaj nagravžnih nacionalizmov jo je seveda kdaj pa kdaj podurhalo iz ust poslušalcev, ampak vsemu navkljub...
Na cirkuških delavnicah, ki so v malo bolj sproščenem ozračju potekale ob popoldnevih, po naših kvazi-telesnih iznajdbah, sem dobil nekaj več občutka za žongliranje (zdaj sem na 0,5%, glavno da niso več promile) in hrbtenico, malo sem obnavljal davno pozabljeno otroško strast z osvajanjem drevesnih struktur, itn. AH. Kako je tista Španka odplesala svoj flamenko na Camaronovo glasbo - zgoraj in spodaj: pri poletnih organih mi je zanesljivo skurilo sinapse.
Ali pa so se vsaj nevrotransmiterji kot desetniki poslovili od doma za nekaj časa.
Ko bi bil vsaj zmožen po kakih takšnih štirih dnevih, kot so se izkazali tile zadnji, napisati kaj spodobnega. Mogoče so tega sposobni Geoffrey Chaucer in Giovanni Boccaccio. Kurc, kanonični avtorji, ko so že mrtvi... "Okenske zavesice pa skupaj s preprogicami," by A.P. Čehov.
Naročite se na:
Objave (Atom)