Včeraj, ko smo Vsevišnjemu sp**dili skoraj vso dnevno osvetljavo, smo mu jo v bistvu vzeli za nič. Interier je bil zatohla, hladna kovačija nekje na Viču, ki smo jo v bistvu šele do kosila uspeli ogreti. Potem smo si dali duška (in ne dušika), raztrgali nekaj scen s slino od smejanja, včasih naježili roževinaste derivate režiserki, pa je bilo vse po svoje gledljivo. Nisem mogel mimo tega, kako lepi so moji soigralci, seveda ne revijsko, festivalno lepi; bolj žareči, željni, življenjski. Najprej sem se zbal, ker smo imeli ob sebi toliko novih ljudi (cel tovornjak za režijo z RTV-ja!), ampak smo se medsebojno hitro asimilirali. Zdi se mi, da je v filmu še več ljudi zraven, ker je medij toliko bolj tehničen in razcepljen na nešteto pododdelkov. Vseeno se ga nekako privajam in počasi odkrivam njegove zakonitosti:
- važno je potrpeti s tehniko, počakati pri kadrovanju, pozabiti na tekoče ustvarjanje (kdaj pa kdaj),
- povedati kak gorak vic snemalcu, kostumografki, sosedom,
- izrabiti in po možnosti "zlorabiti" naturalizem zunanjega, ki ga film ponuja,
- izkoristiti premore za zrak, vedno za zrak (tu šele vidiš, koliko je pomemben, ker v bistvu delaš v njem, pa je na "setu" drugačen)
- obvladati stalnost koncentracije, obvladati telo za ponovljene posnetke,
- poljubiti soigralca, če se prostor shladi in zaspi.
Pa to so samo splošne ugotovitve. Malih reči je toliko in vse so drugačne od odra - v bazi pa... To je bilo res snemanje, na katerega sem ponosen.
Drugače? Razmišljam o tem, zakaj nimam niti enih spodobnih zvočnikov za presnavljanje glasbe in filmov, zakaj imam že takooo prestar računalnik za kaj resnega in zakaj je ta vikend spet tako noro poln.
Ni komentarjev:
Objavite komentar