Vera je lepša v obliki ženske s širokim "e"

V ponedeljek me čaka romanje v Emavs, na katerem bo Kristus, mnogoter v svojih osebah, tak hinavec, da se bo blagohotno smejal in z obveznimi komplimenti trosil miloščino. Sicer pa je skoraj brezupno pričakovati, da bo karkoli učinkovalo vredno dan ali dva po premieri Horvatove predstave. Misel na nje obisk sem moral predčasno opustiti zaradi sočasnih vaj. Ko bi bile vsaj sočne, te skušnje, pa so bile neartikulirani zdrahospevi šibkosti!
Vsaj prva dva izpita za semester sta odjadrala po toku brezskrbnega poletja.
Ampak nikakor se ne morem iznebiti sluzaste mrenice, ki se vleče preko mojih misli. Ta predstava, ta B-produkcija, ki se je lotevamo - ali mora res biti izpitni dokazni material ali bi ji lahko pridodali še kaj umetniškosti? Ni dvoma, kaj hočem(-o?). Zakaj je potem organizacija na nivoju osnovnošolske deklamacije Toneta Pavčka? Zakaj je interes skladišče že ponujenih bergel (za invalide)? Še vedno ostaja čudaško, če sem prepuščen samemu sebi. Ne le neoprijemljivo, tudi pretirano naporno in kužno postane. Spore se razrastejo po mišičju, limfi in vidnem živcu, da sploh ne dojemam več sproščeno, kaj se dogaja. Se pojavlja mrzlica iz občutka manjvrednosti, pregorele domišljije ali avtonomne izčrpanosti? Zbegan sem.

Deklaracija o nezaupanju predoča problem takole: "Ljubi svojega soseda kot samega sebe. Izjeme naj bodo pijani ameriški študenti na obrežju Ljubljanice, romarski prodajalci ničesar izvirnega in nenazadnje raznorodni nekoristni vegetacijski hominidi."
Kaj pa je to, vraga? Kako naj vem, s kom točno napredujem in s kom piham steklo?
Kronski odgovor je seveda, da sem veliko premalo samostojen, da bi verjel svojim sposobnostim, ker moram najprej verjeti, da jih sploh imam. Če bi nadaljeval v tej maniri, bi od svojih najboljših prijateljev v trenu očesa dobil tri kovaške po žnabljih...

Danes je tak dan, da sem moral to napisati.
Rad bi raziskal Leidenfrostov efekt, gostoto moških in ženskih prsi, svoje zasvojenosti z medijskim.
Moral bi/hočem spoznati ljudi, katerih delo občudujem. V organiziranju časa sem že boljši, kot sem bil kako leto nazaj, tako da so možnosti večje, širše, magmatsko upogljive. Veselje šele bo, hehe. Najprej je potrebno presoditi, če sploh lahko o čem presojam - jaz.