William Blake

William Blake je pasel drobnico midjanskega pomožnega tasta Jitra. Nobeden od njiju ni bil kaj prida ovčerejec, ampak vsak je mislil, da ima svoj ceh v mezincu. Nekega dne se je v čredo prikradel aljaški volk, ki se ni menil niti za mimobežno podnebje ne za krajevne bakroreze, ki so ga upodabljali izključno v ultra-mrzlem okolju in v nekakšni 49-ti različici sive barve, kot jih poznajo Eskimi. Ampak ovce so, navzlic redčenju pasme, vseeno nekako dorasle strižnemu razpoloženju in naredile pastirju Blakeu in gospodarju Jitru (v islamu Shoaibu) neizmerno radost, namreč zalogo kapitalno donosne preje, volne in pozneje tudi zahtevnejše tekstilne metraže.

Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.