Zarana sem statiral na Kamniški ulici za Bežigradom, kjer je potekalo snemanje še enega študentskega filma. V nekem oblikovalskem biroju (kako presenetljivo so si podobni!) sem ždel nekih pet ur, vmes bral rusko porevolucijsko prozo (ki je, mimogrede, scela precej navdušujoča), se učil osnovnih funkcij programa AutoCAD, da bi posnetki mene kot pisarniškega Brazil-ca čimbolj avtentično izpadli... No, pa vsake toliko mi je kljub vztrajnemu držanju nazaj oko skočilo na izjemno privlačno (ne seksapilno!) dekle, ki je pri projektu delala kot kostumografka (menda). Popoldne sem mučil svet in še vsaj tri ljudi zraven, ko nam nekako niso šle vaje za jutrišnji vskok pri buto kompoziciji... Ni važno.
Teden je šel mimo v trenu očesa, lahko bi celo samopašno navrgel, da burneje kot prvih nekaj sekund nastanka vesolja. No, glede slednjega upam na uspešno prerazporeditev vaj, da bom lahko šel v torek na še en veliki dogodek v Vitanje, o katerem lahko več preberete tukaj.
Izpitov je mrgolelo in žvrgolelo in švistalo okoli ušes, da je bilo človeku že kar nerodno spati od preobilice prebujenega in zdestiliranega pogonskega goriva. Najprej govor, potem kontaktne improvizacije, zgodovinski plesi, petje in včeraj še sodobne plesne tehnike v kombinaciji s prvim in tretjim letnikom. Malo je vseeno gneča. Pa naš faks nekako ni med težjimi, če si pogledamo v oči.
Sredi vsega tega kaosa me je v četrtek (niti se ne spomnim natančno, če ravno tedaj) poklical najboljši kolega iz osnovne šole, s katerim sem se od navdušenja potem še neobičajnih petnajst, dvajset minut dolgo zatelefoniral v svojem domačem narečju. To je bil mutirani anabolik, adrenalin, bencin, helij - vse naenkrat! Sveta preproščina, ki je potrebna.
Spravil sem se k poslušanju nekaj primarne polifonične glasbe (Perotina, natančneje), ki vzbuja povsem drugačne senzacije kot npr. poznejša Orlando di Lasso ali G.P. da Palestrina. Nekaj je na teh katedralnih majestijah, da še sam ne vem, kaj. Precej pritegne in v istem dihu zmore tudi odtegniti, malo zaradi ponavljanj, ki učinkujejo nekako ambivalentno. Upam, da bom v kratkem napisal kaj več o ploščku v podaljšku za "kritike". Drugače pa je to konkretno tale zgoščenka, ako komu skokovito upade (heh) zanimanje za resnično življenje.
Ne spomnim se, polovice tega tedna se od dela sploh ne spomnim več. Še Horvatove produkcije so šle urno mimo, sledeč analizo odziva zelo dobro, pa vendar prehitro. Lahko bi vam dolgovezil o čem privatnem, ampak nočem pokvariti še tega malo rojstnega dne, kolikor mi ga je ostalo. Naj ostane 3. junij lep, kot je bil do zdaj. Letos prvič skupen, neprisiljen, jasen, minimalen, čist v svojem praznovanju. 21 let, pa se mi zdi, da sem se ravnokar izlegel.
Morda je tudi etično tako. Smeh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar