Produkcija je spremenila naš koncept v ruskega Aeroflota derivate, v nekakšno posilno vizualno podobo, ki se giblje nekje med Brniško prihodi/odhodi konzolo in popreproščeno letalsko vozovnico. Heh, sem študiral danes, ko sem lepil en poklonjen plakat na zunanji, beli del omare, da nima pravzaprav niti malo zveze z našo uprizoritvijo oz. točneje --> produkcijo.
Bi šlo pa dosti premišljevati o naših ocenah, o pripombah, o nekaj redkih, a dovolj dražljivih čudaškostih, ki so se znašle med pogovorom. Mogoče smo vsi že preveč utrujeni, da bi še zmogli nadaljevati to gonjo, to besedno vojno, mogoče je samo to. Danes smo se še enkrat dobili s polovico profesorskega tima (beri: z njim) in sredi porepkavanja prijaznih kužkov ob ožarjenem obrežju Ljubljanice vsi napol mrtvi diskutirali. Neprisiljeno in nenaporno - in prvič po dolgem času je bilo res vredno govoriti. Splošni odzivi (torej eksterni) so bili dobri, vsaj v četrtek in sredo pa nemalokrat hudo deljeni - in to pri istih točkah! Treba je torej še veliko... O tem smo si edini, veliko je bilo narejenega, veliko še čaka. Naslednji semester s klasičnimi komedijami, ko že kar vidim, kako se bo prekleti Bergson krohotal nad našo zapoznelo odzivnostjo. Še vedno smo preveč odvisni od naših močnih režiserjev.
Ojej. Je šla avdicija danes.
Torej, veliko spanca je pojedla poprodukcijska žurka nekje sredi popolnega ničesar v Šiški (kje pa drugje), še več današnja avdicija, ko sem do dveh, ko naj bi se začela, štiri ure motril svoje neslane ideje z varne razdalje in jih najmanj petkrat podrl kot vrsto terakotastih vojakov iz dinastije qin. Vseeno - satis.
Zdaj so tu še štirje mušketirji, štirje zakolni rapirji, štirje poslednji izpiti tega semestra. Vmes nazarensko močno pričakovana naslednja avdicija, eno mini snemanje in nekaj priprav za izlet na jodlarske operetno-simptomatične delavnice. Mislim, da bo. Sploh pa danes ne mislim kaj dosti o ničemer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar