Sivina, široka za cesto

Ko hodiš po asfaltu, po katerem se običajno vozi, in to takem, ki tam, kjer imajo motoristi in kamele malhe z živežem, nima pločnika, ko hodiš po takšnem zdelanem potovju, takrat šele opaziš, skozi koliko nesreč je že šla ta cesta, koliko zakritih Lun je že videla, preden smo ljudje sploh opazili, da ene strani Lune skoraj ne moremo videti, koliko pešcev je že oddala vetru v razpošiljanje...
...vedno nekam vodi. Ni nedolžna, ne more pa vedeti za vse, si zapomniti utrjena kolena vseh tistih, ki ob njenih ramenih vzdigujejo palce za srečo - in za dom. Elegantno umerjene toalete so zanjo agnostika. Vem, da si, a ne morem te spoznati. In na agnostiko še jedka mizantropnost. Zakaj bi, če ne prideš sam in me pogledaš v raze, v odlomke, v vijuge in razseljena bitja iz moje smeri?

Opravil še en izpit, ampak veliko bolj pomembna je tukaj sestra, moje mlajše babše od doma, ki je v prvem poskusu z rekordnimi urami (zadevši rekord, govorim bolj o teku na 100m kot o malokalibrskem streljanju, če razumemo recipročnost vsega tega onegá) fasala vozniški izpit. To so zmage, vredne slavolokov iz svežega, še smolnato jokavega lesa. Ne jočem, sem pa kar ponosen. Tudi na svojo blesavost malo, ti egoist, ti ti.

Je rekel oni dan nekdo, da se moram osredotočiti na nekaj, kar želim res početi. Ni bil prvi. Na žalost pa tudi jaz sam nisem bil prvi, ki bi si to zares povedal, preprosto in hic et nunc, zares. Kaj bo? Trilok Gurtu in Frikyiwa Family, Herman Potočnik Noordung, preoblečeni MS-DOS, lira v obliki zame edinega korpusa lepote - ali bo vendarle zmagala italijanska škatla? Saj ni treba, da je škatla.

In tako grem zdaj dokončati svoje izjalovljeno poizkušanje, svoje jagodnato natolcevanje resnici, da jo poznam bolje, grem dokončati še par spisov in se potruditi. Več je bolj izgovor kot resna rožica, jaz nisem tak. Želja pa ostaja, impotentnosti province navkljub, dihaje ji za ovratnik kot truma gnujev, ki se selijo čez poljane Serengetija.