Moj nabiralnik za v pocinkane skodele pakirano meso mi pravi, da sem evrazijski alkimist, jaz pa vem, da mi bolj kot določnice ugaja trenutno ohlajanje od popoldanskega poštenega rukerja. Nogometa je bilo kar nekaj, še pomembneje pa je, da imam zdaj čas razmišljati o Lojzetu Kovačiču in njegovih stavkih o glasbi, o njeni preveliki enostavnosti, o preveč poenoznačenem sprejemu.
Tudi v mestih živijo preproste glasbe (pojmov ne štejemo, pa ne bom dlakocepil), preprosti ljudje. K enemu takih sem danes pristavil kolo na ograjo. Odtipkal številko. Preden bi mignil, je bil možakar zunaj, spregovoriva par besedic, se s kolesom v skoraj samih gatah odpelje sto metrov naprej po ulici, vmes popravlja pedalko in prikimava sosedu, ravno zavijajočemu na dovoz z eno tistih pološčenih limuzin, ki jih delajo Švabje. Te moramo bojda v mislih poplačati za našo zverinsko nabreknjeno številko gospodarske rasti. Ne vem, če gre ravno za kake nujne stiske členkov ali prijazno vrtčevsko obdarovanje s poticami pri vsej tej komoditetni globalizaciji. Gastarbajtersko "svileno" pot prekrivajo uradniške listine, zveličavno ponosno napisane v tujem jeziku. Slovenija, svetilnik Evrope. Zakaj bi že hodili plavat v morje okoli njega? Mogoče pa je v Sloveniji tako kot na Lubenicah...
Jutri bom ujel en film iz mesečne retrospektive Johna Hustona v Slovenski kinoteki, drugače pa bi že nekaj časa rad pregledal Apujevo trilogijo, zatem pa Gospo iz Musashira, da bi malo prekinil svojo trenutno usmerjenost. Niti ne vem, kam pelje, pa se mi kar zdi, da iz te moke ne bo hlebca, še prežgane župe ne. Za polno mero sem znova ugotovil, kako mi, razvajenemu Pohorcu, odurno zaudarja ljubljanska bazična sestava zraka. Nekaj apneno neprivlačnega leži v dihanju Ljubljane, ko se po enem dnevu imenitnega vremena vrneš od doma. Niti slučajno pa ne gre za domotožje, toliko se zavedam.
Zjutraj sem odpisal še enega od naših krasnih teoretskih izpitov. Posebno zdravo ni bilo, saj sem noč pred tem prebedel v periodah á la 30 minut branja + 15 minut dremeža. Zjutraj sem se, počasi, kot bi prelagal skladovnico pakležev (lokalni izraz za drva iz debelejšega smrekovega vejevja), natovoril na biciklet in rdečih oči odblodil proti naši kasarni. Včasih si mislim, AGRFT bi potreboval kak dodatni prostor, vsaj kako zgledno plesno dvorano, konvencionalno urejen sistem stolov, odra, tehnike, vse tako.
Večino časa ne oziraje se na resničnost razmišljam proti tej, navzven racionalno umni ideji. Prostorska postavitev uspešno skriva svojo centralno umeščenost, saj le redki ljudje izven gledaliških elips vedo zanjo, torej za lokacijo faksa. Meni se zdi energetsko eden boljših delov Ljubljane ravno ta konec (nikakor ne v celoti), pomešane secesije, novotarije in -ije okrog Franceta in Julije. Za domišljijsko higieno bi lahko morda odstranili le "second-hand" prodajalnico multimedijskih nosilcev, ki se boleče vedno ponavlja s svojim grotesknim repertoarjem. Ampak tudi to zaenkrat sodi točno tja - in nikamor drugam.
Kako se navadim... Na sonce takisto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar