Opeka, farse, Mlakar, Kocbek, Jakob etc.

Zadnje dni se intenzivno sprašujem, ali je v resnici možno življenje brez trdne in (hja, v bistvu) zavestne vere v neko tretjo substanco, v nekaj, kar nisem jaz ali moja trenutna (ali širša) želja, marveč nekaj večjega, bolj vseobsežnega, kakor misija v razliki z ambicijo. Spremljal sem medijska poročila o slovenskem lazaristu, misijonarju Pedru Opeki (dih jemajoče, pravzaprav), gledal dokumentarce o božjem glasu v otrocih po celem svetu (kakšna žalostna komedija), gledal dokumentarec o Pii in Pinu Mlakarju, v katerem na koncu Pino ves posvečen (brez heca ali karikature) recitira pesem svojega prijatelja, zame enega tistih pesnikov, ki je najbrž vedel, kaj je to vera (kakršna že):

Edvard Kocbek: Molitev

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Morda je ta preprosta, skoraj kmečka mentalna motivika poezije tisto, kar je umetnost, in dejstvo obenem, da tudi iz reproduktivnih umetnosti (kakor je ta, s katero se trenutno ukvarjam in v kateri se pravkar iščem) lahko izide nekaj več, kot zgolj "poustvarjanje" (kako nemarna in zločesta beseda), ampak meji že bolj, da se pošalim, na vedo, na mojstrstvo forme nad materijo (miselno, fizično, etc.). Mogoče bo končno čas, da preberem Bit in čas - ergo, da preberem več, kot zgolj prvih pet strani in odložim, ker ne razumem ničesar. Majhen je človek, pa ni, da bi cmihal in se ob steno metal kot kak pokvečen bobek, nego je njegova naloga in čast v tem, da se razraste v mogočno drevo, ki bo lahko utrpelo ogenj z neba in silne krče iz globine Zemlje, pa mu ne bo hudega, hehe.

Vsekakor pa sem proti temu, da postanejo dokumentarci glavna veja umetnosti. Zelo proti! Dovolj je iskanja resnice z resnico.

Spodaj, za ilustracijo, fotografija enega najbolj nadarjenih slovenskih pesnikov svoje generacije.

Po radijskih valovih ene od dveh prebavljivih radio postaj v Sloveniji (Radio ARS, 3. program nacionalkinega radia; drugi je Radio Študent, morda še MARŠ) se pretaka psihološko potlačeni pop Georga Gershwina, po mojem predvajalniku pa zadnji plošček Irene Tomažin, o katerem še vedno nimam izdelanega mnenja (in mislim, da bom rabil še kar nekaj časa, da se zgodi kaj takega). Prekinem poslušanje, da bi ga zamenjal za glasbo Charles Lloyda. Njegov zadnji koncert v Ljubljani je bil res nekaj takega, kar človek zlahka uvrsti v oddelek za nič spektakularne, mistične in navdihujoče dogodke. Seveda se za starega človeka niti ne spodobi, da se zavija v kičasto vato slepe zaljubljenosti v ... vse. Odločitev je padla že davno tega, pokažem vam torej to posledico, eno in vseobsežno, vi pa me lahko sodite ali pa samo opazujete.

Od avgusta, kar sem nazadnje poklonil spletni zapis tej nikogaršnji zemlji, se je zgodilo mnogo. Čisto resen (in ne resnoben) občutek, da sem znotraj dni, ki so pretekli, preživel "njih dvojno količino". Znotraj gledališča in v očeh gledalca se vsak večer dogajajo spočetja in pogrebi. Normalnemu človeku lahko hitro postane zadosti tega izkrivljanja in nevidnih preobrazb resničnosti. Šla je prva premiera, šla je druga, v splošnem pomanjkanju vrednosti številke in izpostavljanju številčenja vrednosti je šlo nekaj manjših dogodkov in spoznanj, vse pa je venomer v glavni meri povezano z odrom, s tistim umišljenim svetom, ki ti lahko izpije dušo. Nič drugače kot kak sestradan transilvanski mit.

Prva naša premiera letos je govorila o duši, ki se je zavlekla v svoje zadnje neodkrite jazbine, da je ne bi nikoli in nikjer nihče več našel. Mislim, da se je z našo "raziskavo" umaknila le še tisti korak dlje, ki smo ji ga hoteli preprečiti. Moje glavno vprašanje o tem, ali smo se igralci sposobni najti v drugem svetu v času predstave, v svetu, ki je tako drug, da pozablja na tiste nas iz nam poznane resnice, ostaja neodgovorjeno. Kljub vsej izkašljani grenkobi in posejanim travniškim cveticam.
Druga premiera je govorila (in obe še vedno poskušata izdaviti svoj rahli, a artikulirani vzdih) o človekovi nezamenljivi ljubezni do sedanjosti, o ljubezni do države (če citiram Živadinova, ki pravi, da je politika ljubezen med moškimi). Govorila je na sproščen in besen način, na način seksi uporništva in krčevitega obupa, na način slabe glasbe, ki je slaba zato, ker ji je slabo od estetike usmrajene, oddaljene elite ljudi, govorila je na način rokovnjača, v latovščini, v srboritem izpraševanju, ki se z vsakim hripavim glasom bolj pogreza v larpurlartizem.

Vmes moji pomembni soljudje stopajo v stik z depresijo, z novimi ljubeznimi, z nosečnostmi, z bolečimi konci zvez, s sijajnimi poklicnimi uspehi in z močno zavestjo o svoji lastni izpovedni moči. Niti jaz sam ne ostajam na istem. Mogoče bom lahko že kmalu začutil, da mesto, kjer sedaj živim in delam, skriva v svojih rigidnih nedrjih nekaj zame, toda za to bucikino glavo in za njen prostor v kopici sena se bo treba boriti še bolj zagrizeno, ravnati se po načelu, da kdor gre daleč, mora nujno vmes padati po tleh in se ponovno vstajati.

Dovolj. Upam, da bo to dober, čeravno preprost uvod v novo sezono alienacije.

Jurski park

Odločitev, ki se poraja, je kot selitev v zakotni gorski samostan, kjer iz podolgovatega okna opazujem vertikalo črnega neba in modre Zemlje, kot nekoč Juri Gagarin. Nobenega horror vacui, nobenega preizpraševanja, samo čisti smoter napredka civilizacije, z zavestno mislijo na njegovo linearnost, na predvidljivost poglabljanja vedenja. Kot da lebdim na magnetnem stolu v tem majhnem kabinetu, kjer ni več niti ene knjige, nego namesto papirja tekoči kristal, posajen v obliki logoreičnega univerzuma. Berem iz neoprijemljivih odstavkov nekoč na trdno snov ustvarjenih knjig. Moja glava je kot kozarec za alzaško vino, v katerem je prostora za pijanski izvržek, za bruhanje, ki ga sčasoma odlijem, oslinim svoj prst in vztrajno polzim po robu kozarca. Steklo zadrgeta, se strese, ionske vezi kremenčevih kristalov začnejo pokati od najmanjše podvezice naprej, tišina se zdrzne in pričakuje rojstvo glasu, toda iz nedrja posode, ki je nekoč gostila vino, prijetne zvoke in naposled zavrženo bolezen človeka, se razleže samo še zamolkel pok. Takšno je torej danes vesolje, polno zamolčanih, na gosto posejanih, a skritih kričalnih komor, ki si pravijo ljudje. Znotraj njihovega obokanega in utrjenega trupa, prepredenega z nasipi, ljubeznijo, katranom in nevidno borbo za obstanek se razrašča krik, nešteto drobnih pokov, a vendar ne gre za praznično bučanje lučk. Gre za pihanje v starodavno svečo, ki gori znotraj vsakega posebej, znotraj vsake teh katedral v človeku, in medla svečna luč se po prepišnih vitražih plazi navzdol, v kamen, v prst, v komaj še vročo sredico planeta. Treba je izbrati rod, ki se ni pokvaril v vseh selekcijah, ki jih je izvedla zgodovina, ampak to ne bo naš rod. Mi se imenujemo vmesna generacija, ki je zatavala v nujnost nenehnega izbiranja. Kot so za povojno generacijo, ki jo je dokumentiral John Osborne, Plattersi zateglo tulili "where is the future, where is the rapture" - ergo: kje je prihodnost, kje je vzhičenje, veselje, židana volja, tako je za našo generacijo popotnica dvojna. Pred nami generacija, ki nas je rodila, ki niti iz trebuha ni videla nobene svetovne vojne, domovinske pa niso bile več "sprejemljive" in "narodu koristne". Za nami pride generacija, ki ne bo več vzpostavljala refleksije zasebnosti, ampak bo ječala pod jarmom prenaseljenosti planeta. Mi smo ti, stoječi v razpoki, iz katere se ne moremo sami izbezati. Pred nami generacije ljudi, ki so redno hodili v službo in bili po štirideset let vedno na enak način uporabni, včasih z neslanim humorjem in včasih s pikniki ob sobotah. Za nami prihaja turbulentna parada radikalnih mnenj, ki ne bodo več mogla obstajati, ako ne bodo radikalno vsaksebi, izničena skozi negativ, poudarjena skozi ponižanje, to bodo mnenja lahkih rezil, ki ne bodo zarezala s svojo težo, pač pa s svojo okretnostjo. Boj za obstanek se bo prerodil v boj hitrosti proti razmisleku, boj konca algoritma proti spreminjanju njegovega izvira.

Mi smo generacija, ki je ustvarila funkcijo "shrani" in funkcijo "naloži" za vse večne čase. Zato ne moremo več živeti drugače kot sami, imeti otrok drugače kot zaradi neznanega instinkta, imeti znanja razen zaradi varnosti ali imeti čustev drugače kot zaradi preganjanja dolgčasa. Vse to je neizmerno utrujajoče, vendar nemogoče je, da nam ne bi uspelo. Kajti če ne uspe nam, je vse izgubljeno.

Osrednje živčevje

Nekje za devetimi stebri obstaja dekle, ki sem ga nekoč ljubil. Devet stebrov je seveda izmišljija ljudskega slovstva, ki pa zato nič manj ne ustreza temu, kar hočem povedati. Nekoč sem si umišljal, da je obraz tega človeka (človek ima pač v slovenščini moški spol, samica je nedonošena stranska veja ali gliva) edino, kar me še veže na moje globine, na temne vodnjake, na radioaktivno sredico mene, ki bi se ob prvem stiku z navadnim zrakom čisto navadnega dneva razblinila kot kupček joda v laboratoriju. Za tistim nekdanjim žezlom poganske narave ne bi ostal niti en sam dragulj in vse luči bi se pogasnile od silnega prepiha.
Morda se je zgodilo v mojih sanjah, kot že tolikokrat, a to dekle se je nedavno tega omožilo. Ni si vzelo kakšne druge ženske in pustilo za sabo postranskega priznanja, ni si vzelo same sebe, do konca in brez ugovora, vzelo si je tisto, kar pripada njeni evoluciji. Dušan Pirjevec meni, da je edina možna revolucija današnjega časa (in na žalost so se stvari od njegovega pohajkovanja po zemeljski obli le še zaostrile, pragozd je postal neprehoden in pomračen) tista, ki se zgodi znotraj ustaljenih sistemov in jih preseže. Tisto dejanje torej, ki se ne ukvarja več z rušenjem zunanjih oblik, ampak z njihovim notranjim odraščanjem. Naslednje dejanje, ki naj ga v tek časa spravi moja bit, je torej ločitev subjekta od človeka samega (dolgo jasna, premalokrat natančno poudarjena ločnica), dejanje, v katerem se bo moj jaz odlepil od trubadurske pripadnosti, od nenehnega dvobojevanja čutne posvečenosti in izgorevanja v smrt v novo obliko, ki ji ne vem nadeti imena. Če bi vedel zvok tega imena, bi torej ne izkusil ničesar novega, ampak bi, po nekdanjem Černigojevem (Avgust, op. a.) robantenju sodeč, jemal stare mehove za hrambo novega vina. Pomen imena me veseli še manj in še manj ga hočem spoznati, dejanje naj bo le to in nič več.
V tem oziru torej moram obiskati svojo staro dušo in spoznati njenega novega sopotnika, ne le zraven hodečega na poti, marveč nekoga vrednega vse posvetne in božanske veljave, brez cinizma in brez skrivajočega se šibkega duha. Samo tako bom lahko preživel ta vmesni čas, ko kralja ni, na prestolu pa se nabirajo kepe prahu, ravno kakor se v kratkih dnevih nabira sneg po strehi sveta. Streznitve se ne da preskočiti.

Začeli smo delati nov gledališki projekt, umeščen med tri sorodna in čudno privlačna gibanja sil, ki se jim pravi ljudje. Izčrpan sem od vsakodnevnega pregledovanja črk, preletavanja strahotno lepih podob, ki se ustvarjajo za rdeče prepredenim globusom beločnic, od slišati glasbo, nikoli poprej slišano, od skrbi za bodoče rodove in vprašanjem, kako privoščiti to veliko vprašanje, skrito med tlemi in stropom težnosti, od zavezovanja povojev na bolečih mestih. Ampak vsako leto, ki ga preživim, je podarjeno. Vriskam torej!

Pohujšljivo ravnovesje

Delam(-o).

Aristarhov model. Vzorec. Zračna luka Mikołaja Kopernika v Wroclawu (bivši nemški enklavi, imenovani Breslau, danes delu Poljske). Pojmi matematika ali fizika so nespremenljive kvote, ki jih je treba odkriti in povezati med sabo. Moji pojmi so soočanje s kaosom v nedoločni obliki. Če se da v eksaktni vedi zapisati neskončno vrsto, izračunati irealno ničlo polinoma ali prestopiti nivo kvantnega še stopnico nižje - ali preprosto opazovati Rubensovo cev, kako se boči v uporabnem osciliranju melodičnih kompozicij, potem se v področju, kjer se trenutno nahajam, vedeti le za ključna oprijemališča, za točke v sistemu, med katerimi pa je od dneva odvisno, ali je razdalja med njimi daljica, vektorski produkt v paralelogramu ali pa kar kakšna krogla. Rombni dodekaeder, celo to bi se nemara našlo posredi med dvema točkama igralskega stremljenja - začetno in končno. Nikoli ne vem dobro, katera je katera, za zdaj, ker se mi vsake toliko pripeti, da pot izzveni kot odmev teorije zlate dobe ali pa danes domala absurdnega in hiperrealnega Demokritovega atomizma. Panteizem ali panenteizem, včasih je prvi občutek tudi za ljudi brez občutka edini pravi strel, edini zadetek, jabolko iz bajeslovnega spisa o Williamu Tellu. Na koncu to brezglavo ihtenje in rovarjenje za popolnostjo (sploh kadar je na voljo izrazito malo časa) zaide v slepo ulico, tako da noči postanejo dnevi in dnevi najbolj temačne noči. Najbolj pogost obrat je ta, da je obrat popoln in nič manj radikalen, kot je neumna želja vsakič dosegati nedosegljivo. V trudu je le en del resnice, drugi pa je na dlani, kot žametni vzglavnik, protokolarna blazina, na kateri leži svetli ključ, preprost, da bi se vlomilec, ki bi ga opazil, že zdavnaj lotil vdirati skozi tista vrata, ki jih ta ključ odpira.

Resnica je ta, da je spomladi trava skoraj tako rjava kot blato, ker se iz očem nerazpoznavnega spoja zaspanega življenja rojeva vse naenkrat, povrhnjica prsti, njeno tkanje, žile v cvetnih listih, žile v listih nasploh, kavke po krošnjah, štorklje po suhi slami, pupki in urhi, nosorogi in ankilozavri. Ko se zbudi občutenje rahlega humusa, na katerem stoji skoraj vse, kar je človek izgradil in postavil, postane življenje v niču in v počitku znosnejše, ono drugo, okretno in napadalno in prosvetljujoče, pa postane še bolj mikavna skrivnost. Izostrita se eros in tanatos. Zavest o prehodni naravi vsakega, še tako velikega čustva, je zavest o njegovem bližanju, o bližanju ne kar nekega navadnega smehca ali spogleda z očmi, ampak o bližanju tropskega hurikana, ki bo prvi zares zagrizel v oddaljeno celino, tako oddaljeno, kot sem lahko le sam od sebe.

Paul Celan je bil tudi žid, seveda, nemara je bil žid celo Andre Gide in židanih rut je bilo sploh v njunem času več kot zadosti, a kaj mi vse to pomaga, vse to vedenje o tolikerih resnicah minulih časov, ki je današnji na njih zgolj zgrajen, ne da bi jih zares poznal? Briga me, kaj se je cedilo Ivanu Cankarju po košatih brkih, najsi mu je tudi sama presvitla krizantema umetnosti rasla naravnost iz punčic očesa v črke, ki jih je polagal v rosni papir, nikakor ne morem vedeti, kaj je bilo njegovo hotenje. Svojega pa moram vzpostaviti in dvigniti, kot mlaj na majski spočetek. E, tako se počutiš, kadar zagrizeš v jabolko in imaš natanko pol stotinke, da se izjasniš, ali ti je okusno ali ne. Kot mlaj (mlada luna in drevo, op.p.), ki mu spodaj žgečkajo podplate zakovice, posredi je gol in ves tak, kakor je, na vrhu pa se šopiri z vsem tistim, česar ne upa narediti in stoji na miru kot kak zmrznjen nordijski bog ali pa leni totem južnega plemena. Jebeš ti južni otok, Kajetan moj dragi in srčni, zdaj je čas za bojne trireme, trirogeljnike, triceratope in večurni spolni akt v troje. Nekje med mano, mano igralcem in mano v domišljiji vloge se bo zgodila drobna resnica. Bog jo požegnaj.

Kaj je vojna?

Območje med dvema poloma, eden je bolj neresničen od drugega. Na prvem polu se nahaja ponos in odnos do votline, iz katere izide vsako človeško bitje (razen carjev, ki jim je zaradi zareze v svet to odločanje o dobrem ali zlem prihranjeno). Na drugem polu je osamljenost, ki se manifestira v tisočih oblikah tega, čemur danes nonšalantno pravimo zabava. V prestavljenih dojemanjih, v umetniških videnjih, v erotiki voajerskega vpogleda v sosedovo dnevno sobo, v zasledovanju sončnih žarkov na srebro in nastajanju procesirane realnosti, fotografije. Zabava služi ohranjanju statusa quo z resničnostjo. Povede nas stran od nje, da bi resničnost samo sploh lahko uvideli, kakšna je, kako se izgrajuje, da bi uvideli jermen časa, ki se razteza in krči v tej resničnosti. Na ulici mi je iz žepa padel ključ. V področju, velikem petdesete kvadratnih metrov (da bom natančen: 49,8), ni bilo sledu o njem. Nikjer nobenih rešetk, predražnikov iz kovine, skozi katerih reže bi se bil nemara izgubil, nobenih pasatnih vetrov, ki bi pometali pod ulice, nobenih mimoidočih, ki bi se smukali za dobičkom od neumnega turista. Ključa ni. Kje se je torej zgodil zamik?

Drugo osišče se razpenja med moškim in žensko. Med popolnoma identičnima utelešenjem samorefleksije in prvima uspelima poskusoma narave, da bi v mesu skrojila svoje zrcalo. Razvrat in nerazumljenost, nerazumevanje in končnost vsega živega. Vse to se povezuje v človeku, deljenem na svojo levico in desnico. Na princip moškega, ki ureja kaos, in naćelo ženske, ki predstavlja kaos - torej nasprotje ni klasične nravi, ne govorimo namreč o nasprotju med kaosom in kozmosom, nego zgolj o nasprotju med posrednikom in enim od obeh brezen. V kom ali čem se spočenja in ponehuje prvo brezno? Kje je torej kozmos? V rokah moškega, v njegovi srčni žili, v njegovi elektrodi, ki veže rdečo kri z kobaltno vodo? Ali pa se krog zaključi v ženski, ki ga ne more zaključiti sama, ker je pot pretežavna in se mestoma izneveri njeni neskončni želji v somrak nedoumljivega?

Zakaj je vedenje brezno z britvastimi apnenci po robu, da se ti obnje ogrebe vse nakinčano perje, ki ga pridobiš skozi samozavest človeško? In zakaj je sreča planjava, okrog katere se v očišču vse zlagoma spušča in se zdi nizko, nepomembno, prostrano daleč, da je tvoje sedišče, kraljeva razgledna točka, vedno pomirjena, zakaj nobenih tekmecev ali spora ni na vidiku?

In zakaj, seveda, so moji stavki, tako dolgi, da se v njih porajanju ospevajo zvezde in množijo gostosevci, da se globularne zvezdne kopice tako na gosto drobijo še dlje in globlje v vidno polje, da se jim ne da več niti zaklicati: "Ustavi! Dovolj! Ne morem več!" Ne, seveda ne bom šel spat šele po smrti.

Razburjenost je stanje duha, v katerem naravne in pristne človeške misli postanejo nabuhli žulji, po katerih se spotikajo sicer prožne noge. Misel nato bezlja naokrog kot inuitski hitri tekač, drugega počitka ni slutiti kot tistega, ki se mu pravi črka. Črke. Velik poklon bi rad izrazil tistim posvečenim dvonožcem, ki so jim žulji zatekli tako daleč, da se je njih blazinasti dotik razširil še na soseda in njegovo ženo, na otroke zemlje, na vse. Da se stisnemo skupaj, preden bo prepozno.

In finale: patetika je občutja ničnosti vsega in zategadelj povzdigovanja ničevosti. William Makepeace Thackeray je samo ime, in imena so druga, bolje zveneča, Parsifal, Renske Nimfe, Klaus Kinski, Apollo, Saljut, Samarkand, Tycho Brahe, Orfej, Satie, Takanohana, Mauna Kea, glej, glej, vse ima zvezo z zvezdami, morda se mi je do kraja zmešalo. Hjah, ko bi se mi vsaj. Ko bi se mi vsaj.

Zakaj moram ubiti svojega prijatelja, da bi ostal pomirjen s sabo, zakaj moram gledati svojega sovražnika v oči, ko mi vendar iz njih srka strah in ga, oplojenega v sebi, vrača nazaj? Zakaj ne morem imeti prijateljev? Ker preveč govorim ali ker premalo povem?

Pozdravljam vas, nevidni sinovi Termopil, s temle: http://www.youtube.com/watch?v=6j1MMfb2xD4

Lepo ime za stroj, ni kaj.