Korol Lir

Danes se bo zgodil prevoj. Pa ne oni matematični. Prevoj iz enih delavnic v druge, oboje naraščajo po svoje, pri enih pričakovanja, pri drugih umetniška negodovanja. Vse z zvrhano mero potrpežljivosti, ki mora končno enkrat premagati nestrpnost. V gledališču je že tako, kot vsepovsod drugje, da stvari uspejo same od sebe na sto poskusov enkrat. S tem je treba dihati.

Kdaj pa kdaj moram postati tudi prasec. A s tem me filajo v poklicu (eee, vokaciji) ali kaj? To se zaenkrat le sprašujem. Prepozno bo, če bom na stopnji razvoja, ko bom že za vse ostale (razen doma, kjer me poznajo predobro) postal prikupni nergač, turbonakladač z ne vem kakšnimi prijetnimi lastnostmi vse... Je že res, da sem mogoče kdaj tudi to, ampak ne vem, čemu posploševanje. Zakaj si morda niti sam ne pustim na nekih prelomnicah v komunikaciji več (p)ostati prasec? Je res življenje tako enoznačno?

In najpomembnejše - je pečat katoliškega tartifovstva res pustil en tak ogromen gnil tartuf na mojih jetrih?

Zajebi to. Danes se začnejo gledališko-klovnovske delavnice z nekim Francozom v PTL-ju na Prulah. Za tem uvodnim mitingom pa še zadnjič ta teden mozgamo naprej in odlagamo nepotrebno svojat misli na stran pri Negativi.

Produkcija III. letnika je bila zanimiva, ampak so bili njeni presežki na žalost tako čudno umeščeni, da mi je bilo po njih samo še bolj žal, da so nekateri ostali deli tako nerazviti. Cikličnost z glasbo me ni zadela sploh, ker mi ustvarja umetno atmosfero, ki je igralci ali ne zmorejo ali pa je takšna zamisel režiserke. Ampak v bistvu sem bil kar prijetno presenečen nad vsakim, vsak je naredil nekaj finega, eni so seveda ostali telesno malo bolj leni, kot bi bilo potrebno, drugi so telo izrabljali preveč - ampak to so že detajli. Upam, da jim bo danes odpadlo še tiste nekaj odvečne treme z ramen, pa bo super.

Najstniški pozimi - z glasbo!

Včeraj sem ugotovil, da imam pozno popoldne in večer sproščen urnik. Usedel sem se na vlak in odbrnel do Celja, kjer sem si drznil vpogledati v prireditveni "lajf" svoje nekdanje gimnazije. Fantje, dekleta in profesorji so pripravili večer, imenovan "Zimske serenade", program pa ni bil dosti drugačen od lanskega. Tudi lani sem namreč edini pravi obisk nazaj v Celje opravil ravno na en tak večer - datum seveda ni bil isti, dogodek pa.

Program --> Hm. Človek ima veliko malho za potrpežljivost, ampak tudi v to včasih začnejo vdirati molji začudenja nad pomanjkanjem razvoja.

1. Ena (morda dve) točki sta bili identični kot lani;
   
2. Izvajalci takisto, ampak zvečine, ne le izjemoma. Razumljivo je, da se zares prizadevni in dejansko kvalitetni predstavljajo bolj konstantno, ne gre pa mi čisto v glavo, zakaj forsirati na nastope tudi takšne, katerih umetniški izraz jasno ne dosega standardov, ki jih postavijo ti prvi;
3. Točk je bilo ravno zavoljo slabe (sumim, da nobene) selekcije preveč - če bi izvrgli iz programa nepotrebne krčevitosti, naravnost iz glasbene šole vzete čudne nezainteresiranosti, tehnične napake, slabo odrsko prezenco (razen količkaj jedrih mladih prsi, ki so jih nekatere nosile kot nadomestilo za svojo borno predstavo) nekaterih, bi bila vsa zadeva bolj kompaktna in bi držala pozornost na svojem mestu;
4. Poezija za "intermezzo deklamacije" je še vedno vzeta iz nekih zaprašenih polic, kot bi jo izmaknil bodisi Wordsworthu (in s tem nimam nič proti velikemu pesniku) ali pa kakemu zelo povprečnemu slovenskemu zaljubljencu iz ust - kot da se zemeljska obla sploh ne vrti naprej;
5. V govorjenih točkah je manjkalo osebne izpostavitve in stika obeh mladih igralcev, pri njej niti ne, pri njem pa je odrski nastop izpadel že kar umazan od vseh glumaških kretenj in šravfarij v glasu. Upam, da ne, obenem pa vem, da tudi sam to velikokrat delam - ampak to gledalca samo distancira od dejanskega sporočila in lirizma pesmi.

Moram preskočiti še na svetlo stran:

1. Harmonikar je tehnično precej napredoval od lani, vsaj takšen imam občutek, in tudi njegova strast do igranja je bolj opazna.
2. Pevke so bile precej čiste v glasu - solistka pa, na žalost, samo v drugem nastopu.
   
3. Dan so rešili zaključni šlagerji in še končna "skrita" točka, edini sproščeni nastopači celega večera. Pri ostalih je imel človek večji ali manjši občutek nuje, prisile... Bljah. Tega ne maram. Hvala Bogu za konec torej.
4. Pohvalno je, da se med odmorom in pozneje rola postrežba - tako se možgani malo lažje prilagodijo dolgočasnosti programa.

Mah, saj ne vem, zakaj se sploh pisarim s tem. V osnovi je bilo lepo videti nekaj starih profesorjev, izmenjati malo nezahtevnih besed in objeti stare kamerade. Je pač tako, da je bila še petminutna kava z bivšo in sedanjo soigralko bolj osebna in ganljiva (oj, ta sluzavost).
Jebiga.

Danes zadnja ponovitev Driade - za zdaj. Et delavnicius Viam negativam v Šiškebabu. Bog, bodi usmiljen z nami.

Globalni tehno via Kleemar

Rigorozen pristop režiserja je končno opravil svoje. Nisem verjel, da lahko zdržim manko upoštevanja in zdrizasto, strgano komunikacijo s človekom, ki bi navsezadnje moral biti možgansko oporišče predstave - in to ne samo za glavne igralce ali za svoje najbližje. Osnovni problem je bil itak že spočetka v logistiki. Mi smo drugi letnik, oni četrti. Prosti smo, ko so oni ob večerih že zasedeni na katerem od profesionalnih odrov, mi pa ravno takrat končujemo naše zadnje ure. Oni imajo avtomobile, mi v glavnem ne. Hitra hoja rešuje življenja - in bobniče in vse, kar je povezano s čutili, ko je nekdo besen nate. Zdaj se že zajebavam, heh, ampak... Pa ta vsemogočni občutek, da sem tako zanič, da se samo moje napake opazijo do mikrometra natančno, drugim pa se zaradi celostnega vtisa daje neko bizarno pogojeno prednost. Hvalabogu sem vsaj spoznal, da so to samo moje osebne zablode.

Konec koncev pa se zgodi, da dobivaš od treh profesorjev razhajajoča se mnenja o interpretaciji vrh vsega se naslanjajo zgolj na tonaliteto stavka ... kar je mestoma opravičljivo, ker je pri komediji nemogoče skovati umerjeno celoto brez natančnosti oblike. Ampak redke so stvari, ki jih izveš o svojem bivanju, o konfliktih z obstojem, kar bi moral črpati iz režiserja, dramaturga, pa ti slednjič ostane samo še samonikla lastna akcija, da greš in preorješ njivo črkovne ajde kar sam.
Ta princip je bil zame tako preklemano nov, da sem se v njem izgubil redno vsak teden po enkrat. Ne vem, če bi bilo kaj bolje, ko bi ne imel vseh ostalih delavnic in še rednega študijskega dela naenkrat s tem projektom v mozgu. Res ne vem.

No ja, ko se konča, bodo zadovoljnostni izpadi bolj blagoslovljeni. Že jutri mi bo kajpada nepopisno všeč, da sem sodeloval v tako razlomljenem projektu, ki se je vseeno povezal v nekaj (očitno, sodeč po odzivih z včerajšnje javne generalke) hudo gledljivega in svežega. O tem drugem sem manj dvomil kot o prvem... Ali pa me hudič že drži za jezik.

P.S.: Vsekakor, poglejte si kaj novic o aktualnem kometu McNaught. Ni švoh ... z likovnega gledišča.

P.P.S.: Še pred tem pa prelistajte novo(iz)rojeno spletno stran hardcore naturščika, Dona Corleoneja t.p.p.i. Nanija Poljanca. Carski praženec, vam rečem. Ali pa zavite mrtve ribe.

V drugo gre rado

On (nekdo) pravi, da si je danes najlepše zvil svojo kopico trave, ker jo je zvijal na izpisnici iz šole. Ne bo se več učil. Dosti ima.
Ona (veliko bolj nekdo) razume, koliko življenje tehta in koliko nariše s svojimi zasuki, drobnimi zmagami in majcenimi porazi, koliko je v drobcu sekunde pomembno vse: volja, moč, obvladovanje obeh. In vse to za poklic, ki meji (niti ne ali ne sploh brezcarinsko) na poklicanost.
Ona (samo zame nekdo) prvič v ničkoliko letih pravi - in s tem utrjuje gornji navedek - da sem in bom premalo plačan za to, kar počnem. To, za kar se šolam. In iz njenega glasu sem dešifriral, da je bila denarna plača še najmanj od vsega, kar mi je hotela povedati. Pa če je bil samo sekundni preblisk in bo po naslednji vmesni fazi med budnostjo in vstajanjem mislila drugače - takrat bo že vseeno.

Zaračunal sem se danes. Naletel na nepričakovano. Občutil, da nisem več tako zelo sam v svojem butastem, neaktivnem svetu. Sem malo počasen v svojih odzivih, to sem ugotovil in vedel že precej časa.
Stvari nabijajo pikado vate samo tako dolgo, dokler si voljan označiti svoje središče. Ne moreš se delati, da ne veš stvari. Samo potuhneš se lahko in čakaš na poglede, ki ne bodo nikoli prišli do tebe. Temne snovi je ogromno, več kot svetle. Zakaj si mislim, da bi lahko še tisto malo helija, kar ga je, prišlo do mene in me nasmejalo? Ta človeški hehet. Kako je majhen včasih.

Svetla tvar je za druge. In to ne pomeni, da sem žalosten, ker mi kaj manjka ali žalosten, ker sem sam sebi zadosti. To samo pomeni, da se iskanje pojavlja kot tuinzdajšnja možnost za nadaljevanje. Strah pa se naj izstreli v vesolje in kroži okrog Zemlje kot smet, na katero se bom tu in tam še raje spomnil. Kar naj gre.

Kolibriji imajo srca, ki so včasih skoraj tako velika, kot njihova telesca. Večja so od njihovega zamaha kril, živahnejša od kaplje mrzlega plina, ki se v Leidenfrostovem fokstrotu ziblje po urnem stekelcu. Ura je steklo, ki ga je treba nekega dne razbiti in umiriti hojo. Zakaj bi nas drugače otroci pozdravili "Dober dan!" z že vnaprej pripravljenim nasmeškom? Oni še vedo, pokvarjeni, razvajeni, agresorski, zahtevajoči, ni važno - vedo, da se lahko ustaviš. Nič se ne bo zgodilo.

Nov teden, nova predstava.

Show must go on. Ob pol osmih zjutraj sem butnil v vrata domačega salona oz. študentske sobe oz. postelja! Kje je postelja!
Torej, na ocene smo čakali približno do pol enih, nato smo se o njih pogovarjali do dveh, treh, vmes dobili vljuden obisk mož v modrem in stanovalcev (naš faks je pač le skupek sobic v konglomeratu stanovanj, kako nesrečno za igralsko šolo, kajne), čeprav smo našo jakost kar zgledno držali na sobni ravni; s faksa smo se preselili torej nekje ob treh (žal mi je za Miftarja, ki je moral braniti vrata utrdbe tako dolgo v jutro), okupirali zono pred NUK-om, od koder so nas spet pregnali plavi, tokrat v spolno enakovredni zasedbi ("javni red in mir in pošteni, delovni ljudje, ki bi radi spali, saj je noč za spanje," etc.); sledi migracija na Prule, do pač nekoga, kjer se ob kvalitetnem house izboru in izborno glasnih zvočnikih pozibavamo in razjebavamo do sedme. Poslednje dejanje - napolnitev praznih abdomnov pri najboljšem sosedu - šiptarju in njegovem bureku! Da je jasno: Albance in Kosovce inu ostale etnične manjšine s tega področja imam strašno rad, šiptar se mi zdi prav spodobno ljubek izraz.

No, da ne bom pisal, kako gre naprej od tam. Danes se začne namreč fotofiniš druge predstave, kjer imamo s sošolci sicer dosti manjše, a zato nič manj pomembne vloge (ekipa je pač ekipa, veliki in mali in vsi). Driada (G. Strniša, režija L.M. Škof) bo na spored pridrajsala za vikend, v soboto in nedeljo. Vmes me čakata še izpita iz tehnike govora in slovenščine.

Danes zvečer je. Ne morem ne jokati ne misliti ne hoditi ne sedeti. Nič od vsega mi ne gre skozi glavo, še manj skozi kakšen ud. Na seks ne morem misliti. Za branje manjka prepotrebne koncentracije. Za jed manjka prostora v sicer praznem želodcu.
Nikogar ni, da bi se o tem pogovoril z njim. Ker se nočem in mi pravzaprav tudi ni mogoče govoriti o tem, raje se zmaceriram sam in dokončno ugotovim, kaj je narobe z mano, da me pred produkcijo vedno zagrabi tak neskončen negativen občutek.

Alah je velik. Bo pa vsaj tiho zvečer. Zvečer moram biti glasen jaz.

Wrocław? Jezus.

Pohvaliti. Sprejeti. Zavidati. Nemoč govora. Menda vsaj kakšna, zagotovo pa so vse stvari težke kot je osmij gost, ko se ti enkrat zgodijo. Sploh pa se pri poklicu, ki je tako osebnostno izpostavljen in od mnenja odvisen, kot je ekshibicionistično igralstvo, to še tolikanj bolj opazi.

Izgleda, da bo prišlo kar dosti ljudi na izpitno produkcijo. Veliko več, kot sem pričakoval. In kar srečujem jih, pred knjigarno na poti do kosila, pred pošto, v podhodu, na poti do faksa, na gazi od faksa... Snega pa še kar ni. Hudiča, ali naj ga pričakujem za novo leto? Da mi bo pobelilo kračo, hren in jajca, kuhana trdó?? Pač - bo, kakor bo.

Začenjam razmišljati o tejle poti v Wrocław, ki se mi obeta za marec. S filmarji se moram nujno dobiti, posneti moramo namreč moje odgovore na kratko, hudomušno anketico, ki so jo poslali skupaj s prijavnico. Za kaj gre? V Wrocławu se bo od 14. marca dalje za kakšen teden odvijal festival odrskega petja, šansonov in takonakega. Moj profesor za petje me je, seveda vsega presenečenega, povabil tja in zdaj me čaka veliko dela med počitnicami. Sem vedel, da bo nekaj prišlo vmes - prosti čas mi očitno ni usojen.

Produkcija je blizu.

Vse je šlo še kar dobro, ampak zdaj so tu odnosi.

• Z režiserko, ki je vedno poštena do mene in mi pove naravnost, včasih pazi, da ne bi izbruhnila, ampak zaradi tega jo še toliko bolj spoštujem.
  
• S soigralko, ki nima čisto ničesar proti meni.
  
• S sošolci, s katerimi smo v tako fragmentarnih stikih zaradi vse obilice dela, da se uspemo pogovarjati samo še o faksu in ustvarjalnih ovirah.
  
• S prijatelji iz časov pred Akademijo, ki se upravičeno čutijo zapostavljane.
  
• S starši, ki bi me radi videli več kot zgolj parkrat na leto, ampak takoj zapadejo nazaj v svoje predvidljivo, zajedljivo pokroviteljstvo.
• S profesorji, ki bi radi videli polnost mojega umetniškega izraza, pa jim vedno manjkajo ali povezanost ali odločnost ali premišljenost ali izčiščenost ali že nekaj. In to tudi dejansko manjka, brez utvar.
• Z režiserjem, ki pričakuje profesionalce z nekajletnimi izkušnjami iz poklica "biti genij", pa niti sam točno ne ve, kdaj mu raziskovanje v tej smeri ustreza in kdaj ne.

Moji sošolci so postali moji edini prijatelji, če gledam na splošno. Edini, ki me poznajo bolj kot foter pa mama. Kaj vse dela ta jebeni študij iz človeka. In potem jih imam rad, četudi kar za brezveze, pa če oni mene sploh ne morejo, vseeno mi je.
Nekega dne se bom zbudil in ugotovil, da mi takšno delo in tak poklic sploh ne ustrezata. Ampak bodo samo sanje. Hec je v tem, da me vse skupaj blazno vzburja tudi takrat (ali pa še posebej takrat), ko se zdi, da ne gre niti ena stvar v redu.
Na vsaki stopinji so dokazi, da življenje ni praznik. Zato smo si jih pa ljudje naredili. Brez umetnih bi ostali samo tisti, ki trajajo kako minutko dneva.

Postelja, vedno znova.

Kako izgleda, če imaš takšno amnezijo, da se življenja na novo zaveš vsakih sedem sekund? Kot človek, ne kot riba ali kaka nižja oblika življenja, ki ji je to prirojeno.
Po mojem mora biti prava mala posebno zagonetna in žuljava oblika življenja. Sploh če se spomniš stvari za dlje časa nazaj, če veš, da si nekoč imel otroke, žensko, hišo, poklic in samoaktualizacijo. Ena oddaja zadnjič mi je dala veliko snovi v razmislek.

Delavnica se je prestavila. Po dolgem času sem šel s prijateljem na kosilo, pa še to je bilo prehitro, da bi se dejansko kaj pogovorila. Vaje so trajale do polnoči. In to niti ne vaje, bolj je bilo podobno lepljenju obližev in postavljanju ostrešja. No, pa še vedno nisem nič rekel o glavni produkciji, ker sem imel danes pri tem segmentu prost dan - za odpočivanje glasilk in mozga.

Rad bi šel v kino s kako punco, ki bi rada šla v kino z mano. Za nič drugega kot za občutek, da ne gledaš sam v svet. Samo to je. Zato ne maram hoditi več sam na kosilo, ker potem ostaneta samo hrana in Delo. Izobraževanje in vsesplošno konzumiranje informacij pa mora imeti nekje mejo, četudi mi moji možgani govorijo, da je še več kot dovolj prostora. Nekje vmes med izčrpanostjo in željo se mora najti prostor za človeka in za spanec. Grem uresničevat to, zdajle.

Želodec in paradigma bolezni

Ko se je začel Silvester, se je začela moja mini kalvarija. Od polnoči pa nekje do šestih zjutraj sem redno, skoraj vsakih pet minut hodil na stranišče in praznil želodec na zgornji lesi. Potem sem zadnji dan leta preživel ob nekem davno pozabljenem westernu, popoldne pa najprej ob naivnem pristopu do zabave, ki je vel iz vseh odprtin oddaje Pri Jožovcu z Natalijo (whatever happened to Avsenik...), v glavnem pa sem se precej zabaval ob drznosti TLP-jevcev in še bolj ob kompaktni privlačnosti silvestrskega programa obeh Tičev. Mogoče sem pa samo malo izgubil na svoji zajebanosti, ker sem bil itak priklenjen na posteljo in nesladkan kamilični čaj. Buuuu.

Zakaj vedno malo zbolim na novega leta dan? Mi je žal, ker sem premalo napravil zase in za druge v preteklem? Tega simptoma se bo treba enkrat odkrižati, enkrat za vselej. Kar je kot igralec, jasno, težko, ker ga moraš vseeno vsake toliko priklicati na dan za...sredstvo. Zakaj si sploh bolan? Zato, ker je bolna tvoja glava - in nič drugače.

Vseeno vam želim čimmanj zaokroženih cen, zlasti pa čimmanj zakrinkanih odnosov v novem letu. Brez izjem in z njimi.