Show must go on. Ob pol osmih zjutraj sem butnil v vrata domačega salona oz. študentske sobe oz. postelja! Kje je postelja!
Torej, na ocene smo čakali približno do pol enih, nato smo se o njih pogovarjali do dveh, treh, vmes dobili vljuden obisk mož v modrem in stanovalcev (naš faks je pač le skupek sobic v konglomeratu stanovanj, kako nesrečno za igralsko šolo, kajne), čeprav smo našo jakost kar zgledno držali na sobni ravni; s faksa smo se preselili torej nekje ob treh (žal mi je za Miftarja, ki je moral braniti vrata utrdbe tako dolgo v jutro), okupirali zono pred NUK-om, od koder so nas spet pregnali plavi, tokrat v spolno enakovredni zasedbi ("javni red in mir in pošteni, delovni ljudje, ki bi radi spali, saj je noč za spanje," etc.); sledi migracija na Prule, do pač nekoga, kjer se ob kvalitetnem house izboru in izborno glasnih zvočnikih pozibavamo in razjebavamo do sedme. Poslednje dejanje - napolnitev praznih abdomnov pri najboljšem sosedu - šiptarju in njegovem bureku! Da je jasno: Albance in Kosovce inu ostale etnične manjšine s tega področja imam strašno rad, šiptar se mi zdi prav spodobno ljubek izraz.
No, da ne bom pisal, kako gre naprej od tam. Danes se začne namreč fotofiniš druge predstave, kjer imamo s sošolci sicer dosti manjše, a zato nič manj pomembne vloge (ekipa je pač ekipa, veliki in mali in vsi). Driada (G. Strniša, režija L.M. Škof) bo na spored pridrajsala za vikend, v soboto in nedeljo. Vmes me čakata še izpita iz tehnike govora in slovenščine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar