Rigorozen pristop režiserja je končno opravil svoje. Nisem verjel, da lahko zdržim manko upoštevanja in zdrizasto, strgano komunikacijo s človekom, ki bi navsezadnje moral biti možgansko oporišče predstave - in to ne samo za glavne igralce ali za svoje najbližje. Osnovni problem je bil itak že spočetka v logistiki. Mi smo drugi letnik, oni četrti. Prosti smo, ko so oni ob večerih že zasedeni na katerem od profesionalnih odrov, mi pa ravno takrat končujemo naše zadnje ure. Oni imajo avtomobile, mi v glavnem ne. Hitra hoja rešuje življenja - in bobniče in vse, kar je povezano s čutili, ko je nekdo besen nate. Zdaj se že zajebavam, heh, ampak... Pa ta vsemogočni občutek, da sem tako zanič, da se samo moje napake opazijo do mikrometra natančno, drugim pa se zaradi celostnega vtisa daje neko bizarno pogojeno prednost. Hvalabogu sem vsaj spoznal, da so to samo moje osebne zablode.
Konec koncev pa se zgodi, da dobivaš od treh profesorjev razhajajoča se mnenja o interpretaciji vrh vsega se naslanjajo zgolj na tonaliteto stavka ... kar je mestoma opravičljivo, ker je pri komediji nemogoče skovati umerjeno celoto brez natančnosti oblike. Ampak redke so stvari, ki jih izveš o svojem bivanju, o konfliktih z obstojem, kar bi moral črpati iz režiserja, dramaturga, pa ti slednjič ostane samo še samonikla lastna akcija, da greš in preorješ njivo črkovne ajde kar sam.
Ta princip je bil zame tako preklemano nov, da sem se v njem izgubil redno vsak teden po enkrat. Ne vem, če bi bilo kaj bolje, ko bi ne imel vseh ostalih delavnic in še rednega študijskega dela naenkrat s tem projektom v mozgu. Res ne vem.
No ja, ko se konča, bodo zadovoljnostni izpadi bolj blagoslovljeni. Že jutri mi bo kajpada nepopisno všeč, da sem sodeloval v tako razlomljenem projektu, ki se je vseeno povezal v nekaj (očitno, sodeč po odzivih z včerajšnje javne generalke) hudo gledljivega in svežega. O tem drugem sem manj dvomil kot o prvem... Ali pa me hudič že drži za jezik.
P.S.: Vsekakor, poglejte si kaj novic o aktualnem kometu McNaught. Ni švoh ... z likovnega gledišča.
P.P.S.: Še pred tem pa prelistajte novo(iz)rojeno spletno stran hardcore naturščika, Dona Corleoneja t.p.p.i. Nanija Poljanca. Carski praženec, vam rečem. Ali pa zavite mrtve ribe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar