Produkcija je blizu.

Vse je šlo še kar dobro, ampak zdaj so tu odnosi.

• Z režiserko, ki je vedno poštena do mene in mi pove naravnost, včasih pazi, da ne bi izbruhnila, ampak zaradi tega jo še toliko bolj spoštujem.
  
• S soigralko, ki nima čisto ničesar proti meni.
  
• S sošolci, s katerimi smo v tako fragmentarnih stikih zaradi vse obilice dela, da se uspemo pogovarjati samo še o faksu in ustvarjalnih ovirah.
  
• S prijatelji iz časov pred Akademijo, ki se upravičeno čutijo zapostavljane.
  
• S starši, ki bi me radi videli več kot zgolj parkrat na leto, ampak takoj zapadejo nazaj v svoje predvidljivo, zajedljivo pokroviteljstvo.
• S profesorji, ki bi radi videli polnost mojega umetniškega izraza, pa jim vedno manjkajo ali povezanost ali odločnost ali premišljenost ali izčiščenost ali že nekaj. In to tudi dejansko manjka, brez utvar.
• Z režiserjem, ki pričakuje profesionalce z nekajletnimi izkušnjami iz poklica "biti genij", pa niti sam točno ne ve, kdaj mu raziskovanje v tej smeri ustreza in kdaj ne.

Moji sošolci so postali moji edini prijatelji, če gledam na splošno. Edini, ki me poznajo bolj kot foter pa mama. Kaj vse dela ta jebeni študij iz človeka. In potem jih imam rad, četudi kar za brezveze, pa če oni mene sploh ne morejo, vseeno mi je.
Nekega dne se bom zbudil in ugotovil, da mi takšno delo in tak poklic sploh ne ustrezata. Ampak bodo samo sanje. Hec je v tem, da me vse skupaj blazno vzburja tudi takrat (ali pa še posebej takrat), ko se zdi, da ne gre niti ena stvar v redu.
Na vsaki stopinji so dokazi, da življenje ni praznik. Zato smo si jih pa ljudje naredili. Brez umetnih bi ostali samo tisti, ki trajajo kako minutko dneva.