Najstniški pozimi - z glasbo!

Včeraj sem ugotovil, da imam pozno popoldne in večer sproščen urnik. Usedel sem se na vlak in odbrnel do Celja, kjer sem si drznil vpogledati v prireditveni "lajf" svoje nekdanje gimnazije. Fantje, dekleta in profesorji so pripravili večer, imenovan "Zimske serenade", program pa ni bil dosti drugačen od lanskega. Tudi lani sem namreč edini pravi obisk nazaj v Celje opravil ravno na en tak večer - datum seveda ni bil isti, dogodek pa.

Program --> Hm. Človek ima veliko malho za potrpežljivost, ampak tudi v to včasih začnejo vdirati molji začudenja nad pomanjkanjem razvoja.

1. Ena (morda dve) točki sta bili identični kot lani;
   
2. Izvajalci takisto, ampak zvečine, ne le izjemoma. Razumljivo je, da se zares prizadevni in dejansko kvalitetni predstavljajo bolj konstantno, ne gre pa mi čisto v glavo, zakaj forsirati na nastope tudi takšne, katerih umetniški izraz jasno ne dosega standardov, ki jih postavijo ti prvi;
3. Točk je bilo ravno zavoljo slabe (sumim, da nobene) selekcije preveč - če bi izvrgli iz programa nepotrebne krčevitosti, naravnost iz glasbene šole vzete čudne nezainteresiranosti, tehnične napake, slabo odrsko prezenco (razen količkaj jedrih mladih prsi, ki so jih nekatere nosile kot nadomestilo za svojo borno predstavo) nekaterih, bi bila vsa zadeva bolj kompaktna in bi držala pozornost na svojem mestu;
4. Poezija za "intermezzo deklamacije" je še vedno vzeta iz nekih zaprašenih polic, kot bi jo izmaknil bodisi Wordsworthu (in s tem nimam nič proti velikemu pesniku) ali pa kakemu zelo povprečnemu slovenskemu zaljubljencu iz ust - kot da se zemeljska obla sploh ne vrti naprej;
5. V govorjenih točkah je manjkalo osebne izpostavitve in stika obeh mladih igralcev, pri njej niti ne, pri njem pa je odrski nastop izpadel že kar umazan od vseh glumaških kretenj in šravfarij v glasu. Upam, da ne, obenem pa vem, da tudi sam to velikokrat delam - ampak to gledalca samo distancira od dejanskega sporočila in lirizma pesmi.

Moram preskočiti še na svetlo stran:

1. Harmonikar je tehnično precej napredoval od lani, vsaj takšen imam občutek, in tudi njegova strast do igranja je bolj opazna.
2. Pevke so bile precej čiste v glasu - solistka pa, na žalost, samo v drugem nastopu.
   
3. Dan so rešili zaključni šlagerji in še končna "skrita" točka, edini sproščeni nastopači celega večera. Pri ostalih je imel človek večji ali manjši občutek nuje, prisile... Bljah. Tega ne maram. Hvala Bogu za konec torej.
4. Pohvalno je, da se med odmorom in pozneje rola postrežba - tako se možgani malo lažje prilagodijo dolgočasnosti programa.

Mah, saj ne vem, zakaj se sploh pisarim s tem. V osnovi je bilo lepo videti nekaj starih profesorjev, izmenjati malo nezahtevnih besed in objeti stare kamerade. Je pač tako, da je bila še petminutna kava z bivšo in sedanjo soigralko bolj osebna in ganljiva (oj, ta sluzavost).
Jebiga.

Danes zadnja ponovitev Driade - za zdaj. Et delavnicius Viam negativam v Šiškebabu. Bog, bodi usmiljen z nami.