Kako izgleda, če imaš takšno amnezijo, da se življenja na novo zaveš vsakih sedem sekund? Kot človek, ne kot riba ali kaka nižja oblika življenja, ki ji je to prirojeno.
Po mojem mora biti prava mala posebno zagonetna in žuljava oblika življenja. Sploh če se spomniš stvari za dlje časa nazaj, če veš, da si nekoč imel otroke, žensko, hišo, poklic in samoaktualizacijo. Ena oddaja zadnjič mi je dala veliko snovi v razmislek.
Delavnica se je prestavila. Po dolgem času sem šel s prijateljem na kosilo, pa še to je bilo prehitro, da bi se dejansko kaj pogovorila. Vaje so trajale do polnoči. In to niti ne vaje, bolj je bilo podobno lepljenju obližev in postavljanju ostrešja. No, pa še vedno nisem nič rekel o glavni produkciji, ker sem imel danes pri tem segmentu prost dan - za odpočivanje glasilk in mozga.
Rad bi šel v kino s kako punco, ki bi rada šla v kino z mano. Za nič drugega kot za občutek, da ne gledaš sam v svet. Samo to je. Zato ne maram hoditi več sam na kosilo, ker potem ostaneta samo hrana in Delo. Izobraževanje in vsesplošno konzumiranje informacij pa mora imeti nekje mejo, četudi mi moji možgani govorijo, da je še več kot dovolj prostora. Nekje vmes med izčrpanostjo in željo se mora najti prostor za človeka in za spanec. Grem uresničevat to, zdajle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar