Post-festum-zlom-borze-emotikonov-in-delnic

Lahko se utrga nihalo - ali pa pride do bolj drastičnih posledic. Dvojina pogleda nerazdružljivo sije, še pomniš, ko sva razbijala čeri brez kladiva, dvojina je ostala enaka, najsi zamišljena kot umetni satelit, kot dihotomni razporek med ritmom moškega in tonom ženske - ali pa celo kot dvoglavi poživinjeni kan, vzhodnjak, nepopustljivi azijski stezosledec, ki straži stezo v čisto navaden zoološki vrt. Tam bi se lahko ljubila, če bi bilo kaj haska od tega. Opice bi pobliskavale z zvedavimi očmi, strelice bi letele, resničnosti bi se zamajale in iz raznoterih ovinkov zgnetle najino trzajočo geometrijo. Opice, samo malo nižje pri Darwinu, se gibljejo po izbrušenih, britvasto ostrih skalah v odročnih predelih planeta. Tem delom, ako so kdaj bili, tučasovno ne zmorem izbrskati ne naziva ne koordinat.

Pogled v prevelike oddaljenosti je nepredstavljiv, izgleda narisan. Zato ne utrujaj s skrivnostnim molčanjem.

Ti kakor da prideš, morda si celo ženska, udariš me po rebrih z vso silo, čeravno praviš, da se celo še zadržuješ, ti rokomavh potlačeni ti, in me okličeš za prevaranta in rogonosca, natikalca jelenovih naglavnih krošenj in kar je še takih reči. V stiski, v kakšrno me s tem ženeš, sanjam o škoromatih, ki jim tik pred večerno zarjo iz zasede otroci snemajo maske. Prija mi, pravzaprav, da me podrezaš ravno zdaj, ko se je nebo spustilo nizko in še nižje, da lahko od blizu gledam v sojeniško zapletene klobke niča, vrzeli, in napetih konopcev, premic in tangent in mimobežnic. Pred mano je spet nova predstava, sedim pred njo kot opazovalec iz izstreljene sonde, pred mano igrajo nič drugega kot pesem "Doctor Honoris Causa", ki jo je mnogo let nazaj posnel Joe Zawinul. Navdiha je preveč, da bi se dalo pisati. Spomnim se svoje srednješolske profesorice matematike, ki je imela malo prekratko zgornjo ustnico, da bi skrila vse svoje zloščeno belinkaste zgornje zobe, in zato se mi je od odboja in ogromne planjave prazne table in grmenja robatih formulesk zameglil um in sem pogrnil na celi črti. Nekaj je treba pogrinjati, se pregovarjam, vendar je bolje, da to niso laneni prti za zlate poroke nego da so izpiti iz matematike. Od urejenosti, od področja, kjer ni avtoritet, rane bolj in dlje pečejo, od razmetanega sesutja, od sociologije, bolijo, zdaj pa - kaj ti je ljubše?

Vse je kot prvih nekaj strani Strindbergovega Inferna, naklepni konec in podčrtaj, da bi se lahko nad nizkim nasipom dvignil tisti podarjeni, drugi rojstni dan. Danes.

Poglej jezike, ki jih govoriva, midva. Toliko jih je, enega nikjer, kjer bi se lahko izognil podajanju dokončnih izjav - vsi me prehitro ukanijo in podzavesti je kar vse prav, z vsem se strinja. Kakor da me morajo vsi mogoči vratarji naenkrat držati, da ne obrnem plošče do konca. Mnogi od teh vratarjev so na moji lastni plačilni listi. Kako sem lahko zamenjal kos mesa za prazna vedra, zaobrnil tisto naftno ploščad, da mi sedaj skozi ožilje tlačilk prezračena voda kaplje na čelo. Zmrznila bo, preden dospe, ker se okoli mene širi nepredirna oborina hladu. Preveč časa sem preživel med lepimi ljudmi in pokvaril sem jih, kakor pokvari italijanski avtomat dobro mleto turško kavo. Zgodi se skupaj zmašeni, okrvavljeni protiučinek.

Predolgo sem bil med lepimi ljudmi, da bi jim pozabil nadeti imena. Poneumil sem se, da bi lahko preživel. Prej sem bil samo slabo izobražen, zdaj sem kakor en zasilni bebček.

"Roberto Zucco," je nekdo zaklical z odra, "tako ti bom povedala zadnjič tvoje ime, preden ga pozabiš in se za zmeraj posloviš od okorne stvarnosti. Tešče in okorele so bile moje noge, Roberto, ko bi morala dati iz sebe svojega zlodeja, ko bi ti morala svojo nedolžnost podpisati s krvjo in obnovljenimi garjami na ustih. Vendar nisem mogla drugega, kot da sem naju z runsko volno skrila pred pogledi obiskovalcev, tistih, ki so plačali karto, in zaspala na tvoji stegenski mišici."

Danes praznujem sončni vzhod, ki se ga skozi sneženje ne bo niti zapazilo, takoj zatem pa praznujem, da iz pipe neprekinjeno prihaja voda. Četudi ne bo nobene več. Do zahoda bom čakal. Hec, hec. Saj ni take sorte, pomisel in in izmislek moj, oba sta nekje na ravni tistih nedotaknjenih tropskih plemen, ki smo se jih ljudje dotaknili zgolj s helikopterji in teleskopskimi objektivi fotoaparatov. Ni treba daleč, da najdemo zunajzemeljska bitja, ne.

Že dolgo nisem storil česa pametnega in poštenega. Ta konec tedna sem obiral oljke (ali klatil olive, kakor vam je ljubše). A ni zanimivo, da lahko tako racionalno nameščeno gibanje, ponavljajoče in včasih živce žroče žrmljasto - napravi nov red? Kot bi razčesaval drevesne žile in obenem urejal svoje lasišče.

Želim si, da obirate plodove, da to počnete dolgo. Kadar vmes ne razmišljaš, iztuhtaš. Dolge so posledice izogibanja dežju brez dežnika.

Satie in Jesih imata tudi urnik

Sveže stisnjen domač jabolčnik počiva v steklenem vrču z visokim, ozkim grlom. Mravlje lezejo ven, ampak ti tega ne vidiš, ker stopaš skozi podolgovato kuhinjo v temi. V sobi, kjer si postal zatem, je v vtičnici zataknjena velika vešča, njena krila so v barvi somraka napol prosojna. V tisti sobi je umrlo dvanajst tvojih pradedov, medtem ko so njihove žene odšle kak mesec prej, neopazno, iz hiše, na dolgo pot. Razglašeni čembalo je ravnokar premolknil, predirni zvok njegovega odletelega pedala se je izgubil za gotsko grlo hišnega služabnika. Stenska ura si na dolgih tramovih, na katerih je grajen hodnik, izmenjuje očesne zareze s staro, samostoječo mehansko uro, ki stoji na drugi strani in kraljevsko guglje svoje zarjavelo nihalo v obe smeri.

Ni naključje, da sem uvod v legendarno Serlingovo serijo "The Twilight Zone" v glavi prav zdaj povezal s partituro "Dracula" Phillipa Glassa - napisal jo je za prvega zvočnega, ne pa tudi glasbeno podloženega filmskega Drakulo (režija Tod Browning), Belo Lugosija, letnik 1931. Sliši se kot "Chateau Latour", pa je veliko starejše in veliko bolj rdeče. Groza je orumeneli pakt med senco hišnih zaves in česnom nad pragom. Stroki česna se zibljejo, ko pride veter izza vogala, kamerman pa še kar stoji in čaka. Film potemtakem kot lovec tistega, kar preži med zrakom in praznim prostorom.

Najhuje je torej, če se voziš v avtu, tvoj sovoznik se obrne stran, se zazre čez okno, in ko ti vrne pogled, je namesto njega nekdo drug. Še bolje je, če se ti to zgodi tako pogosto, da tudi sam ne veš več, ali si z zenico zavil v stransko ogledalo in se od njega odbil ven iz avtomobila ali ...

Vse se po malem povezuje. Morda bo sila medijskega opija in ljudomilega protipedofilskega zanosa v naslednjih tednih pokopala Romana Polanskega, prav tako avtorja, ki se je v prikriti predrznosti spoprijemal s prepovedanim. S kitajsko četrtjo, s Sharon Tate, s trinajstletnico, z genocidom in - s krvosesi. V sobi, kjer sem zdaj, na primer, jaz, zdaj, radiatorji puščajo natanko tak nenačrtovani, dobesedno atmo-sferski šumot kot je óni iz Schreckovega Nosferatuja (1922), a o vsem tem sem nekdaj, nekje že govoril. Mogoče ravno v prejšnjem spisu. No, Polanski se je v svojem Plesu vampirjev ovedel v davni sen. Igral je naivno, celo na izgled preprosto vlogo mladega popotnika, s kostumom nikogar manjšega od mladega Lenina. Po zgodbi je zašel v eno tistih transilvanskih vasi, kjer po mraku vsi čemijo ob peči, stikajo svoje z volno obdane gležnje in molijo, da jo veter ne pobriše s česnom z oknic. To in še cel kup krščanskih insignij, ki jih skrivajo za hrbti, človek ne more biti nikdar prepričan.

Kot mu je, Romanu, grof Krollock speljal prelepo sosedo v filmu in jo povampiril, tako mu je Mansonova tolpa na oni svet peljala prelestno Sharon Tate. "Vsi veste, kako lepa je bila, a le malokdo ve, kako dobra," je samo rekel novinarjem, ko so ga oblegali po hollywoodski večerni klasiki za časopise ... Sharon Tate se pod rušo ni izpremenila, njene fotografije so še vedno čiste kot dvojna osvetlitev Marilyn Monroe - in še bolj boleče lepe, morda pa se je povampirila deklina, ki naj bi jo Polanski pred več kot tridesetimi leti posilil, ali bolje, posilili so jo ravnokar, in sicer taisti, ki se puritansko obliznejo ob omembi slave in otrokofuka v istem kontekstu.

Končno vprašanje kratko: v ogledalu je srebro, v vodi voda, v steklu druga stran in v kavi tema. Katera podoba je prava, če te tlači mora in ni elektrike, da bi razsvetlila sobo?

Bodi dovolj. Kar sem hotel reči, je to, da se sedaj, ta izginjajoči vikend, trudim povezati misli, in mogoče mi pomagajo ravno taki polčlanki, vam pa dajejo možnost, da kaj vprašate in pognojite Kandidov vrt že vnaprej. Fosfatov in Zahodne Sahare vam želim.

Troje prašičkov je in ena sama opekarna Pragersko!

Skrajšaj naslov, a ne izgúbi pomena!

Župan glavnega mesta mi prigovarja, češ, kje se vozim s svojo lično koreto. In koliko milj na minuto prehitro! Moje prijatelje pa grabi za ramena, jih odteguje od malice na motorjih in jim rentači, češ, tukaj je pešcona, diletantje ...

Še vedno se vozim s kolesom, ščipljem točke v torišču, v osišču osmice. Do prve ledene trdnjave včasih ni drugega zvoka kot scefran piš med trdimi vrvmi iz železa. Senca se mi premika v časovnih odlomkih, prekinjajo jo jeklene krošnje, kratijo jo modre televizijske luči, ampak postave, brade, navkreber počesanih las ne zmore prekiniti nobena, še tako odmerjena blaznica. Medtem se ustavim in spoznam Japonko, ki je žena Slovenca. Ne vem še, kako naj jo sploh mislim, njo. Njega še manj. Lovim pravo besedo, ampak v telesu so vozli, tolikšni tovori krast se pno nad njimi ... Zgoraj, spodaj, neenakost v poljubnosti, izbor v skrčenem mnoštvu, tako da se od dolgega trajanja zamenja razpoloženje - zaradi ene same ure spanja ni nobene utrujenosti. Utrujen si, če spiš več od tega.

"Satrapije se bodo uprle," pravijo našiti generali, "zatorej naj Aleksander Veliki določi svojega naslednika."

"Kako naj ga določim, od Hindukuša sem se valja dolga nočna srajca nadme, v senci topega gorstva se obubožani dan premenja v bolj stabilno valuto, noč, odtehtano v živem srebru in mrtvem zlatu. Pojdite že od mene, nisem pravi," se izmotava.

Ko noč izgubi spanec, vzglavje izgubi glavo in rjuhe davijo svoje dolžnike. Koliko sem jim dolžan, to, no, to je bolje ne vedeti. Počutim se kot kužna, zgubana strjenka brez preliva.

Še kar kolo. Kapa obrnjena nazaj, ne sme rojevati vrtincev pod svojo arkado, drugače jo pomotoma odpihne na dno Ljubljanice, med stare meče in deviške krste šine, možem s steklenimi očmi v veselje. Poletela bi lahko, kapa, njen ploski lok zavit,

odgovarjaj mi ti sebi on tebi vsakikrat,

zavre mrakoben vonj, če ni dialoga. Človek zgoraj, nad nabrežjem, se počez sprehaja po zapuščeni pisarni, tipa za stikali, ki odprejo vid do zadnje sobe. Oh, kako sem pijan, ko se mi boči hrbtenica in se moram zabijati v steno, da lahko brez težav vadim naslednjo gledališko vinjeto. Potem pa moram razmišljati na kolesu, ker drugače ne pustim času blizu. Kdaj me bo že ugonobilo, to bleščanje štirih črnih sten, kdaj bom gotovo dojel, da je to edina stvar, ki je niti malo ne morem nadzorovati in nad katero bom do konca življenja samo izgubljal oblast.

Sem nedavno usmrčeni kralj živali.

Zdaj - dalje.

Kaj se je zgodilo ponoči

Kaj se je zgodilo ponoči?
Pokopali so starega služabnika, ustoličili novega.

Ko je prvemu padla sveže vezena, svečana obleka na ramena, so zadrhteli mnogi členki, dotedaj še mehko v molitvi, in še trdneje stisnili dlani, da ne bi iz oči pogledale izdajalke. Za nikogar joka ne puščam iz žlez! Od zdaj naprej bomo delali vse novo, je rekel po prvem vzponu na prižnico, začenši s travo, dokončan v večernem pritrkavanju. Ko so se vmes zahvaljevali bogu, da je srečno živel in umrl drugi, njegov predhodnik, niso pomišljali, krepki očaki in krevljavi pohabljeni proletarci so čutili dolžnost do usmiljenja. Ženska stran prepada je trpela

še toliko bolj in jačje navzven. Usedel sem se na posteljo in iskal tisti psalm po celem svetem pismu. Našel sem, oba, ne vedoč, da sta dva, dva psalma, ki ju je stari pastir vedno mrmral zase pri vsaki daritvi, kjer je manjkalo petje starih ženic ali kako drugo dretje. Nenadejanosti že zdavnaj ni več v tem, v branju zlato obrobljenih bukev, v pridiganjih strogih stavkov in opominjanju osamelih rutastih mamk, pa vendar se vsaj sliši kot neka temeljna barva, ton, ki ga lahko počasi daviš in ga imaš vedno ob sebi kot star, trpežen obliž na vse nejasnosti.

Na desni, v stranski ladji, berejo preroka Amosa in pisma Timoteju, berejo tako, da se jim čeljusti sesuvajo v grla kot kuhane hruške, berejo z novo taro na tehtnici. Tudi oni si nekaj časa ne bodo opomogli, da je čas prešel svojo mero. Na levi, v kapeli stvarjenja, delajo iz sebe Jono v velikem fašističnem kitu, piratski kitolovci si od veselja sami iztikajo punčice očes in se odlikujejo s črnimi zaplatami. Manejo si roke, ko se puščica šibi pod težo kovanega razkošja.

Na kateri strani sem že sedel? Levo, desno v sredini... Ne spomnim se, od teh sanj se ne spomnim ničesar, razen ritmičnih besed tistih dveh psalmov.

Sem pa našel izjemen portret nekega pevca. Če koga zanima, mu bržčas izdam tudi njegovo ime.

Začneš zares sanjati, ko jutro ni več jutro in dopoldne dobiva svojo navpično smrt v zenitu? Takrat te zazebe, naravnost zmrazi po zapestjih (žile uplahnejo in se delajo, da jih ni!), spomniš se na Tove Jansson(in na njeno moro, kako kot lik iz risanke lazi po travniku in ga spreminja v požgano travo - referenca!), na Walterja Cronkitea (tako to gre, ko odide, ostane ikona, za večno na obisku - hvala CNN novicam na RTVSLO v začetku devetdesetih!), na vse odvečne podatke o tekočem sumo prvenstvu v Nagoyi... Prefektura Aichi, gimnazija, doh-yo. Saj bi še bilo o čem žebrati, ko ne bi spet zmagali nezlomljivi Mongoli. Kot da bi s padcem s konjev dobili še tisto nekaj živalskih mišic, ki so se prej skrivale za goldovsko gubo, prekleti ... grlosopci. Kaj sem res edini, ki ga zanima sumo?

Nekega dne vmes sem se držal za vzglavje kavča, da ne bi padel v črni prt, ki mi je ležal pod nogami. Trudil sem se premakniti, ampak ni bilo možnosti. Ampak to ni med


Mar je krivo ogledalo, da se zid premika? Ali moj zašiljeni las, ki mi sredi nosnega grebena odganja muhe? Saj vem, Heine je prepogost, da bi ga človek kar tako tjavendan jemal za svojega in se norčeval iz njegove poezije, pa vendar - zakaj so ogledala v prostorih? To je vprašanje današnjega dne. In pa to, zakaj vedno več sobratov novoštiftarjev zapira svojo besedo sebi, kolikor že je naključna in nič prida Nobelove vredna.





Zdaj pa še nekaj nedavnega. Nikogar ne zanima, pa ravno zategadelj:






Najprej greš mimo kot začaran las, tiho stopaš, samo profil je,
celo ta postranski uvid je zakrit z baldahinom.
Dolgo je, kar si si spletla kito ali si poravnala nos.
Ampak gre še za nekaj drugega, vedno gre tudi za to,
kaj bi v istem trenutku rekla Salman in Kazimir, kakšno kavo
bi od razburjenja polil tvoj Josif, bi bila srečanja obraznih mišic
mojega prijatelja iz gibljive galaksije ljudi bolj nazorna, bolj priučljiva?
Dobro, se ti zdi, da govorim o pesmi sami, ki se použiva z istega mesta,
kot jo gledaš zdaj, ko me vidiš v hrbet in pričakuješ, da bom manj
neveden, komu seveda mar, kaj in kako rečem, samo da zadostuje statistiki.
Prediranje tkiv, pravi oni. Josif si še zdaj briše polito Etiopijko s kolen, bog prizanesi njegovi trmoglavosti. Sladki so stihi, ker so neurejeni kot cerkveni brezovi drevoredi. Si vedela,
da se takrat nisem zares poročil, takrat, ko sem bil še manjši kot zdaj in se je s cerkvenega
zvonika videla zamrežena savana. Nisem videl levov, kako se motajo pod akacijami,
skrivaje hrbte v plešasto travo, ampak bi se bal, kot se bojim zdaj, zdaj so me poslali,
pojdi, glej, moraš prijeti tega grivastega za brado in mu udomačiti čeljust. Samo
potem bomo lahko speljali naftovode po tleh, brez pločevinastih oblog in znakov strupenih barv.
Prizanesli bomo kulturni pokrajini, mi pravijo. Jaz bom zdaj prijel tega leva za čeljust, gospodje, tebe, ki sestopaš s kolesa (ali se morda podajaš nanj, nisem dobro gledal) pa za krilo, da bo frčalo
perje starih dni, albumi se bodo s truščem odpirali in kar sami polagali svoje slikovite
žare na kompostnik. Spodaj že detelja žene, ljuba moja, pod tvojimi plavalnimi kožicami redke kislice izpod betona, na Salmanovi glavi naglavni greh, na bradi Kazimirjevi poredne kljubujoče
vetrnice. In potem je Gregor rekel, da so vetrnice samo prehodna oblika, da je drevo, ko umre,
še vedno tam in vrba sploh ne more skozi sekiro, tako kot bi rada in blabla. Krohotam se
na tiste nizke knjige, ki jih spravljajo v bavarske knjižnice, zato da jih otroci predelajo
do svojega trinajstega leta in nato utonejo v penastem ječmenu in strastni nepotrpežjivosti.
Veš, kako izgleda strastna nepotrpežljivost? Gleda od obeh strani, kot Janus iz Rima, kot Inkognito
očala Bennetonova, samo reklame so še ostale, vse razen tega si ti, zjutraj podnevi ponoči je želodec prazen in nenaseljen, še hainaultska kosa bi se mu zdela odkritje margarine in nobel
zajtrka. Salman, Josif, Kazimir, modro molčeči, vsak za svojim pisalnim strojem, o, vračajo mu, krč za krč skozi členke, vsak svojemu najljubšemu tipkalnemu kričaču. Ne skrbi, njih je druga skrb, bolesti izgotovljena bera, nespremenljiva. Sanje o tebi pa se menjajo, skozi minute in včasih
tudi na manjše enote krotovičijo nepoštirkane prte in listja polne predalnike. Zato je vrat upognjen, ogiba vajen in volhak. Zato te danes nisem pogledal, ker je bila tvoja ustnica posredi
razklana in dvomljivega prepričanja, koren nosu pa vse preveč ugankarski sfingi za sestro snubeč. Hitiš, ti tudi? Se kdaj ustaviš? Niti ne, korak je potreben, ni pa nujen. Lažje je potovati s podzemno kamelo, kakršne delajo Briti. Rad bi zaključil















No, tole pa samo tako, kot huronski izrezek iz dnevnega spletarjenja, ki me nasmeji ob vsaki reklami za akcijsko znižane melone. "Keep it real," so mi rekli.

Najprej morate z nožem v melono narediti luknjo, ki bo primerna za vašega korenjaka. Primerna luknja je nekoliko manjša od obsega vašega penisa. Odstranite nekaj sredice, vendar ne vse. Večino pustite noter. Igračka je že skoraj pripravljena. Če se želite res počutiti "kot doma", jo morate le še pogreti. To storite preprosto tako, da jo daste v pečico za nekaj minut.

Preden vanjo vtaknete penis, se prepričajte o temperaturi v notranjosti. To lahko storite s prstom, kar pa ni najbolj zanesljiva metoda. Če želite biti resnično prepričani, izmerite temperaturo s termometrom. Primerna temperatura je tista, ki jo ima nožnica v času, ko je vzburjena. Takrat temperatura naraste za kakšno stopinjo nad povprečno telesno temperaturo. Preostane vam le še, da v melono stisnete nekaj lubrikanta ali otroškega olja in se prepustite vagini, ki ste jo ustvarili. Zaprite oči in fantazija se lahko začne.

Sprejemni eseji

Rokoborcem zahaja sonce. Potem pride nekdo, ki ima vsega pet let manj kot ti, te vrže na tla v neki nenadkriljivi novi veščini in si te podredi v klečanje za dolge minute. Zvonca ni slišati. Rokoborci takoj vejo, komu je klecnilo koleno, komu so se iztaknili komolci. Njihov napol sintetični organizem mora registrirati podatek, nadčlovek mora predvidevati iz instinkta samega, takorekoč v prihodnji preteklosti!

Vprašanja nato ostajajo kvečjemu nogometnim sodnikom, tem vampastim kegljem, ki tvegajo verižni pogrom nižjih slojev, kadar spreminjajo ravnovesje stavnih kvot, gugljejo ulomke iz sekunde v sekundo. Ampak jaz nočem igrati robotskega nogometa!

Bomo videli. Mogoče se čas ne premika tako hitro, kot smo ga določili in zaprli mere njegove pražnje obleke v nek atomski urad.

Nazaj h gibanju - državna liga ameriške države, imperija sodobnosti, si rešuje tekme z nemogočimi streli izza oglavij visokoraslih črnskih božanstev. Belci kobajagi ne znajo več! Razpustite torej čete in pustite androidnim vseznalcem, da zasužnjijo člen naključja do kraja! In spet bomo obstali, lepoti bo prizanešeno, ne bo ji treba vstopati v našo televizijsko resničnost.

Tukaj je zgled, kako ohraniti za bisago patetičnosti, a se obenem vprašati tudi o ozadju zgodbe in o razlogih, zakaj bi kdo hotel spregovoriti o tem (pluse in minuse na stran):

__________________________________________________

__________________________________________________

Ravno pred dvema tednoma sem se posvečal stranskim projektom (stranskim kot so stranske npr. bočne bezgavke, periferija pač, a vitalnega pomena), ki zgledno vzpostavljajo vse stereotipe slovenskega srednjega sloja (sociološko, predvsem pa geografsko - priseljeni ali narejeni meščani), s katerimi ta sloj izgleda kot retrovizor italijanskega operaizma. Naenkrat trčijo srednji, ne dokončni ter polprofesionalni interes, skupaj od-rastejo v PR predstavo za razširjene babice in strice ter njim pripadajoče tazaresne, zlikane izvidnike. Kakšno dvoumno veselje - stopnica deklici (lahko je tudi kak efeb, ni sile) umetnosti, ki naj bi segla izven skočnega, zgolj nedeljsko-obrtnega poigravanja s sabo? Razlega se vesela godba, stojiš na vratih mimobežnega odrskega dogodka, uživaš v jagodah z vrtov pragozdne notranje dežele, ko smukne mimo katoliški brat srednjih let, ki te najprej kak hip samo opazuje. Na lepem vljudno poprime za besedo z "Bogžegnaj!", ti njemu avtomatsko sprožiš "Hvala!" in že jo skupiš. Brat ti namreč vrne z majcenim, a razumljivim zmajevanjem z glavo. Pomisliš.

Na drugem koncu mesta, izven torišča preživetih domačij, sekava poti s starim prijateljem. Smeji se mu. Ves prežet od žlahtnega smeha izdavi zgodbo: njegov znanec je pred 39 leti nosil Titovo krsto v Hišo cvetja, nadalje - kako se mu je zatikala ob betonske robove odprtega sarkofaga, vsakič ko jih je, nosače, zafrknilo ravnotežje. Zgodba je bila podobna skledi razlitih višenj ob junijskem vzhodu sonca. Tito je bil namreč brez tiste nesrečne-fantomske-amputirane noge, pa se jim je kotrljal po ozaljšanem zaboju kot kaka neuravnotežena politična revija.

Za vzdihovanje še zdaj ni časa, nikoli ga ni bilo prav dosti, eee... Pravzaprav je bolje tako. Vsemirski potop sončnih žarkov obljublja izris novega kroga, zgodaj zjutraj, čeprav ponoči otroci ne smejo igrati nogometa ali se iti zdravnikov na zapuščenih dilerskih igriščih; čeprav podnevi taisti otroci ne bi smeli hoditi več domov iz šole. Naj ostanejo na štiri oči z vsem obstoječim, ponoči naj bo nevarnost učbenik, kako ubiješ leva z golimi rokami - podnevi naj bo nevarnost novega, čustvenega ali eksaktnega znanja, naj po mili volji odlepi vetrnega zmaja od tal, da se doma pamžem nič več ne bo kuhala juha ali pražila včerajšnja polenta. Do snidenja, spanec, do snidenja, starši. Čakaj malo - je to nov koncept? Vsekakor ne, bi ga pa uporabil.

Patološka narava moje obsesije (ha ... dva minusa na kupu ... celo rimata se) me sili v to, da vsakih nekaj mesecev spoznam, kako je moje telo umrljivo, ne da bi o tem posebej razmišljal ali se udinjal publicističnim traktatom. Primeš delček kože in ga posvaljkaš med prsti, očediš z njih plast zemlje, konec. Zarežeš z dlanjo v spoj svojih rebrnih polut in siplješ vdihe s svojega telesa, izganjaš izdihe, poganjaš nestrpnost in gnev. Učiš se zlogovati gorate besede izumrlih jezikov, tiste zabeljene, ki so namenjene kraljem za razloček od drhali, vedežem za imena v niču, ljudem za enostavne enačbe. Kako malo je treba, da zares postaneš razbrazdano drevo ali napol pogrizeni klobuk jesenskega gobana. Majhen preskok genoma. In suha salama, da ti čudovite nagravžnosti prehitro ne otopijo. Smej se samemu sebi, saj ni tako zelo narobe, dokler si sam.

Nič ni bolj mehko od zaraščene vmesne poti, mrtica velikih rek, precejalnik velikih greznic. Svet je čokat in čuden - na enem kraju stoji sključena krčma za igralce, na drugem koncu urejena hiša človekove samozavesti.

Sprejemni izpiti

0) Zakonski jarem, telege in ojesa. Selim se, znotraj prestolnice. Če me kdo išče, naj mi pošlje pošto na vitanje@noordung.vesolje.net . Ker se lepo sliši, bom rade volje prebral vse zahteve.

1) Tvegam, da me nihče več ne bo poslušal. To je kot damin gambit proti M.N. Talju, kot bi kakšnemu malemu zlikovcu nastavil petrolej v hlače in bi jo plamen neopazno ucvrl po zažigalni vrvici. Uf! To bi bilo šele grmenja in treskanja. Bilo bi improvizacija Fazila Sayja na "Turški rondo" W.A. Mozarta, bilo bi brezupni poskus zmikavta, da postane zaposljiv še pred tistim stasitim robotom, za katerim stoji v vrsti na zavodu za razdeljevanje dela.

2) Zakaj bi koga še zanimalo poslušati radijske igre? Zaradi zvoka me začne upepeljati maska, še živega, začnem se prekopavati s slo. Naenkrat se znajdem sredi plesa, pijano nemočen, osamel pred obujeno - ne! - samo ponovljeno slastjo, pred goloto, ki bi se nikoli ne bila hotela nehati. Saj jih potem mnogo poreče, da tudi v gibanju lažem in natepavam vzorčke, ampak se zvesto upiram takšni nečastni zablodi. Videz in resnica si vendar ne moreta biti tako do kraja podobna.

3) Že dolgo nisem napisal pesmi, v kateri bi se pogovoril z nesmislom in z nočjo, ki pušča same tudi najbolj vztrajne. Naj bo ta uvodna.

O VLADARJU IN NJEGOVIH NORCIH

Kje si, kralj Komágene - ne boš menda bežal pred zaklenjeno roko?

Skrij se, daj, med kapilarami mestnega osrčja, če znaš.

Posedi se na rob prekatnih soban,

polnjenje in praznjenje v izmeničnem kliku,

v separejih se opazujejo ilegalni zaljubljenci,

tam postopaj, da boš zmogel obdržati ljudstvo.

Samo na sukancu, ne na na galjotski vrvi!

Vi se pa ne smejte, ko vam roke objemajo usta.

Oddajte scenarije za svoja življenja!

Naj bodo obscena in nevarna pisanja,

drugače nikdar ne najdemo konca klobke,

ne spletemo buhtljastega jopiča za domačo rabo.

Zaljubljenci z zamudo vlagajo poznojunijske češnje,

arheologi cmokajo odmeve drug o drugem,

na glas si berejo v kleteh pod Aleksandrijo,

od njihove sape dolga pisma rumenijo iz spominjanja

ven, ven na sonce pa si ne upajo obnemogle črke. Neodločeno!

Že zdaj lahko le visijo s stropa,

da kralju ni treba nazaj

v zatrpani, založeni čas.

Kam sem vtaknil svojo uro? Kralju ni potreben odgovor.

Za odgovor se spogledajo poljubljena mlada ramena;

arheologi nemo stokajo iz nizkih batiskafov,

vsi vijejo roke in si izmišljajo šale,

zvok ne leta več nikamor, zato pa je naš

kralj opustil svoj veliki načrt

in znova zapičil svetilke nad krvavo areno.

4) Sanjal sem gledališkega režiserja (intervju z njim je v predzadnji sobotni prilogi), kako vstopa skozi navadna, niti starinska niti moderna vrata v majhno sobo, vso obloženo z belimi keramičnimi ploščicami, v kateri ni ničesar, niti kljuke za obešanje plaščev ne. Samo en srednješolski stol je postavljen na sredo in on ne pogleda nikogar, ko počasi zapira vrata za seboj. Kaj bo počel v tej sobi?

5) Videl sem teleloga in superkozmista (njegovo ime najdete v asociaciji avtonomnih astronavtov), kako v glavi še vedno nosi svojo skico in izris ideje, večje od njega samega. Čeprav je že on precejšen in ko hodi po ulici, se okoli njegove glave lahno izprehajajo drobni sateliti, on pa jih odganja in se usredišča na po eno misel naenkrat. Kaj bo z njim, ko bodo misli zapolnile orbito in z vso težino planile navzven, da ne bo več ene same na spregled?

6) Taka vprašanja so mi rojila po glavi nekega lepega junijskega dne. Nisem si odgovoril.

7) P.S.: Vsaka točka je okrajšana za iracionalni zgornji del ulomka. Da je vreme bolj jasno.

Preden pride do ponedeljkovega kosila

Spanec, tisti pravi, po katerem se človek zjutraj zbudi in si reče: "Frdamano nazaj, pa imam spet sanje za vpisati v svojo majceno beležko!" je res redka dobrina. Vmes plešeš vzvratnih mišic kólo in si domišljaš, da ti gre vse kot po margarini. Najlepši je tisti del, ko zjutraj ne potrebuješ paracetamola ali acetilsalicilne kisline, ker to res rešuje življenja samo neutrjenim, tistim, ki bodo brez dlak ali ustreznega spolnega organa pokopali zadnje ostanke naše civilizacije. In to ne bodo Mikene, za katerimi bi ostale zlate posmrtne maske, niti ne bodo jaški knosoške kanalizacije, samo en velik, nespodoben madež v kolobarjih novonapihnjenega sonca. Treba se bo preseliti, ljudje; saj je enako, če otrok ob rojstvu sekaje, predirno veka, kot če v sunkovitih šumih hlasta za zrakom na hladnem rdečem planetu. Ni atmosfere? Je pa dobra barva, bagru in vsem monarhičnim tkaninam v poklon. No, nazaj k deci - tudi otroku lahko mirne volje vzamete kisik, ki mu pripada, če se tako odločite, že kar tu, na modri frnikoli, in marsikateri že pridno tare svoje členke na rokah ob tej gnusobni pomisli, ampak končna ugotovitev se zafanfari takole: če se je treba potruditi za poštevanko, prvi poljub in bombažna vlakna v obliki denarja - potem lahko napravimo tudi umetno atmosfero. Nič ni nemogoče. Če bo moral v Pragi snemati Kubrick, naj bo to. Samo da bo upanje naraslo kot sam presvitli rižev luft. Mogoče potrebujemo samo novo vojno, čeprav bi ta bržkone prej rodila novega Brechta kot pa spodobno naselbino na zadnjem planetu pred asteroidnim pasom.

Pas, mislim, ej, kakšen pas nas to zateguje? Ob tem se spomnim še na ezoterični nauk, da bi bila za človeka najboljša obleka iz enega kosa. Poenotenje snovi, poenotenje anime. Kdor si je to izmislil, se očigledno nikdar ni pečal s katero od modnih tvrdk - pa tudi za domači pralni stroj rudarskih družin se ni brigal. No, to samo za omet.

Nazaj k vstajanju. Jutro, ki ga dočakaš tako, da se za pol ure prepustiš svetlobi, ona lazeč svojo osemminutno astronomsko enoto pač preklemano uživa, je ravno enako kot strmeti v cesarjeva nova oblačila. Čeravno te ne boli niti zob niti nimaš moškega kamna v hlačah. Mnogo tistih, ki so se ponoči zelo blizu, v sosednji kuhinji, slekli in podrsali gumene podplate po politih podih plesnih, gre zjutraj na laboratorijske vaje ali na kako razpredelnico; mnogo tistih, ki so se oblekli, preden jih je ujela zora, zdaj gostuje kot leglo ujed v moji glavi, polni slanih kristalov, ki se eden z drugim trejo na ionske iskre. Vsaj dekoracija se je obnesla, če se je že jeziku preveč podaljšal jezik.

Jutri oddajamo svoje "zapiske iz sanj" - in ponosno ugotavljam, da sem imel vsako noč, ki sem jo prespal, kaj napisati. To pomeni, da vsaj tisti jaz, ki mu ne dajem dihati, živi svoje življenje naprej, brez namišljenih koncev ali zastojev na cesti.

Ponoči so me preganjali trije visoki stvori, vsak je izgledal kot v časovni trajektoriji upognjena stolpnica iz ozkih, vzdržljivih tvarin. Poleg njih sem sanjal eno zanimivo uro, kakor zadnje čase vedno nekaj zanimivega razčetverjam čez polego mraka o številkah, največkrat o številkah časa. Zadnjič je bil moja merska enota Boris Kidrič (ki se je vzel iz nevemkatere samoupravne doktrine inu jazbine), danes pa srednjebutalski čas, to je: zamik za osemnajst ur. Pri budilki?!" je neke noči sanjal Allen Ginsberg in preklinjal, na glas: ves Liliput, zgodbe Daniela Defoeja, celo kratke aforizme Petra Ustinova. Samo zato, da je lahko kričal njihova imena in se ukvarjal z zvočnostjo arbitrarnih znakov - imena, imena, imena. Obča, krotasta, ponosno doneča - isti šmoren. Pa če je tudi kakšna rozina vmes.

Potem so prišli, ko je ta Allen Ginsberg, ubogi bradati prodajalec rož, kričal le en dan predolgo, krvniki, in mu zabičali, naj se skloni čez ogobanjen bukov štor, da bi mu bolj ročno odrobili glavo. On je zrl vanje kot zaljubljeni bacek, mežikal skozi roseče kaplje, moledoval, si želel nazaj preteklosti, ampak ni vedel, da je filozofski diskurz prosjačenja ravno v tem, da se znaš pohvaliti, postaviti navpik kot kak majordom in delati, da je tvoja koža levitanov trebuh, tvoja glava pa tvoj nezmotljivi komandni modul. Potem ti ga pač ne odstrižejo kot zadnjemu trafikantu, ampak ti, to že, zavoljo užitka in na splošno kar tako, polomijo srčna vlakna in prodajo srčevo damo. Asa pa lahko obdržiš, da se mimoidočim hvališ, da si nekoč poznal pogansko komunikacijo med ljudmi. Ker danes, je ugotavljal Ginsberg, gre bolj za ekonomijo, tudi v poljubu ali dehtenju pazduh. Vseeno mu je bilo in se je odločil, da bo odslej pisal le še stance in jokave haikuje.

Je danes en nesrečen dan. Zato da bo jutri jasno - na Veneri!

Navadna zgodba je

"Vprašanje o biti izven središča: Ko se znajdem na gledališki vaji, kjer je jasno postavljena ločnica med biti opazovan in biti izvržen, zavržen, vsaj ta ločnica, druge so zamegljene in nejasno v ozadju - ko se znajdem na takšni vaji, se sprašujem, ali je gonilo sveta entropija razbitega vrča ali Vrba V. Gregorja Strniše. Mar mi je za dolge sivi miši, še manj me briga njihova mehka dlaka, ki bi jo v času kuge zlahka zamenjal za podganji kožuh in stisnil svoje sprožene pete tembolj trdno k tlom. Česa vsega mi še ni mar? Za resnične zgodbe in filmske komentarje, ki se skrivajo pri nekaterih piscih nalašč v fusnotah, pri drugih pa štrlijo ven iz glavne njive kot černobilska koleraba. Dovolj je, da si zadovoljen s sabo, malo bolj nasloniš svojo gravitacijsko konstanto na pedal in padeš pod kolesje zloščene limuzine. Brez strahu, onega drugega bo zanimalo samo tako dolgo, dokler mu bo na duši ležalo kamenje angine pektoris in dokler bo njegova zdrava noga raje malo oklevala, preden bo pohodila plin. Komplicirano? Wait 'til we get there, tu smo šele v povojih, tako tesnih, kot se za Uralom povijajo včerajšnji novorojenčki. Besnim, ker je moj prenosnik brez žice, brez signala, opeharjen za ugoden veter, oropan sidra in Panamskega prekopa.

Bachova Chaconne in Nathan Milstein. Zdaj bolj razumem, zakaj se je "naš veliki avtobiografski literat z razletelimi zobmi in še bolj razfukano frizuro" razsrdil in rekel, da je Bach dolgočasen. Če pogledaš bolj nazorno, je BWV opus umetnina iz dolgega (daljnega?) časa. Kaj to pomeni, bi bilo treba raziskati, a za raziskave kronično primanjkuje časa, seveda ne bo noben institut dajal abotnih, potratnih vinarjev, da bi se kdo spuščal v raziskave dolgega časa. Visokoleteči stroj opravlja svoje, vse je v promociji, umetniki se razstavljamo, znanstveniki sestavljajo nazaj, oboji delujejo v imenu slave in vseh njenih cefizljev, lopovščinam ni in ni konca. Verjetno je za izpevanje umetnosti in premočrtnost znanosti kriva sedemmiljardskost, ki nam že zliva vrelega olja dol po pasovih, da se gremo, dnevno, eden z drugim nekakšno samovšečno oljno rokoborbo. Kot da so nasprotihodeči ljudje naslikani in da smo mi edini, ki smo se s kablom vred potegnili iz samodejne matrike. Dosti nažiranja.

Vikend me pričakuje, z njegovim približvenjem se veča čisto poltena naslada nad enim od koncertov stoletja nič - ampak tudi to veselje je plod nekega drugega rojstva, sadež nekega zdavnaj obranega drevoreda junijskih češenj. Junijske češnje so najslajše prijateljice jezikov, to samo za mimogrede. V nedeljo ima blizu nas koncert utelešenje enega od glasov religije, če vzamemo "religijo kot nenehno premišljevanje o bistvenem" (kot pravi ateisti). Kar je huje in rahlo nenavadno, je to, da njegova hči poje bolj po moško od njega, obenem pa je brez svojega "ženskega" očeta brez vsakega temelja in sploh nepotrebna. Kako sta torej zares odvisna glasova moškega in ženske? Naravnost, po liniji ti-vihtiš-pesti-in-omogočaš-jaz-pa-dajem-smisel-razumem-in-vzgajam, hja, tako pač ne bo šlo. Vsaj v primeru Alima in Ferghane Qasimove ne.

Neki baltiški fotograf, rustikalec, je naslovil svojo fotografijo Pomladne sanje. Kako omledno se to sliši, ko se taka velika stvar dahne v jeziku Brižinskem! Vernal dreams, po drugi strani, kot se v izvirniku glasi ime te čudežne slike, pa že odmeva kot polfantastični ep o golotrupih mečarjih, ki so umrli s prihodom puške in pomehkuženega ubijanja. Vernal dreams kot zadnji prizor iz poglavja o resnični slavi, konj kot Janusov pogled naprej in nazaj, mimetični abecednik razločenih prostorov v podobi pa kot slovar pojmov stika ... in nenehnega spoštovanja razdalje.

Voda za pitje, nad katero visi tabla "colored". Louisiana, New Orleans, Chicago - koga briga. Zakaj nam lahko o enakosti in o pravici vmešavanja vedno znova pridiga dežela, ki svoje cvetoče lutke postavlja v svoje opravičilo? Zakaj bi konec koncev morala pridigati samo ena dežela, ostale pa ležerno drnjohati v parterju, kjer se ne dogaja nič, razen da leti draga, razkošna slina z visokega oltarja? Pravica, z resnico vred, ni imela še nikoli ene same prižnice, bog mi pomagaj, kako koristno se zdaj počutim. Ni nikogar zgrozil vizualni učinek črnobele fotografije, ki kaže vojake, kako bodo zdaj zdaj nekemu n.n. odklopili glavič s telesa? Moški, ki je že tako ali tako na posnetku kakor brez glave, nima izraza in ne premore imena, obrazi okoli njega pa so obešenjaško prepričani in prav po heretiško očitni. Saj ni važno, če pade nekaj glav, še vedno imamo nudistične plaže in stalno orbito okrog Sonca! Tudi jaz mislim, da ni važnih nekaj glav, kitajsko zelje ali indijski oreščki, vse skupaj je samo še en zaboj dostavljenega blaga. Pozabite na murve in na metuljaste tkanine iz neznanih dežel - blago danes pomeni samo še blago in tudi trdna snov, najsi bo osmij ali aluminij, ima svoj rok trajanja. Samo zato, da bi tudi stvari spomnili, da ne bomo večno z njimi," si je mislil vajenec Janez, ko je na Patmosu sekljal ovčja pleča tako, da bi jih lahko razdelil med množico, pravično. V Janezovem času namreč že govorimo o demokraciji. Ljudstvo naj vlada, saj kdor sebi krati svobodo, nima pravice vstati in oporekati.

P.S.: Puščati rože po nabiralnikih, onih, starosvetnih? Ljudje, to res nima smisla. Zapacana pljuča tvojega sprejemnega organa morajo, morajo ostati čista, da boš lahko še s kom vdihnil, saj veš, ko pride jutranji prepih skozi dotrajana gotska okna.

Korespondenca

Ti.

Sem v svoji uri. Slišim  dvanajst omaščenih zobnikov, kako se iztezajo čez sveže prebeljeno steno. Večji in manjši si ne dajejo različnih našitkov. Kazalci, ne morem verjeti, ožemajo dolgo krilo svitanja, zašijejo suhi opoldan in potem sušijo od popoldanskega čaja omočeno spodnje perilo polmraka. Medtem zobniki tarejo pozeble cunje brezdonih bardov med svojimi ostrimi koti. Vriskaj, prevejani jebež, napravi si pulover iz stolice, da boš preživel zimo, poletje že odhaja! 

Nekoliko zdelan sem, po podlaktih se mi strja grešni cement - zakaj? Za nič. 

Preživel sem deset eonov na nekem ... predavanju. V zaodrju! Predstava taka (prekleto, kaka?) nima ponovitev, zato pa zložno razgrinja vse: čudovito poparjene terme ter kup gnoja, ki brbota pod njimi. 

Prvič - Spregledal sem v mnogotere reči, samo skozi besedo, skozi nosilni glas. Drugič - ostanke sem znova zavil v tanke sloje vrtnarskega papirja, da se skuhajo sami. Te prve zmesi sem prežvečil tam nekje za nojevo jajce, no, seveda nisem stiskal butice pod pesek - vseeno pa sem, zategovaje svoj pas ob koščene boke, izbljuval drobtine drugega. Nedvomno dosežek. Užitni scenosled večera in njemu navdahnjene noči se je tako izmaličil, da ga niti po dentalnih kartotekah ne bi več ... Hja, predavatelj je imel tudi svojo zobno biografijo s seboj, tako naravnost je bilo to.

Pogrešal sem te na katerem izmed sedežev, še najbolje kje spredaj, čeprav bi bil ravno tako presenečen, kot sem zdaj nad tvojim pismom. Mogoče potem ne bi poslušal - ali bi slišal zares samo avtomatski govor, brez razmišljenih halucinacij, da si zraven? Če hočeš, ti povem kaj več o tem predavanju. Zdaj te gotovo že prijetno pekli po hrbtenjači. Diski se ti sesedajo in Miron bo kmalu brez dela. Rodin pa na psihiatriji, ker, stari moj, saj nihče več ne misli. 

Na predavanju so se postavni nevroni z iztaknjenimi očmi ustoličili sami. Ne moreš jim, niti ti, preprečiti njihovega knežjega kamna in njihovega sramotilnega stebra prav tako ne. Zatekava se k ostrakizmu, saj mi je ljubo, kajti ni bolj pravične sodbe od tiste, napisane na zbitem kremenčevem prahu. Drobir, iskre, ionske vezi, nobene samoumevnosti, samo možnost. Pripravljenost naj konča med amoniti, blesavim načrtom za spomenik.

Sem prebral včerajšnji intervju z Jurijem Mihajlovičem Baturinom v Objektivu, prebral v svoji dnevni vmesni sekvenci, razmišljal, kako je njegova dikcija diplomatsko ostra, veliki zamahi čopičev ... a vendar je zgodba mestoma predvidljiva. Nebohodec! Nujno je - če si v opoziciji z tistimi, ki hodijo samo po naših in nič po skupnih tleh, potem je izštevanka jasna kot vreme izven našega planeta. Predvsem govori Jurij zelo neartistično, bolj ga čutim v pojmih: objektivnost, ozemljenost, obstojnost. Mogoče je to izkazoval samo ta intervju. Res sem ga hotel videti njega in slišati tebe, sem pomislil.

Telelog (naj mu nadenem stvarni psevdonim) je sin mogočnega vojaka in vnuk veleposestnice, pa kaj. Lušči odvečne stike od trenutka do trenutka, kot to počnejo na plantažah Kavčuka v Srednji Ameriki, dnevno. Je bilo tudi ta teden enako videti. Je to tudi moj problem? Tvoj problem? Najmanj je njegov. Treba je odvajati mrtve tokove in pustiti, da si jih pripoji avtocesta ali pa državna arheologija.

Berem revijo o filmu - tebe, pred tem analitika filmske glasbe, včasih še kaj, če utegnem. Se počutim ekskluzivno brez razloga. Da bi si kar aulos zatlačil med zadnja lica.

Temu, kar piše v tvojem post scriptumu, pravim bienalno navdušenje, morda ni ista reč, je pa princip domala enak. Pri terminu zame spregovori kronološka odvisnost, pri tvojem spregovori konstantno razcepljena molekula, a zagotovo je zmeraj samo ena molekula. Ne verjamem več, da si zavoženi čas opomore, razen seveda čez štirideset let, petdeset - morda brez sklepanja ali celo vitja rok napomagaj. Ker delujem drugače? Kako deluješ ti?

Veš, ko je Proces govoril o tem, da je glas razpoka med spancem in budnostjo... Kaj še! Lahko ti podkurijo pod srcem ali ščijejo čez brado. Zapeto neomajno sovražim tisti glas, ki me zjutraj zbudi iz sanj, kadar te sanjam, večkratnik tebe. Brezveze je razmišljati o negaciji. Mogoče je najbolje, da ostanem pri miru (neznani pojem?), ampak nisem preveč prekleto prepričan.

Povzetek citata:

Ne opravičuj se!
Spuščaj se v božje kolesje, kadar ni preostro!
O tebi nihče ne govori!

Vsi te hočejo zase!
Popolna ljubezen ni doktorirala iz fizike, morda pa je diplomirala. 
Starci so raskavi žametni vzglavniki za umivanje od zunanjosti upadle kože. Mladci so nepravilnih oblik in rogati.
Zaupanje ni samo egoistična podstat!
Post scriptum nosi vsebino ante scriptuma!

Hočem te, tudi kadar ti niti zaspati ne uspe!

Obdeluj svoj vrt, jaz ti dovedem dolgi valj z vodo, da ne bo samote. 

Ne vem, kaj je zdravilo!

Srp ali kladivo? 

Naj končam z antipozicijo:

Dva koncepta

1. Nesposobnost preiti časovno ločnico, prekoračiti tok nadzorovanega fizičnega eksperimenta. Amater bi si že zdavnaj odrezal glavo; profesionalec skrbi, da ne bi napak pristopil do svojih knjig, da se mu kaka zapoznela vezava Don Kihota ne zruši na tilnik in mu ne priskrbi subvencioniranega invalidskega vozička. Profi namreč misli na jutri, na svoji dve predavanji iz kontaktnih improvizacij, večerni poligon z ljubimko in potovanje v Tokio, kjer bo poševnookim fotoaparatom govoril o tem, kako se naučiš svoje obrti v štiri letih - in ne v petintridesetih, kot je to v navadi na Nipponu. Koga zanima, kako izgleda profesionalni igralec, kadar vadi, sam; ali bolje - komu pade na pamet amaterski igralec v zasebnem življenju? Terjamo odgovor.
   
2. Neuresničenost je posledica zavestne izbire med ženo in ljubico. Eno je, kar je počel A.P. Čehov v izdihljajih stoletja, ki se je nad smrtjo naslajalo. Drugo pa tisto, kar počne novorojeni odred ustvarjalne demokracije. Stoletje revanš ter drugačnih, bolj intimnih smrti, se je kot deviško rdeče vino noči skisalo med svojimi zatiranimi strastmi, jih ugonobilo - in vse skupaj objavilo v medijih! Mi smo otroci večopravilnosti, zaradi česar bomo odgovarjali.

Precej delni odgovor 1:


Zelo samo delni odgovor 2:


Važno je, kdo nastopa in kdo se izraža. Ali niti to ne?

Advokatura Ego

Postarane misli, ruski temačni basi, ki prihajajo iz oblih komor zamrznjenih duš, revnih duš, ki niti šala ne premorejo, da bi pokrile svojo vročično polt. Zakaj mislim tako enako, kot sem mislil še pet let nazaj? Prihajanje zrelosti, ropotavi salto naprej - in za zrelostjo pride gniloba, vendar je tudi za Davidom napočil Salomon, posredi pa je stala ona, ki se je brezsramno čedila na vrhnji terasi glinene hiše.

Narejen sem, da uničujem živo in živinčeta okoli sebe, bodisi kot homofob, bodisi kot rasni skeptik, bodisi kot zanikovalec dihotomije srečnega vzklikanja in razbolelega trpljenja - še najbolje pa kot uničevalec neuničljivih src. Templjar zanalašča. Kako zelo me popada boječnost, ampak si bolj želim narediti to, enfin.

Pa sem že mislil, da so prehodne zasede, kot je strah, izginile z ukinitvijo redne vojaščine. Mogoče bi zadostoval sveženj očiščenih granat in bi, pravokotno v vozičku, do konca življenja razmišljal o tem, zakaj je hoja tako zabavna prvina. Hojo imam rad, samo da ni po hodniku.

Danes sem poštirkal, oziroma bolj površno zlikal nek prevod nekega slabega prevoda neke udarne literature - in ga naredil v pesem, skupaj s soigralko. Nimam stabilnega glasu, kadar ga skušam podaljšati dlje od njegovega prvotnega trajanja; to sem zaslišal prvič. Kot da bi se moral z dušno pastoralo in primanjkljajem poguma vred preseliti v pankersko subkulturo in tam ostati desetletja; tako bi bila moja grlna anatomija že prav vsa na psu, da bi bilo vsakršno preizpraševanje odveč. Hec je samo tedaj, ko obstaja možnost - pri vsem ostalem, denimo pri plesu, mi je vsaj v glavi lažje - malo več poroznih kamnin, lehnjak in plutovina kraljujeta med kovinskimi dvermi, z zakovicami podkrepljenimi, katerim ključi več ne dajo niti loputati niti neopazno prožati prepiha. Niti piša ni skoznje.

Stari zapisi. Advokatski akti. Je enako, ergo: enačaj med obema izrazoma.

"Kakšno muziko ustvarjajo ozvezdni zbori, fori romani caelestiali (moja latino spakedravščina)? Nimam pojma. Vem pa, da sem se na odru tokrat prvikrat po mnogih težkih mesecih počutil, kot da mogoče za trenutek spadam tja, kot da je to tista neugnana oljenka, ki jo bom lahko podrgnil, pa najsi bo v njej duh gotskih romanov, Maska rdeče smrti, Pločevinasti boben ali sam Petronijev Satirikon. Federico Fellini menda ni vedel, v kaj se spušča, sem bral in slišal, ko so mu ponudili snemanje. Zato je potem iz njegovega Satirikona postala mastna motvozna zaveza, ki je zvozlala med sabo šunkasta stegna vamp-žensk in prekratke himatione ljubkih, mladih hermafroditov. Kdo bi si mislil, da bom ravno danes od vseh dni, ko se zdi, da se luna nagiblje v spodnji drnjoh, videl okna katedrale v Chartresu, videl tisto trgovino s Conanovimi figuricami na Vii Dolorosi, tisto koptsko menišijo s črnim mesijo, da bom videl tudi črno zaveso in se je oprijel z najbolj brezskrbnim izrazom na obrazu?

Samo da sem malček prespal, pa že lomastim po svojih včerajšnjih idejah in rogovilim kot zbujena svinja bradavičarka v pretesnem brlogu. Samo zato, ker si me želi tisti nekdo na drugi strani nevidnega kabla, saj kablov sploh ni več, kje si se pa sploh rodil - in kdaj? - v katerem času si se izlegel, ti jajce mutirajočih solat. Iii, včasih ne vem, če ni tisti nesrečni hram jedrske neprilike vplival name, tako da mi zdaj rastejo brki tje noter pod zavihek usten, lasje v hudičeve oboke in čez pneče se tokove visoko kipečega čela.

Počutim se, nimam pojma, kako. Iz razpetih kožnih statev se mi sceja drobna, v vitkosti preslic izmerjena kri, po zapestju na mizo. No, resno, se nisem nič porezal, tudi previsokega pritiska mi niso nikoli očitali, ampak očitno očitki in razletela eterična rezila iz sorodne galaktične vlade terjajo svoj davek. Koordinate galaksije neznane. Bolje rečeno, ta nevidna rezila mi puščajo posledice. Po moji glavi poledice, odrasle zmedice, kot da se je včerajšnji blues, ko je klavrno propadla ponovitev predstave, prelil v današnji ragtime, shematični zven tipkastih kobilic. Vsi dobri pianisti so bili v prejšnjem življenju zagotovo insekti, in to vodje tropa, stražarji, oplojevalci termitne mačehe, samo da so imeli priložnost s svojimi sonarskimi organi trepljati vse žive zvočne intervale, ves dan. Kakšno veselje, imeti svoj instrument vedno s sabo, razen če te smrt od njega razloči in osmoljen podaš se dol, dol.

V snu se mi je narisala podoba, taista kot že pred časom, ženske v rumenem puloverju, kako jo srečam v nekem lokalu pod stopnicami, na plano vodečimi in za ograjo stoječimi. Danes so se mi sanje uresničile in postal sem eden najsrečnejših ljudi petnajst do dveh popoldne. Nobena kvizovska klepsidra me ne more izmeriti, noben šiviljski trak na drobnem koturnu zaobseči, ko se pnem više po pomenu nedosegljive blizkosti. Ginjen sem kot kakšna stara štruca kruha, ko zagleda svojega najljubšega berača, tistega, s katerim je menjala zadnjih dvaindvajset življenj. Zato je zapis kratek in ustvarja kot sinusoida kratke, v daljo razvijajoče se medu plodne griče. Kot da sem, Hlo(d), srečal Dafnis, kot da sem, pastir edomski, podržal zapestje Sulamit, kot da sem, Prostran/Trist(r)an, Izoldi naklonil kratek ošin režočih se dlesni, tako daleč je segalo moje veselje petnajst pred drugo uro. Tako da je skoraj preosebno za v nek tak esej... Pa naj bo! Pot v jajce!"

Tako sem mislil, da je prav. Zdaj se je sestav mojega drevja korenito spremenil - in še vedno drevje raste in žene obilen sad. In le redka semena padejo kraj pota, da bi jih zobale ptice - vse češče sadike vknjižijo svoje knjižice odprte v rodovitno malho tega, kar me čaka v bližnji prihodnosti. Ali bolje - obsodbi na večno sedanjost. To je ideologija desetletja nič, ki se ji ni moč upreti, kot se ni bilo moč upreti niti kapitalu in njegovi dioksidni drogi.

Vsem voščim mnogo prijetnih kolin, vegetarijancem prašičkov iz pora in soje!

Roberto Benigni ali benigni tumorji ali novi semester

Nekje proti polnoči se svet zlije v eno, sploh če poslušaš godalni kvartet. Klasika dobi nazaj svoj oplenjeni, od lesnih črvov iztrošeni pomen, jaz pa se sladko smejim, da mi je spet do vsega skupaj. Kako, še ne vem, je pa prelomnosti dovolj minuta, da se spravi v tek. Do tega trenutka sem bil precej upehan in nejevoljen, ker se bliža veliki preizkus, prvi tak res visok drog letos, ki ga bo treba kar čimbolj brez palic naskakovati. Preskočiti.

Vmes smo pojedli nekaj srčnih mišic in se delali, da je tudi stihija samo drugo ime za spreminjanje stvari. Se to kar samo od sebe naredi, ti pa samo stojiš ob najbližjem semaforju in čakaš, da ga bodo v rosnem jutru spet zakurili obrazi študentov, raznašalcev zastonj časopisov in tistih, ki redko spijo.

Zakaj se zdaj spravljam na godala? Mogoče bi bilo res spravno, do vseh, če bi kdaj napisal kaj zabeljenega o sebi, prebito močnega kot zabeljeni žganci, silnega kot kravje mleko ob štirih zjutraj, naravnost izpod mogočnih mehov in neumnih pogledov. Ha! Dobro bi bilo, da bi še jutri oblekel tisto svojo gozdarsko srajco, v kateri se počutim kot pravični knez sredogorskih pragozdov. Stari gorski masivi, razjedeni od topota razcapanih vojakov, obljudeni z egoisti, ki se v samoti nevede predajajo lastnemu malodušju, stari gorski masivi, polni kot mlade oči mehkih lišajev, ki bi jih rad mečkal med svojimi prsti, samo da bi se po delno izgubljenih rokah košato razmazal sladki vonj visokega zraka. Visoki zrak, mogoče je to pravi izraz za tisti zrak, ki ga lahko vdihavaš kot kot svoje postelje, kadar je nisi videl več dni, kot vdihneš tri sekunde pred izpitom, ko je polno svežega v namišljenem vdihu, lahko je tudi tisti zrak, ki ti ga ponudi odpeti vonj človeka, ki se mu mudi z nasmeškom. Ne vem.

Gospod vsevišnji, najsvetejši in oh in sploh bojar starih rodovin človeštva, priporoči svojim mračnim načrtom moje streptokoke, stafilokoke in vsakoredne bacile, ki mi ostudno gomazijo po grlu in moji glavi ne dajo, da bi si izbila vročino - iz sebe. Molimo tudi za mojo vranico, da bi ji pretok rdečih krvničk ne povzročil prastarih krčev ali suhih dni brez zadovoljstva, ki ga nudi tekoča življenjska snov. Naj se uspešno raztegne v svojem meditativnem prizadevanju, da bi v prizadete sobice trupa dostavila zdravo, bohotno navdihujočo kri. Prosim te tudi za svoje Langerhansove otočke, naj ostanejo po zgledu Johna Donneja povezani v čvrsto gomoljiko, ki bo zadajala očiščujoče udarce grobim boleznim, ki se imajo namen naseliti v meni. Gospod, moje telo je močno, akoravno ni obilno, ima pa vse razloge za veselje, samo ko bi mu ti, egoist nadpopolni, dovolil malo uživati v sadovih svojega dela. Daj mi, modrost ti krotka in usmiljena, da nikoli v življenju ne srečam bolehnega človeka, kvečjemu bolehno žival, kajti tiste vrste bitij je dovolj, da, še prav do roba Zemlje so se zaredile, bube nevednega užitka, kaj pa ljudje? Zakaj se morajo potem ljudje umikati tem tajvanskim pijavkam iz prepečene plastike, tem poezijam tekočega traka in deviznih poskokcev? Ne znaš in ne zmoreš odgovoriti, ti hrabri predantični komunist, ki si hotel, da sta moški in ženska enakovredna skupnost. Kako si lahko mislil na kaj tako podlega, ti v haljo zaviti čarodej frdamani? Misliš, da si s svojim jutranjim basom in goščavi prilikujočo brado že uplenil prekaljenost in znanje o vsem? Še vedno gre za kaj in za kako. Se mi zdi, meni, ki mi solzno dolino požirajo zimski virusi, možganske reke jezovi iz armiranega betona, oči pa jeklena očala brez napak, brez lukenj. Da je tudi v pogubi vse popolno, je glavobol močan, trden in neodpravljiv tvorec mojega današnjega kakanja na ta blog :). Pa da boš vedel, ti, srednik med ljudmi in oblaki, čustveni znakci so samo zato, da te ujezim in ti naženem pretkanega profesorja Baltazarja v rit, da ti bo v danki brbotalo in te niti finska savna ne reši pogube. Če boš kaj naredil, si bog, če pa boš samo stal in gledal, da se stori samo, si pa navaden gledališki režiser. Ha!

Mine čas.

Pes se slini, neizpodbitna resnica. Hodi tako, da mu noge zevajo narazen, okorele mesnate hodulje. Zaobrnjeni poganjki jesenske trave se upogibajo mojim korakom. Na prepadnem ovinku pes najprej zavoha meso in se potem požene v dir. Pred kakim tednom so tu zagotovo zaklali kakšno svinjo - ali pa si je edini volk tu okoli napolnil abdomen. Ne znava se več pozdraviti, s psom, buljiva usmerjeno narazen, navzven. Kroživa in podplati se debelijo od rjavine, spuščava se, rokavi pa so vedno bolj oguljeni in ovratnik začne zaudarjati po znoju, ki prihaja s hrbta. Srečava koga, marsikoga in nikogar za več kot vljudnostni priklon. Na koncu razmišljam, zakaj je na daljnem vzhodu lažje ubiti psa - jedo pa tudi svinje. Ve kdo relativističen odgovor? Dvomim.

Asociacije se kotrljajo dalje, kot kakšne čarobne lučice, kot grozeči zrak, kakor izgleda vožnja z avtomobilom na zasneženo noč. 

Simplified chinese. Poenostavljena Tang dinastija, to bi bilo nekaj. Seveda me je zdaj moralo zvesti na čas-opisno informativnost, ker sem tam doma kot v trdno zidani stolpnici, v neuničljivem socrealističnem kvadru. Voltaire ali Apollinaire - to se pravzaprav sprašujem. Francoski duh ali buržujski smraduh ali disident iz čustva in suženj oblike, take, velike, kosmate in daleč stran od vsakega karakterja. Ker tako zaenkrat pišem, kot da se me nič prav zares ne tiče, in tako je pisan tudi Voltaireov Kandid, ki se ga lotevamo ta semester, v isti maniri, po svoje, tudi Saloma, ki jo bomo tudi posiljevali in ji nadevali najrazličnejše grdavžarije v življenjepis. Usoda osebe je nepredvidljiva, usoda odrske osebe pa predvidena - a docela nejasna, polita z nerazločno barvo usmrajenega kotlinskega zraka. Saj, v Ljubljani smo, kjer nas sonce doseže skoraj tako redko kot pravo martinčkanje ohole Britance. Razen morda v Cornwallu, ki pa je preklet s teorijami monarhičnih zarot in legendarnim Pythonovskim štosom, dolgim za celo razmetano epizodo. 

Včeraj smo spočeli nov semester, tako da smo še vedno obračali glave za predzadnjim, prejšnjim, tako da smo zavdali svojim starim simptomom in glavkomom eno orenk kemoterapijo, tako - iz ust v misli in iz klišejev v edinstvenost. Osmo polletje. Potem pa poletje. Ampak zdaj ni čas za preskakovalne prislove. Zdaj je čas za pederastijo, vizijo in Oskarje. Mimogrede, Mickey bi si ga tudi zaslužil :).