Po letu in pol sem prvič (vnovič) zares držal košarkarsko žogo v rokah in dejansko zadel kak neumen skok-met. Z gledališkimi ljudmi igrati skupinski šport, četudi po divjeligaško. Je to duhovičenje, cinizem ali krč od nuje? Bolj zadnje.
Jutri je danes, ko se že danes niti zase več ne šteje. Niti za svoj preljubi Lipa Mill blok ali milimetrski papir. Izpit iz slovenskega jezika se morda zdi oksimoron, katahreza ali celo napaka v sistemu – ko pa vendar vsi govorimo slovensko – vendar obstaja tudi kaj bolj pomembnega od pravilnega nizanja zlogov in sporazumevanja v trgovini s špecerijo.
Zakaj je bilo danes zvečer nebo škrlatno, prekrito z domala mamutskimi sklopi oblakov? Ali je kardinalna barva segla kvišku iz bisage zorečega jutra ali iz odšitega žaklja, polnega smoga? Brzovlak se je privlekel na peron, kot bi zavozil iz črevesja pred zimo požetih njiv, ki jih zdaj prezgodaj budi januarsko sonce. Naklon vsake, sploh vsake glave bore malo povezujem z naklonom žarkov, ki topijo zmrzal v humusu in povzročajo, da se drugače vedra in vsega vajena zemlja prebuja dve uri pred sončnim vzhodom, kot da bi morala pred pašo ali delom v livarni popiti lonček cikorije. Hopa! Odmike odložiti, brž temno godljo raz goltanca nizdol po izstradanem skladišču, tako bodo še neznatne, ubrisane podgane vesele, ko pridejo nove, po tisku dišeče pošiljke.
Potem, ko se napol mračna zmes usede, je trup pripravljen, da izravna prednji, poslednji, vzhodni in zahodni upor zraka s svojim bližnjim prostorom, sredobežno ravnino domače kuhinje; da se dvigne in gre v kurnik mlet koruzo za piščeta. Postelja zadaj, odeja zmečkana. Ropot jermena v mlinu ne da, da bi človek zares govoril, ker ob štirih zjutraj zares niti govoriti ne more. Pozneje, ko se rokavi že sončijo v rumeni, razdrobljeni luči žitnega prahu, roke delajo same od sebe, glava počiva ob lesenem boku krušne peči, pravkar zakurjen snop brezovja pa si s predirnim zvokom lomi sklepe svojih vej. Nič ni slajšega, kot misel, četudi ni prava in je popačena v svoji nameri. Potem, ko pride čas zlaganja grabelj in kos, ki so jih voljni členki z vdanim pregibanjem sestavili; ko se ulega na kamnato streho nemirno popoldne in za njim spet vijoličasti večer, je ideja še vedno enaka. Naredil bom ta izpit, da bom z žejnimi očmi stopil na pot petka, v katerem se razpira tukajšnja, zdajšnja - tretja plat metafore.
četrtek, januar 31, 2008
ponedeljek, januar 28, 2008
Simanje-Manje afterbeat
1.
Staremu rapirju trepetajo prsti, ko usekava po svojih bridkih, vedno brezhibno uglašenih strunah. "Slišim, da nimate najbolj uglašene kitare? Kako to?" --> "Zmeraj jo uglašujem, dokler nisem zadovoljen, torej tako, da je meni prav." Ja. Kako pa drugače?
2.
Veliki faraon z glasom, ki naj bi bil najbolj civilizirana godba sveta, je bil drugi obiskovalec. Pobral je veliko manj vinarjev iz žepa kot prvi in pregnetel misli, da se zdaj rade volje ozirajo proti Egiptu, ki ga ni več; proti kanopskim vrčem, v katerih še vedno mrgoli členonožcev, neutrudnih smetarjev višje razvitih; vstajajo katarakti, tudi misijoni koptske cerkve; Kairo, ki je dom Naguibu Mahfouzu; oplojene zamisli, ki se dvigajo iz nubijskih puščav in iz čvrstih prsi zaklenjenih Nubijk. Neuvrščeni?
3.
Zastonj. Nekdo je v omotu povišanega dušika obrnil pločevinko piva, oni drugi je zmečkal ogorek in ga prislonil ob rob plastičnega kozarca, iz katerega je že kapljala godlja pljunkov. Antibiotiki so izgledali kot konjske tablete, konji so se brez kočij podili po tlakovanih hrbtih mestne kanalizacije, njihovi kočijaži so zavili v gostoljubno špiljo in napravili konec nekega dolgega dela. Ampak: kosci jedo žgance, ko je dan pri crku, branjevke pa jočejo v pletene šale, ko plujejo telohi svoj poslednji vodoravni met. Let. Hlastno ter brez oddiha po mehki sledi prišlekov, ki stojijo in opazujejo.
4.
Zadnja cona je območje, kjer še navadna, favelasta streha ne raste. V jašku se skrivajo govnači, da jih ne bi kdo zalotil, kako uživajo. Na varni razdalji inhibicije kadijo tisti, ki novo leto prebedijo od Iskri in Krašu. Pijača je vendar za množine. Zadnji tir kolodvora je kopališče za posrkano glavo, ki se, v glasni borbi z magnetno iglo (kam zdaj?), vrti kar sama okrog sebe. Pa nismo niti blizu polov, polj ali višje ležeče Poljske. 50% brezposelnost? Tudi k nam bo prišla, in če že, bo izstopila s sedežev potniškega vlaka, odeta v vreče za krompir in polavtomatsko železje.
5.
Ne bi obstajal tak lep dan, če jih ne bi živelo sedem. No, saj jih ne, se vse maslo kmalu odreže in začne delati na novo, za naslednjih pet - ali pa sedem. Strinjam se ... in ne, vem manj, kot sem, vem več, kot uspem misliti. Če in dokler bo tako, ne bom več nosil šivanega jopiča za moje lase. Naj gredo roževinasti tvori na čimveč strani, če je že Atlantida pod njimi obstala, zamudila na sredi vulkanske hrbtenice globokega morja. Morje, ki ni več globoko, tudi v času, se strižejo celo ledeniki.
6.
Posvetim se, eno številko prej. Mala literarna teorija, poetika, tropologija, topološka karta mojega enciklopedičnega spomina. V kontrastu z večerom, ki bo kot žametna oranžna zavesa pobesil veke v osmo stanje, godejo Korenince (The Roots) dojemljiv, čuten rap po skoraj zastonjskih, črnih zvočnikih. Katera barva je odziv zmedenega človeka? Bom poskusil najti tubo.
Staremu rapirju trepetajo prsti, ko usekava po svojih bridkih, vedno brezhibno uglašenih strunah. "Slišim, da nimate najbolj uglašene kitare? Kako to?" --> "Zmeraj jo uglašujem, dokler nisem zadovoljen, torej tako, da je meni prav." Ja. Kako pa drugače?
2.
Veliki faraon z glasom, ki naj bi bil najbolj civilizirana godba sveta, je bil drugi obiskovalec. Pobral je veliko manj vinarjev iz žepa kot prvi in pregnetel misli, da se zdaj rade volje ozirajo proti Egiptu, ki ga ni več; proti kanopskim vrčem, v katerih še vedno mrgoli členonožcev, neutrudnih smetarjev višje razvitih; vstajajo katarakti, tudi misijoni koptske cerkve; Kairo, ki je dom Naguibu Mahfouzu; oplojene zamisli, ki se dvigajo iz nubijskih puščav in iz čvrstih prsi zaklenjenih Nubijk. Neuvrščeni?
3.
Zastonj. Nekdo je v omotu povišanega dušika obrnil pločevinko piva, oni drugi je zmečkal ogorek in ga prislonil ob rob plastičnega kozarca, iz katerega je že kapljala godlja pljunkov. Antibiotiki so izgledali kot konjske tablete, konji so se brez kočij podili po tlakovanih hrbtih mestne kanalizacije, njihovi kočijaži so zavili v gostoljubno špiljo in napravili konec nekega dolgega dela. Ampak: kosci jedo žgance, ko je dan pri crku, branjevke pa jočejo v pletene šale, ko plujejo telohi svoj poslednji vodoravni met. Let. Hlastno ter brez oddiha po mehki sledi prišlekov, ki stojijo in opazujejo.
4.
Zadnja cona je območje, kjer še navadna, favelasta streha ne raste. V jašku se skrivajo govnači, da jih ne bi kdo zalotil, kako uživajo. Na varni razdalji inhibicije kadijo tisti, ki novo leto prebedijo od Iskri in Krašu. Pijača je vendar za množine. Zadnji tir kolodvora je kopališče za posrkano glavo, ki se, v glasni borbi z magnetno iglo (kam zdaj?), vrti kar sama okrog sebe. Pa nismo niti blizu polov, polj ali višje ležeče Poljske. 50% brezposelnost? Tudi k nam bo prišla, in če že, bo izstopila s sedežev potniškega vlaka, odeta v vreče za krompir in polavtomatsko železje.
5.
Ne bi obstajal tak lep dan, če jih ne bi živelo sedem. No, saj jih ne, se vse maslo kmalu odreže in začne delati na novo, za naslednjih pet - ali pa sedem. Strinjam se ... in ne, vem manj, kot sem, vem več, kot uspem misliti. Če in dokler bo tako, ne bom več nosil šivanega jopiča za moje lase. Naj gredo roževinasti tvori na čimveč strani, če je že Atlantida pod njimi obstala, zamudila na sredi vulkanske hrbtenice globokega morja. Morje, ki ni več globoko, tudi v času, se strižejo celo ledeniki.
6.
Posvetim se, eno številko prej. Mala literarna teorija, poetika, tropologija, topološka karta mojega enciklopedičnega spomina. V kontrastu z večerom, ki bo kot žametna oranžna zavesa pobesil veke v osmo stanje, godejo Korenince (The Roots) dojemljiv, čuten rap po skoraj zastonjskih, črnih zvočnikih. Katera barva je odziv zmedenega človeka? Bom poskusil najti tubo.
torek, januar 22, 2008
Ponoči osvetljeni nagrobniki
(TUDI) V SPOMIN /prva Marko Zorko; (C) Mladina, druga Bobby Fischer; verjetno (C)/:
V soboto se je, s kapo s šiltom vred, poslovil Bobby Fischer. Danes je, s svojo večno priganjajočo divjo jago misli vred, odšel Marko Zorko. Polna luna je pač vedno za najbližjim obronkom. Obadva moža sta tiho pospravila svoji metuzalemski bradi pod ostro rušo, pod preizkušnjo spomina. Bobby, eden snovalcev pojmov sodobnega šaha ter velemojstrstva, refleks hladne vojne; vse to pod častitljivim pokrovom edinstvenih možganov. On je brado svojemu izgledu dodal šele v zadnjem obdobju svojega življenja, Marka je označevala že precej dolgo.
Nikogar od njiju nisem poznal v njunem mladem veku, pred starajočo se izraznostjo, boleznijo in osamitvijo. Za Bobbyja sem prvič slišal malo po tistem, ko mi je stari ata razložil, zakaj ni dobro žrtvovati konja za lovca; Marka Zorka sem prebiral, odkar berem Mladino in že to edino je bilo dovolj, da sem trznil, ko sem danes vzel v roke Delo in prebral osmrtnico. Mimo gredice, Markova fotografija v špartanskem Delovem časopisnem rekviemu (delo Stojana Vukelića, če se ne motim) je zame njegov najlepši portret.
Zasuk nazaj. Ko umre tak človek, kot je bil v mojih zmedenih pogledih Marko Zorko (saj pravim, poznam samo njegove kolumne zadnjih dveh let v Mladini), zacveti po prstih in jeziku kislica, z bodečo nežo mešana; po vodovodu od nog do čela zapolje tekoča struna; ima te, da bi kar dokončal katero izmed neštetih predspalnih domislic, da bi se nečesa lotil, zares oklenil, zadavil padlega angela na ključnici in mu naredil lep nagrobnik z epitafom "vredno je bilo, kolega".
Zdaj ne bom verjetno več ničesar spisal, dokler se produkcija ne zavali pod suhe, tolikokrat pregrete deske naših predavalnic in pod njimi meditira, ravno tako kot sta meditirala Oppenheimer in "leteča trdnjava", da sta naredila konec nekega kadra in pognala neizmerne vsote ljudi v zrak.
Potem pa bom mogoče zavoljo lepih žužkov (začenjam sovražiti svoje metafore), ki se prav nič japonsko, samo in nič več kot navidezno preganjajo po sredi telesa. Skratka, spil bom s kom določenim kozarec navadne, a mehansko očiščene vode.
V soboto se je, s kapo s šiltom vred, poslovil Bobby Fischer. Danes je, s svojo večno priganjajočo divjo jago misli vred, odšel Marko Zorko. Polna luna je pač vedno za najbližjim obronkom. Obadva moža sta tiho pospravila svoji metuzalemski bradi pod ostro rušo, pod preizkušnjo spomina. Bobby, eden snovalcev pojmov sodobnega šaha ter velemojstrstva, refleks hladne vojne; vse to pod častitljivim pokrovom edinstvenih možganov. On je brado svojemu izgledu dodal šele v zadnjem obdobju svojega življenja, Marka je označevala že precej dolgo.
Nikogar od njiju nisem poznal v njunem mladem veku, pred starajočo se izraznostjo, boleznijo in osamitvijo. Za Bobbyja sem prvič slišal malo po tistem, ko mi je stari ata razložil, zakaj ni dobro žrtvovati konja za lovca; Marka Zorka sem prebiral, odkar berem Mladino in že to edino je bilo dovolj, da sem trznil, ko sem danes vzel v roke Delo in prebral osmrtnico. Mimo gredice, Markova fotografija v špartanskem Delovem časopisnem rekviemu (delo Stojana Vukelića, če se ne motim) je zame njegov najlepši portret.
Drugače? Trije izpiti so se poskrili med robidovje; še en zaresen in en smešen, oba z velikimi uhlji, prežita na nas kot neugnana kunca, da nas poflodrata, preden semester preide v svojo zrelo, počitniško fazo. Počitnice načeloma poznam, vendar bolj kot oddaljen fragment, nekje zdavnaj, nekje pra-zadaj. V migotajočih ikonicah; kot kakšne sličice anoreksične Nut, ki se sklanja nad nočni plašč Zemlje; računanja Hornerjevih algoritmov; sanje o zamujanjih na kontrolke v gimnaziji. To, da sanjam o nevrnjenih knjigah in morečih zamudninah, da ne upam niti pogledati v smeri knjižnice, to vse je morda prikrit dokaz za temeljno, potlačeno nedružabnost.
Aaa, pa jo razbijamo, s surovimi tevtonskimi sekirami, jebelasteza da jo.
Aaa, pa jo razbijamo, s surovimi tevtonskimi sekirami, jebelasteza da jo.
Zasuk nazaj. Ko umre tak človek, kot je bil v mojih zmedenih pogledih Marko Zorko (saj pravim, poznam samo njegove kolumne zadnjih dveh let v Mladini), zacveti po prstih in jeziku kislica, z bodečo nežo mešana; po vodovodu od nog do čela zapolje tekoča struna; ima te, da bi kar dokončal katero izmed neštetih predspalnih domislic, da bi se nečesa lotil, zares oklenil, zadavil padlega angela na ključnici in mu naredil lep nagrobnik z epitafom "vredno je bilo, kolega".
Zdaj ne bom verjetno več ničesar spisal, dokler se produkcija ne zavali pod suhe, tolikokrat pregrete deske naših predavalnic in pod njimi meditira, ravno tako kot sta meditirala Oppenheimer in "leteča trdnjava", da sta naredila konec nekega kadra in pognala neizmerne vsote ljudi v zrak.
Potem pa bom mogoče zavoljo lepih žužkov (začenjam sovražiti svoje metafore), ki se prav nič japonsko, samo in nič več kot navidezno preganjajo po sredi telesa. Skratka, spil bom s kom določenim kozarec navadne, a mehansko očiščene vode.
nedelja, januar 20, 2008
Starinarniško postopanje
Odtenki je ime nekega davno začetega projekta, ki smo se ga lotili, klapa, kot smo še vedno, ko smo bili še razpostavljeni med prvim in tretjim letnikom srednje šole. Gledališki eksperiment, od katerega sem pričakoval več, pa v določenem oziru dobil ravno tisto, kar sem potreboval. Zajeten kelih nezaupanja v svojo umetno vzdrževano nerodnost - in njeno obotavljivo sestro, obotavljanko ne-priznam-si. Ustvarjali smo mladinsko gledališko predstavo, ne da bi se lotili že danega teksta, ne da bi vedeli, kaj točno bo ta reč, ki je že takoj po dveh krogih avdicij (mislim, da je bila tam moja prva avdicija za kakšno reč) prerasla v resno režiserjevo pismo, pozive k odgovornosti in vztrajnosti, razbrzdani domišljiji. Sčasoma se je prebrisana pot možganskih valov desne polute glave spremenila v domišljavo brezčasje, dolgočasje in privatno samozadovoljevanje, ki je od znotraj grizlo skupino, nadevalo rogove fantom, nelagodje puncam, režiser pa je vzbujal tiho zavist v vseh nas, nedoraslih klincih, ki smo zijali v njegovo izpiljeno marmorno Afrodito, kako je v sami brisači paradirala za njim po stopnicah navkreber (intenzivne vaje ob morju). Detajle postavimo ob vznožje, najbolje bo tako.
Malo smo si hodili po zelju, ga tlačili tako, da smo stiskali žulje tujih nog, jih mazali po tleh raznih egoističnih škafov, po odbijajočih ustnicah, prsih. Narcisi, kot smo bili, nismo rabili niti mile prispodobe Eho od cele zgodbe, ki bi razbila fokus na dvoje. Sami smo se dovolj razjedali, da bi lahko iz nas človek brez zamude napravil zmedeno gimnazijsko grafiko, na kateri bi se kazali ljudje, ki še nimajo pojma, kaj je gledališče in kaj je ekipa za gledališče. Ha! Kaj vem zdaj?
Zarezali smo z jedilnimi noži v premiero, izpustili dve strani teksta, improvizirali iz razkosanih prostorov v glavi, ker drugih izhodov ni bilo - in potem smo zmagali kot najboljša mladinska predstava v Sloveniji za tisto (oz. naslednje) leto. V treh barvah, ki niso RGB, ne CMYK. Glede na slovensko produkcijo in njene čudne (ne)merodajnosti nisem bil pretirano vesel, lepo štampiljko na ta dvom je prilepilo tistih nekaj poznejših nastopov, vključno z (zdaj že) včerajšnjim, ko smo predstavo po dolgem premoru igrali v Mladinskem centru v Postojni. Tokrat smo prvič igrali za avditorij, številčno šibkejši od naše sedmeročlanske igralske zasedbe. Svojevrsten podvig je bil začetek, vmesni preklop in še nekaj plesnih delov, v katerih smo se vzajemno dvigali in spuščali, kot kak prebujen seizmograf, se popravljali, napadali, čudili, odvračali misli in koncentracijo... Grozljivo je bilo videti luči, ki delajo.
V marcu bomo najbrž gostovali v Idriji. Nato se bomo, po tretjem rojstnem dnevu našega čustvenega klinopisa in glinenega dojenčka, odločili za zadnjo predstavo, kjer bomo (nadalje sledi hec) plapolaje odvijugali naše nasilne posege v prostor in naše čudne, razpuščene, malomeščanske osebne pasivnosti. V večernih, gala, nazarensko dobro krojenih oblekah, pravi režiser in počelo Odtenkov.
Seveda o vsem govorim iz zasebnega in ne iz odrskega stališča ali stališča naših vlog. V postopku so se ustvarili majhni prijatelji, vsi do vseh, eni že kot sošolci in deskoguleži, in vendar zaradi našega, skupnega odra med med udeleženci poskusa teatra meandrira nesnažna Temza z betonskimi nabrežji. Kot da bi se preobrazili v potujoči cirkus, ki mu je ta obveznost mlinski kamen, porisan s smeški. Zato sem kar naravnost bleknil: "Končajmo ta neskončni agon, pičlih redkih vzhičenosti poln." (Ja, sigurno si, ja.) Barbar v trenu očesa.
Malo smo si hodili po zelju, ga tlačili tako, da smo stiskali žulje tujih nog, jih mazali po tleh raznih egoističnih škafov, po odbijajočih ustnicah, prsih. Narcisi, kot smo bili, nismo rabili niti mile prispodobe Eho od cele zgodbe, ki bi razbila fokus na dvoje. Sami smo se dovolj razjedali, da bi lahko iz nas človek brez zamude napravil zmedeno gimnazijsko grafiko, na kateri bi se kazali ljudje, ki še nimajo pojma, kaj je gledališče in kaj je ekipa za gledališče. Ha! Kaj vem zdaj?
Zarezali smo z jedilnimi noži v premiero, izpustili dve strani teksta, improvizirali iz razkosanih prostorov v glavi, ker drugih izhodov ni bilo - in potem smo zmagali kot najboljša mladinska predstava v Sloveniji za tisto (oz. naslednje) leto. V treh barvah, ki niso RGB, ne CMYK. Glede na slovensko produkcijo in njene čudne (ne)merodajnosti nisem bil pretirano vesel, lepo štampiljko na ta dvom je prilepilo tistih nekaj poznejših nastopov, vključno z (zdaj že) včerajšnjim, ko smo predstavo po dolgem premoru igrali v Mladinskem centru v Postojni. Tokrat smo prvič igrali za avditorij, številčno šibkejši od naše sedmeročlanske igralske zasedbe. Svojevrsten podvig je bil začetek, vmesni preklop in še nekaj plesnih delov, v katerih smo se vzajemno dvigali in spuščali, kot kak prebujen seizmograf, se popravljali, napadali, čudili, odvračali misli in koncentracijo... Grozljivo je bilo videti luči, ki delajo.
V marcu bomo najbrž gostovali v Idriji. Nato se bomo, po tretjem rojstnem dnevu našega čustvenega klinopisa in glinenega dojenčka, odločili za zadnjo predstavo, kjer bomo (nadalje sledi hec) plapolaje odvijugali naše nasilne posege v prostor in naše čudne, razpuščene, malomeščanske osebne pasivnosti. V večernih, gala, nazarensko dobro krojenih oblekah, pravi režiser in počelo Odtenkov.
Seveda o vsem govorim iz zasebnega in ne iz odrskega stališča ali stališča naših vlog. V postopku so se ustvarili majhni prijatelji, vsi do vseh, eni že kot sošolci in deskoguleži, in vendar zaradi našega, skupnega odra med med udeleženci poskusa teatra meandrira nesnažna Temza z betonskimi nabrežji. Kot da bi se preobrazili v potujoči cirkus, ki mu je ta obveznost mlinski kamen, porisan s smeški. Zato sem kar naravnost bleknil: "Končajmo ta neskončni agon, pičlih redkih vzhičenosti poln." (Ja, sigurno si, ja.) Barbar v trenu očesa.
četrtek, januar 17, 2008
Predmetografija
Na tej strani ograde je živelo krdelo majhnih rotorčkov, ki so se med sabo sporazumevali ne le z besedami, marveč tudi verbalno. Zakaj se pak majhni elektronski onegavčki ne bi mogli sporazumevati kot njihovi večji misleči bratje iz rodu homo sapiens, rahlo habilis nad denarnico? Drobceni nasledniki Faradayjevih tuljav so pač upravičeni do ravno tako bohotnega življenja, kot ga imajo žive hišne preproge, kužki in mucice, kot ga imajo drobni dojenčki, razkošni dodatki sodobnemu družinsko usrediščenemu življenju...
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"
Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"
Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.
sreda, januar 02, 2008
Prepoznavanje in smeh
Za letošnje novo leto in božič, ta semenj dvojne podvojene prazničnosti, dvakrat po dveh dela prostih dni in kar je okoli nabranih preprostosti - toliko voščil, kot še nikoli. Prejšnja leta jih je bilo več, vendar sem letos ugotovil, da bo treba naslednje leto pošiljati pošto, pravo, arhaično pisemsko pošto, pa bo postavitev teh končnih dni leta prišla vsaj zasilno do izraza. Naj stanejo znamke kolikor hočejo, s pismom se poklanja čas, tudi z elektronskim. Kratka sporočila so skrajšano življenje. Včasih imam rad namigujoče potegavščine v 150 znakih, redko zares. Včasih imam občutek, da imam čas, redko ga v resnici premorem.
Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.
Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.
Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.
Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.
Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.
Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.
Naročite se na:
Objave (Atom)