Dajmo si dušika, drugi del

Imam prijatelja, ki ga srečam vsake kvatre pol-krat. Pobožnost nima tu nič posredi, še mezinca ne pritakne v turbine mestnih ur, da bi šlo kaj hitreje ali počasneje od tega. Nihče od naju ne razmišlja o istem bogu, vsak od naju išče svoj košček breztežnosti. Srečen ugledam njegove pobešene, gole lobanjske kosti, kot bi nosile kozmični obroč za videokonferenco s sosednjo galaksijo ali jato (najsi bo veliko ali malo, vseeno) se uprejo v tla in živijo zase in za tri druge oblike dojemanja sveta. Ko mi govori bodisi o zgodovini, ki je za najvišji domet človeka takrat še pisala navpik usmerjene topove dolgega dometa, ki bi rahlo presegli marsovski nadognjenik osončja; bodisi da mi govori o rezijanski ljudski pesmi, ki jo edino ljudsko zmore zares poslušati, ker bo nekoč postala himna velikega prestola človeške ribice; bodisi da mu jaz klevetam svoje profesorje (vseh vrst in jakosti) in učenje o meni vedno manj znanem prebivanju; spomnim se morja, vzklije ontološki vrt migotavčkov, zdaj smo ljudje, včasih smo si le genetske frizbije metali - zdaj preverjamo, kako daleč gre krvava modrost rjuh, predvčerajšnjim, skoraj včeraj, smo naskakovali plodne votline brez kalejdoskopskih, uganke postavljajočih oči, nosov, ustniv, ličnih kosti in nosnega triangla. Cingljanje in tintinabulacija, pa dobiš današnjo sakralno glasbo. Več ne ostane, kot zmanjšati število tonov, drugega pobega ne kaže kukalo kot le adrenalinski spust na tihomorske otoke, kjer palmovi piloti dozorijo v zaslone na tekoče kristale in mladoletne tajske cipe.
Tako, godno in z zastalo mlečno kislino v mišicah, stojim in gledam svojega bodočega drugega očeta, prvega ne dam niti za zlate orehe, ki razen sveže pečenih drobtin senčijo polt pročelju sosedove gostilne. Gledam, čemu naj poslušam, saj če gledam, preklemano ničesar ne bom videl. Ženskam s triumfalnimi imeni se lasje bočijo v mehke protuberance, čeprav bi Werner Heisenberg dodal, butelj, zakaj to gledaš, če niti ti niti ona ne vesta kje stojita. Če govorim o dvojini, nehote izdajam zaupne podatke o zgodbah, ki jih v obglavljenih začetkih nočnih ur tipka neka neosredotočena roka.
Zasuk oblakov, spust barometra. Pogledal sem, če imamo vsi stoječi in govoreči, skrajno različni vsaksebi trije, v odsotnosti teles pospravljene postelje. Manjkamo, ure osamelih ležišč omračeni popoldan sprevrača v tekanje živalic po posteljnini. Bolhe urijo meča za bližnje olimpijske igre, srečanje evroazijskih, črnskih, z bavarskim salom naphanih belskih ter korenček-na-lulku papuanskih bolh, družno bodo tleskale Fosburyja preko visokih jezov milijardaste vzhodne dežele. Olimpijske igre so vedno igre za vse.

29. februar ima mnogo opraviti z mladostjo. Vsaj starost se za določene dobitnike štirikrat bolj lenobno približuje. V glavi, a tudi pomirjevala in krepčila so tam, založena pod ivernim spojem omarnih vratc, omare zevajo s tonom prejšnje renesanse, vzorci se uravnavajo na izhodiščno polje. Konec koncev ni toliko pomembno, ali planeš s štartnih blokov na nepravem koncu zime ali na obnovljenem začetku pomladi. Važna so kolena, mesto, kjer je viteški kalcij zajokal v občutljivo trdo solzo noge.

Obiščem predstavo v regionalnem gledališču, med drugim tudi z dvema težko duševno prizadetima moškima, oba poznam od malega. Kratko po začetku komedije, ki je z neizpregledano masko antiburkaškega humorja omrežila moje čute, se eden od njiju sredi tišine naenkrat vplete z glasnim: "T'k je smešno!"
Ko je igralec na odru nagibal ustrezno enoto belega po vratu do jeter, je govoril: "Zavedam se (resnosti situacije). Zato pijem." Moj sosed spet poseže v glasno koncentracijo publike: "Če bi se zavedal, ne bi pil." Postavljeno kot vprašanje, mišljeno trdilno, postavljeno z očiščenim glasom večera. V meni se parijo vprašanja, naglo. Zavoljo obeh strani.
Med odmorom zamašek pred vrati dvorane. On, osvetljen, nosi izvezen monalizast nasmešek ter pravi nekaj v smislu: "Fajn je v gledališču." Pozneje izvem, da tam najlažje zaspi, in to globoko. "Pogrebov pa nimam rad. So bolj žalostni, pa je tudi veliko ljudi." Mične sohe na petkah se obračajo, jaz bi po dolgi aridni eri, niti ušesno maslo vmes ni raslo, rad poslušal. Njegov prijatelj iz zavoda si zaviha pulover čez trebušček, belo spodnjo majico in v C-poziciji počiva. Mežiknejo lestenci, stisne mi roko v pozdrav in jo poboža.

Obstajala je nekoč tovarna (modna načela TOZD) med dvema naklonoma zagonetnega hriba. V strmino je bila vsekana, da so imeli višji deli proizvodnih hal, jedkani v klanec, jutranjo poševno, ripečo zlatico, nižji deli pa popoldanski razgled. Preden se je zbudila dolga železna trakulja valjčkov, ki je s stiskom žvečila surove ženske in moške prste ter jih prebavila v kaširan papir, šolske mape in večslojne toaletne brisače, je nekdo že začel. Fantu, ne več tako strašno mlademu, so naložili barvanje širne betonske ravnice. Peto nadstropje, najmanj strojev, največ kisika. Ta, prebujen s petelinom, je barval okoli neštetih vijakov, ki se niso smeli umazati z odejo za plebejska tla. Ko so prišli prvi redni rokodelci, so se mu smejali, ker so se jim prejšnjo noč ob izpadu elektrike raztresle matice po tleh, matice, ki jih je on obravnaval kot trdne, kot tam se ne sme pleskati. Z nogami so sfrcali matice na kup in v rjaste kozice, on se je brez vzdiha namenil stikat za šestkotnimi "madeži".
Delo neopravljeno. Ampak bo, je, bo.

Površinske poškodbe

Predsednik države je, posebno če je bivši, velika, a zgolj površinska rana na obličju svojega ljudstva. V Sloveniji je morda nekoliko drugače, slehernik pozna kakšnega sorodnika in najbolj nepričakovani ljudje imajo interne informacije, ki razvezujejo visoko postavljene politike ali nasploh zvezde vsakršnega svetniškega sija. Tudi za take stvari, za kakršne bi si navaden človek ne pomišljal pripenjati križcev in se upravičeno povečati v samem sebi. Janez Drnovšek, ki bo verjetno eno najbolj omenjenih imen na redni blogerski sceni, bi si lahko pripel kar nekaj križcev. Enega gotovo za, dasi premodelirano in poljudno prepisovanje globalnih spiritualističnih naukov, ampak če so Slovenci z vpogledom v njegove knjige dobili vsaj temeljno strast po iskanju "zavedanja" in narave lastnih "življenj", potem je storil veliko. Jasno, turjaški venec bi mu manj sporno pristajal, če bi se prej odpovedal svojemu državniškemu položaju in se šel mesijo na lastno pest, a bržkone ob manjšem pokrivanju hlastajočih medijev. Zdaj pribijem še eno slovensko izjavo na tablo - včasih sem ga spoštoval in si ga želel govoriti v občilih preprosto zato, ker je zarival šivanke skozi žulje nacionalistov in šank-filozofov, dobro, v precejšnji meri je bil tudi sam nekaj od vsake sporne pripadnosti. Pomoč Strojanovim, zavzetost za Darfur, pohajkovanje po Moralesovi Boliviji, meni se ni čutilo nič hudo napak od tega; malo ga nisem maral preprosto od sindroma predolge vladavine LDS (silno lepka oblast + moja zelena glava = tiha sumničavost), malo zato, ker sem se pustil podpihovati vsem tistim, ki imajo trdna prepričanja o tem, kakšen bi predsednik moral biti in so zdaj ponosni na dobrodušni dedkovski pristop diplomata Türka. O novem predsedniku ne rečem nič, oziraje se na svoje zadnje spremljanje dogodkov nimam pravice reči karkoli. O Janezu Drnovšku pa ni, da bi latinski rek prevajali "o mrtvih samo dobro", marveč "o mrtvih samo spoštljivo". Ergo - naj povemo samo resnico? Nihče nima samo ene, čeravno je to njegova zaprisežena služba, delo za narod ali kar je še teh nazivov. S svojimi željami za Slovenijo mu privoščim neskaljen pokoj in prihodnosti Slovenije bistrega pogleda, evo, da patetiziram konec. Če je novica o smrti v medijih pretirano čakala, ker hoče imeti pogreb v družinskem krogu - edino pravilno, nimam kaj dodati. Njegov PR urad da je plačan za takojšnje obveščanje? Smešno, stranke in državljani, oboji oblastni do države. Hm? Zmeden še naprej.

Dnevu primerno odpuščam politiko, nikoli se nisem znašel v njej, manj zadelj obče neobveščenosti - bolj zaradi bojazni, da sem spregledal pomembnosti in se nažiral s serviranimi drobtinami.

Govorice so se širile, da je nek profesor z našega faksa na en dan prestal lažjo prometno nesrečo, potem pa še domačo nezgodo, nekaj kuhinjske nerodnosti ali kaj ... Ničesar ne jemljem zares, dokler ga ne vidim, pak - včeraj dobim v roke tekst za neko bralno uprizoritev, v kateri kot glavni lik nastopajo on in še nekaj slovenskih teatrskih imen. Napisano je skoraj zanič, če odštejem še namenske, direktne zafrkancije, ki kot domisleki klavrno zanikajo dano obliko - dialog, dramsko pisanje, itd. Komu pomagajo, koga razsvetljujejo, koga zares spravljajo v smeh, drugače kot jih spravi vesoljsko okusen štos ob pivcu, čemu dajejo duha? Joj. Prav čudne volje sem bil, ko sem dobil stvar v roke. Cicely Berry bi rekla, da se s slabimi besedili ne splača ukvarjati, pa bi rad še to poflodral in zboksal v kot.

Prvi teden novega semestra se je zaključil s slastjo, pritikajočo detektivom - izvedeti, kdo je kdo oz. kdo bo kdo. Izpod tuša hodeč se ustavim pred ogledalom, nag, izgubljen v primitivnih pomislekih. Kako naj se lotim vojaka/črnca/lepotice žene/romantične slasti? Vsega se lotevam z neizmerno polnimi jajci, da ne bo pomote, vsega z (obzirno) navdušenostjo. Izven razmisleka o vlogi, zaljubljenosti in po dolgem času košarke se zdim sebi kot smreka s košatim, mesnatim lubadarjem, ki ne bo odnehal, dokler ne poje postranskih sestavin in pusti bistvo. Anahronizem, jebiga, to bi moral storiti že prej. Poslej bom videval sestavine jedra, kako se skozi lijake razprostirajo po meni, upam vsaj. Da ne bo več tega bloga, ne kohort reči brez namembnosti.

Samo nekaj še za oprt: ponoči sem sanjal tuje obraze, redko se to pripeti, neznane poteze obraza, vsi so bili na konjih in jezdili na roparski pohod. Naši sovražniki niso bili Sjuji ali Komanči, mi nismo bili sinovi Bronsona, Fonde, Waynea ali Eastwooda. Ozadje - z iglavci poraščeno sredogorje, ki pa po višini dosega prej himalajo kot kak smučarski hribček predalpske Evrope. Detajli so čisto navadni ... Bom še pomislil, da so mi zakrknile možganske beljakovine. Pomislil.

Putika

Marsikaj bi vam lahko povedali v galeriji Marata Guelmana v Moskvi. Tam sicer nimajo razstavljene te
\/\/\/























fotografije, zveza z naslovom je posiljena, ampak bi kanili imeti pripombe glede njenega naturalizma (če sploh).

UVOD: Povest o pridnih mravljah. Vikipedija nam pravi, da je William Shakespeare živel v sedemnajstem stoletju...eee, no začel je, živeti, se pravi, že v šestnajstem stoletju. Do današnjih dni v odkritem leposlovju sveta, v estetski pisani besedi še ni zrasel človek, ki bi pisal tako samosvoja, edinstvena dela. O njem se je Harold Bloom, eden značilnih posthumnih zaljubljencev, enkrat izrazil, da je zanj edinega od velikanov zahodnega kanona značilno, da ne moremo razmišljati skozenj. Lahko si predstavljamo, da umevamo vsebino, zaplete, ljubezni, človeškosti likov ter zgodb v njegovih delih, ne moremo vedeti, kaj je bilo njegovo prepričanje, kje se v nepregledni gošči domišljijskih prispodob skriva njegova lastna identiteta. Nasploh je zelo malo ali - skratka - nekaj nepomembnega dejstvoslovja vse, kar nam je znano o njegovem zasebnem, tuzemskem jazu. Obstaja skopa bera slik, na njih poleg vrste banalnosti kak svetel ovratnik, razmeroma dolgi lasje z bodočo ali že prisotno plešo, kot bi se lijak celega svetovnega žitja naperil v pokrov njegovih posebnih možganov. Nekaj brade je zraslo, da se ve, da gledamo moškega.
Ko beremo njegove tekste, mi adrenalin poskoči. Seveda je lahko po božje častiti človeka, ki izpod ruše ne more več krive besede sikniti, kaj šele da bi mu spodrsnilo na zaplotnih, navadnih razlagah njegovega opusa. Tudi v tej smeri se proti našim zlim ostem zoperstavi nekaj - da ubogi William še vedno govori, pa če hoče ali ne. Knjige, ki so bile napisane ob raziskovanju njegovega prerojenega človeka, s polic sveta kipijo v zvezanem in zavezanem valovanju. Že njegov dramski in pesniški dosežek je bralna okupacija celega človeka za več let, popolnoma nemogoče pa se je prebiti skozi živi pesek raznolikih interpretacij, drobnih ljubezni, celih mladih znanosti in še česa. Ergo: Vili, stari handžar zagovedni osvajalski, ne podcenjujem te.

Kmalu po zenitu drugega dne v tednu nam je profesor razlagal, kako so nastale lestvice. Glasbeni ključi, branje not, note sploh, zakaj štiri in ne pet črt, ter zakaj samo iz H(a) na Fis, ne pa tudi Omar Hajam. Kako dobiš nižaje, višaje, kako razdeliš struno loka, da s pravim zvokom ubiješ bizona. Fjuh, to pa tako ali tako, s kako naglico je divjal skozi snov, ta naš komični pianist in glasbeni vseznalec, trem prisotnim na uri je zastajal dih, da se do ušes ne bi izgubil kak hitri tekač, kak govorni zvok iz teh akademskih, toliko vedenja polnih ust. Tema prihajajočega semestra, ki je še zmeraj v počasnem prihajanju (mnogi sošolci imajo vaje izven akademije), je italijansko-francoska opera. Zakaj se torej ukvarjamo z naravnimi toni? Kakšen smisel ponuja opera, da bi se človek poglabljal v to? Ne, seveda se bo ukvarjal, paranoični človek, še kako bo padel v ta vodnjak, na eni strani bodo bobnarji z Nila po Arhimedovem vijaku iz njega vlekli svojo sveto vodo, momljali tresoče se napeve, ti se bodo odbijali od podpornih skladov starega vodnjaka dol do njega, zablodelega študenta; na drugem kraju se bodo teksaški pionirji s polhovkami grebli, da bi v tistem širokem umetnem žrelu videli črne mozolje zasužnjene Zemlje in si pomagali do televizorja na fosilno gorivo. Kri ni voda, nafta je življenje. Važno je, da se smradu ne vidi.
Tvoje, svoje, moje, družbeno, državno, naše, kaj od tega ni? Kaj ni prav v teh določnicah glasbe? V vsakem primeru: vse lestvice, ki imajo ime, so skupne, uporni samostojni zvoki nimajo imena. Medklic --> Bomo priznali ime donečemu veselju, imenovanemu Kosovo? Spremljaš dnevno politiko? Ali lahko že vsaka klasična družina proizvede vse svoje potrebščine? Pokončal bom ta odstavek spolno občujočih vprašanj, evo, je že bivši odstavek.

JEDRO: Babilonski stolp so gradila mnoga ljudstva. Širen načrt, ostale so samo velike oči, spravljene v zapečatene lonce, kakor da si kdo še lahko kaj pomaga s parom najdenih oči po zamreženi dobi slepote. Saj že pošteno traja, ta doba.
Obširen načrt za poskus in provokacijo so si obetali neki uveljavljeni svečeniki odra, ki so gostovali v Ljubljani. Oder jih je izpljunil, pa ne med nas, gledoče, niti v klet orkestra, ne v visoko luč deus ex machina škripcev in reflektorjev, potisnil jih je nazaj, čeprav voljne in zasople in oborožene z cvetočo večpredstavnostjo. Sprenevedanje, po svoje. Predvsem sem čutil, da bi rad prebral goli tekst, ki ga menda ni manj kot za 130 strani.
Gledam norveški film, kot uročen. Pred mano se stiska dvoje teles. Nisem mislil na kepice, ki se iz možko-ženskih rok sprijemajo na naslonjalih sedežev. Film v ozadju kaže posnetke Bergmana, v prvem planu pa starostno gnijočo, za polt prezrelega carjeviča sijočo igralko, ki je ravno tako igrala pri njem. Film je popotni pesnik Haikuja, resda je to trda, ledeneča kratka oblika, rezilo-pesem, ki nemalokrat blefira, da se znajde v svoji izmišljiji. Ni res, da bi se morali poljubiti v tem filmu pred mano, sploh me ne zanima. Lepo, bolniška postelja je zgubana od dežja in obrisi lic poviti s strtim razumom, ki noče dvigniti bele zastave. Vmes, kot da človeka boli hrbet, hoče zaspati, pa je preveč odvisen od naslednjega preskoka celuloidne lužice, temnice in svetilnikov, črnobelih pojav, ki se kar naprej smejijo svoji pameti, trpljenju celo preveč. Pravim, dosti, no, povejte mi kak vic, "ni treba, da je glih dober!" Še več truda, a še daljša obsedenost. Iz kdo je kdo napisov ne izvem gladko nič, ampak počakam, ker potrebujem osvetljavo, da se skrijem za skladne enote korakov in polagam pravokotne ovinke proti domu. Ves težak v čelo, kot da sem preživel kaj posebnega, kot da sem posebno zavzet za lastni oleseneli mozaik, vse barve, zdavnaj sprane z njega. Ta delčkasti zlomek v glavi ne ve niti, kaj je njegova prva ploščica in koliko so špranje vmes debele. Globoke verjetno niso, zato njegov kustos, ta težak, kot se kličem, ne porabi veliko, da se odvrne od krivih pomislekov. Zasmejim se glavobolu.

Dokler še obratuje zagrizeni imunski sistem, mi je lahko krajšati garancijsko dobo tipkovnice, svinčnika, nalivnega peresa. Krasno bi bilo, če bi imel pero, sam pa se nočem več žgečkati. Posiljujejo, rade volje dovolim. Kradejo, velja. Žgečkajo, no, to mi pa res sede. Pore bodo z rahlimi potegi prstov, prstov peresa dobile pahljačo za vroče namene, ki se mi smodijo v glavi. Nikjer drugje se tako dolgo ne smodijo, nakane, naklepi, načrti. In spet načrt.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

ZAKLJUČEK: Oni pretenciozni jaz vrže prijatelju rokavico, mirno greva na kosilo. Tak, kot misli, da je, govori o malenkostih, mirno. Zakaj si, oglušelega, narcisnega strahu poln, ne izmisli luštne potke h globalni ljubezni? Brezvoljnost?
Vse naenkrat, na horuk z vilami... To bi ta rad, vsak dan dobro zasukal. Še dobro, tuhtam, ne dogaja se mu, da bi na frigidni internet pisal o veljavnih, res pomembnih rečeh. Me poganja zaljubljenost, vem, akoravno nimam pojma, v kaj.
Zadnji stavek naj bo začetek - želim ti (navidezni bralec, prijatelj) smrtno resen, močan teden.

Vmes sta pa Geb pa Nut s******

Ob zbujanju so mojo glavo prešinjale razpoke, kot ob potresu sem se počutil, kot da se mi lobanjski šivi parajo in delajo na novo. Pa saj je lobanja tudi zmes litosferskih plošč, sfer, umazane in suhe kože. V roki sem držal mobilec, ne vem, kako se je znašel tam; mislil sem, da je to tisto, kar spušča komaj zaznavni trkajoči zvok. Mogoče, ja, zaradi vetra, ki že celo noč in pozneje venomer prislanja svoje komolce na skelet oken, v naslednjem hipu sem čutil, da se morda slika nad posteljo upogiba in tleska ob belo steno s svojim mehiškim valom. Ne, ne, kje pa, sem ugotovil ves treznega duha, to je tak majhen, nedonošen detel, ki kljuje z leve in desne v zid moje tesne sobe. Dijaški dom nima četvero sten, na krmi ladje visijo lomljiva krila za stekla, na drugi strani premore vrata, ki niti radovednih nog na hodniku ne bi mogle skriti. Strop se, namesto da bi bil spodoben pokrov, dela, da je japonska disko ploščad, po kateri copotajo tvoji najljubši sosedi.

Do kosila sem se uspel spraviti k sebi. In tudi kosilo samo me je nasitilo z zvrhano kupo svežega sadja. Saj nisem pozabil, prideš pa malo pomlaskaš, tako si s smešnimi klementincami obnoviš vlakna vidnega živca, jih postrgaš in premažeš; z velikimi ugrizi zažreš sredico kmečkega jabolka, govoriš na polna usta, da se spomniš, da še lahko govoriš o pomembnih majhnostih nepomembnostih. Hvala bogu, ulovil sem dan za brezumni vikinško kito, ki kar prosto juriša v kačjem krču, nemudoma žvižga samo strmo naprej.

Pozneje sem prejemal odgovore na vprašanje, kdo so mormoni. Oziroma ne. Začel sem z vpadom na intimno vesel tečaj ruščine. Na tabli je bila z naravnost učbeniško pisanimi črkami prevedena abeceda, ob meni sveža ZDA-jka, študentka ruščine, v ujemu oči še priletna lepo sivkasta gospa, ki z zvedavimi kretnjami prepisuje v zvezek in se smeji sama sebi. Učiteljica je postavna Ukrajinka z ljubeznivim glasom in še bolj prisrčnim priimkom - počuti se kot ponižna oznanjevalka medsebojnega zaupanja. Sumljivo izgleda tole, si izmišljeno muksnem v brk. Hjah, vsaj to sem izvedel, da se zabavi po rusko reče diskoteka. Ni vic, preklezakurenk.

Po ravno pravem odmerku prilagajanja zanihajo vrata, starešini sta nazaj z verskega ljubimkanja. Naučita me moliti, mi poklonita modro knjigo. Hitita, ker vodita tečaj angleščine v sosednji sobi, veliki, kvadratni dvorani z nizkim stropom. Jaz ju nerodno vprašam, če me že kdo kaj spreobrača, če bi se mi moralo že tudi uradno kaj izpreminjati - onadva v zadregi najprej ne razumeta, potem spravno pokimata, da lahko še zaključimo z molitvijo in da sem zdaj jaz na vrsti za skupno prošnjo, itd. Po visečem lesenem hodniku, ponosen tam nekje za glavno vpadnico vodi do njihove cerkve, sem se poslavljal od njihove komune ob času večerne kontemplacije. Pravzaprav je bilo smešno to, da ni bilo prav ničesar, ob čemer bi se tu pošteno narežal.

Čez dan so se mi v izložbah ponujali izključno sinje obarvani nedrčki. Sploh ne slabi modeli. Čez cesto se mi zapoje nek pandžabski 70' pop štikl in po sredi ceste mi gre naproti šarmanten, osivel Indijec, menda drugi, kar sem jih kdaj videl.

Pozno zvečer sem po dolgem času infiltriral mojo najljubše svobodno umetniško območje v prestolnici. Nikdar nisem bil kaj prida za alternativne umestitve svobodnjaških kulturn(išk)ih poskusov, se mi pošteno pozna. Verjetno zato z radostjo obiskujem to tovarno iz zanosnih časov, ker je ljudi omejeno število in sleherni dogodek ugledaš iz idealne perspektive. Vse, kar sem navesil nase, mi je spet dišalo po preteklosti, po meglicah kadilsko razpoložene akademije, to me je edino vznemirjalo. In še na to so moje nosnice učinkovito pozabljale, kot če bi jih k amneziji spodbujal sam propagandni čarodej, veliki anatomski Goebbels.

Vse sproščeno srčne stiske, a brez oporekanja, srčnosti ne morem zameriti nikomur. V mestoma jako sočnem sožitju scen sem videl plesalko, ki vsake toliko izgleda, kot bi človek za filmski strip (hitro prelistaš in dobiš gibljivo sliko) naredil foto sejo z staroegiptovsko boginjo Nut. Nad množico so gojili - projicirano - abstraktno genetiko, v ravnini pogleda se je na štiri strani odpiral leseni habitat za štiri plesalke. Prehodna faza je sčasoma ugasnila nasilne zvočne vzorce, spuščene v boj z ušesi. Na odru, kot iz kakega Lynchevega kadra, gonijo base in frule glasbeni kreativci po apokalipsi (Takrat bodo preživeli lahko delali plagiate. O originalih ne bo nobenega dokaza.). Podlaga se menja, suče se zgoščenka z ritmom trebušnega plesa, mesena gospa se povzpenja na mizo in izmami iz nizke dvorane Tisoč in eno noč, z vsakim možnim izrazom. Njen partner, črni požiralec ognja z maroškim fesom na glavi golta rdečkasto plapolanje, kot bi dihal oglje in prah. Kje so dobili kostume vsi naslednji cirkusantje, ne vem, izgledali so kot pustne šeme v poenotenih smučarskih pajacih, jahali na železnih palicah, kolesih, vrveh, preprogah, znorelih nebesih. Kdo določen bi še rabil vaje, sicer pa vsi. Rabimo vajo. Za spremljanje, obračanje pozornosti bi bil kot nalašč lahko postrežen domač jabolčni prešanec. Ob njem bi lahko še kak lučkar mirno zakoračil čez prizorišče in menjal žarnico, saj se vendar ne bo sama; kak bivši igralec, bivši od prej, bi z riti gneče delil pivo in diagonalno hodil ljudem čez vidno polje (Ne govori, vrni se k pomembnostim.).
Dogodek konča ovit v dolge pole belega papirja. Hvalnica noči se dela, Japonski butoist je bel, bela je njegova roka in beton pod njim se sam od sebe čisti. Kosci celuloze ne zmorejo več, trgajo se, doni poenostavljen Ravelov bolero z gostilniškega sinta, sočasno iz žlahtnega pihala, ampak iz sintetizatorja poceni zvoka, predvsem to.
Spet plešejo, vsak po malem, a nočem motiti odložiti svoje zamišljene maske, hočem še naprej gledati, ne zamuditi. Pozen sem ravno za čas obrata ure iz mletega peska.

Odhajam na pravočasni vzglavnik, vtem me ustavi Mare, brezdomec s psom pri srcu in praznimi steklenicami na desnem žrelu odprte jakne. S Francozom, ki je ves čas "predstave" pisal umerjene verze v svoj zvezek, se dogovorita za četrtkov zajtrk. Če ga le ne vabi na petelinjega, me umno prešine. Umno, to bi bilo še kar res, če bil še kdo od nas v umnem stanju. Juriš, sta se drla onadva, ker se z ljubljanščino in provansalščino nista ujela, juriš pod dostojnimi stanovanjskimi bloki. Juriš, daj, le pridi, novi teden, tega nisem več vreden.

Prehodni dnevi, čakalnice v verigah svita in zarje so tukaj kot zločeste branike v razvoju dneva. Kdaj kak žarek kam? Sladke slovenske psovke, če je mrzlo za nohti, pičli provincialni prhci, če zima odhaja prezgodaj in predaja oblast delu. Ovbe, spet za kolovrate, kot že dolgo vrsto let! Ampak praznik je prazen dan, to je v redu. Izvotljeno sonce hodi mimo ob urah brez razloga.

Glavna tema: gobe še ne rastejo, jelke so še zmeraj navpik (jaz pa nataknjen), pikov as še vedno velja več kot karova šest.

Proslava ob kulturnem prazniku v našem kraju je bila grozljiv povratek v čase brljave rjavo-rdeče samouprave, ozvočenje nam je vmes trikrat gladko crknilo brez vidnega vzroka, naš oder je vendarle previsok za skakanje in otipavanje kablov v poltemi (hudiča!), otroci pa so bolj in bolj na meji lulanja, če jih pustiš zmrznjene le tik pred njihovo edino točko. Kje je šele tak! Potlej so se gostili ob domačem narezku in govorili, da je super, da smo opravili za letos. Hja, če premoreš:

• nagrajenca, rezbarja violin, godbenika, pevca, učitelja, etc., ki si edini v zadnjih desetih letih zasluži nagrado;
• dva omladinca, ki ga biksata z glasbeno šolo in lahko v andante odcingljata notni zapis brez napak;
• dva zagreta, ki uspeta kljub mladosti in režiji á la klasicizem (stoj in mukaj) iztisniti iz sebe razbeljeno snov Romea in Julije (ena pohvala je pa le);
• pet šolarjev, ki deklamirajo oz. pojejo Prešerna nekako kot sramežljive, površne Marije Vere;
• rahlo več kot dvomestni sestav moškega pevskega zbora, ki piska v narodnozabavnih falcetih, tobačno-kletnih basih in invalidnih intervalih ...

... kakšna je bera? Dolgčas je odložil svojo pajčevino in se bridko razjokal ob taki konkurenci. Aja, vino je bilo tudi kupljeno.

Danes, na 9. februar, smo se v našem koncu spominjali 99 obešencev in enega ustreljenega. Leta 1945 se je Švabom pač mudilo, pa so popokali še nekaj neuporabnih slovanskih pajacev. Partizani so v zasedi čuknili njihovega haupt-kolaboranta v regiji, oni pa, ne bodi len, potegnili stotico iz bližnjih zaporov ter obtežili jablane ob cesti. Eden je skušal pobegniti, pa je fasal tolažbo med rebra. Je bolje v srce ali v glavo, se vprašam. No, na komemoraciji se je zbralo (seštej lepo vreme in soboto) ogromno, baje rekordno število ljudi, ki so tlom pobirali svečano sonce s svojimi dragimi temnimi plašči. Lahko bi si mislil, da bodo vsa mogoča in nemogoča društva/združenja/zveze/brezveze/župani hoteli slišati svoje ime v pozdravnih stavkih. Glejte, nisem papež, ne balkona ne nadstropne kajže ne premorem, kaj bom zdaj tu poslanico vsakemu posebej prebiral ... Častni gardi slovenske vojske je poveljevala neka ploščata, sitna oficirka, ki je brezpogojno vztrajala, da začnemo točno ob uri, veljaki pa še napol za šankom. Ko trkne enajst, eko, pa krenemo! Salutiranje, mirno, himna, odkreh. Imenitnikom pri pozdravu kar ni konca - saj vas je več, kot jih je bilo petinštiridesetega v hosti, bi se mi skoraj zareklo. Ko polagajo vence, se v špalirju nihče ne gane, dostojnost doseže vrhunec. Nato povabljeni poslanec postreže levičarsko obarvan Wikipedia govor, zasijejo pevci, ki grmijo dvoglasni partizanski pevski brevir, osnovna šola znova napolnjuje krhka srca z izbrano, ponosno vezano besedo. Tokrat dejansko ni izpadlo kot primanjkljaj kulturne osveščenosti, saj so spominske slovesnosti kratke, ganljive (deca + obujanje aktivizma + junaške ode preteklih vekov) in lepo urejene, tisti čas se po zasvinjani zgodovini in politiki vestno pospravlja s kulturo.

Eni so se skušali izogniti temu, da ne vedo, da letošnjega Prešernovega nagrajenca dnevno žulijo po žepih; vsaj enega. Oblikovalec Miljenko Licul namreč ni švohotno zadel podobe slovenskih evrokovancev. Vsaj nismo tako - na "loop" - brandenburška vrata gor nakovali kot leder-zeljarji ali si keltskih harf nažagali kot hitro razvijajoči se Irci, kraljic v profilu razplodili kot coklarji med tulipani ... Saj, v osnovi gre pa povsod za minule pomnike, kaj bi sploh hvalil? Sebastijan Horvat ga je gromko pihnil, ko je na novinarsko vprašanje odgovoril, da ne bi bilo prav, če bi pričakoval nagrado (Prešernovega sklada, op.prev.) ali če je ne bi. "V tem poklicu si vsak misli, da je najboljši. Brez tega ne gre." To bi bil približen citat. Krvava se zdi ta dilema. Analema?

Še ena prešernovska: pred dvema letoma me je, še zdaj ga imam pred očmi, besedno namahal nek dobrodušen, svobodomiselen slikar v Izoli. Ni mogel verjeti, da poslušam toliko raznovrstne glasbe, nimam pa pojma, kdo sta slovenska avantgardista Vinko Globokar in Bor Turel. Alora, Bor Turel je letos dobil Prešernov novčič in plaketo, pa sem po dolgem času spet malo poslušal njegovo ploščo Aedon, ki sem si jo izposodil in presnel kmalu po tisti ponižujoči razpravi. Instrument in trak, ars electroacustica, žuboreči abstrakti zvokov. Ni napačno.

"Al fine" ... Zarasli grički besed, pno se in obnemogli obstanejo, še preden dobro skočijo. Za temi mojimi zelenimi kuclji ni nikogar. Vseeno se trudim in skušam usmerjati mrtve pritoke, ki hočejo čez podzemlje, rastje in mili zrak na plano. Opravičujem, kar zmagovalci menda ne počnejo nikoli.

Kartezijanski koordinatni, razumljiv

Ko sem se sprehajal po glavni vpadnici v center mesta, sem iz trgovine, kjer prodajajo žensko spodnje perilo in kopalke, videl izstopati dve ženički, ki sta bili videti sključeni od sto ino dvajset let kraspanja zeli iz njivske zemlje in njuna modna oprava je bila naravnost fantastična - naravnost za v farovž. Tudi duhovniki gojijo okus pri svojih ovčicah, kajne. Za njunima zaskrbljenima obrazoma sta se bohotila dva mehko erotična, vabljiva plakata, dve suhljati dekli s kazalcema v ustih. Nič nisem slišal, o čem sta prekladali besede, ker je promet zamašil
vse uporabne kanale.
A sta šli pogledat, če še imajo gartarice z dvojnim dnom? Take, ki zdržijo, npr., za ves postni čas? Ju je zanimalo, če mora njun Franc ali Ludvik videti čipke, da se mu skleklja? Nič posebnega.

Ujeti vlak nadaljuje svoje dušeno drdranje po evropski liniji, sedim nasproti neke Čehinje, ki si z radioaktivno pink kemikom podčrtava besede iz revije. Barvasti papir deluje kot slavni jehovski Stražni stolp. Potem privleče na dan burek, ki jo očitno čaka zavit že od Cetinja ali od grške Makedonije ©, in vsakih pet minut naredi majhen goltljaj, zatem utone v navpično diagonalo in rahlo izgine. Vmes me vsake toliko pogleda s steklenim, ploščatim izrazom v očeh, ne reče nobene.

Ko se z mamo voziva domov, ona iz službe, jaz iz brezdelja, se iz naselja hiš ob cesti prikaže zložena hlodovina, vreme je mrko, osvetljava še spi, dan pa ima že glavobol in komaj čaka, da zares pade mrak. Takrat vidim, da hlode objema rdeče bela lutka iz cunj. Od blizu še najbolj spominja na bombažen otroški pajac, sešit z rdečo majčko; glava z nekaj šivi okrašena v začudeno jajce. Trenutni Muppet show iz niča, iz dolgčasa.

S prijateljem sva premikala plastične šahovske figure v knjižnici. On je igral prvič, premišljal dolgo, spal in redko kaj vprašal. Jaz sem se spominjal nekoga, ki me je naučil igrati in se vprašal, zakaj ne igram več. Zakaj tako dolgo traja? Ne zapiši vsake bedarije, za katero misliš, da je vsaj malo izvirna, duhovita in predrzna. Ni. Tistega popoldneva me je perzijski kraljevski namiznik naučil malo, pograjal za veliko, tudi za lekcijo o premorih in predavanju. Figure pa so komaj slišno prestavljale noge po tankem usnju, črke in številke so jih v odsotnosti pomena opazovale od strani. Rabil bi golido kozjega mleka za ušesa, samo to. Par umetnih kozlovskih ušes tudi. Da si prikličem nazaj svojo kozlovskost.

Samo dvakrat dotlej sem bil pri maši za svoj god. Letos drugič, zavoljo nedelje. Fikcijo v kot: stara, zgrbljena žena, za katero sem mislil, da ji ravno tako kot moč v sklepih in glavi s palico odhaja tudi dobra volja in jo zaseda pozabljanje, mi je čustveno, a popolnoma premišljeno in neubranljivo v roke stisnila ogromno vsoto denarja ter me zalila z odami, željami, solzami. Toda – denar? Kam naj s tem denarjem? Najprej sem se odzval na to, (ne)jasno. Plačal bi položnice doma, kjer me skoraj ni več, položnice, ki živcirajo na kuhinjski mizi. Jih bom res? Ali bom žrl?

S tremi družinskimi smo si po okončinah in izrastkih oprtali najbolj "zadnja minuta"-odurne-plastične maske zadnjih let in zavili na Ptuj, kjer smo se z domnevno 80.000 ljudmi drenjali ob tesnih sapnikih ulic. KUD-i in vsakovrstni cirkusantje so se lagodno sprehajali mimo, pokali z biči in me začeli spravljati v stanje čistega užitka. Vedno bolj so si upali. S telesom sem sledil nepregledni množici kurentov. Imela je tako nepremagljivo zvočno podobo, da sem v svoji kronano bedasti lasulji padal v trans, mislil sem, da bi lahko šlo v tem trenutku vse človeštvo naravnost k vragu (Potem je tudi dejansko šlo, v nedeljskem izboru za slovensko evrovizijsko popevko.). Že precej na začetku sprevoda se je izjemno lep konj, osedlan z grajsko gospodo, obilno podelal na sredo ceste. Otroci so se smejali kot naviti, kot da bi past postavili sami in gledali izza grmovja. Maškare pa so se z invalidnimi obrazi spotikale in refleksno klofutale svoje čevlje.
Droben batman pred mano dviguje oči navzgor, ker res stoji še bolj pri tleh, njegova maska
pa mu nerodno brani, da bi si ogledal vse te peklenske stvore. Zobatorogati se v gostem utripanju valijo proti njemu. Kurenti že strjujejo zmes ljudstva, krvničk ulice – takrat se mali batman za hip obrne naravnost predse. Pred njim, s hrbtom obrnjen, stoji ogromen, širokopleč, podivjan kurent. Mitska žival se za trenutek ustavi in premotri ponorelo kolono, mali pa stopi do nje in jo trikrat rahlo poboža po kožuhu. Stopi nazaj.
Na desno: dojenčku, ki še iz visokega nadstropja očetove hiše občuduje neznane like okrog sebe, se iz oprijema izmuzne balon. Nihče ob meni več ne gleda sprevoda, vsi preračunavajo, kako daleč bo odneslo rdeči oval, vzorec sončevega plina. Skoraj se izmuzne očem, v tistem spusti še en otrok svojega, drugi, tretji... Karavana ne kali svojega ritma, ampak zasluti, da je nihče več ne opazi. Drobni bičkasti delci pa vztrajno predirajo oblake, da bi mogli oploditi nebo in mu dali roditi vsaj kak sončni žarek, če že snega nismo vredni. Ehe, sneg bi sežgali skupaj s svojimi preoblekami, upepelili kot pust z oteklim jezikom in ustnicami. Mogoče bi vmes pomotoma našemili tudi Gandhija. Njegova smrt je letos stara 60 zemeljskih.

Naspal sem se. Po tem izmenično hodil in tekel z našim ženskim psom po rosni in deževni pokrajini, ki je tisti dan komaj koga spustila daleč čez prag. Naj sva iskala tunelov po grebenih, se spotikala na zlizanih koreninah, se zanalašč spajala z električnimi pastirji, padala po mehkem pesku ali začudeno zijala pasla, ko sva našla enkratne smeti na najbolj neobljudenih krajih - umazana in mokra, oblajana in srečna, na koncu. Le utrujenost je izginila v podtalnico. Prekleta naj bo.

Infokracija? Je to bolezen? Ko pogledaš v različne fonte in vidiš enačbo ali pogledaš v knjigo enačb, pa ne razumeš, brez profesorja čitajoč, prav nič? Če bodo časopisi izumrli, knjige ne
morejo. Sem se pa že, ne čisto, no, v marsikaj vdal. V enačbe besed …