Hipoteza

V isti sobi, brez oken ali vrat, se znajde pet ljudi. Ker je Kopernik tako določil (in Ptolemeju dal čeveljc), mora biti nekdo od teh petih ljudi središče razumevanja ostalih štirih. Tako določimo lik X, ki je lahko ali moški ali ženska. V odnosu z likoma Y in Z (poimenovanje je zgolj plod matematičnega poskusa in se izvija resničnostni preverbi) je podrejen, tako mentalno kot telesno, oba dominantna lika sta moška.

Eden njiju (Y) je vseodpuščajoč, omejen na svoje logično vesolje, spolno-silno nenevaren za subjekt X. Pojavlja se v obliki starejšega moškega, lahko par let, lahko dovolj, da bi subjektu bil roditelj. Do X-a sproža malo zahtev, a so tiste doživljenjske in izjemno težko spregledane, četudi redko izražene s čimer koli drugim kot neudejanjeno mislijo.

Drugi, Z, je v odprtem razmerju z X, v nepredvidljivem klobčiču pričakovanj, poželenja, paranoje, prijateljstva, poštenosti in perpetuacije preslikav. Na X vpliva zelo vzpodbudno, vendar mu vzajemno s tem povzroča veliko ran, saj bi si ga (za razliko od Y) rad podredil, da pretvoril vase, ubil njegovo krožno vijačnico, ožel spoznanje iz njega ali preprosto prepoznal sebe v njem tako dokončno, da ne bi imeli več dveh entitet, zgolj eno. Do tega pride zaradi pogovornega privlaka, ki je močnejši od vseh navadnih silnic, ki jih ljudje spletajo v debatah, omizjih ali za klavrnimi šanki. Možnost, da je izmenjava misli med dvema človekoma lahko kar koli in da iz te navidezne poljubnosti lahko nastane čudež, spočetje. Za to pa je seveda nujna spolnostna hierarhija oz. poskus vzpostavitve le te, strast in vojna potekata istočasno.

Lika 1 in 2 sta ženska lika. Tukaj so stvari malo bolj preproste, a le v grobo orisnih določnicah. 1 je konglomerat materinske skrbi in domala sestrske pozornosti, ki se ni vzpostavila v osnovni celici, v biološki družini. Poleg tega obstaja nek minimalen, a postopno razvijajoč se in ob popolni sproščenosti X-a silen seksualni privlak. Lik 1 ima izjemne umske sposobnosti in umsko stabilnost, s čimer je X naenkrat zafrustriran in očaran nad tem. Iz te slepe "zaverovanosti" vzklije močan odnos, ki težko vzdržuje bližino dveh tako različnih si polov. Obsojen na kratke stike in večno daljinsko, brezžično povezavo se subjekt X ne more in noče rešiti spon tega odnosa, saj ga ta odnos opredeljuje v njegovi civilizaciji, v njegovi logični domeni, v osnovnem dojemanju sveta.

Lik 2 je včasih docela brezoseben, včasih pa stoji kot potencialni vprašaj, pod katerim se pojavlja vprašanje o nadaljevanju rodu, zmožnosti življenja v paru oz. širši skupnosti brez dolgotrajne izolacije. Brezosebnost se pogojuje v surovi fizični privlačnosti lika 2, ki ravno tako kot lik 1 X-a impulzivno zasvoji in hitro usahne iz njegovih pomisli. Do brezosebne 2 X čuti najbolj minimalno raven odgovornosti, trudi se uiti celo temu, vendar je kaj takega za njegov psihološki ustroj nemogoče. Kadar je 2 manj brezosebni nekdo (ženska, fatalle, Venera), ga potegne v razmišljanje o tem, da se srečo da doseči že v onostranstvu. Vnemar vsem svojim stremenjem in vsem svojim sanjam navkljub (ki so skrajno perfekcionistične in nemalokrat hudo konkretne in zavoljo tega abotne) se je X liku 2 pripravljen podrediti, ga vzeti celo za sebi enakega, poskušati navezati pristen stik z njim zaradi spoštovanja in skrbi, ki jo goji do lika 2 ... ampak ves ta trud je neštetokrat bolj odveč kot tisti pri ostalih treh, prav tako prisoten, a funkcionalen. Kljub vsem svojim razprtim rokam in pripravljenosti spoznati nekaj neznanega, nekaj, kar mu niti ni toliko všeč kot bi rad sebe preizkusil, če mu je lahko (všeč namreč), kljub vsemu temu ostane hitro praznih rok in je lik 2, kolikor pač že brezoseben, obsojen na depresijo. Lik 2 včasih poseduje mesijansko idejo, ki že dolgo čaka na svoje utelešenje. Ampak X vsebuje samo zunanje znake te ideje, in niti tako ne vseh, zgolj morda tiste najlaže berljive.

Trenutno izumljamo enačbo, ki bi ustrezno tem petim izumila šesti in sedmi subjekt. Ta dva bosta razprla Pandori skrinjo in Marsu odgrnila prevleko s sulic in mečev. Takrat bo prišlo do hudega konflikta X subjekta in Y, Z, 1 in 2. Nepomembnost bo postala glavno vprašanje.

Spodaj, za ponazoritev, sedem mostov Königsberga. Glej: Euler.

Pippo Delbono je storil, da so se stvari zataknile v grlu kot mojemu zavetniku koščica v grlu. S svojim neandrtalskim pogledom, ki se nenadzorovano smuka po bližnjih pogledih, ki jih rešeta in zabava, drži puško nadnje in obenem mehča dialog kot skodelica vroče cikorije, ki jo starostniki vlivajo vase ob dolgočasnih jutrih. Saj veste, vdove odšle v večna lovišča, partner za šah umrl, knjige o Aljehinu, Spasskem, Botviniku, Talju in Petrosjanu prebrane, računalnik kadaver iz prihodnosti, ki zasužnjuje mehansko logiko z logiko "shella", prekritih plasti in vedno bolj nerazpoznavnega izvora.

Brezbrižnost napolnjuje moj osebni prostor. Namesto da bi preživel večer doma, sam s seboj in s svojimi tisočkrat neprebranimi knjigami, sem odšel na vrat na nos v nek razstavni prostor, se preoblekel v žensko in skušal gledati ljudem v oči, medtem ko sem jim govoril prilagojeno resnico. Prilagojeno zato, ker včasih niso razumeli, kaj bi rad povedal, resnico zato, ker sem skušal najbolj naravnost v besede spravljati, kar se v besede spraviti da. Tako je eno dekle mislilo, da se namesto petih minut z njo pogovarjam pol ure zaradi osvajanja, zaradi nasilne deviantnosti, zaradi šibkega duha, ki se skuša dokazovati z ugajanjem čimveč dušam. Neka starejša gospa se je znašla pred mano in doživela ekstazo, kot bi se ji v posteljo vrnil dvajset let vegetirajoči mož. Če seveda še ni odšel spat v drugo, prenovljeno spalnico.

V nekem trenutku je prišel celo moški, preoblečen v žensko z nekaj ikoničnimi posegi - opravičeval se mi je, preko vseh mojih igralskih/performerskih točk, ki sem jih skupaj z njim izvajal, mi je skušal povedati, da on ni kriv in da je dober človek, pa vendar ... Pred zaveso mojega skrivnega prostora je stala črna, živordeče nališpana ženska, njegova nadrejena, in ni upala vstopiti, zaradi istega razloga. Čemu potem demokracija, če obstaja le samica duha in skupni zapor za skupne, nerazrešljive vzorce, v katerih se meandriram kot kakšna davna reka?

Norec je norec, dokler se ne utrudi. Duša je živa, dokler je živo oko, ki jo je naselilo, uho, ki jo je streslo, velikan, ki jo je zgnetel iz brezoblične gmote. Duša je potemtakem kakor privid prapoka znotraj mene. Ne morem je izigrati s šahovsko desko, ne morem je premagati na polju solz sreče in solz nesreče, na njej ni nič uničljivega, edini njen omahljiv in silen del naenkrat je srce, zvezano z njo po jekleni pajkovi mreži, ki zablodelim muham ponoči sveti kakor razprostrta postelja iz žebljev v oči.

Vzemi od mene, pravi ta, poželjivost trebuha. Drugi bi se rad rešil poželenja oči. Vsakdo, ki hodi v mojo komoro, bi rad iztisnil iz sebe svojo kremenasto solzo, da bi se mi obdrsnila ob žgoče pline, ki mi švigajo iz rok, da bi se vnela stavba, nadstavba, da bi se preobrazili v licu ognja. A na koncu smo še vedno kot ženske v pozabljenih odročnostih Hindukuša, ožgane, porezane, zakrite. Kot starinske svetilke nad pravnikovo mizo. Braniti se, ne braniti se. To je bolj odgovor kot vprašanje, se mi zdi.

Franc Slanina pa poreče: "Semper aliquid haeret." In ni hudič, da se me od tega galerijskega izleta, shizofrene utonitve v majavih podobah polljudi in nadljudi, ne bo kaj prijelo, kar mi bo jutri prišlo prav. Na koncu koncev sem še vedno neuresničeni kmetovalec in duhovni pastir. Neuresničeni pomeni, da ne eno ne drugo ne bi mogel nikoli biti.

Spomladanska čišča

Ko potopim eno roko v tóliko količino drugega mesa, skupka kit in valovitih mišic, se mi zdi, kot da gnetem pročelje dorskega templja in darujem žgalno daritev poganskemu maliku, kar brez teleta, niti nobenega ovna ni, ki bi se niz planino zapletal v glogove grme, samo ta prepraženi zrak, ko me stiska po pljučih, ko ne morem spregovoriti ene resne besede s samim sabo. Kadar si kot človek izpodbijam resnico naravnost sebi v obraz, glede transformacije v igralskem smislu, glede zavisti, glede zatrte zaljubljenosti, glede trdega, stebriščnega objema, ki še šimpanza, kaj šele Jane Goodall ne bi pogrel, takrat se kolovrati sučejo vzvratno in času delajo medvedjo uslugo. Če dobim mlad redno zaposlitev, se prezgodaj začne prerekanje z omotom ležernosti in postavanja v prijetni, ogrevani senci. Senca uslužbenca je senca pod ekvadorskim bananovcem - vroča in navpično bolščeča lučna tvorba, ki je tako jasno zastavljena, da malokatera stvar v meni. Pisati osebno je postalo že skoraj pravilo, kot je po abecedi zasvojenega pisatelja avtoarheologija edini možni način, da postane osvobajanje imoralnega duha tudi njegova paleontologija, triasne nanose na stran, zdaj je čas za razgaljene prsi, deviške plavalne kožice po sredi trebuha, kjer se drgnejo toplotna telesa, od same potrebe po trenju zevajoč kot mantin podolgovati goltanec. Diham na škrge, kar pritiče letnemu času in vsem zakonitostim razpadanja nastalega govna.

Najin duel ne bo ostal omejen na otroške poglede, visoke secesijske dveri in žabice, ki so take hladne, da ti ob pogledu nanje ključ pade v Temzo. Iz Temze ven seveda človek ne more vzgonsko vznikniti brez kakšnih garij ali kužnih strdkov. Škropiti jesenski prah s solzami, pravi Kralj Lear, ampak le tedaj, ko že usiha, kot Aralsko jezero, in svoje plapolajoče obale oddaljuje od vrvečih ribiških vasic, ljudje ginejo, karavana gre dalje, voda gre globlje. Ampak tudi iz še tako onesnažene mlakuže se lahko dvigne prapor, na katerem je biološki simbol moškega, diagonalen in odločen kot le kaj. Kot jaz v tem trenutku, da ni nič več vredno smetišča - da je vse pomembno zgolj še za oddaljevanje. Oddaljevati se od sebe je lepše na mediju, ki bo pomenil konec neke klasične, romantične dobe, zadnje zatočišče krvavega veka, kjer so skupaj cmoknile prepotene in hladne dlani, ne pa spolzke tipografije samopašnih profilnih strani. Vsakdo lahko laže, le ko mu zapleteš jezik s svojim v Šakuntalo in Kalidaso, je za hip onemogočen. Gorski velikan iz nordijske mitologije, ki mu ognjeni lokostrel ostriže brado, zubelj za zubelj.

Najbolje je, da stranišče tukaj zori in dehti, v glavi pa se izselijo vsi kompsognati, pterozavri, ankilozavridske družine z obrambnim kamnom okoli ritnic ... in tako dalje v vekov veke.

Zagon in zaspanost

Ko vidiš zlato palico, jo lahko pogledaš dvakrat ali trikrat. Nikakor ni zdravo, da jo motriš petnajstkrat, kot ogledalo motri nasproti stoječo sferično bleščavo in se v odboju dveh projekcij nikakor ne more zgoditi kaj pametnega. Predstava, ki jo je postavila Mala Kline s svojimi pajdaši, umeščena v venomer dopuščajoči prostor Stare elektrarne, je pustila silen vtis, ne zaradi svoje natančnosti, ravno nasprotno, zaradi odsotnosti taylorskega duha, zaradi odstavitve hladnega računovodstva solz in smeha.

Ko se tisti, ki naj bi predstavljal čisto formo in estetiko lepega, naenkrat poda na vrvohodstvo po tankem sukancu potrebe po pozornosti ter spolnosti, pomešane na pol poti med predanostjo in poželenjem. Besede se kar prelivajo ena v drugo, trdo in ravno zato neopazno, kot v tej dotični predstavi.

Zaradi svojih napak, zaradi svojih predolgih koncev, kot bi človek rekel, zaradi niti, ki je s statev zašla v blato, zaradi vetra, ega ali že česa tretjega (saj drugih reči sploh ni), zaradi vsega tega je mogoče reči, da se lahko tragikomične usode, ki jo prinaša vonj igralcev/performerjev, delno odrešiš že med predstavo samo. Preveč bi bilo namreč vstavljenega v srce in možgane, premalo spranega, da bi bilo mogoče vzdržati vsa lomljiva nasprotja. Telesa in umi, ki si v svoji posebni inteligenci, angleškem šarmu, sredozemski elastičnosti, zamaknjeni slovanski kislini, stojijo daleč, daleč vsaksebi, se zbližujejo skozi željo - in po dolgem času ne skozi nemoč sporazumevanja.

Mogoče je še najmanj zgovorna pozicija lepe in bujne klonice Marilyn Monroe, ki se ukvarja s svojo klasično lepoto, ki naj bi ji prinesla poglede in občudovanje. Izgleda kot najbolj konceptualni del predstave, kljub vsem izmišljijam kostumov, nastopaških spogledovanjih z nežno platjo publike in razkazovanjem genitalij - edini del, ki se vsaj rahlo prepozna kot postopek, če si sposoben zajeti vso reč z eno žlico, je del, ki se odvija okoli prenosnega računalnika, njegovega webcama in programa za pisanje.

--------------------------------------------------------

A pisanje ni železo in gibanje po deskah ni nekaj, kar bi lahko stopilo za kanec pod popolnost. V svojem trenutku lahko doseže strop in pokuka skozi strešno kritino. Se mi zdi. Danes je bil zapis odkrito usmerjen, se opravičujem.

Beležka z letališča

Ob nekaterih dnevih ni nič dovolj, kar poskusiš, nepotešen odhajam s slehernega pomenka, z vsakega obiska straniščne školjke, zapirajo se dveri zaznavnega sveta in arheologija mnogih bliskavic, ki tičijo za črnimi ključavnicami zenic, se prične skoraj nemudoma; ta predstava vzbuja strah pred izginotjem jezika naravnost z ustnic, zato je tema, ki je pokrivala igralce z vseh strani kot sprijena senca, postala gost razporek v podpazduhi prostora.

Zakaj nas igralci vabijo, da smo del njih? Zagotovo ne zato, ker bi jim bilo tam lepo. Trava raste ondod, celo večja kot tostran; tudi jelenje prsi, porasle s skušnjavo, z idejo spusta v kotanjo s košutami, tvorijo paralakse dlak od vzburjenja, z dihi se konice kožuhov enako dotikajo kot tostran; tudi razorana plan, ki v barvi joda bulji v svojega kirurga, taista plan, kjer sredi reber leži njena dihalna vdolbinica, sloni nezaščitena na vogalu dveh hrupnih ulic; taksisti brez dela igrajo šah s Kasparovim. Vsakdo na drugi strani je Kasparov.

Ampak nihilisti se bojijo njene energije, ker ruši njihov sistem ne-verjetja in varnosti. On se se tega soočenja boji tako malo, da niti ne opazi, kdaj je prestopil v njegovo šotorišče. Enotnosti še vedno ne znam spojiti iz dveh delov, da o treh niti ne izrečem žale besede.

El condor pasa (poskus popotniške naslovitve)

Kondorjev let, vsako pero se posebej spušča s planine, toliko je med njimi razmika. Grizenje starih psov, ki so kot čebele, napad in smrt, pušča vedno večje otekline. Igralci so, ki sem jih videl igrati, in niso vedeli, del kakšnega večjega načrta da so. Tako ali tako je poklicanost najbolj samoumevna od vseh - prevzeti nekaj dodatnih nalog, ki jih nihče drug noče ponavljati vsak večer na enak način. Povzeti stare kodekse, jih porezati z obsidianom, jim vzeti srce in ga razstaviti na enak način, večer za večerom. Nobena posebna spretnost ni potrebna, le dovolj velika mera iznajdljivosti in predvsem trpežnosti. Nikoli nočem obupati, pa če bi bilo zaradi tega treba prodati zemljo, hišo, gozd, nakopičene skladovnice drv ali polna vimena.

Sadizem vztraja poleg vseh obvoznic, poleg vseh osamelih motelov na vejah avtoceste, na drevju civiliziranega človeka. Moč ga je kupiti, čokoladni sladoled z veliko smetane je, nosnice postanejo nozdrvi ob tem sladkem vonju. Lepoti je namenjeno ali umreti ali prekladati odločitve. Meni, neobrezanemu, je namenjeno sedeti na stolu in se niti za ped premakniti. Lahko si gladim jezičke čevljev s pogledom. Človek mora spoštovati stvar, po kateri hodi vsak dan. Zato je Bikila tekel bos, da bi lahko bolje spoštoval samega sebe. Toda njegove noge so spet postale odmrla koža, podplat, poln čudnih geoglifov, drobirja, anorganskega in ne, ostrega in ne. Tako da je vedno vmes plast popolnega nespoštovanja, med skorjo zemlje, ki preprečuje, da bi padli v njeno vročo sredico, in menoj, ki si otiram znoj izmed palcev in upam, da me plavalna kožica opraviči pri naslednjem božjem check-inu, da se izgovorim kot čista žival.

Še manj kot dan je do Peruja. In obrvi dobivajo otožen zvok, ko se iz njih iztrga kakšna majhna dlaka, svetla pri izviru, zašiljena in temna damaščanka pri vrhu. Pet minut stojim pred umivalnikom in pada z mene kot zapoznela toča z velike lipe. Zdaj, ko je poletje, je pod oblo krošnjo pripravljen čaj.

Treba je počakati na konja, a ne čakati na sedlo, ampak preprosto skočiti nanj in ga ne spustiti, razen če gre za njegovo življenje, kot počne to veliki starosta Alim. Škoda, da ne posluje v mojem mediju. Ne?

Svete tihij

Na beležki je napis: "Tukaj sem samo zaradi Barbare. Šumi, 24. 2. xxxx" To je besedilo, ki sem ga nekoč izgovoril. Verjetno ne zadnjič. Zakaj se prekriv

a z vsakdanjim govorom človeka, ki mi je poklonil to kopico nepopisanih listov, spetih z bakreno spiralo?

Na strani številka pet piše: "Samo skodelico medu mi prinesi. Da ne bo prehladna. Naj se tisti ščinkavec na leski do konca otrese. Dovolj mi je mokrega perja, vsak dan manj slišim svoje korake na nadvozu. Ograjo so zvišali, zato zdaj slonim na poštnem okencu in poveličujem akt številka 24. Za leto dni samice leto dni samote. Ko pravijo, da bodo zvečer nevihte, bi se morali že končno naučiti, da lahko prihajajo v rojih. Potem pa ne morem v miru poslušati, kako potencialno prehlajeni ravnokar shojenci kričijo od veselja, ker jim nebo pada na glavo. Pa je vse brez haska. Mislim, da se bom zagledal v kakšni od luž, ko se bo zablisnila vijolična ost, razvejana kot dihalne cevi pri nevretenčarjih, da se bom lahko ocenil. Kad

ar padajo samostanske zavese in pregraje med sestrami in brati, v slikah in raztrganinah, ni dobro stati preblizu oken. Tudi nevidne, obstojne stvari lahko oblizne vijuga vetra, ko se spušča z visokih, gostih cipres pred hišo. Hrup je drugo ime tišine, sveča pod oltarjem neznanega junaka pušča saje v njegovih očeh."

In zatem takoj kratka zgodbica v tujem jeziku: "The rumbling tumbling Tom of Diyarbakirspor once said a weasel is indebited to him. He spoke of sums larger than a weasel can lawfully hold in posession. Then it stroke him over the head that maybe the extensive lower mammal invasion Ulugbeg appointed for next year to pass, had already commenced on a seemingly premature basis. Yet no incubator was available, so he also acquired knowledge of putting his personal belongings into a finely crafted Suomi produced suitcase, shortly thereafter burying it into a land, hostile to mammals. This was it, the final deed. Now he waited, distracted, for the microorganisms to pass his feet, for he had no quarrel with them and no fear of them either. He thought of nothing."

Prebiram Zrele reči Lojzeta K. in se čudim nergavi naravi pisanja. Podpiram anarhijo in obsojam sterilnost, čeprav jo do kraja obožujem. V anksioznih zametkih prekolnjenega duha vidim sebe, na hrastovih parah, da je še nosačem težko pod pazduhami. Učim se treh dialektov maternega jezika, treh novih svetovnih jezikov in lansiranja pljunka v ugodni, moški diagonali proti tlom. Svojega jezika še kar nisem našel, kajti malo se spomnim od kdaj prej. Nobene knjige ne preberem do konca, ker se konca bojim. Kot potapljanja na dah.

Sprl sem se skoraj že z vsemi ljudmi, ki so še premogli voljo, da bi mi povedali stvari naravnost. Čez dober dan in pol potujem na drugi konec sveta, ne po svoji krivdi, še manj po svoji zaslugi ali morda edino zaradi mile, ogoljene ljubezni, tja, kjer bom zrl kamene črte v pustinji, ravne in zoomorfne, kjer bom ugledal kamne, med katere niti konice noža ne moreš zatakniti, in ugledal ljudi, ki imajo isto telesno hibo - iskanje pozornosti.

Prijatelj je še vedno v kritičnem stanju in ne vem, kako naj mu jaz, ki ga nisem nikoli maral, nikoli zares in do kraja, pomagam iz tega.

Opravičujem se vsem prizadetim za prvi malo bolj osebni zapis po dolgem, dolgem času. Deklica zgoraj se je postarala prezgodaj in moški ni nikoli odrasel.

Kako je zdaj z navdihom?

Mnogo not je treba še postaviti vzporedno s tistimi pravimi. Kot bi bil tista avstrijska eksperimentalna videastka, ki si tišči okularje kamere v grlo, da bi odkrila izvor človekove identitete, njegov glas. Nemara je glas edina stvar, ki je v sebi in na sebi ne moreš prevarati. In če pogledam na to, kako se igralski glas obnaša na odru, sploh takrat, ko ga stiskajo pogledi, je naloga vse prej kot lahka. Najlažje je vedno znati tekst, gledati dirigenta in plesati s poskočnimi podplati. Ampak samo tisto, kar se porodi med dvema vsaksebi postavljenima vrstama belih kron, samo tisto te lahko odreši. Naj bo lahkotno žužnjanje, rjovenje early jazz "modrih not", 12-tonsko hrkanje zamaščenih bluzovskih zaporedij, ni važno ... Važno je, da človek zaupa svojemu glasu. Kot pravi v neki knjigi Mladen Dolar, si včasih izjemno radi pojemo v banji (v kolikor jo kako gospodinjstvo še premore) - ker se naš glas umetno ojača. Hec pa je v tem, da se tudi dejansko zven olepša in njegov izvor zbistri. Samo zaradi zaupanja.

Včasih se mi res zdi, da ne bi smel riniti v ene kotičke sveta, kjer ni moje mesto. Če rad pojem raznovrstne melodije in neskončno uživam ob poslušanju mughama, to lahko pomeni tudi zgolj to, da bi bilo bolje ostati med oboževalci, kot pa zaradi potrebe po visokih stebrih in lovorjevih vencih prekoračiti tanko rdečo črto. Posredi pa se vleče žgoča nit, ki vodi do skladišča trinitrotoluena, si je rekel nekdo ...

Občutek je neznansko pomemben, izkušnja daljnosežna. Za tvojim hrbtom rohni resda malo zmanjšani orkester, nekakšen skravžljani "bigbend", poln drugačnih ljudi. Sedijo in mojstrijo svoj posluh v maniri svojega instrumenta. Njihovo orodje je odtaknjeno od njih, a jih še vedno nujno potrebuje, svoje kneze in gospode, okretne in plameneče. Kot igralec ali pevec pa ni nikogar, na kogar bi lahko preložil odgovornost. Ena je bronena ulitost in ena je koščena barvitost ustroja telesnih komponent. Za slast, ko primoraš k pogledu in pritrkavanju nemalokatero navzočo okončino, je treba včasih plačati visok davek. Pa ta davek ni osamljenost, ni izčrpanost, ni pozabljivost - je izguba svoje lastne sence, kot bi pravljičarsko dahnil Oscar Wilde. Z ostrim nožem jo poklanjaš in jo nekega dne do kraja odrežeš, sentimentu v posmeh. Brazgotine so lahko srečne, če ostanejo samo zlate plakete, s katerimi se lahko ponašaš v prihodnjem veku, veku preživelih.

Eden mojih najbolj peklenskih tednov se bliža koncu - in sprašujem se, ali je vredno umirati kot mlad starec, resno in brez zadržka. Nemara se iz čiste pomisli rodi metulj, preko grde bube, sublimiran, kot čista alegorija letenja.

Počutiti se kot zapuščena, ljubeča, neustrašna Japonka, to je moj današnji izziv. Morda nekako tako kot ta z gornje slikarije. Ugibaj.

Izpostava

Sončna uprava kot nepričakovana, vmesna, nič dobrodošla obravnava.

Stranske cestne deteljice vzletajo iz križev asfaltnih okljukov,

dremotne perutnice postajajo, da se ne sfiži ogrlica iz bazaltnih, tukaj lebdečih

stvari.

Reportaža o izumrlem plemenu s pokrivali za mednožja,

osramočena deklica s ploskimi pljuči,

v meni razrezana koža,

sam sem jo prosil, naj čez odpadle iglice premeri kilometre

do prve večje črpalke, ki kakor z ošiljeno peto buta v površje -

mršava je zemlja in votla in znotraj je voda madež

in madež se obnaša naravnost kot voda,

občutek zamenjanih dogem pa nima ne toka in ne nesnage na sebi.

Skratka, tudi kislih kumaric se ne da razložiti v ljudski kitici,

dremanih tercinah, pojočih poslednjih četrtinah. Razdeliti na štiri, kot dete in sključenca

tudi vojščaka in uradnika.

Kot da bi bilo vse skupaj bolj dražestno, kot razcvel drobnjak mikavno,

če bi imelo na sebi rimo, oblikoven stik,

ki bi nadomestil izum telefona v gneči obrazov na šipah,

dotik-dovtip, ki bi, kadar bi luna zarumenela od preblizkega sonca,

v brvi med dvema postajama istega računa

zavezal široko, vezeno štolo.

Nadeti tuniko čez glavo, tako da je vse najvažnejše še vedno pokrito,

pomeni postati boksarska vreča.

In ko se potlej sama od sebe rodi bela, vitka sveča,

ostane za njo zlomljen tilnik in izdihljaj v zgrbljeno čelo.

Samojed in vprega; raztros novic

Stanja sveta:

Ovalno obdana ovojnica nojevega jajca, kot kadar se srečata dva premlada človeka, da bi se poljubila. Zaslišiš ropotanje sosedove drvarnice, nekaj se je prevrnilo, nikogar ni v bližini, precej dobro razumeš to burno vreme v pozni pomladi (kje, kdaj je zdaj to?), ki se, usmrčena, z rdeče omočenim rilcem sesede na sveže oprano preprogo, ravno prav, da še dočaka zorenje ranih plodov v podrasti. Kruh, ja, butelj, kruha nimamo, tarnajo v istih zlogih berači in metaforiki, pa tudi semen nam manjka, ker v razpokanem betonu ne bo zraslo več nič novega. Zakaj se strinjajo, prosjaki in abstraktneži?

Manjvrednostni kompleks v zatonu:

Gledam, kar ustvarjajo, ti, vedno mlajši in na drobno z vonjem nove smole prepojeni, ampak ne objokujem svojih zaostankov. Škoda je vode za umivanje brkov! Škoda je, seveda, tako smejati kot zgražati se nad nabijanjem kladivc na samoraslih, lastnih kvadrastih tribunalih. Več luči, ne pa te italijanske škatle, no. Niti toliko ni več brezmadežne slasti posredi, da bi uspel zaželeti rosnim zmagovalcem, motorjem njihovim naoljenim dobro, četudi v preletu, hitreje, vseeno pa brez temnih lis ali nevidne podkožne gobavosti. Vse, kar vidim od igralk in igralcev slovenskega, morda pa tudi tujega gledališča (ali filma) zadnje čase, je boljše od mojih pričakovanj. Usta se jim razpotegujejo v vedno drugih diagonalah, noge jim uvijajo slikovite enačbe znotraj imperativa sekunde, dasiravno jih nihče ni učil, kako se zvirati v pospešek navdahnjenosti ... na žarečih odskočnih stezah - nobena ni moja, tvoja takisto ne - se borim s predpogoji in brzovlakom posledic, stojim na tem mestu, vkopan kot stalingrajski ostrostrelec, in opazujem te tuje, lepe loko-motive, kadar drdrajo v različne dežele. Na severnem kotu sanj jih, te raznolike izseljence iz pritličnih koč izmislekov, pričakuje trdna, zlikana noša, poleg debele nogavice in dozoreli hlebec sira, to je na severu, v sredici azijski jim po glavah skačejo nabrušeni kosi železa, se postavljajo navpično in čakajo, da se bodo na njih v prostem padu razrezale tenčice bosporskih devic, to je na azijskih planjavah, dalje - v kreolskih otokih jih pričakuje bobnjava izvotljenih dreves, ki se tik ob največjih vodah pogovarjajo z drugim koncem sveta. Namakati noge na drugo stran, se pravi. Vse razen tega mnogoobličnega pogovora narodov tone v prostor, kjer deklarirano zmagujejo drugi in kjer so lastne bitke vnaprej pozabljene, izvzemši digitalni števec mrtvih. Kamor koli potuje voltaični tramvaj onih drugih, hitri mestni dostavnik razmišljujočega mesa, vedno je zaobjeto nekaj, česar ne morem razvozlati. Jih ne razumem več? Izrisuje se mi s svinčnikom postavljena skica z izbuljenimi očmi, ki v naravno polnem kotu preiskujejo vse in se čudijo vsemu živemu. Zakaj iz učenca vedno postane učitelj?

Borzni trg krvožilja:

Spet je v sedmih kratkih dneh odšel nekdo in prišel nekdo drug. Veselje iz dveh različno označenih malh. Pa ni, da bi človek zato postavljal čakalnico, kje pa, na tem mestu se ji celo odrekam in zahtevam samo en velik zvočnik, po katerem bo tišina predirno sikala svoj oddavna umazani zven, dnevno. Si moreš predstavljati, kakšna tišina bo šele nastala, če ne boš več zdržal - tišine? Ha! Kozarec vode zvrni, pa se boš vrnil med žive. Od dobrega požirka lahko podaljšaš vprašanje za en meter ... eee ... mesec.

Povzetek sveta stvari:

Nekaj novih izdanih plošč, povzetoprevzeto zavedanje osamelosti, znano dejstvo, kot tisti suhi bor v kakšni kekčasti bajeslovni odzadnji sliki. Kuga, ki se je pod pretvezo maščevanja tlačene in izkoriščane narave razrasla v pristanišče princev in v vladikavkaške kučme. Med zaljubljenima sibirskima tigroma raste dve leti star plinovod, kot pankrt brez obraza. Trem prijateljem, japonskim sumoborcem, stoji posredi in nad glavami mongolski rival, ki jih prekaša v silovitosti in bukovo zategnjeni kultiviranosti. Nihče se nikomur nima namena več priklanjati, ker se prostor vedno bolj oži, več kot se rodi ... ljudi. Hehe. Obenem pa se plodijo zidaki v komorah izbire, vogelni kamni, ki spominjajo bolj na ločevanje odpadkov kot na prvi poljub.

Poskus izhoda:

Vseeno vmes obstajajo žonglerji, slečeni naivci, navzkrižni burkeži, vsak je svojemu sosedu neuradna bergla in uradna vzhičenost. No, pardon, to so utrinki, pernati kometji repi kosmatih vicev so iz tako zelo zelo tolsto obloženih ponvic pobrani, da je vsak nedeljski pridanič željan vzeti kepo mlade zmesi in se po lepljivih prstih svaljkati do zarana, ko bo po razigranih, nič hudega želečih prstih samo še nerazločna svinjarija. Žgečkamo se po zadnjičnem znoju, da nas manj srbi, z ušesnim maslom tvorimo grahke in jih stresamo po umitih, vitkih, enakomerno rebrastih hrbtih devic, igramo se z besedami - in nam je manj hudo.

Sklepni psalm:

Opomba prevajalca je edinole ta, da je množina nekakšen izgred piščeve domišljije - in ne kakšne stranske reakcije psihoaktivnih snovi. Včasih zadostuje že, da izhoda ne opaziš. Spet drugič je zadosti psalm iz obdobja blaženosti. Which is now.

SKLEPNI PSALM: POSVET

Še vedno bi s tabo hodil po istanbulskem bazarju,

še vedno bom s tabo poslušal barda iz Azərbaycana,

še vedno bi te rad pokril, ko se tvoj polmesec odsvitne skozi sipki kremen,

nakloniti hočem breg, kjer so se potovke oguljenih ramen sprehajale med nama,

pustiti torej, da se raztogotijo in ukinejo in poležejo po dnu brezčasja.

Še zmeraj moram misliti papir na tvoji nagnjeni mizi,

kakor da se niso nikdar rodile vladarske družine,

ki bi zapovedale izumrtje pergamenta ali vznik svinčenega žezla,

mehak si, mehak, jezik, kadar te pregibam,

nepoklicana prideš kot samotni posvet s perzijskim šahom,

figure z ovratniki, take brez, take z grivami, take z nizkimi čeli,

a usedeš se kot kublajkanski naslednik, še ne pravih let, na zvrhano vrečo veličastnih pisem,

nisem jih pisal, da bi se potem pretepal s preostalim, črnim črnilom,

nisem ti pisal, kakor bi zasuk sončnega života zapovedal,

želel sem samo nasititi hijene, ki so se smukale okoli trdnih nog

mlade zebre, kot si bila ti, ne da bi se osvajalci delali norca iz tvoje

druge vsakdanjosti in hodili po tebi,

marveč da bi te lev, vržen sredi nagnitih sekvoj, s svojo mogočno šapo

ustrojil, da postaneš tudi ti majhen moški in velik nasmeh.

Ko se smeji levinja, padajo kamene strele z neba

in zebre nimajo več zavetja ne pod listi lapuha v celinskih hribih

ne pod starimi lokvanji pod ožiljem Kisagate,

niti pod anatolskimi nadstreški ali stebri iz Petre v pustinji

ni več zavetja za izgnano žival.

Potem, ko se zvečer prikaže Antares, si predstavljaj, kaj bo,

če dočakaš, da se najbližja zvezda spremeni v polnočni obisk

z vsem svojim tovorom, vsemirskim človečnjakom, ki ti bo prišel samo povedat:

izvezla si dostojno obleko za svoje vstajenje.

Blagoslovljen bodi tvoj bazaltni oltar

in edinole s petjem ozaljšana, v polnem cvetu starih carjevičev ob poti odrasla radost.

Táko široko krilo naj izvrže odgovore.

Pomagal ti bom šivati, če se Odisej prej ne vrne, pijan od hoje, in sam ne razveže statve njihovih zaobljub.

Podolgovat pogled na zlatorogovo smrt je pomirjujoč, kar pozabiš, da iz zebre, ne iz rogatega skakalca, rastejo svetlikajoče se rože iz žive skale.