Štefka Drolc. Da ti to vidiš.
Najprej me očara v Podzemnem bluzu, potem pa ta učinek še potroji in me do popolnosti prevzame s svojim pristopom v predstavi Predtem/Potem, kjer že tako ali tako smetano stepa izvrstna igralska ekipa in režisersko-dramaturški tim.
Danes jo vidim, ko kosim v albanski pizzeriji, kako gre čez prehod za pešce na Bavarskem dvoru, noseč v vsaki roki po eno, ne preveliko belo vrečko, verjetno s špecerijo, kako gre čez tisti prehod za pešce, kot bi bila še ena od upokojenk, ki jih vidiš vsak dan, kot bi bila še ena od tistih zdolgočasenih ženic, ki cele dneve vržejo stran s pohajkovanjem, buljenjem, vegetiranjem, nakupovanjem, sekiranjem moža ali kakorkoli že...
Letos jih ima osemdeset. In izgledala je, če je ne bi poznal seveda, kot najbolj neopazno bitje pod soncem. Ampak ko vendar vem, kaj se skriva znotraj in kako zna njen navidezno ugasli ognjenik bruhati lavo, ki pregazi vse, veliko mlajše nanose...
Ni le zaradai starosti. Njena energija je neizmerna. Danes sem še cel dan razmišljal o tem, od kje izvira ta brezmejna privlačnost Štefke Drolc, ene najstarejših slovenskih igralk. Zdaj me niti ne zanima več. Važno je, da to nekaj ima in nihče ji ne bo tega vzel, niti po smrti ne.
Rad bi pel na njenem pogrebu. Rad bi, da bo še dolgo, preden se bo zgodil.
Tudi vedno bolj mi postaja žal, da smo Miletu storili tisto sceno na akademijski šestdesetletnici. Čeprav ni bila tako ostro in grobo naperjena, kot jo morda nekateri vidijo, vseeno je. No, ja. Danes sem si predpremierno ogledal njegov Razred. V bistvu Zupančičev, ampak v režiji staroste Koruna. Nisem bil preveč navdušen, ampak to je le kaplja v morje v primerjavi z njegovim kolosalnim opusom. Dobro, že odhajam stran od svojih dveh primarnih tem.
Popoldne, večer in noč z dr. Jurijem Baturinom so bili čarobno krasni. Tip ima seveda akademski smisel za humor in precej dobro žilico za poljudnoznanstveno podajanje snovi. Njegovo predavanje, ki se je odvijalo v gostilni Kuzman, edini pravi oštariji v Vitanju, je bilo pa itak presežno - in to ne le zato, ker gre za Vitanje, odmaknjeno provincialno vas. V kratkem filmu, projiciranem na platno gostilne, kjer se poleti spremlja fuzbal ali kaj podobnega, je bilo moč izvedeti še nekaj več o življenju teh čudnih ljudi s tem čudnim poklicem - kozmonavtov. Kar preveč je bilo vsega, da bi sploh še bil sposoben pisati. Na včerajšnjem dogodku sem bil sicer še napol vročičen in prehlajen, ampak se mi kar zdi, da sem se zaradi obilice dobrega hitreje pozdravil. Sem pač tip, ki mu za okrevanje bolj ustreza akcija - psihična in fizična.
P.S.: Simon Zajc, urednik izjemno pregledne in aktualne spletne strani Vesolje.net, je v središče ravno včeraj prinesel originalne izvode ameriške revije Wonder Stories, kjer je bil že leta 1929 v razdobju treh številk objavljen skoraj celoten, vsekakor pa ves bistven tekst Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju - seveda v angleškem prevodu. Herman je imel pač toliko sreče po smrti, kot mu je je zmanjkalo v 36 letih življenja. In to včeraj je bila samo ena (oz. dve, z Baturinovo posneto izjavo kot video dokumentom) od plasti, ki gradijo ogromno torto. Ta slaščica bo Vitanju, to je zdaj vedno bolj očitno, prinesla prvi slovenski muzej astronavtike in kozmonavtike. Komaj čakam.
http://noordung.info
Heh, in še to - Čehom se nekaj vozla okrog sedeža nadzornega sistema Galileo za EVA. Mogoče je spet bližje opcija Slovenije, čeprav smo morebiti premalo usposobljeni ali premalo finančno zanimivi, simbolična vrednost pa je ogromna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar