Dobro. Še vedno bi kronično rad počel tisoč reči naenkrat in še zmeraj je premalo časa za vse. Vsaj semestrski neuradni izpit iz kontaktnih improvizacij oz. plesne kompozicije je šel sprejemljivo. Kar je zanimivo pri tem - ko sva s sošolcem postavljala koreografijo, se je zdela prazna, mestoma nepovezana in kratka, čeprav sva imela nek osnovni okvir. Potem sva ob izvedbi malo preveč podlegla tremi in posledično malo premalo uporabljala center telesa in mehkobo gibanja, ki bi ju sicer morala, ampak eksterni odzivi na kompozicijo so bili fenomenalni. Torej - kaj lahko potegnem(-va) iz vsega skupaj? Eh, šmorn.
Jutri in v četrtek bi rad šel retrospektivno pogledat Yumé in Blue Velvet v Kinoteko, da si malo popravim okus po življenju. Danes sem ga namreč malo izgubil, ko sem gledal predstavo Tintagilova smrt Mauricea Von Maeterlincka, kjer je sodelovalo četvero mojih akademijskih prijateljev. Nekje zadnje pol ure sem se konstantno izgubljal v prostoru in imaginaciji, pa niti ne vem, ali je to dobro ali slabo, odzivi publike so bili dosti mlačni, režiser mi je rekel, da sem bil prvi, ki je sploh prišel čestitat, pa sem bil pri njem pol ure po predstavi... Bizarno, to vse.
In potem smo še do polnoči vadili s sošolci prizore, ki jih moramo jutri predstaviti na igri, ker bi rada mentorja videla, do kod smo prišli pred počitniškim božičem. Z enim prizorom se mi zdi, da sem mogoče našel njegovo poanto, z drugim še niti teksta ne obvladujem dobro. Za nameček moram igrati malce posesivnega tipa, ki je v zvezi z zanj najbolj fejst babo daleč naokoli. Ljubosumje in tralalala. Kako sem jebeno izgubljen v zunanjih obročih vesolja. Vesolje, ja - ravnokar pišem popravek članka o Vitanju in Noordungu za Delo, ker mi gre pošteno na živce, da ime našega kraja konstantno sklanjajo in uporabljajo narobe, po svoje prilagajajo podatke o Potočniku...
Nič, grem spat. Pojdite vi tudi, v gospodovem miru seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar