Dela na Mednarodni|Vesoljski|Postaji
Indijsko-slovenska Sunita pa je seveda ostala na krovu postaje in željno pričakuje, da se z neba ospe naslednja misija. Osuje naj se seveda natančno vodeno na postajo, drugače lahko ima projekt usodne posledice - vesoljski program je namreč še vedno eden največjih izdatkov človeštva - takoj za vojaškim mehanizmom, ki upravlja odnose in lojtrce domačih širom sveta. Na božič je to še toliko bolj jasno.
Včeraj je bila ena idejno najbolj polnih polnočnic kdajkoli. Domačemu duhovniku gre urno na slabše, predvsem ima težave s sklerozo in zmedeno orientacijo v prostoru, pa to v bistvu ni problem, z gledališkega vidika je tako vse skupaj bolj nepredvidljivo in sočno v pričakovanju nehotenega. V glavnem - videl sem nekaj starih kolegov iz košarkarskih časov, zdaj so še večji in lepši, kot so bili, videl sem sosedo, ki je prvič praznovala božič brez svoje mame, videl sem, kako deluje iz discipline zajemajoča ceremonija te božične daritve, videl sem sebe, kako sem mogoče za trenutek uspel odgnati nekaj svojega pregovornega narcisizma - in fotoaparat spet dela, tako da bom lahko mogoče danes in jutri z artikulirano logiko prebodel vrečko svojih idej in jim pustil prosto pot. Nekaterim že.
Razumeti, da v svoji postelji lahko mirno spim 12 ur, v ljubljanski pa zgolj kake pol od tega? Dolgo bom potovec, preden si to raztolmačim. To in pa mojo poklicanost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar