Ponosen sem na svoje sošolce. Razvijajo se, vsi. Diši po geniju in neskončni sposobnosti.
Ob deseti obletnici Kinoteke je bil v CD predvajan film Metropolis, futuristični epos Fritza Langa (enega iz Weimarskega kroga, kamor so spadali tudi F.W. Murnau, E. Lubitsch, P. Wegener...). Pričakovano je bilo najzanimiveje od vsega dejstvo, da je bil ta nemi film spremljan z živo glasbo, dirigiral pa je neki tip, ki naj bi bil eden najboljših na svetu za tovrstne glasbene dogodke. Okej, sem si rekel po koncu filma, res da je mogoče tak način igre včasih na ekranu učinkoval, ampak v nekaterih pogledih pa vseeno natega izpade tako očitno, da se v sodobnosti lahko samo smejiš. Zabavno je bilo videti, kako mnogi (sploh ZF) epi današnjega časa posnemajo določene segmente dramske zgradbe ali pa dinamiko in ikonografijo oseb iz tega filma. Malo boli, ker se seveda takoj sprožijo pomisleki o izvirnosti moderne produkcije opsisa.
Do enih zjutraj sem se nato pogovarjal s prijateljicama (in enim novonastalim prilepkom) v čudno opusteli Podmornici sredi Ljubljane. Vse naokrog je bilo namreč še kako živo od decemberske hojladidrije in kuhanega vina s čevapčiči. Lastnik me očitno še pozna in nam je dal neke popuste na pijačo, heh. Presenečenje tudi zame. V glavnem, kot zobotrebec v kislo kumaro smo se šli debato o študiju umetniških poklicev in o študiju nasploh, če imaš ob njem še kup obveznosti, ki so ti ljubše od njega samega. Šele ko sem jih spremil do avtobusa, mi je postalo jasno, kako sem zamoril sceno. Brezupno žal mi je bilo.
Danes bo spet negativna Via. Idej ne manjka, ampak kako jih spraviti na to Zemljo?
Nalil bi vode v škrnicelj
smrdljivo vrečo bi razrezal
ja, res je toliko želja in sanj
še najbolj, da bi se porezal
oranžni travnik s sojem sveč
na njem bi si morda zarezal
kako tehtno odločitev
med te majhne prodnike zapestja.
Tako že ne, no. Vsekakor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar