Včeraj sem od polnoči do dveh oz. pol treh zjutraj rovaril po Jonasovem blogu (ob tem ugotovil, da blogerji dejansko so posebna podvrsta homo sapiens) in se čudil Pograjčevi najnovejši zamisli, da na novo uprizori Potemkina s Slinkyji, ki jurišajo čez stopnišče namesto ljudstva - in gledalci bodo lahko tekmovali s temi fedrami?! Ali nekaj. V glavnem, ni bilo zaman, mi je kar dobro preuredilo možganske cevi.
Danes pa so ga, no. Fentali.
Saj ne, da bi moglo biti drugače. Pa ni bil on vsaj odkrit, ko je sral svoje naokoli? Tisti nezdravi opozicionizem govori iz mene, saj ni drugega.
Kar se pa vaj tiče - zadnje dni so bile ambivalentne. Jokanje in prisiljeni smeh in potvorjena grobost in zapiranje in ponovno odpiranje in na koncu mnogovezje do onkraj in čez. In, in, in...
Dobro je, da je veliko vsega. V moji glavi se dogajajo čudne reči. Bolj razložljive in manj obvladljive kot navadno.
Prekrasnega dvatisočsedmaka bom pričakal doma, kjer bom moral delati na sebi, preden bodo drugi kaj spremenili na njih samih. Samo tako in nič drugače. To je mogoče ena svetlih plati egoizma - veš, da moraš začeti sam. (?)
Ni komentarjev:
Objavite komentar