Zelena razpoka zeva v meni. Saj ne da bi jo čutil ali kaj podobnega. Si pa mislim, da je tam. Ko ti gre slabo in ti tudi drugi ne dajejo upanja, da bo kdaj boljše, je res hudo. Še dobro, da gre samo za eno bedasto bralno uprizoritev, ki bi se lahko iztekla še dosti slabše.
Je bilo pa zanimivo delati z dvema igralcema, ki jih do zdaj sploh nisem oz. sem jih poznal bolj slabo, pa sem si vedno želel, da bi bolje vedel, kaj so njune želje in njuni talenti. Seveda sem vedel, da so. Drugače je nemogoče, da bi bilo sploh kaj, čeravno prikrito, vredno zanimanja.
Ameriška dramatičarka korejskega rodu me je spravila v malo boljšo voljo, vsaj kar se igralskega prispevka tiče. Okej, tudi izgledala je silovito privlačno. Nihče pa mi ni znal natanko povedati, za kaj gre. Kakšni so odnosi med ljudmi v igri, ki je še zdaj ne razumem povsem, sploh tega ne, kaj hoče povedati in kaj spremeniti s svojim udejstvovanjem.
Mogoče mi bo za dobro voljo ostal vsaj naslov njenega pisca in kontakt v New Yorku. Ni vse sivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar