Za božič smo obiskali staro teto, ki živi sama v tenki hiši pod vrhom Stenice, enega od hribov, ki obdajajo Vitanje. Zmanjšala se je, teta namreč, odkar smo bili lani ob istem času na obisku, ampak njena glava je postala bolj bistra in spet iskrivo hudomušna, kot je bila pred operacijo. Ni in ni nas hotela spustiti od hiše brez domačih kuhanih klobas in vina, mi pa smo se na koncu le uspeli izgovoriti s spuščajočo se temo in uro hoda do doma. Nič zato, je rekla, in mastne, lonca željne osmice so romale v mamin nahrbtnik.
Njene kokoši imajo piščance, po dva na glavo, skupaj je mladeži okoli ducat ali celo dvajset - podatki so se mešali - krava bo povrgla kmalu po novem letu, tako da bo treba za mleko prositi nekoga iz doline ali pa kakega soseda. Vsaj za sproti in za vmes.
Prinesli smo ji setveni koledar od zavarovalnice, kjer dela moj stric, za naročje sladkarij in božični družinski duh (počutim se kot pisun šolskega spisa). Njej se je smejalo bolj, kot je lahko prenesla. Ampak brez skrbi, še je živa. Najbrž ne bo odnehala že kar pri štiriinosemdesetih, bi bilo pa res škoda. Take češnje nad hlevom in taka lovska planjava pod gospodarskim poslopjem, delo kliče na vsa usta. Tudi zato je postala malo bolj grbava, ta moja ljuba stara teta. Bolj jo vleče proti tlom, bolj je podobna mojemu staremu atu, njenemu bratu. Še kakšnemu svatu bi njena zadovoljnost in izčiščenost izraza ne bila odveč.
Toliko manj igralcu, ki samo pohlevno opazuje, kako veliko je lahko življenje, kjer izgleda, da ga že dolgo ni več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar