Zjutraj sem razmišljal, med standardizirano hojo navzdol do centra, o mestnih metronomih, o taktologiji ulice, o inakciji, reakciji frakcij in refrakciji načina. Mogoče sem bil umsko zadet od beri-dokler-ne-zaspiš-na-knjigi branja Čehova prejšnjo noč ali pa je bila preprosto dobra misel o dnevu kriva, da je zdaj zunaj Sonce.

Ravno berem, da tudi drugi najdaljši tiči Evrope niso več tako samozavestni. Here. Pa, saj, to je doba zmanjševanja dejavnosti, dejanja. Zakaj potem igramo dramo, delamo dramo?

Najbolje, da skočim tri nadstropja više in si izposodim kaj daljnega. Če že ne sibirskega, pa vsaj ruskega. Malo sem pa le zadovoljen, ker sem končno dobil v roke svoj izvod zbornika ob 60-letnici AGRFT, ki je bila že lani, pa so v nevemkateri impregnirani glasbeni skrinjici hranili tiskovine, ki bi morale biti dostopne najprej študentom, profesorjem in uslužbencem Akademije. Tako se mi zdi, no, nočem nabijati parol na stene. Luther nisem, prav dosti stran od svetohlinca pa ravno tako ne.

Koliko informacij se prebere danes? Koliko se jih najde, kje? Če bi na svetu obstajala aleksandrijska knjižnica, bi se jo dalo podreti, sežgati, in človeštvo bi izgubilo svojo zalogo znanja, moralo bi začeti znova, temeljiteje. Danes pa lahko - kaj? Izklopiš elektriko, globalno? Saj imamo knjige? Sežgeš knjige? Imamo preveč glav, da ne bi obnovili večine. Grozen občutek, pa niti ne bi smel biti. Ja, to je najbolj zanimivo pri vsem. Ne bi smel biti...

In to je samo en traktat bloga, kakršni nastajajo vsake pol sekunde po celem svetu. Obup pa nima mesta, zato še tole - za vse vernike bo v kratkem poskrbljeno. Bog prihaja in hudič je v mamonu, in tako dalje in tako dalje...

Yerushalayim, Tel Aviv, re:

Kakšen dan je bil spet to! HUH! Čez vikend se mi je vnel - od po neumnem razbesnele se vročine - ramenski sklep, tako da ga nisem mogel držati niti v eni poziciji, ki ne bi pekla, bolela, kar pač že. Ne vem, mogoče je zajebano, če si kaj zviješ, še bolj, če si tisto zlomiš, ampak tam se da verjetno vsaj najti neko pozicijo, kjer omiliš trganje bolečin. Tukaj je pa jeba obči problem. Hvalabogu (da je vedno en hvalabogu) smo dopoldne opravili vesele plesne urice s profesorico kontaktnih improvizacij. Trenutek za tem predavanjem so se na naš faks pritiholazili neki novinarji in posneli nekaj ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja v zvezi z letošnjimi oskarji. Izrezek je tukaj:



Hehe. Da so sploh našli naše nizkokorasle frančiškanske hodnike. Očitno nas je nova spletna stran še predobro zreklamirala.

Ampak najpomembnejše šele pride. Pri Temeljih filozofije je nek majcen kvark debate letel na fizika Heisenberga in ni hudič, da nisem potem po zadnji učni uri dneva na nekem obskurnem prehodu za pešce trčil v svojega gimnazijskega profesorja fizike. Pojava, da bi ga še zdaj prepoznal na sto metrov. Njemu se je malo mudilo na vlak, pa vendar ne preveč, da si ne bi rekla besede ali dveh (tudi o Heisenbergu!). Kaj sva se pogovarjala - ni važno. Bolj to, da sem videl, kako mu še vedno noro dobro delajo možgani, kako hodi na neka neobvezna predavanja v Ljubljano, ker ga zanima ogromno nekih reči in kako je in bo verjetno ostal njegov največji problem držati pedagoško avtoriteto v razredu s tako nežnim pristopom in ogromno, razpršeno željo po vedenju. Okej, to je bilo za mimo njive.

Glaven je bil ogled dokumentarca z Olive 2006, festivala sredozemskih gledaliških akademij, na katerem smo bili Nika, prof. Jožica in jaz septembra lani. Zlepek posnetkov je bil precej impresiven. Četudi bi bil narejen skrajnje butasto, je vseeno toliko zgodb skritih po tistih metrih traku (ali digitalnega spomina - vseeno!). Kar je poglavitnega pomena - po ogledu tega (kot že tudi prejšnjih filmov s tega festivala) filma sem spet dobil precej litrov bencina za vse skupaj, če mi ga je mogoče ta nedeljska bolezen kaj spila. Preprosto premočna roba je ta Izrael zame!

In... Ne, ne bom vsega napisal. Je preveč in premalo splošno zanimivega. Tudi blog je samo javni medij. Đeboš.

Mati, daj mi S(s)onca in ostalo

Včeraj smo s sostanovalci iz doma gledali neke nemške driskaste posnetke, ki niso nesli dlje od svojega šokiranja s fekalijami in nekimi navideznimi katoliško zaostalimi temami. Brez veze, vsake veze z lepim. Tudi grdo mora biti estetsko - to včeraj je bilo navadno neideološko natepavanje. Najhuje je, ker vem, da se da tudi s takšnimi skatološkimi pornadami hudo dobro služiti, saj obstaja določen odstotek ljudi, ki jim je to jako všeč in jih močno vzburja. Ostali pa se lahko samo histerično režimo in se pretvarjamo, da smo ljudje dobra, polangelska bitja iz vmesnega prostora med nebesi in peklom.
Ali kot bi na to zabrusila ena zadnjih epizod legendarnega South Parka - bombardirajmo nebesa, ker v njih Sadam posthumno tvori orožje za množično uničenje...

Cimer je montiral na okno v študentskem domu ogromno toplotno črpalko, ki deluje kot klima in kot grelnik. Termična estavela torej. Ne vem sicer prav dobro, zakaj, ampak ta črna gmota železja me za zdaj ne moti. Za zdaj. Bom pa popizdil, če mi kdo vzame razgled na čisto nič razen nasprotnega dijaškega doma in stadiona.

Končno sem našel pomen latinskega izraza "ut consecutivum". Pri Čehovu je namreč en manjši problem, da za vlogo Kuligina (ki je ne igram, pa vseeno) dosti zlorablja latinščino. Ob tem iskanju pa sem ugotovil še, da se je moja polenitev (in domnevam, da ni zgolj moja, privatna) razširila tako daleč, da se dolgo dolgo ubadam z iskanjem informacij preko interneta, šele potem, ko postane vse skupaj brezupno, se lotim vpogleda v kako strokovno knjigo. To je taka kužna bolezen, ki se je je treba zavedati in jo počasi, a zanesljivo iztrebljati. Vsaj relativizirati.

In še največji problem zadnjih nekaj dni - ponudili so mi snemanje reklame. Ne vem niti tega, ali bo zares (zagotovila so že taka) profesionalno posneta, dobro zrežirana, najhuje pri vsem je to, da bo dobro plačana in moj etični kodeks se pričenja rušiti kot hišica iz kart. Zaenkrat samo pričenja, za nič se še nisem odločil. Igralska higiena in prva predstavitev - vprašanj je na tisoče. Ampak tako ali tako je moj astrološki znak takšen, da so mi v življenju očigledno namenjena vprašanja, odgovori pa ne.
To z reklamo je hud moralni problem. Četudi je nastal samo v moji glavi - a je važno, kje?

Deljenje fig

Razdelitev vlog je prišla kot komet. Na prvi dejansko skupni uri smo izvedeli, kaj bo kdo igral, tako dokončno kot je dogovor za ena in ena v Principia Mathematica. Prvič na akademiji sem dobil vlogo, ki sem si jo v bistvu zelo želel. Ampak to sproži ravno nasprotni val vprašanj - vse v povezavi s pritiskom, razvojem, kaj zdaj in še tisoč takšnih. Mogoče je pa samo preveč prisotna človeška želja po negativi. Mimogrede, delo z Vio Negativo še traja - in izhoda iz tunela še ni ravno videti.

Včeraj sem si ogledal plesno-glasbeno-gledališko predstavo VSPRS v Cankarju. Danes, ko razmišljam o njej z nekoliko razdalje, ugotavljam pomanjkljivosti v zgradbi, zgodbi, zapletu, včeraj pa me je vse to tako malo zanimalo, da me je predstava vsega zapeljala in odvedla na svoje polje umetnosti. Pa ne zgolj zaradi fizične moči, ne zgolj zaradi vseh osebnih problemov, ki sem jih s sabo tovoril na to prezentacijo spretnosti v upanju, da se očistijo z nekim dionizičnim blagoslovom... Preprosto tako močno je delovalo name vse, kar so počeli na in izven odra, da sem si po predstavi kupil ekstremno drag plošček z originalno glasbo iz predstave, da sem bil čisto mehak za nekatere ljudi, ko sem ponavadi bolj narejeno mehak ali realno trd. In potem tista razstava slik v glavnem preddverju, ki je kar sama od sebe lezla v zrklo...

Na Kongresnem trgu sem ob povratku domov naletel na stare komšije iz časov celjske gimnazije in z njim židane volje stisnil kozarec belega. V krogcu sem poznal v bistvu vse, najbolj pa sva se zaklepetala z Jožetom, staro legendo. Vedno ga srečam ob pravih trenutkih. Ima pač smisel za "timing". Da ne načenjam, o čem vse sva trgala besede, ko se vendar nisva videla že več kot pol leta - ampak dan je imel včeraj posebne razsežnosti. In pika.

Sreda tedna, novega vsega

Začenja se, v popadkih, novi semester. Veliko stvari mu zastavlja pot. Tudi odločenost se še ni odločila, ali bo odločena. V vsakem izmed nas je kanček zle skepse.

Kar lahko rečem zase: zdi se mi, da izgubljam pozornost in zaupanje, ker sem preveč rahlih živcev in preveč hlepim po pozornosti ljudi, ki se ravno zato branijo, da bi mi je sploh kaj namenili. Borba je vnaprej obsojena na svoj "Waterloo".

Za druge: vidim obilo novih, neznanih pogledov in kopice bogate snovi za očmi. Enigme se večajo, razdalje tudi. Mogoče je to čista pot do pometene police resnice. Če tja sploh hočemo, vsi mi skupaj. Režiser dela svojo dolgo pričakovano komorno zasedeno premiero, igralka nas še vedno sprašuje o naših rečeh, o tistih, o katerih lahko govorimo za skupnost. Osebno je postalo javno, ne da bi to še pomenilo kaj novega.

Prebirali smo Mihaila Čehova (Michaela Chekhova), starega K.S.S. (III, IV), biografijo Sare Bernhardt, Josepha Chaikina in vse na temo Open Theatre, Grotowski sourcebook nas še čaka...

In ravnokar odprti čas do junija bo posvečen času. Bolj prikladno že skoraj ne bi moglo biti.

Nespečnost

Našel sem dva precej zanimiva linka do robe na medmrežju:

http://www.kvarkadabra.net/article.php/Raziskovanje-nenavadnih-vzrocnih-povezav/

http://learn.genetics.utah.edu/units/addiction/drugs/mouse.cfm

Nič kaj posebnega. Očitno danes res ne vem, kam s sabo, posledično se rad malo ponavljam.

Dnevi, polni vlage

Sem res taka žrtev drugih, da mi je zares všeč ena ženska, šele ko to na meni, v moji rdečici in izrazu na obrazu opazijo tudi drugi?
Pa grem naslednji dan po tem, ko se mi prvič po nevemkoliko časa zgodi, da začutim, da mogoče nimam kamna namesto črpalke za kri (vsaj glede tovrstne ljubezni), v fotokopirnico sredi mesta in se kar naenkrat pojavi, kot duh, za mojo desno ramo in sprašuje, če si lahko skopira isti tekst, ki sem ga malo prej vložil, še zase. Pa ni bilo nobenega stika, ker je še od nevemkdaj malo zadržana na razdalji do mene (in jaz do nje), ampak dovolj je bil nevtralen pogled, pa lahko živim še en mesec od tega. Novi semester pa se tako ali tako začne že prej.

Dobro, stran s temi jamrarijami. Včeraj so na uradno spletko AGRFT končno naložili profesionalne slike vseh (z izjemami, ki se niso prišle slikat) študentov, tudi absolventov, ampak kontaktne informacije niso ne naši maili ne naše telefonske številke - za vse so preprosto kar prilepili številko Referata za študentske zadeve in njegov e-poštni naslov. Lenobe. Slike same po sebi so pač manifest retuše in domišljene osvetljave. Pa EOS-a.

Že drugič nisem stopil na oder na delavnicah, ker režiser hoče, da obdelava in izpiliva točko na ravni teksta, preden jo butneva vsem na ogled. Naj bo, kakor Bog hoče. Meni je všeč delati tudi tako, samo malo nelagodno se počutim zaradi ostalih, ki delajo na odru...

Važno je, da sem se po tistem prezebajočem snemanju včeraj uspel vsaj toliko zbrati, da sem na polovici prebranega komada na Prešernovem trgu ugotovil, da dejansko nastopam in da se miselno še nisem naselil v prostor, kjer trenutno stojim. Grozen občutek! Ampak na nek način je bila to dolžnost do Franceta. Lepa, neposiljena, četudi ti kak profesor rine v roke knjigo in reče: "Dej, dej, ti sam dej!"

Danes so na našem faksu informativni dnevi. Čutim veliko nove moči in čutim, da se tudi nam začenja novo obdobje s temile Tremi sestrami Čehova, ki jih obdelujemo in rovarimo po njih za naslednji semester. Kakršno že bo, močno bo.

P.S.: Spodaj groba montaža in skompresirana kvaliteta, ampak vseeno - intervju filmček za Wroclaw.

Lo'Jo en concert

Klovnovsko-igralske delavnice, ki so čez pretekli konec tedna kulminirale, so se končale z velikimi debatami o igralstvu, zaresnosti in učenju nasploh. Spoznal sem rusko igralko, ki že dlje časa živi in dela v Sloveniji, študirala pa je seveda v Moskvi in ve ogromno o Čehovu, Stanislavskem ter Mejerholdu. Kar pa je glavno - slovensko govori s tipičnim ruskim naglasom, zato pa toliko bolj obvlada samo ruščino, kar se zelo dobro vklaplja v moj program "obdelaj Tri sestre v izvirniku". Sicer pa sem za to že zaprosil dobro prijateljico, ki študira ta jezik in obožuje Rusijo kot tako, čeprav ne jaz ne ona nisva bila še nikdar niti blizu Rusije. :)

Ampak - vsekakor so bile te komaj petdnevne delavnice z nadvse razigranim in iskrim Francozom izjemno pomemben del mojih semestralnih počitnic. Čeprav bi morale v resnici biti počitnice. Mah, zajebi še to. Počitnice bodo pri osemdesetih.

Klical me je koordinator našega gostovanja na Poljskem in mi povedal, da bi rad imel predstavitveni filmček zmontiran v tem tednu. Zdaj se moram spraviti k sebi in čimprej skontaktirati sošolca, da se mogoče vendarle prikotrlja iz krasnega Novega Mesta, da zlepiva zadeva, ki tako ali tako potrebuje samo nekaj lepotnih popravkov, veznih koraldic za ogrlico iz odgovorov (stvar je pač intervju) in mogoče kakšno podporno multimedijo. Bomo videli.

Včerajšnji koncert francoske glasbeno-stilske zmešnjavice po imenu "Lo'Jo" v CD je bil demonstracija izjemno polne glasbe in odrske pojavnosti, scela nekaj tistega najslajšega, kar sem od koncertiranja uspel ujeti zadnje leto ali dve. Čeprav smo cel koncert v Veliki sprejemni dvorani prestali dobesedno, ga nismo "prestajali" metaforično. Njihov zvok je namreč tako raznobarven, medkulturno obogaten in popolnoma zasvojljiv, da bi lahko njihove muzike spravil še za kake tri ure v ušesa in oči, pa seveda ne morem pričakovati, da bodo potemtakem igrali pet ur. Res, ko so končali, je bilo zame kot premor do naslednje polovice.

In še ta kriminal, da ob prihodu v CD nisem našel štanta z njihovimi CD-ji, po koncertu pa sem dobil samo še en starejši album, tistega novejšega (s katerega je bilo, joj prejoj, večina izvedenih kosov) so v hipu razprodali. Aber natürlich. No, tudi "Fils de Zamal" je od hudika, ampak mislim, da si bom moral dobiti še onega. Notfall! Še opomba: Njihova druga vokalistka je magrebska lepotica brez primere. In igra vsaj pet različnih instrumentov! Prevzemajoča ženska.

Hjah, na poti domov sem drsel mimo našega off-the-record akademijskega lokala in ... v oknu so me opazili, kaj pa. Malo sem se zagovoril s tretjimi letniki, malo s punco, ki je pred tednom dni delala sprejemne izpite v "Big Apple-u", malo sem pa hodil na WC, ko so se vzpostavili pari. Tudi to je sprejemljiva tehnika. Vsaj en del telesa ne trpi.

Danes nadaljujemo z Negativ(i)nim mišljenjem in zaostalimi opravki od prejšnjega. And so they lived happily ever after and they - killed Kenny? Hm.

Droben dan

Odnos, fokus na več kot le eni stvari ali osebi ali živemu bitju nasploh, ne vdajati se v svoje napake dokončno, ne si postavljati preveč omejitev, ne razmišljati o svoji zahtevani iznajdljivosti in preskoku misli, ki naj bi ga prezentiral na odru, vsakič ko stopiš nanj. Preprosto - ne!

Saj veš, nekatere preobrate in nekatere težke reči v življenju preprosto prepoznaš iz enega samega, natančno merjenega pobliska z očmi. Veš, primojdunaj da ja. Ampak težko je narediti korak od vedeti do reševati problem. Ker če se ti dve stvari ne povežeta, ostaneš zunaj, kot da ne bi vedel nič. Takoj, ko zares spoznaš svoje šibke točke, jih začneš obdelovati - ampak spet ne ves čas! če za kak dan ne stopiš ven iz svojega problema in se mu zarežiš tja v brk, nimaš niti najmanjše možnosti za uspeh.

Igrali smo se z žogami, si ploskali, se smejali, se vzpodbujali, se gledali, končno postaja naša skupnost tudi skupina. In se valjamo po tleh, ker nas boli prepona, skačemo v zrak, ko ostane prazna glava na praznem odru bolj prazna od praznega časa. Res je težko, ko si v nekaj primoran in obenem rad sprejmeš to, ampak od prisile ne dobiš nič drugega kot dodatne kile v center, ki bi moral začeti dihati, sprejemati in jemati.

Pojavljata se dve vprašanji, ki sta izven delovanja zadnjih nekaj dni - eno je novejše in drugo starejše: Kdo je Jure Godler in kdo Dušan Jovanović? Misija teče.

UPDATE: Nekaj izjemnih nadrealizmov z DA.

Francoz

Beseda ne pomeni kar za brezveze tudi priročnega hišnega orodja. Francoz oz. Belgijec, pri katerem imam zdaj za sabo dva dni dneva delavnic, sledijo pa še trije, je slika, da jo iščeš. Seveda, študiral je na Lecoq-u, seveda, profesionalno se dosti ukvarja s klovnovstvom in teatrom (zlasti pouličnim), vse drži. Ampak mislim, da je v njem dobro še nekaj drugega poleg tega. Izjemen občutek za poslušanje in branje ljudi.
Kako brati ljudi? Izjemno težko vprašanje. To je skoraj tako, kot če bi si želel imeti tista posebna rentgenska očala, ki bi vsakega človeka mimo najprej slekla do nagega (samo zate), nato pa bi mu še pogledala v možgane, kaj misli. Otroška želja, ampak nekateri ljudje to zmorejo tudi brez pripomočkov in brez dotika.

Nekaj žensk je obupalo nad delavnicami, ker se jim je zdelo, da ne vedo, kaj sploh tip hoče, da nima ne sistematike niti prav nič simpatičnega pristopa. Am-pak! Na odru nismo zato, da bi si delili komplimente, ampak da bi nekaj ustvarili. Nismo tam niti zato, da bi v vsakem trenutku vedeli, kaj se od nas pričakuje. Klovn navsezadnje mora držati stik s svojo publiko, nenehno, jo zapeljevati, ji sugestirati, jo presenečati, vse to pa čimmanj z možgani. Ključ se skriva v človeškem strahu, v tremi, v izgubljenosti, v norčavosti, v budalostih in včasih živalskosti obnašanja. Pa saj niso živali samo to, kar pridevnik zanje označuje. Niti slučajno.

No, kaj jaz vem. Meni je všeč za pop*****. Ne morem si pomagati, včasih samo kletvina obarva misel.

Naslednji teden pa poustvarjamo dogodke pri Vii Negativi, glodamo montažo nekega študentskega filma, hodimo na koncerte francoskega etna in obdelujemo Čehova - v ruščini in v cirilici. Če je bil včeraj dan uničen, pa danes dober, mi je vseeno, če so še trije zatem slabi, na enega dobrega preživim cel mesec.