Burucovanije?

Krst prišlekov na Akademijo je minil v zame rahlo čudnem razpoloženju. Najprej sem imel občutek, da se nam rahlo ruši in poljubno transformira koncept ("dress code" Daljni Vzhod), potem sem malo nerodno čakal v zaodrju, da se bo ceremonial pričel, namesto da bi se šel družit z narodom, ki ga pa do samega krsta tako ali tako ni bilo nekam veliko. Vmes sem se počutil malo ogroženega, ker verjetno še nisem bil dovolj mehak v možganih, ostali pa kakopak zelo. Tudi nekaj kozarcev se je razbilo in nekaj vroče krvi je bilo prebujene, ko je prišlo do zadnje, najbolj a priori nagnusne točke. Ampak dobro, si rečem, navsezadnje tudi mi nismo bili ravno srčki in plišasti genialci lansko leto... :)
Potem sem bil tako vesel, ko sem končno opazil nekaj ljudi, s katerimi sem se imel tako dobro še na vsaki fešti, na katero sem (v akademijskem krogu) prišel, da enostavno nisem več zdržal svoje turobne zjebanosti in sem šel plesat.
Jasno - ura je bila kar naenkrat štiri zjutraj, srečaš se z nekaj mačistično nastrojenimi varnostniki, ki jih od samega sedenja srbijo bicepsi in spolovila, pa si koj zunaj. No, mene niso vrgli ven, so bili pa tako in toliko zadirčni, da me resno mika, da bi drugo leto predlagal letošnjim brucem, naj se selimo. Ali pa naj papež menja svojo švicarsko gardo.
Zdaj bi moral pisati razčlembeno primerjavo izvornega Ojdipa in Svetinovega Ojdipa v Korintu, pa se mi kar nekako ne ljubi lotiti dela. Tako za lase privlečeno mi je včasih to literarno polemiziranje, čeprav vem, da so tehnične vaje velik del teatra. Tehnika, ja. Znova od začetka vse te srednje žalosti...

Lep vikend, ljudje.

Ravno čakam na uro iz tehnike govora in za vmes vegetiram v čitalnici ter poskušam s tipkanjem pripraviti svojo glavo do tega, da bi se zbudila. Sicer je res, da smo imeli že navsezgodaj gledališko petje, pri katerem mi je tu in tam pobralo sapo, ampak to res ni tak problem. Sploh pa ni taka dejavnost - in tu je težava. Sploh še nisem dobro zbujen. Niti po dveh urah razglabljanja o psihozah in nevrozah in obsesivno-kompulzivnih motnjah pri psihologiji. Danes me ne more zbuditi nič. Zjutraj sem se verjetno prvič v življenju počutil, kot da sploh ne morem vstati in da se mi danes ne ljubi početi čisto ničesar. Pa sem se znova zmotil. Dan bo še dober in poln, samo da doživim in preživim brucovanje v šesti prestavi. Ne vem še, kje bom dobil kostume in sploh kako bo učinkovalo "koto" bobnanje, ki sem ga v priskrbel za fešto, ampak za to lesko ne tiči največji kunec.

Včeraj popoldne, ko se je dan že pripravljal na spanje, sem imel verjetno najhujšo vajo letos. Kriza je lepa, še kako lepa, če ji vidiš vrat, za katerega jo boš stisnil in jo zadavil. Lastnoročno. Niti najmanj pa ne sede, če te zagrabi vse naenkrat in to takrat, ko nimaš niti enega samega zasilnega izhoda.

Dobro je vsaj to, da sem predvčerajšnjim pogledal Miller's Crossing od Coenov. Vera v fantastične podobe in moč človeške domišljije se je hipoma povrnila, film je potreboval le par celuloidnih trzljajev za to.
Moč obstaja, treba jo je pojesti, prebaviti in graditi iz nje. Pot do statusa quo je šele prvi zalogaj od (vsaj) dveh.
Kako bo danes s tem krstom novincev, jebenti...

Plink.

Mislim, da ne vem, do kod segam. Je dobro, če se zjutraj pogledam v ogledalo in si mislim, da v bistvu vidim sebe, pa si nočem priznati določenega stanja in vidim nekoga, ki je drugačen do te mere, da je samo pogojno človek. In še to ne v slabem ali dobrem smislu. Zdaj grem pa delat. Razmišljati o sebi in spraševati druge, kako sem in poskušati odgovoriti nase, ko sem enkrat zabetoniran narcis, to ne vodi niti v Cordobo niti v Dublin.

Delat! Roy...

1. Prelepa si, da bi bilo res. Moja zla sreča. V tej besedni zvezi je sreča na zadnjem mestu. A naj tebe vprašam, zakaj?
2. Ogromno časa mi pobereš, pa ga že tako porabim preveč zase. In kje je oni premalo - za kaj? Si bom kdaj razčistil to jebeno oborino na svoji tumasti epruveti?
3. Oči imaš narejene tako, da ne vem točno, kam gledaš in kako globoko. Naučila si se ali pa si se rodila s tako vijugavo spolzkostjo v pogledu. Ja, ne si mislit, da se ne znam izražat. Pa še kako, pizda!
4. Misliš, da znaš samo ti povedat pomemben stavek? Kratko sekanje obvlada vsak, ki ima pet minut časa, da si v glavi nariše črko za črko in...sestavi! Znaš to samo ti? Utihni.
5. Doma si nemogoča s posodo. To je žensko delo in nikoli ne bom pristal na drugačno razlago. Ti tudi ne hodiš ravno štrihat drvarnice ali pa premikat kosovnega pohištva za odvoz. In kako potiho se puntaš, kot da sem jaz kriv! Je res treba toliko rožljati in razbijati? Če ne bi, te mi ne bi bilo treba umirit.
6. Gledaš me v trebuh. Lepega imam.
7. Zakaj, jebentiboga, se mi zaštopa pri ljudski numerologiji? Leta 1452 je bil rojen Leonardo Da Vinci, leta 1492 je Kolumb tresnil jajce ob mizo in leta 800 so kronali Karla Velikega, zato da je lahko odšel s ponosom. Potem se mi pa ustavi pri številki 7. Takrat se je Kristus ziher učil abecede. Kakšna beda. Zato, ker mi razvažaš koncentracijo na trideset smeri s Concordom! Mene glej!
8. Jutri bom dalje. Če si pridna, se mi pa spi. Za balet te pa ne morem štampiljkati po svojih kurjih možganih.

Za izpad samovoljne zaletavosti si bom dekantiral nefron desno od greenwiškega poldnevnika.

Dobro spite, vsi.

Bratje Marx

Filmi bratov Marx so za moje dojemanje preproste komike scela izvrstni. V štiridesetih letih minulega stoletja se v moji glavi še ni prav dosti dogajalo, razen morda prejšnjega življenja, za kar pa še niti približno ne vem, kaj bi lahko bilo. Lahko bi bil nekaj med samomorilnim gozdarjem, knjižničarjem, vaškim veterinarjem ali pa nekim finozadevnim obrtnikom. Plus milijon neumnosti.

Da se vrnem na Marxe - oni so bili očitno ameriški prototip Montyjev. Bogoskrunsko, kot se sliši, pa je vendarle jasno, da so se igrali brez cenzure in vsebinskih zadržkov. V njihovih zgodbah je vedno del, ki ne sodi v nobeno plat zgodbe, pa je vendarle tam, kjer stoji, blazno učinkovit. Norost je v komiki nujnost. Vsaj v takšni, kot jo imam rad. Tudi zato, ker je v norosti neredko več prebrisanosti in prave pameti kot v premišljeni vzorčno sprožilni logiki moderne produkcije.

Njihovi filmi The Big Store, Marx in Casablanca in A Night at The Opera so mi odprli nov pogled na svet štiridesetih, kjer sem imel prej precej zacementirane ideje o preprostem, nezahtevnem burkaštvu, vsaj kar se smeha tiče, seveda. Udejstvovanje malih, prismuknjenih Marxov je seveda ravno tako zabavljaško, vendar ima nekaj, kar seže daleč preko pričakovanega učinka. Pa smo že pri tem, kaj loči zelo dobre igralce od izvrstnih. Ampak tja danes ne grem.

Vaje so mi odpadle, vsaj dopoldanske, ker sta glavna dva igralca odjebala vse skupaj in se zarila v vatico lenobice. Tako sem mislil, ko ju nismo mogli doklicati, pa se premiera približuje hitreje od konca sveta. Slava neodgovornim, kakopak. Tudi nekaj v nas, v našem letniku, je dobilo pomisleke, če je igralstvo res to, kar hočemo početi. Kakor je lahko v kapljicah čudovito, je v glavnem toku grozno... In še kup vprašanj, pretežkih, da bi premogla odgovore. Ampak pri nas, se mi zdi, je bila to posledica trdega dela in prizadevanja za odprtost, suverenost - kar nima, mimogrede, nobene zveze z dobrim ali slabim - če pa nečesa preprosto nočeš več, je nesmiselno nategovati ljudi, s katerimi živiš v vsakem vremenu. Odločiti se je TREBA.

Zdaj grem pa na zajtrk in potem delat. Jebiga, niti en dan ne sme odtavati v prazno. Srečno!

Poskusil bom brez besed.

Kar se je zgodilo za vse nas v četrtek na igri in kar se mi je vzpostavilo po tem na nekem alžirskem vojnem filmu, ki sem ga v topli družbi prijateljice dialektično prežvekoval (:) in kar sem doživel danes in vsak dan je čisto zlato, sploh so pa tisti s Soncem nič slabši od tistih brez. Vsak je pomemben.

Zdaj je končno naseljene malo tišine. Za začetek.

Negativ - diapozitiv

Obratna pot gledališkega ustvarjanja mi je časovno pobrala popolnoma cel vikend, dala pa veliko. Učil sem se, kako naj bi izgledalo, če svojega odrskega dela ne moreš ne zagovarjati, ne komentirati, ne spreminjati takoj (ampak po sprejemanju in premlevanju mnenj), ko poslušaš gledalce, v bistvu tvoje "kolege pri zločinu" (ker je bila pač delavnica brez zunanjega, neaktivnega gledalstva), ampak moraš samo preživeti s svojim sporočilom in ga semantično obdelati do vnovičnega snidenja.

Kako je to - premisliti, kje je motnja med tistim, kar se zazna in vidi ter med tem, kar si ustvaril v sebi, ko si snoval misel in njeno določnost? Včasih je problem, ker gledalcu moraš zožiti polje asociacij, da ga lahko bolje povlečeš v svoj svet. Ne smeš pa ga, obenem, obravnavati kot neumnega, ker ti lahko tvoje podcenjevanje vrne s trojno mero zdolgočasenosti. Zajebano je, ko si žrtev mnogočesa: svoje bazične prisotnosti na odru; svojih frustracij iz želje, da bi pomnožil variacije svoje biti; osnovnega čuta za dejstvo, da čista samoterapija na odru nima pravega pomena za gledalca... Grozno je in izzivalno obenem.

In potem so vaje s četrtimi letniki spet nek oddvojen način odnosa igralec-režiser-igra, kot ga vsrkavamo (ali se ga vsaj trudimo razumeti) pri svojih glavnih dveh učiteljih. Nekateri zamudijo po pol ure na vajo in pihajo od besa, ker ne najdemo takoj ključa od vhodnih vrat; eni se stalno mečejo ven iz koncentracije s prižiganjem čikov ali pa čisto privatnimi heci, ki v vlogi nimajo kaj iskati... Ma, eh, mislim, kaj mene briga -
ampak če česa ne prenesem, je to lenoba, ki se trudi najti ustvarjalen izgovor zase.

Prijateljica ima krizo. Ne ve, če je sposobna za stvari, ki jih hoče početi, ne ve, kakšen je najin odnos (in če se slučajno preprosto samo ne igra z mano, česar očitno noče). No, jaz sovražim naštevanje, zato bom kar končal. Basta.

Kaj se mi dogaja v življenju? Niti sproti dobro ne prebavljam. V meni se po kake pol leta spet narahlo prebuja potreba po bližini ženske.
Materialno vem zgolj toliko, da imam dva prešerna sredstev za do konca novembra. Razmišljam torej o lastni bio gredici za omaro s perilom. In če mi cimer nenadoma odnese računalnik, me niti ne bo treba več brati :). Človek bi od vzhičenosti kar poskočil, res.

Vsekakor spite dobro in obilo.

Nagota, prihajam.

Jutri in v nedeljo kulminirajo delavnice Vie Negative. Morda bo nekaj slačenja, nekaj izživljanja in nekaj brezveznih idej. Nič od tega me prav skrajnje ne moti. Kar je še bolj sočno, me niti pretirano ne vzburja. Proizvajati sovraštvo je težaven posel. Skoraj tako je kot z ljubeznijo. Šteje samo, če je gosto in malo tudi nasilno. Pa mora biti nasilje potem nujno nad samim sabo - da prizaneseš publiki? Sveta usrediščenost v svet brez nasprotij in z veliko denarja, to mi gre na živce. Sveta lenoba v imenu davno ustoličenih besed ali pa preprostih podob, ki lažejo bolj kot človeški govor. To, da ne napraviš nič, ko bi moral že zdavnaj spremeniti svet na bolje ali pa na svoje, to je tisto, kar sovražim. In na drugi strani te reke nekje čepi tudi to, da sovražim svoj idealizem, brezkrajno zanimanje za ščepec dobrega v vsakem človeku, ki ga srečam. Taka od boga vsiljena miselnost je elementarna nesreča za razvoj posameznikove misli. Kako se lahko potem sploh kdaj odločiš sam, če ti glas iz drugega nadstropja ponavlja vztrajni de-ja-vu: moraš se ukvarjati z odnosom in s sabo, drugače ne moreš živeti. Z obojim enako in z ničimer preko meje.
Meje (prekleto!) česa?

Eni ljudje bodo vedno snemali filme, v katerih bo kakšen slečen del telesa v zadovoljstvo osamljenim. Drugi bodo vedno snemali nočne more, ki pustijo svet nedotaknjen in tebe uničenega od moči stvarjenja umetnosti. Nekateri pa bodo vedno nastopali v tretji tovarišiji, ki bo o tem na dolgo in široko pisala (risala, pleteničila, etc.) brez nanometrske sledi pisunskega daru.
Grozno je, če samo pomislim, kam spadam.

Opazovalci smo posebne baže ljudje. Razredčen humor, jedek pristop in splošna površinska lenoba, ki ne pusti večjih odkritij novega sveta. Srčkana ogledalca, obrnjena navznoter, so samo preliv čez celo zagamano pogačo.

Da ne bom samo zadovoljno prhal v prazno - vaje so spet postale stalnica v življenjskem toku. In nič več ne hodim domov, niti za toliko, da bi si lahko pošteno opral spodnjice. Saj drugega tako ne bi potreboval, ko mi ne bi evropski trezni um polagal misli v živčne celice. Mogoče bom na teh progresivnih delavnicah lahko to pokazal. Ali pa bom še enkrat naredil bukseljna iz sebe. Nikoli ni dovolj in ... hmm ... zdravo je. Vaje za Strniševo igro preraščajo v "udejanjenje pa oblekice" fazo. Me dislikes. Johnny Weissmüller. Quentin Tarantino je povsem normalen režiser z nosom za neokrnjeni dobiček.
Dober spanec voščim.

Via destructiva

Prijateljica mi vseskozi govori, da si moram nabirati reference, priznanja o svojem delu, gledališke liste predstav ali preprosto reči, pri katerih sem sodeloval. Če bom hotel študirati v tujini, bom namreč potreboval čimveč takih reči, da bom lahko bolje igral prosjaka pred oblastmi in fehtaril za štipendijo.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je:

Sem dovolj nadarjen, da bi sploh poglabljal svoje znanje iz igre in vseh performativnih umetnosti nasploh? Mogoče bi ravno zato moral podaljšati svoj študij, čeprav se že zdaj trudim narediti vse najboljše, vse novo.
Na listih piše preprosto, da si nekje delal - ne povedo pa nič o produktih. Dobri, slabi, pokvarjeni, prodani, izprijeni, neumni, dolgočasni... Nič drugega ne izveš kot golo dejstvo. Igra je pa vendarle veliko več kot materialistična dialektika. In stvari, ki jih počnem in sem jih počel so vse preveč odvisne od mnenj. Nisem še dovolj samostojen in močan, da bi zmogel prenesti še tako hudo kritiko, če bi natanko vedel, za čim stojim, ko pišem in poskušam živeti. Včasih bi tako rad razložil, pa nasuvam iz sebe gole podatke, ki spravijo sogovornika v neznansko zadrego. Mogoče bi kdo rad pomagal, pa niti nočem tega. Nočem ves čas sesati pozornosti nase in vleči koncentracije ljudi, ki jo potrebujejo za svojo pot, v mojo smer. Nočem biti tak preklet egoist in arogantno siliti ljudi, ki jih imam res rad, da se ukvarjajo z mojimi težavami. Enkrat za vselej - moj slab odnos do samega sebe je izključno posledica lastnega modus vivendi in vsi vplivi, ki so ga oblikovali, so v končni meri moji lastni, krivda in zaslužnost sta samo moji.

Dovolj o tem. Dolgo že nisem šel v kino ali v gledališče, ker imam to nesrečo, da kadar imam prosto (beri: nikakršnih vaj na vidiku), ni v mestu niti ene spodobne stvari, ki bi me takrat zanimala. Prav neverjetno. Zato potem ždim doma, berem knjige in poskušam pogledati kak film iz seznama zaostalih nalogic, pa mi tudi to ne uspeva najbolje. Nič ne raste, nič ne uspeva. Zdi se, kot da visi temna senca drugega letnika, ki so nam jo tako zvesto podajali konec lanskega, nizko nad našimi čeli in nas tišči v nemoč. Ampak zaenkrat se ji nismo uklonili. Hudih izostankov ni, mojih tako ali tako ne, ker sem zasvojen s 100% prisotnostjo (delaj, pa boš pozabil, da si nekoristen). Igra napreduje, Dva se razvijata v nekaj sijajnega, samo nekaj (nisem sam) nas ima vseeno občutek, da stojimo na mestu. Če je še kaj bolj groznega pod soncem, pokažite mi to. Takoj.

Danes smo se slikali za album študentov. Neki profesionalni smeško je prišel, razstavil garnituro v gledališkem studiu in končni rezultat tega je bil (videl sem samo svoje slike), da izgledam veliko bolje kot v resnici. Podočnjaki, se zdi, so sublimirali v reflektor, suho kožo je zgladila razpršena svetloba, od razmišljanja utrujene obrazne gube je pokril narejen smeh za neznano publiko izza objektiva. No, zdaj vem, kako se lahko počutiš slabo, tudi če delaš čisto brez možganov.

Vikend bo prinesel veliko preizkušnjo. Delavnica Vie Negative bo pokazala, koliko si dejansko upam, kako se dojemam, kako se razumem, koliko notranje moči premorem, da me ne bodo nasilne pripombe (ki so vedno konstruktivne, vsaj od ljudi, ki jih poznam) dotolkle in da me ne bodo slavospevi mumificirali. Težko bo. A nikoli ne bo in ni bilo dosti drugače.

Nedeljski trip

http://www.littlebluelight.com/lblphp/index.php

Samo za majhno medigro, tale link namreč vzame dosti časa, če ga hočeš obdelati z vseh strani.

Vikend je bil katastrofalen v smislu spanca, vsega skupaj sem bil doma (vključno s spanjem!) osem ur, tako da me je mama kar malo začudeno premotrila, ko sem ob pol osmih zjutraj že lazil proti avtu, da bi ujel vlak za Celje in rekla: "Ti, pa da boš prišel kdaj domov še za kaj več kot samo oči zatisnit..." In potem sem imel skupno dve uri meditativnega spanca, nekaj neudobnega prilagajanja avtomobilski ergonomiji, nekaj pa udobnega hrgoljenja v naročju IC kupeja, ki sem ga imel ob tako nenavadni uri zase.

Casting v Trzinu se je sprevrgel v pravo dogodivščino, v bistvu ne bi bila nič posebnega, če je ne bi jaz tako intenzivno doživljal. Kot vedno, v bistvu, ko mi gre kaj hudo hudo narobe. Pa ja, saj nisem nobena izjema v človeštvu. Torej, na avtobusu ugotovim, da sem pozabil mobilnik, s katerim bi moral ob pristanku poklicati, kam naprej. In seveda sem nadalje falil Trzin totalno in izstopil šele v Domžalah - živci delajo po svoje, kajpada. V Domžalah sem komaj dobil štop nazaj do Ljubljane, ampak sem se pa peljal z enim hudo zabavnim možakom. Južnjak, ki ima nekakšno privat detektivsko firmo, ki prodaja tudi varnostna vrata in podobno... Totalno zakajen starejši tip AUDI-ja z očitno močnim motorjem, on pa poštirkan in uštiman za sprejem najmanj pri tajskem kralju. In debata o Jankoviću, perspektivnosti njegovega šihta in tempu življenja. Zapeljal me je skoraj do vrat doma, čeprav je bil namenjen v Mercator center Šiška na drugi strani mesta. Aja, vizitko sem seveda tudi dobil. Ko sem se z busom pricijazil nazaj v Trzin, sem hodil čez pol mesta nazaj do Obrtno-industrijske cone, kjer sem opravil nek beden petminutni nastopčič za njihovo bazo podatkov, potem pa kar hitro dobil štop od ene hudo seksapilne blondinke, same v svojem Peugeotu in s strašansko težko nogo na plinu. Tudi ona me je zelo prijazno peljala skoraj do centra mesta. Ne vem, kaj je tem ljudem zadnje čase. Plus pogovarjala sva se o lepotah štopa in o zvitosti pri uporabljanju svoje zunanje podobe (blond lasje, kajpak, so načeli tematiko).

Uf, pa toliko je bilo tega. Sobotna fešta z bovlingom in skoraj celo odtenkarsko ekipo (glumci invading) se je zavlekla, ampak je bila sentimentalnosti ob menjavi igralca navkljub izjemna.

Preveč za eno uborno, od vseh strani napol crknjeno nedeljo. Res višek.

V 61 gre koliko? In vaj ni konca ni in ni.

Slavnostna akademija se je razvila presenetljivo dobro, ampak vseeno sem šel domov s hudo mešanimi občutki in z rahlim glavobolom. Interc od Drame je bil absolutno natlačen z mesom in kaj drugega od sedenja in redkih poskusov plesanja, ki pa so bili bolj ukvarjanje s samim sabo kot s kako punco ali pobom, no, za kaj drugega resnično ni bilo prostora.

Same točke so šle ne glede na vse tehnične pomanjkljivosti, ki jih Drama ima, in na tehnike, ki jih je hudo manjkalo (vsaj takih z glavo pri delu) ta četrtek, res zelo v redu. Filmarji so naredili čuda iz preprostega snemanja v malo večji učilnici z modrim platnom za ozadje. Vse nasnete stvari, vsi miksi in zafrkancije so izpadli prav fletno. Še najboljše od vsega, se zdi, je bila časovna ustreznost programskih vrivkov v obliki projekcij, ker so bili kadri res dovolj dolgi in dovolj kratki obenem.

Kar se tiče naših odrskih dogodkov in dogajanj, je bila Maretova točka res zadetek v polno, sploh zato, ker ima snop svetlobe v megli pred polno dvorano čisto nek poseben, morda celo že malo fantazmagoričen učinek. In Beza je bil seveda nenadkriljiv, pa če smo še tolikokrat ponavljali in že tolikokrat videli to njegovo oponašanje Mileta Koruna. Nisem sicer dobil nekih fiksnih mnenj po predstavi, ampak mislim, da šala z Miletom ni bila preveč apriorno agresivna.

Na žalost nisem uspel nikoli prav zares videti Mihove točke v vsej njeni veličini, ker je bilo veliko nepotrebnega preoblačenja in urejanja pogojev... Ampak kolikor sem uspel zajeti iz inspicientskega ekrana... Krasno. Preprosto in pikro. Popolnoma podpiram njegov "boj" proti kajenju na Akademiji, ker se mi zdi, da bi se vsaj z majhnim kompromisom dale stvari postaviti na malo bolj prijazno mesto tudi za nekadilce.

O svoji točki pravzaprav ne vem veliko. Prvič po dolgem času sem imel plodno tremo, preden sem stopil na oder, kar je čudno, sploh ker smo vsi štirje stali na velikem (in vélikem) odru ljubljanske Drame prvič. Vedel sem, kaj hočem povedati, vedel sem, kaj sploh hočem spremeniti ali ustvariti s tem, kar smo se namenili izvršiti v naši točki. Vedel pa sem tudi, da hočem nazdraviti Akademiji za vse to, kar se mi je v življenju zgodilo, odkar sem tu. Bili so trenutki rezanja, ko se mi je za kratko strgal film in jadrno namontiral nazaj, bili so trenutki, ko sem videl, komu v publiki govorim, bili so trenutki, ko sem slišal Jožico, kako se zateglo smeji s tistim značilnim dvoumjem v zraku. Bistvo je ostalo čisto.

Vse točke so mi bile po svoje všeč. Ampak da nimamo jajc, kot nam je danes nekdo očital, se mi ne zdi čisto utemeljeno. Vsaj ne, če govorimo brez izjem. Sem pa padel v dokajšnjo depresivo zaradi tega, ker je stvar šla v osnovi super in sem dal in pokazal, kar sem želel, ampak - a mi bo to po včerajšnjem dnevu še kdaj uspelo? Bom lahko še kdaj igral s takim žarom, kot se mi je uspel prikrasti v glavo in v celo telo... Vsa ta neumna vprašanja, ki se pletejo. In zakaj mi je familija ušla? Zato, ker sem kreten pospravljal neke neumne rekvizite v akademijski kombi. Čudno? Ne, samo brezkrajno butasto.

Imejte se dobro, vsi.

Zdaj gre zares. Kaj imam povedati?

Stvar za 60-letnico Akademije je nastala veliko prehitro. Moral bi se ji mogoče posvetiti bolj na dolgo in bolj razsrjeno nad tem, kar nas včasih omejuje, ampak tega niti nisem hotel. Vsi bi radi neko nadstandardno prireditev za tako biserno številko, ampak dvomim, da ima naša točka kaj dosti prispevati k temu. Preprosto pustiti pot, improvizirati z glavo in srcem, z vsem, povedati, kaj mislimo in da nas prostor kot fizika še najmanj omejuje. Večji problem je mazohizem nad sabo od preveč vprašanj, ki parajo nebo v ustih in možganski votlini... Res te včasih zbijejo na tla vsi ti modri premisleki, ugotavljanja o pomanjkanju domišljije - kako hočeš sploh delati in ustvarjati, ko ugotavljaš, da tvoja dela ne govorijo, da stojijo kot sama sebi v namen in opazovanje? Grozno je, ko te napade tak občutek. Ampak to bodo sodili drugi, drugi bodo vedeli, kako, kje, čemu reči dobro ali slabo.

Jutri bo moje delo prisotno v štirih točkah - filmarski oddelek je pripravil kratke zmešane video projekcije, kjer sem pomagal ustvarjati naš posmehljiv novopredelani prizor iz Gospodarja prstanov (1.del). Malo obscenega seksualiziranja, parodije kar tako in nepogrešljive vrnitve v realnost z vratarjem in njegovim odsekanim: "Kje pa je ključ, fantje?"
Druga točka bo neka glasovna improvizacija, ki jo je vkupspravil Jaka. Prostoslogovno udrihanje v treh glasovih, vokalna svoboda v petih minutah. Potem je tu še Maretova točka (naš vrli doktor režiser) in iskanje Mileta Koruna v megli in nenazadnje moja avtorska točka z debilnim naslovom: "Jaz mislim za vas". Mogoče bo uspela in bo z njo moč povedati moje in v veliki meri naše, mnenje vseh štirih ustvarjalcev. V osnovi se igramo z našim nepredvidljivim glasom, odnosom, posluhom, pozornostjo za partnerja, dolgčasom, stisko, krizami, glumatanjem - vsem v enem takem nonšalantnem in malo neprizanesljivem zamahu. Zdravica pa vendarle bo.

Vejš ko ti'm riku.

Danes sem ugotovil, da me mogoče ima nekdo, ki ga še ne poznam rad. Kako super je pa to, e. In da sem mogoče ujetnik svoje emocionalne aure, ki mi preprečuje, da bi se odprl do tam, kjer bi rad. Sicer je ta obroč okoli mene vseeno del mene, tako da ga moram najprej vzljubiti in negovati, potem pa dalje.
Bojim se, da bom povedal preveč na obletnici Akademije. Dolgo časa se nisem pustil omajati in sem verjel v svoje besede, ki sem se jih namenil izreči, zdaj pa mi je že toliko stvari in toliko ust in toliko rok reklo, da bi bilo bolje, da bi kaj zadržal tudi zase. Ali še huje - da nisem povedal vsega! Verjamem, zdaj še toliko bolj, da je vse dogajanje znotraj mene ena velika skušnjava za plitko-mislečega osebka, za kakršnega se imam nemalokrat. Za kakršnega sem se imel tudi danes, ko sem spoznal, da v nekaterih stvareh najbrž ne bom nikoli najboljši ali pa vsaj ne boljši, kot sem zdaj. Ampak, si rečem, zakaj bi bil nergaški perfekcionist? Bolje bi bilo... In smo spet na začetku kroga.
Mogoče bo spanec kaj odnesel. Mogoče bi kaj odneslo, če bi poskusil najti kako loputo na vrhu bloka in se vreči dol. Mogoče bi se glava zbistrila, če bi jo nekdo malo, a res samo malo udaril in porezal. Ceneno sem pomislil tudi, da bi si dal prepikniti kak zelo nezanimiv in že viden del telesa, se obleči v črno in bi tak paradiral sebi v identetni ponos, lažen bolj naravnost od premice. In to prikrito bolezen, ki jo prenašam v sebi, to žalostno, omagano lenobno depresivo, a želim jaz res to komu dati preko odra, prek sebe kot igralca? To se moram vprašati.

Ni ga, ki bi bil bolj plitev.
Če bi skočil, bi mogoče vsaj za kratko letel.
Tako pa si s pesmijo daljšam življenje.

Bodite dobro, vsi.
Blaž