Kar piše v kumranskih, ni nujno resnica.

Dežnik sem opiral na svojo levo ključnico in levi pol spodnje čeljusti, da bi ga držal pri miru. Dež se je gostil in navpično mečkal staro listje, prav skozi glavne žile. Obe roki sem držal izravnani, dvignjeni ven, na ta mamutski padež hladne mokrote, z levice se je spiral okus ženske zadrege, z desne se je z mastnimi strugami odlival v prste vtiskani krof. Krofa ni bilo več, že dve dolgi sekundi, zadrega pa se ni uklonila dežju in mu je v pijani fris brbotala uporniške parole. Srečen sem bil, ne za dolgo, samo dokler sta se sladkor v prahu in ženski vonj v strahu pred skorajšnjim koncem prijela za roke. Dež je še vedno butal, seveda, tu ni prostora za filmska vedra in to, da bi človek kar prekinil snemanje in zakričal "spusti kamer

o, dosti padavin za danes". Ostane le resen pomislek na naslednji korak in ošabna nerodnost, da se ne spustim k bližnjemu spančku, ovitemu grbcu, ki spi pod plakatom državnih železnic. Če umira, se mu v snu gotovo zarisuje drobirnata podoba kakega tunela pod švicarskimi alpami, v katerega se od spredaj zariva debela mlečna čokolada, od zadaj pa cingljajo analogne štoparice, da je joj. Pridi, greva bosih nog po tračnicah, ti moja šepava starka, da ti bodo moje vejice s koleni in kolki rahlimi v oporo, jaz pa bom na hoduljah zašiljenih afne gugal, take velike opice v sebi, žongliral ti bom s kapljicami, ne morem zgrešiti, tega res ne morem zgrešiti.

Aja, ne, sredi tunela sva, ljubica. Zaspiva tu, kjer točno izveva, kdaj se razločiva eden od drugega, vsak od samega sebe. Svoj vezeni robec ti položim pod sivi šal iz las, da bom po vsem hudem videl odtis tvoje zablode in se ne bom pripogibal pozabi, ti pa samo močno pomisli, zaželi si - in upihni že tisto bedasto svečo na koncu hodnika. Predora. Rova. Okopa.

Pravzaprav predora.

ZDAJ PA ZARES.
Prodaj mi rododendrone, o klavrna figura,
ti dam sekstet govnačev in še seksi Epikurja,
da zbogate se ti in tvoji notranji strahovi,
klepet posedi vkraj, prihajajo tatovi.

Danes, po tistem spevnem 12.12. 2008. Danes je 21.12. 2008, samo toliko o palindromih in njihovem blagodejnem vplivu na moje krvožilje. Nisem vesel zgolj zato, ker bi mi sonce po hipotenuzi jutranjega opoja butalo ob pisalno mizo, ampak tudi zato, ker sem dobil nekaj idej. Mladinska igralska skupina, s katero se že nekaj tednov ukvarjam, se zdi pripravljena za en tak lušten eksperiment, ki ga nameravamo narediti z dramaturško dokaj jasno napisano igro. Igro se mi zdi kar pravšnji izraz za to, kar nemara nastane iz tega teksta, ki ga zaenkrat verjetno še vsi, vključno z mano, beremo preveč dobesedno in sporočilno ideološko, ampak zaenkrat je bil tako moj kot njihov čas naključna luknja v mojem urniku in njihovo veselje. Ko bi vsaj imel še kdaj v življenju toliko manevrskega prostora, kot ga imajo oni zdaj - tako ali tako ne bi vedel, kaj z njim početi, ali naj se žokam z blogerskimi neumnostmi v ušesno maslo ali naj se pridružim kakemu protihrvaškemu forumu (da bi jih že enkrat bes plental, šoviniste enostranske!) ali naj raje naredim kaj pametnega in se res odločim počivati. Vsaka privatnost je postala del ustvarjanja in del osamljenosti obenem, tako da niti tega več ne vem, kdaj sem vklopljen v električno omrežje in kdaj se mi samo zdi, da je zmanjkalo toka. Doma so imeli že druge koline letos, tako sem si želel tja, zaradi Duha in ne zavoljo duha, ampak spet sem imel premalo psihofizičnega zaledja za tisto, kar naj bi ta semester najboljšega odteklo od mene in se spet vrnilo kot kanec kamene soli. Se kdo spomni risanke Lobo, ki so jo včasih, ko sem bil še v stiku s sabo, vrteli po slovenski nacionalki? Ne najdem je v največji svetovni bazi risank, ampak to je ena taka rudarska prešernost, ki prežema nasprotje med polmrakom in prvim pogledom v strop ali zid, ko se zbudiš.

A propos rudarstva, dva namiga. Kategorije niso čustveno zaznamovane.

NAVZGOR: Michael Benson --> Beyond: Visions of the Interplanetary Probes (knjiga)

NAVZDOL: Jean Racine --> Fedra (name it as you desire)

NAVZNOTER: Matsuo Basho --> Narrow Road to the Interior (angl. prevod)

NAVZVEN: Raz Dwa Trzy in George Gershwin (za prve "best of", za drugega "Porgy and Bess")

P.S.: Hvala vsem, ki ste pripomogli k sveži, dišeči, nerodno-mi-je-poza nagradi. Brez vas bi pač ne bilo nič(esar). Miha, Miha, Pedja, Tina, Nika, Lidi, Pero, Zele, Maruška, Nikec, Yulček, Rejcchio, Nuša, Mirtek, Mare, Kobalko, Jožica, Jernej, Andraž, Evica, pismo saj nas kar je, teh iz istega štosa, nas je pa še več...

Teramen/Tezej/Triumvirat s sabo

Popokan po vseh šivih je. Strinjam se, da govori neupravičeno, popolnoma zgrešeno, ko reka stvari o sebi v tretji osebi. Ampak tako je, kot da so mu zvenele najboljše šale in vsa vrata navesila nase česen, da ne bi prišlo v hišo zlo, da ne bi bilo treba več odpirati in odklepati teh zagamanih vrat. Zažgolela je taščica, na bližnji bukovi veji se je zrcalila njena podoba in njen dih, ki je ravno tako širil paro v zgodnje popoldne. Zrak jeseni postane zid, skozi katerega moraš zarivati omehčane zidarske žlice, da se vda in razkorači pred tabo, potem pa narediš preval skozenj. Vseskozi se je valil po zaviti cesti, ki je imela ravno toliko žive meje ob sebi, da je za vsak ovinek moral stopiti na prste in nagniti svoje težišče do skrajnih meja, da je sploh kaj opazil. Je mislil, da bo lahko ves čas gledal samo svojo zrcalno podobo v lužah, ostankih nočnega prepira med temo in mesecem. Pa mu ne dovoli nebo, da bi se kar tako predal praznemu motrenju idej in nič napravil.
Tezej se je dolgo igračkal s svojo usodo. Najverjetneje je mislil, da so legokocke in je tovoril plastiko sloj za slojem, spoj za spojem. Da bo imel glas ljudstva svojo pot in svoj cilj.
Konec igre je začetek spočenjanja.
Danes mineva osem let, odkar je izginil Emil Zatopek. Prvi človek, ki je premagal tri najbolj prestižne in naporne dolgoprogaške atletske preizkušnje na enih igrah in vselej pretrgal trak v cilju. Mislim, da so takrat še imeli to, ta sijaj cefranja meje, ta simbolični zarez v črko zgodovine. Rekli so mu tudi kar "lokomotiva", kar je izjemno čuden izraz za človeka, ki iz sebe ne spravlja ne isker ne destilirane pare, ampak kvečjemu znoj, pomisleke, razprtije, preteklost in minljivi občutek dosežka. Stalno, sproti, na poseben način počasi.

Tako nenavadno je, da mi je včeraj en prijatelj razložil, da se je več let ukvarjal s sirarstvom in da ga to pravzaprav izjemno zanima in da se spozna na mikrokulture, zorenje, vse to do te mere, kot se na reč spoznajo menihi, ki profesionalno izdelujejo najboljše, gurmansko nenadkriljive sire. Tudi sam je bil menih in profesionalni navdušenec, ne zgolj brezimni udeleženec kakega tečaja, zdaj pa spet dela v enem takem sirarskem obratu, kjer svojim nadrejenim na vse kriplje razlaga, da finta dobrega sira ni v tekočem traku in stanovitnosti recepta ampak v tem, da je mleko živa tvorba, bistveno povezana z vsakodnevno prehrano živali, s sterilnostjo okolja, ki je, skratka, tako odvisna od svojega dnevnega razpoloženja (tudi mleko, božanska gošča hranljivega, ima svoje dnevno razpoloženje!), da je ustvariti dober sir vsak dan iskanje El Dorada. Po svoje, ker je pravo zlato ono, kar iz majavega upanja in mnogo dela nastane.
Seveda, nikakršen problem niti presenečenje ne bi bilo, če ne bi bil ta moj prijatelj drugače prevajalec, jezikoslovec in vse kaj drugega v mojih mislih, vse tja do včeraj. Prisilno sem se spomnil, da bi lahko vozil avtobus od Ljubljane do svojega zaselka, doma bi obnavljal hišo, uokvirjal rumenosive fotografije in jih razvrščal v tapete, čez dan bi čistil gozd smeti in odvečnih debel, zvečer bi igral predstave in se čudil koncentraciji pozornosti na obeh straneh reke. Rampe. Pampe. Argentina, res!

Velikokrat je tako, kot da govori različnih ljudi skupek, vsi imajo isti jezik in enako zložene besede, a se med sabo ne razumejo, podobno kot prebivalci vsake normalne države, vsaj danes. No, tudi Grki se niso dosti puščali pri miru, ampak njim kot da je narekoval nerodnosti in prigode nek drug ustroj časa, potek nastajanja je bil ves premočen od določnih nadrobnosti. Tako izgleda. Mnogo stvari je drugačnih od svojega izgleda. Kakšen je moj lik, se znova sprašujem ta semester. Najbolj seveda pri študiju samem, pri zunanjih projektih ne toliko, tam se lotevam rešitev hitreje in bolj brezglavo, zato so pogosto tudi boljše in manj obtežene s plesnivim sovraštvom do sebe. Igral naj bi dva moška, ki sta med sabo podobna samo v tem, da sta oba nekakšna demiurga, vsak na svojem področju, eden je aojd/rapsod, ki še kako dobro vidi in razbira, pa se, kot vsi premeteni pastirji dejanj in sprememb raje smuka okrog kolesa in ga pusti, da se od vznemirjenosti samo vrti, kot da bi sam spravil gibanje v tek. Drugi je vladarsko jabolko, Adamovo jabolko in jabolko prepovedanega sadu, ki je prepovedan samo ljudem in je živalim končni namen. Tri jabolka torej, samo da so še zlata, pa bom še kakega Miklavža naredil iz vsega skupaj, da bo spet rasla brada in se bodo vsi zgražali nad mojo podobo tragičnega, žilavega meniha. Posvetilo se mi je, zakaj je tista ura na tekoče kristale, ki sem jo zadnje dni močno ugledal kot ozadje prve scene v igri, kazala narobe. Morala je kazati tridesetletno razliko. Zaradi skupine Tangerine Dream - in verjetno še milijon drugih reči. Konec koncev je še vedno vse skrito ter zavito v takem skupnem opasaču režiserke, dramaturga, obeh soigralk in soigralca. Če bom vsaj do njih prelomastil pot, najsi bo po visoki in razmajani kavkaški brvi, pa pač tako. Da bo svečana univerza zadovoljna, to zdaj ni več na prvem mestu. Zdaj je pomembno zanimanje - in čas, iz katerega sopejo snovi svoj poparjeni parfum.

P.S.: Prva fotografija je od Algimantasa, druga od Michaela, vse pravice pridržane.

Razdeljeno v božje zapovedi, prva tabla

Ad I:
"Pelje se z avtom, globokim za vse orodje, ki bo potrebno. Zelene barve, da iz gozda ne šine kak obtožujoč obraz barve in pove, kaj pride na vrsto, kaj vse se bo zgodilo.
Ob izhodu iz zadnjega ovinka je zapihal tako silen veter, da so v trenutku prav v osti ceste izginili vsi vojaki oblaki, odrazporedili so se ven skozi sence neba na kameni cesti.
Ustavila je avto, odprla plastenko vode iz pipe, naravnost iz najbolj nove napeljave, preden je lahko kaj popila, je premik zraka zaokrožil ustnice nekemu zvoku, ki je nastajal, kot pihanje v piščal, na ustju plastične vode. Ustrašila se je in zlila debele pol flaše na psa, ki ji je čepel pod nogami in mrščil obrvi. Je imel pes okvaro živcev? No, ne, nisem presenečena, vedela sem, da bo točno tu, pod nogami.
Zgrabila je grablje, odpotovala do travnika in pograbila gnila jabolka. Vse sorte, same domače, ljudska imena, ljudski krožci v nizki travi. Ko je napravila velik kup, se je nižje dol, ob reki, glasno strgalo eno jabolko in zbudilo velikega nemškega ovčarja, ki je sede spal pod drevesom. Torej se je akcija sprožila in je oddajnik že na njej.
Pobrskala je po žepih. Ugotovila je, da ima samo še minuto, da spremeni..."

Ad II:
Ima smisel, da se nikomur več ne vrtij kazalci, ampak le še prekopicujejo številke. Pogledaš gledališko predstavo, ki na sebi ne nosi slabosti, trenutne vrtoglavice izziva ali napetega želodca, polnega srboritih os, pa vseeno piči. Občuduješ te drobne jezljivosti, hrbte, ki si govorijo v jidišu, srajce, ki se z manšetami zapletajo v vidne osi velikih črnih skrinjic z bliskavkami. Predstavljaš si sebe, hinavca, na mestu moža, ki je postal mož s tem, ko je njegova slika postala portret, predstavljaš si svoje malenkostne ovire, še kako uklonljive, namesto tistega moža ali dekleta ali nekoga, ki ima dve nogi za stanje. Vidiš malo ali nič. Sredozemsko kašo iz postanih delcev, v kateri se vrtinčijo kremaste spojine zemlje in neke druge zemlje. Saj za to gre, našo zemljo očistiti ali pa ji vsuti v popek še več blata, da bo imela kaj bljuvati, ko bomo hoteli spet postati jastrebi, hijene in govnači.
Mar živali živijo spolno življenje in ne izgubljajo priložnosti? Nobene. Zato je navihano, volhko božati psa, potem ko si ga s preroškim glasom prikoval na ukaze in barvasto ograjo. Kot bi govoril izgubljenemu otroku, ko ga spet najdeš v lijanasti gošči, da je to, kar se mu zdaj suče pred očmi in pred želodcem, lepo in prav. Saj bo moral kar verjeti. Druge ni. To ali pa dosmrtno delo v tovarni mesnih izdelkov in sprejemni pisarni klavnice. Pokopališče za domače živali ni izbira, je že napaka. Hehe.

Ad III:
Hodim po ulicah z mobitelom v roki in se učim nek dialog. Nikogar ni na zvezi, samo pretvarjam se, da se pogovarjam, tako kot dela ena moja mlada soseda od tam, kjer sem še najbolj zares doma. Tudi ona ima redko koga onkraj teh jebenih-modernih-zlikanih gumbov, pa se stalno smeji, ker ima najboljšega sogovornika. Plus - fino sram jo je lahko, da stalno govori in ne utegne pozdraviti ljudi, ko gredo mimo nje. Tako se človek uri v osamljenosti.
Hja, sicer jaz vadim konkreten dialog, za neko igro, v kateri se grem pol kifeljca, pol nedonošenčka. Ampak - je v resnici kaj dosti drugače? Posvajati in si izmišljati besede, prostore, ljudi. Vse to gre skupaj, ko imaš samo še sebe za prebavo. Z drugimi tako ali tako ne upaš niti krivo stopiti na pločnik, da se ti ne bi gleženj zvil ravno pred mimohodom velikega terenskega avtomobila in samomorilsko eksplozijo. Mislim, naključja se dogajajo, ne? Ljudje se zapuščajo in vračajo vsakih nekaj sekund. Vmes pa preganjaš čas, prižgeš kak neumoren teve kanal, robantiš po tipkovnici, lulaš po Evklidovih receptih in piješ černobilske borovnice za manjši vamp.

Ad IV: Koga briga, kdo je bil bolgarski kralj Asen? Meni je poznano samo dejstvo, da je njegova trdnjava Asenovgrad najlepše pribežališče za tiste, ki hočejo vedeti in hočejo biti odstranjeni iz negibnosti, pogreznjeni v novo negibnost z razgledom in strateško pozicijo. Asenovgrad v Bolgariji je točno to, polruševina z izjemnim pregledom okolice, ki pa ravno zaradi tega, koliko se od tam vidi, sporoča svojim obiskovalcem, naj se zaprejo v meniške kute, zagrnejo z debelimi kamnatimi stenami in nikoli več ne ugledajo živega telesa. Niti veverice ne bodo dobrodošle, ko se mnoštvo voljnih zakobaca med svetilniške stopnice in počne vse tisto, zaradi česar bodo nekoč moški in ženske postali en in isti spol in ne bodo več stokali nad različnostjo. Takrat, v tisti brci razvoja, bodo ženske hlepele po litoželezniih ramah in bronenih piščalih, moški bodo sopli za vročinskim valom, ki jih je pred dolgimi stoletji napajal, ves radoživ, iz naravno ohomotanih ženskih naročij. Ko se razprostejo časi, zunaj hladen irski veter z medvedjih polic skrušenih klifov, se bomo samo še gledali in pisali razprave o tistem, kar smo pozabili omeniti. Omemba, rčei nekaj - to je megalit, ki ga nobena morena ne bo spravila v pogoltno oceansko jezičje.

AD V: Pri petici se splača udrihniti po resnici. Mlatenje besed ni kot poletno tlačenje sena. Je hujša patologija vsakdana, kot bi si jo striček iz dežele Praterja in Sacherja lahko zamislil. Vendar je gon zmagal nad logiko in klasičnostjo. Preostali delci se prosto gibljejo naokrog in računajo na z blagostjo otovorjeno privlačnost. Nikoli se ne konča, nobena beseda ni zadosti. Kopjenosci zategujejo svoje šviste, a do konca menca pisar nad svojim ustjem črne tinte.

Več kot Walt Disney in stilizirani brki

"/.../ Ob sončnem vzhodu. Franček je zavit v tkivo postelje. Sanja slike.

Kot da se nihče več ne zmeni in da bi obenem vsi radi povedali svoje v zelo malo besedah. Franček se je zdrznil, ko je opazil, da se nekega dne njegovi sošolci iz razreda igrajo igrico "povej takoj, povej zares". Metka je Maticu zabrisala v obraz, da nima rada, da jo vedno pričaka v kakem samotnem kotičku in se zaupno, tiho pogovarja z njo, kot da bi kaj zahteval od nje, da ga posluša ali... Saj niti sama ne ve kaj. Matic pa ji je nazaj zabrisal, da ima občutek, da ga ona ne mara in da se zato vedno, ko so v skupini in se pogovarjajo med sabo, obrne na Frančka in samo njemu namenja svoje misli. Hecno, si misli Franček. Ampak nima niti preveč časa razmišljati, ker mora takoj po razredni uri že na sestanek šahovskega krožka, ki bo letos zaostril priprave na državno prvenstvo, po tem ima natanko 30 minut za krožnik špagetov bolonjez s parmezanom iz vrečkice, nato še pol ure izračunava odvode praštevil, da mu bo ta snov naslednje leto, ko jo bodo jemali, šla kot namazana, nato samo pobere prejšnji večer pripravljeni nahrbtnik, ga zadega čez rame in steče na atletski trening. Pozno zvečer, ko Metka in Matic srkata še zadnji breskov sok s smetano na bencinski črpalki, tik pred risankami in poročili, se ves nabit z energijo vrača s kondicijskih priprav za novo sezono, v glavi mu že ves dan domišljija napleta nekaj sienskih sonetnih vencev, ki jih nato z lahkoto zapiše v urduju na računalnik in pošlje vsem svojim znancem, da jim razsvetli dan. Metka in Matic se že zdavnaj držita za robove pižam in nepremično strmita v zadnje zanju primerne oddaje in se igrata s prstanci levih nog, Franček pa šele jemlje svojo pižamo iz pralnega stroja in zamahuje z njo po zraku v nekem zanimivem tai-chi gibanju. Tako si obenem posuši pižamo in prekrvavi tricepse in triagonalne vezi v komolcih in kolenih. Naslednje jutro se spet, zdravi in veseli, da je dež prejšnjega dne ponehal, najdejo v šolski avli, pod uro, in si izmenjajo nekaj iskrenih besed.'
Franček se zbudi, a ugotovi, da je tisti dan v letu, ko se ura pomakne za eno nazaj. Tako lahko mirno spet utone v dremotno omizje s samim seboj.
/.../"
Pričujoči odlomek je iz zbirke "Babica pripoveduje in napleta"; izdala založba Dokončno Zagonetnih Skeptikov (DZS), leto 2038.

Zdaj pa zares. Svet je oglat, plava na velikanskem, v logaritemsko spiralo zavitem deževniku in kjerkoli zasekaš brazdo, se nemarnež zaceli ali pa ne zmeni. To drugo sploh boli. Kakšno je obdobje človeka pred mitologijo? Je to čas, ko je habilis sključen živel v plodoviti stiskalnici med podzemnimi odplakami in plemenitim vetrom zgoraj? Ali je to vek, ko se je K(k?)romanjonec posvetil duhovom kot sosedu ali spolzkemu smuču, ki ga je z naglim potegom posvetil v večerjo, medtem ko ga je trgal iz krivin gorske reke? Ko pokončnega misleca še ni zanimala njegova misel sama? E, ravno zdaj sem hotel objaviti nekaj tehtnega, pa si zasluži kvečjemu trislojno klofuto... Tako je to s svislimi mislimi pred spanjem.

Varno v šolo:

"Razmisli. Kako se senčijo traktorske gume v razpršeni svetlobi. Sem že mislil, da se bliža višinska megla ali da se je vzdignil prah s kamnate ceste, prepredene z globokimi luknjami, v katerih ždi več dni stara voda. Izgleda kot kremna scavnica. Medtem dežja še vedno ni.
Zaspala je ena mojih najbolj zabavnih sorodnic. Precej močno zadremuckala. Na pogrebu mi je bilo težko samo zaradi onih, ki jim je bila njena smrt samoumevno težka izguba, pospremljena s tihim bobnanjem njihove dolge, posvojene žalosti. Sam sem si najraje predstavljal, kako bi se na pogrebu za trenutek sama, drobna žena, dvignila iz vijolične rakve, se postavila na sredo sklonjenih glav, nikomur se ne bi zdelo ne čudno ne strašljivo, ona bi se razkoračila na sredi, z nogo udarjala takt, v taktu migala z rameni in zapela ono pesem z vseh veselic, ki jih je kdaj obiskala, pesem, od katere ni ostalo več od treh besed, a nisem pozabil ostrega glasu, s katerim je posekala vso dotedanjo, neprizadeto čilo, neškodljivo atmosfero, najsi so bili binkoštni prazniki ali pa navaden torek za striženje njenih starih, v pečo pospravljenih las.
Živela je na veliki kmetiji, a več kot dvajset let pred smrtjo je ostala gor sama s svojo sestro, s tem še malo bolj zgrbljenim bitjem sta nosili koše sveže trave po navpičnih lehah gor do senika, pri živem telesu s kuhinjskim nožem operirali kure z dvorišča, ko so se jim v vratu zataknile kobilice, vsakič znova, vsako leto, so hotele imeti en in edini setveni koledar od strica, da bi vedele, kdaj bodo tla pod nogami popokala in zmikavtsko odpeljala dragoceno vodo v svoje kotanje, nikdar spakovanja o tegobah življenja in kakih ovbe! bolečinah, a nobene svetnice, veliko zvijač, s katerimi so si dobile rešne roke oddaljenih sorodnikov, je bilo z njunima glavama tako spojeno kot roke s krmo, noge s travo, poljubi s psom čuvajem. Sorodniki so prišli, da so potresli kako belo češnjo in zase, za mininjive odkidali kak strdek najboljšega hlevskega gnoja, vsi so se pobrali, ko jih je dosegla kritika, da so površni. Oja! (Kak se ti meni dopadeš!) Površni, sapralot, kaj pa drugega. Nič ni zastonj, niti življenje, je mrmral kdo, ko je odhajal od dvojice žensk, pripravljenih na vse, na atomske zime, trde žile, suhe krače. Takšna je bila verjetno še pred mojim rojstvom moja vas, kot tam zgoraj, kolesje temnih gostiln, osončenih predsob, najbolj notranjih kuhinj, kjer posoda suši lica nad zabojem smrekovih vej, zobovje z listjem obrobljenih črt na pastelnem ometu, žeblji v čevljih, čevlji v podrasti, praprot za brisanje riti, praprot za vzglavje prešuštnih noči na tajnih posekah. Vlačuga! je drugo ime za drva, ki visoko nad cestami čakajo na verige in sekire.
Včasih sem zaspal tudi jaz, sredi visokih kasarn postrojenih iglic, prebudil me je švist velike košute, ki je bežala pred svojim ljubimcem. Ozrla se je, zmeraj.
Danes stari ujetniki dela sedijo pri pogrnjenih mizah z brazgotinastimi zapestji in se spogledujejo, primerjajo starosti v laseh iz deviških lišajev, kruh je še vedno križec v sredi - krožec na robu, štor prav tako, v starem avtomobilu pa životari živa podoba, nalepka ljudskega misijona, smola vleče vonj čez prag prtljažnika. Ujetniki se srečajo, vsakih nekaj let, zlikajo bele srajce, s sveže obritimi čeljustmi tulijo zategle podoknice krstam, preden jih zagrebe spolzka gozdna prst. Eni, ki smo se izlegli prepozno, se vračamo na krstne skale. Vklopim to ... stanje, žvečim in pljujem ravno take kosmate vice in iste čiste molilne mline poganjam, zunaj svoje vasi ateist in bogotaj, izumitelj in zlikovec v srcu - v vasi samo pijan upam reči več od ene besede.

Potem pa pride zadnje leto skušnjav in odprejo se lovilci sanj," je rekel poglavar gozdnih ljudi in se skril za svoj vigvam.
SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE!

Olimpijski duh. Smradek. Duhec!

Tokrat nekaj bolj sočasnega in zanimivega. Slovenska bera medalj na letošnjih olimpijskih igrah še ni čisto pri koncu pa vendar so trenutni rezultati precej spodbudni. No, navdihujoči v različnih smislih, zagotovo pa ne takrat, ko človek primerja plačo povprečnega nogometaša slovenske prve nogometne lige (ki vsake toliko zamenja sponzorja, tako da ostajam pri splošnem nazivu) in zaslužke naših najboljših udeležencev olimpijskih iger. No, da ne gremo v primerjave z zimskimi športi, tam je zame zmeda še večja.

Primož Kozmus je samozavestno in v velikem slogu svoje kladivo malo sploščil in pozlatil. Ej! Pritožite se pri odboru za neumestne metonimije. Kakor koli - njegov zadovoljni obraz je bil zgleden monalizast nasmešek orjaka, ki dobro ve, koliko je vložil in kolikokrat je moral izgubiti do tega velikega dne. Seveda se je nacionalni ponos na spletnih mestih toliko bolj razplamtel, ker pač njegova medalja ni tista iz kakega šahiranja z glinastimi golobi na Jamajki (brez zamere, ljubitelji), ampak je medalja iz veličastnega nedrja matere atletike. Proslavljanje bo za-gotovo in za-služeno preživelo noč. Grki goli, s privezanimi štrclji, Kozmus pa kar lepo oblečen v slovensko zastavo. Tudi olimpijada je postala do-stojna in do-stopna. Samo malo smrdi, cenzura ji kvari ugled, politika in poživila pa nekdanji šarm. Kozmus, heh. Vse asociacije v zvezi s priimkom so le še zaključni poteg s čopičem.

Rajmond Debevec je v svoji najljubši disciplini dobil vrnjenih nekaj nesrečnih odstotkov, ki so se mu ob kaki drugi priložnosti izmuznili (Emmons je spet streljal v njegovo tarčo - pa kaj se ta dva poznata tudi intimno, se vprašam...). Če je vsem tako važna kolajna, je tudi bron prav fletna zadeva, navsezadnje to pomeni biti v družbi najboljših treh in biti na odru. Četrti lahko gre brisat krokodilje trenerju v krilo. Šport je nekaj tako izprijenega, kar se javnega mnenja tiče, da se lahko vsak usaja in vsak prodaja svoje napovedi, svoja vedenja, svoje primitivne razgledanosti. Zaradi tega je toliko težje srečati zanimivega športnega novinarja, ki bi razširil polje pivnice in drobnih možganskih celic v nekaj večjega. Stalno poslušam po lokalnih gostilnah, kako bi bili nekateri slovenski športni poročevalci in komentatorji že zdavnaj zreli za pokoj, obenem pa se zelene veje še kar udobno počutijo v svoji zeleni barvi. Tudi če Andrej Stare kdaj pomeša kakšna imena, je njegovo navdušenje še vedno bolj ljubko od suhoparnega obnavljanja tega, kar tako ali tako vsi vidimo z lastnimi očmi. Naj ne bo to edini primer in naj ne bo obešanka za zlobne žnablje. Heh, po gostilnah in kavarnah (nobel razlika) so največji kritiki ravno tisti, ki iz sebe komaj spravijo pošteno grčanje in pivske vzklike (ne govorim o pijancih)... Ne, ne bom šel dlje. Športno novinarstvo in analiza sta pač težavno delo ob tolikih množicah osveščenih laikov.

Sara Isakovič, to je tudi eno prikupno bitje. Bitjece bi bolj težko izjavil, kajti vsak plavalec je po tem, ko ga enkrat vidiš v živo, s svojo suženjsko plečatostjo kar malo zastrašujoč. Tudi ona je pojem nekonfliktnega športnika, tako kot gornja dva. Je to ključ? Do česa? Medijske pozornosti? Okej, intermezzo. Vsekakor si je Sara s svojim zrelim in nepopustljivim tempom v svojih nastopih pridobila spoštovanje in občudovanje mnogih, tudi tistih, ki se ne morejo zadrževati in zarobljeno udrihajo čez etnično čistost njenega priimka. O tem nočem niti razpravljati. Vsi, ki imajo še zdaj težave z identiteto, svetujem, da jo pobrišejo v Cleveland in se včlanijo v lokalni klub ljubiteljev diatoničnega cvirglanja. Mogoče jim bo šele tako daleč proč ljubezen do domovine postala nekaj bolj svetovljanskega. No, hja, mogoče sem ga tudi s tem hudo pihnil. Nazaj k Sari. Dekle je mlado, željno, delovno, ravno prav sproščeno (to vse so zgolj prvi vtisi, ki jih daje njena javna podoba), predvsem pa s svojo mladostjo prisili marsikaterega vrstnika v resen, splošen in ožji premislek. Proč z nepodloženimi puhlicami, poznam precej takih moje (plus, minus) starosti, ki so se z mano pogovarjali o tem. Vemo, o čem govorim.

Za konec še ena posameznica. Razširjeni diskurz o individualni naravi slovenskih zmagovalcev se že zelo močno vsiljuje v tipkalne prste, ampak naj gre raje nazaj za tajkunski hmelj in malo manj avtokratski RTV program. Press.
Lucija Polavder. Spoznal sem jo, ko sem še vozil v avtošoli, ona pa je na mojih stalnih šoferskih nahajališčih pridno tekala ob cesti, večinoma sama, včasih v majhni skupinici. Okej, vedel sem, kdo je in v čem tekmuje, ampak se nisem pretirano obremenjeval z njo, ne v dobrem ne v slabem. Zdaj sem seveda vesel zanjo. Požrtvovalnost in agresija, pretvorjena v nekaj ustvarjajočega - vedno okusen pogled. Sploh njena borba za bron, ki sem jo edino uspel pogledati, še to ne v živo (obveznosti, ne lenoba, se zagovarjam!) je bila res precej smešna, a ne zaradi tega, ker bi počela kaj napak, le zato, ker je njena tekmica izgledala, kot da jo bo obrnila za aperitiv. Pozneje sem ugotovil, da se očitno ne spoznam in da je imela Lucija že od začetka boljše možnosti. Novo vprašanje - iz neprepoznavnosti v prepoznavnost? Hm. Kaj pa, če ti je vrojena tretja pot?

Še mnogo naših bi moral omeniti, tudi zanju malce podpovprečna Čopa in Špika, seveda lepotico Marijo Šestak (tudi ob Sari se mi mehča gobasto tkivo v kosteh, priznam, uspeh je nevidna kozmetika), Prezlja, Vinčeca... Do nikogar ne bi rad bil krivičen, ker, idealizem gor ali dol, temle športnikom pač (da povežem z onim ocvirkom z začetka) bolj zaupam glede njihove volje in predanosti kot pa (pozor, šankfilozof) našim domačim nogometašem, čeprav slednji v nekaj tednih zaslužijo enak znesek, kot ga dobijo našteti zmagovalci za olimpijsko zmago, ki naj bi v antologijah te tekmovalne nravi človeške fizike, športa, simbolično še vedno pomenila krono kariere.

Peking, kaj naj rečem? Da ste Kitajci iznašli smodnik, še ne opravičuje te gostote industrijske navlake. Če ste rodili Konfucija in Lao Ce-ja, je pa sploh malo mlahavo sedaj trditi, da so razlogi za agresijo nad Tibetom res podprti. In nadziranje novinarjev in videzvidezvidez. Spektakel se rima na etični debakel. Ne bom sodil, ker tudi vrag nima samih angelov okoli sebe, da bi mu bilo lice tako zelo od oglja umazano. Verjetno so edine prave olimpijske igre tiste v duhu in zamisli, nikoli pa niso bile v izvedbi. Tako kot polis, kot imperij, vlada delavcev in vlada Plutona. Hm.

Imhotep

Po mojem je vse spočela razstava s staroegipčanskimi eksponati. Ta bližina oddaljenosti je tako ali tako že samo po sebi mikavno načelo zgodovine. Zgodovine, ki jo Emile Cioran tako brezmejno sovraži. Moj namig za poletno branje, vročina in njegov posebni destruktivizem se idealno sklapljata v os zla, ki še vedno potrjuje zimo za kraljevski letni čas. Spet ter neizpodbitno - zaradi motivacije.

Odkar se sučemo okrog ukletega komada gledališča, Shakespearjevega Macbetha, se mi sanjajo samo brezumne stvari, ki jih ne najdem v nobeni sliki, nobenem odlitku dneva, nobeni asociaciji, tudi tisti, ki bi si jo morda lahko razrešil skozi algoritem potlačenih spominov. Nič se ne ujema. Aja, no, pa fotografski spomin mi vztrajno usiha ali pa se je le preusmeril na drugo, neodkrito polje zaznavanja. Vedno je dobro imeti en račun v Švici in enega doma, ker državi z belim križem se še naciokultisti niso imeli česa bati.

Sanje se začnejo z moškim in žensko, oba pozno mlada, stara približno tako, kolikor so stare vitice pratrte proti oljkam iz časa osvboditve izvoljenega ljudstva. Napravljena sta v dostojanstvene, žametne dvorne obleke, oba v širokih ogrinjalih, v odtenkih rdečevijoličnega sija, kot bi nekdo zlil barvo sivkinega polja po bordojcu na lanen prt. Ko me, hodeč po neki ploski daljici v varni razdalji, sunkoma opazita, se zgodi vse na mah. Njemu iz ogrinjala kvišku in naprej zagomazi vsaj ducat parov lovk, sluzavih, dolgih, kot bi jih zmodeliral kak B-horrorist v svoji za glavo preveliki želji. Lahko da so lovke hobotnice, lahko da so umazane roke pavijanov, lahko da so krvave, potne šape puščavskih mačk. Nič določnega, samo tam so. Ko se lagodno pospravijo v njegovo obgrizeno plahto, se njej iz oči utrne navpičen, dolginast plamen, ki žari kot palica iz središča Venere, plinasta gmota oklepljene luči. Njej iz štirih, petih žepov v razvlečeni kapuci zrastejo bakrene škrge, ki razširijo njeno podobo v sliko visoke gore ob zatonu dne. Tudi ona kmalu neha, nerazpoznavno preide v svoje prvo stanje.

Nato. Majhen pes, ovčar, očitno kmalu po skotenju, se postavlja predme na zadnje noge, mi z ihto skoči v naročje, od tam si brusi svoje zobe ob moj nos, hitreje od boja za obstanek, a ravno prav za barvo krizanteme ob pogrebu otroka. Še samemu sebi se zdim slaboten in plehek.

S tem psom v naročju in v gruči ljudi se počasi sprehajam ob vaški promenadi - če se temu na vasi sploh sme tako reči. Obrazi se pozdravljajo, ne da bi terjali drug od drugega besedo, niti mnenja niti majhne sodbe v pogledu nočejo videti. V tem je vse prej kot zlovoljnost in vse kasneje kot hitra zadovoljnost. Pozabiš obraze, neopazno se z velikimi zamahi pomikajo amorfne železne oblike po cesti, kopičijo se in kopičijo v vseh možnih smereh vožnje, nazadnje je cesta izven dosega oči v višino polna tekmovalnih avtomobilov. Ja, prometno žilo z vseh grl križišča zgosti strdek iz podvozij, ki so vsa obrnjena navzven, avtomobili vsi ležijo na boku in se nalagajo v plasteh, kot bi se z velikimi dlanmi težkih kovin gnetla visoka, mnogokotna, sadna torta. Rje nikjer, nikjer odtekajočih maščob, nikjer petrokemičnih dolarjev. Gola mehanska pregrada, ki se začne odpirati na vse strani križišča kot lilijin cvet in dušiti ljudstvo, ljudi, ki so od samega začetka napada še vedno okamneli. Stojimo kot risbe iz prazgodovinskih jam, ženskam preklani trebuhi, moškim napeti udi, živalim predrte oči. Na zaslonu stisnem II (premor), grem v svojo domačo hišo, toliko jo prepoznam, iskat kipec starega egipčanskega svečenika, ki je nadzoroval gradnjo Džoserjeve stopničaste piramide v Sakari v času Srednjega kraljestva. To je edini logični podatek, povezan s tem, kar se mi je res pripetilo, v življenju izpod zavese. Še ta je smešen do skrajnosti.

Najdem učinkovito rešitev. Jezim se, ker sem v parasvetu, pasvetu, praresnici ali kjer pač že edini, ki lahko kaj stori, izven pernatih zablod pa je vse postavljeno na glavo. Brez Kolumbovega jajca na vidiku. Torej - ugotovim, da so za ljudmi pomične tribune (Kako prismuknjeno je pa to, 'jga.), takšne kot stojé v večnamenskih dvoranah slovenskih mestec. Z nekim lokalnim "keramičarjem" jih povlečeva nazaj in sprostiva potrebne kanale, da se lahko prav po "breaking-news"-ovsko množica sprosti iz fosilnega stanja za domačo peč.

Čemu? Čemu so Egipčani verjeli, da je obelisk prvo, kar sončni bog prebere, ko se zjutraj vzpenja nad sonce s tisto stalno osemminutno zamudo? Čemu se zakrknjeni Romun ubada z utopijo, civilizacijo, fanatično vero v nič in o tem piše strahovito humoristične (seveda v najbolj odličnem smislu) eseje? Čemu je toliko različnih vrst tolkal na svetu in kje (zakaj) so vsa glasbila po svoje tolkala? Zakaj slabo spim in živim ponoči, ko se ukvarjam s štiristo let starim gledališkim štiklom, čeprav se ubadam z njegovo najbolj somračno platjo? Zakaj je sedem ur odrskega ustvarjanja spogledovanje z izmozganostjo, deset ur srednje težkega gozdarjenja pa flirt z medeno izčrpanostjo? Glavna vprašanja, za katerih odgovore se priporočam na svojem stalnem naslovu.

P.S.: Imhotep zlorabljen v stotisoče namenov - zakaj si kreativci in scenaristi ne morejo izmisliti nekaj svojega? Je prelepo obdržati mumije, naciste, Aborigine, razgled z Alpamaya, legende o sovah in prikazovanja orenk sablje iz vode vunkaj, ne. Preprostost. Ampak preprostost je tudi tole. Zgolj za ilustracijo.

Pravilno senčene strelice

Za začetek je dolga, dreveneča tišina, ki daje slutiti, da se bom še dolgo izmotaval iz primeža te spolne bolezni. Spolna disfunkcija. Ko se bere Arthurja Schnitzlerja in Ivana Cankarja, za povrh pa še kakšnega Luigija Pirandella in, nebodigatreba, Lojzeta Kovačiča, se vprašanje o resnični pomembnosti in resnici, izpostavljeni in osiromašeni, izpostavi kot pod lornjonom neke druge dobe, ki pa vendarle ni nikamor odšla. Če bereš T.S. Eliota, medtem ko ti naročajo, da se ukvarjaj s pogovornimi, resničnimi toni igre, da se pozanimaj in iznajdi, kako boš čimbolj verjeten v pouličnem jeziku, je, presenetljivo, precej osvežujoče. Nič več ne drži, potem pa se od nekod vrine opojni, prepričano gostoleči poetski glas Tjaše Koprivec, ki ima med drugim tudi dobro anatomsko izdelano osebnost. Hah! Tu je kleč! Pa vsekakor ne Milan, najsi bodo njegovi koraki še tako dolgi in pogled tako navidezno ignorantski.

Danes sem posnel svojo prvo radijsko igro. Režiserka je bila prav svinjsko zabavna, čeprav je njena naglica v moji glavi pustila kolonado iz gnilega korenja, njeni direktni komentarji pa prav prijeten, ne obarjen ali šminkast sladoled. Kako naj se pogovarjam z nekom, medtem ko gledam v mikrofon, pazim na lučko, na svoj teatrski ton in pretirano monotonijo svojega srednještajerskega izgovora? Se da, šesto suhoparnih pripomb, da se da. Samo če ni suhoparnih pripomb - je pa grozljivo, da ženska takoj ve, kaj bi rada in česa ne. Ko to slišim, bi po svoji stari navadi rad poiskal najbližjo valovito lepenko in se lagodno podrčal podnjo, pa nisem. Danes nisem, in stopnice bodo iz samostanskih vedno bolj postajale položni klanec za tiste na vozičkih. Upam le, da do tistega trenutka ne bo več potreben ne voziček, ne tisoč litijevih baterij, niti fuka, ki muka in se širokih ustnic slini za naslednjo vzburjenostjo. Zarukanost bo postala en sam, dolg ruk. Žival, ki ni bila nikoli privezana, se bo odvezala iz staje.

Sanjal sem ogromen, kvadrast prostor, naslikan iz dimenzij kakšne zahodnoevropske galerije, ki je vzdržal na sredi nenavadno dolgo, bež klop. Okoli njega so namesto ravnih ploskev pinakoteke ležali pravoslavni napisi in izjemno dobro ohranjene freske. Na sredi je ležalo, vključno z mano, deset pomembnih (politične konotacije: off). Ena freska je bila ta zgoraj, ki je še nikoli nisem videl. Njen avtor je Carlo Crivelli in nimam pojma, ali je kdaj iz pobožne skice dorasla v RGB flek na steni kakega kloštra, zagotovo pa se je skupaj s soparnim jutranjim firmežem zalepila na moje sanje tistega dne. Še vedno ne verjamem - kako je to mogoče brez kakršnekoli droge!? Pretiravanje je pač tudi emocija, trdovratna kot kmetske slike kolin za kmeta in posterji nad posteljo enajstletnika, oboje ter vse madež za redčenje.

Terzo luogo: Adama Drame je eden najbolj strojno naoljenih in mehansko izbornih plemenskih tolkalcev vseh časov. Če vam pravim. Fetch, kaj pa. Haile Gebrselassie bi, če bi se ob njem stalno vozil tovornjak z Dramejevim ozvočenim nabijanjem afriških živalskih prepon, svetovni rekord v Fidipidovem teku izboljšal, nedolžno, še za kak dan. Torej bi šel čas v minus in človeška zmogljivost do Marsa, do kamor se je človeštvu tako mudi, da se mu je, četudi v tem trenutku, že mudilo in je tudi slovnica prerevna za to hitrost.

P.S.: V poslednji ježi se je iznakazil sin človekov. Sedlo mu je izpremenilo ritnico v nekaj obskurnega, hrbet v golo naslonjalo glavi, glavo pa v medlo reminiscenco. Tako ti vsak dan, denar ali prazno, "gol ya puch" po perzijsko, odhaja dan. Vsak dan odbrni po sršenje. Če znaš latinščino in staro grščino, so mu prigovarjali, boš obvladal vse jezike, kar jih govori edini poseljeni geotelešček tostran sončevega magnetizma. Ne izmišljuj si poraznih zgodbic o lastnem zanikanju in dobrohotni množici, ki te bo spet vzela vase. Nihče ne mara sirot. Ko z bitumnove poti, pokvečen in star, zreš navzgor, opaziš Pasjo zvezdo in si v trenutku še večji pes, volčjak, z ovratnico ukleščen med udomačenim in neuklonljivim, bolj konkreten od betona in bolj na mestu od betonske krogle brez uzde. Korporali ti odmahujejo s strumnimi potegi komolcev, kmetje žugajo z okorelimi lesenimi vilami, spominčki na upora leta, sikajo in pojejo delavske kitice, ki jim ospejo liste kot arnika na rane. To je to, si misli vodja listnate esejade, lahno zardeva in se kopiči. Ker samo v grmadenju, misli, je obstoj, le v izginjanju nič.

Trojni tolup, dvojni aksel.

Danes. Razmišljam o robnih nosilcih nebotičnika. Kako da niso glavni, če izgledajo kot ogrodje navadne legokocke, če izgledajo kot nepogrešljivo lepilo? Ne, osrednje breme tiči v osrednjem stebru, ki se ne more prelomiti, četudi bi ga tri dni nenehno polival s klorovodikovo kislino in ga praskal pod pazduho z nebrušenimi diamanti z reke Oranje.
Ko bo svet postal somestje, bomo že osvojili Marsove kamenčke in drgnili zemeljski prah z luninega površja. Futurama in Odiseja 2001 bosta nostalgična kulta generacij. Ceste v magnetnem polju bodo uporabljali le berači, bogati si bodo poneumili razdaljo v pomični torzo misli, v trepet ekoloških valov novoodkrite energije. Našli bodo fosile družinskih albumov z ducati slik, ki vzbujajo hrepenenje, oddaljenost in spodbujajo prizadevno trošenje skromnih družinskih plač. Podredimo si mamona, tako da ga kupimo in se po plutokratsko zapeljemo na sibirska mokrišča vrtati za nafto naravnost skozi roževinaste ustnice divjih rac.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Jutri. Pogledal sem verjetno najbolj tresavično nogometno tekmo v svojem življenju, to bo ostala vsaj do jutri ali konca katerega od naslednjih velikih nogometnih dvobojev. Malo veselje, veliko veselje, veselje zaradi osebno najbolj neuporabne stvari - športnega izida? Ampak. To je bila prva tekma, ki sem si jo po več kot dveh letih ogledal v celoti, ne le v premoru med otresanjem pištolice in mešanjem energetskih zvarkov za možgane. Gledal sem svojo najljubšo nogometno nacijo, ki je to postala že zdavnaj zaradi preproste odločitve in ne kvalitete ali resnih možnosti.

In to, kako jim je začel na glavo ob polčasu kapljati dež, s katerim so na bojni nogi že dolgo, ker so nizki v rasti in talni v igri, to je bilo sporočilo od zgoraj, da je treba situacijo nujno zaokreniti in pljuniti sovražni sreči globoko v iznakaženi ksiht. Čustvo. Ko so zaostajali za dva gola, se niso premaknili nikamor, čeprav so gazili matematično zagovedno zmes blata in travnate preproge do onemoglosti in strpali vse svoje želje, žejo in navdih v noge. Ko je kazalo, da jih bo pokopala še poškodba zadnjega branilca (viva Galatasaray!) in nemočni obraz utrujenosti, nejevere in predaje, so neopazno zadeli gol. Hvalabogu ne svojega, česar se v tej čofotajoči simfoniji kratkih podaj niti ne bi mogli tako zelo sramovati. Malo zatem je voda udarila naokoli in jim omogočila - skozi premočene, neuklonljive prste kiklopa v nasprotnih vratih - udariti v drugo in sprožiti obenem končno in nedovršeno ekstazo o zagonu tako preprostega stroja kot so človeške noge. Čustvo. Na koncu so obrnili sliko, kot bi kakim Rubensovim mišičnjakom prepičili srdite mišične blazine z lahkoto mušjega leta. V tektonskem premiku pa je bil še vedno noir deževni oblak žezlo dogajanja. V poslednjezadnji časovni vrzeli tekme je veliki čokati samec med njihovimi vrati v izbruhu notranje sperme butnil sovražnega kolosa v prsi, užaljen slekel dres, pokazal, koliko ga je v hlačah, v mrkem moškem ponosu, ki bi skoraj preplačal užitke poprejšnje za vnovično mrtvilo... Razen te kazni je katastrofa zaprla zobe, žilavi borec s sredine igrišča je prevzel vlogo kapetana in čuvarja vsega dobrega, še malo, še hip, pa so tuleči psoglavci onkraj zadrgnili čeljusti in v grenkem ognju prekaljeni smeh se je lahko odžarčil skozi usta, poljube in ostala nemoška čustva.
Cosi e la verita.

Talking about japonsko pohištvo dandanes!

Ludilodidldidom

Nekje v drugi tretjini noči, ko je bakrena plast primestnih luči v ogrodju drugega nadstropja spet izgubljala moč proti vzhajajočemu čivkanju Sonca, sem se iznenada zbudil. Kar tako, brez razloga, sunkoma odprem oči. Glavo, ki je v vzglavje težila z levo ličnico, hočem zaobrniti vznak in sprostiti usta, pa me naenkrat iz najbolj pogreznjenega dela, iz levega ušesa, zaskeli ostra, razlivajoča se bolečina, kot bi me kdo napadel z majhno motorno žago naravnost v meso. Tik zatem, ko se se res obrnem, se basovsko rezko brundanje takoj izvije izpod pokrova. Osa? Čmrlj? Smrtoglavec? Česa vse nisem imel v glavi, čeprav se je že v prihodnjem trenutku ta izpremenila v trzajočo balinkroglo, težko in brez vsebine. Neki nevrotoksin ali kar sem fasal ob piku tako blizu možganov, mi je začel stresati celo telo, še najbolj desno stran.
Nisem mogel zaspati nadaljnjih petnajst minut. Prav res gnile kolerabe vredna izkušnja. In še zdaj me boli glava, kot v kakšnem sanitariju bobni in stiska.

Zdaj se skrajšujem. Da ne bi mislil kdo, česa vsega mi ne nalaga življenje, ali da ne bi drugi oporekal, da raztegujem resnico v laž.

Supersilent

Našel sem bando, sestavljeno iz treh glasbenikov, ki izven svojih (samo v živo) džem sešnov ne komunicirajo. Sploh. Je to sanjana bolest in podtikanje ali mikastenje navajenih poslušalcev, ki še v najbolj osnovne radio kvadre bolščijo zaradi lepih gumbeljnov in prednastavljenih "welcome to Miami" bombastičnih postaj...

Pravzaprav je bolj hecno, da izgubljam mični podstat fizičnega telesa, ki mi je potreben za kompozicijo iz japonskega plesa. Ampak mogoče bo navdih ravnokar pregledanih svežih fotografij robate marsovske stepe naredil svoje. Svoje v moje. Pri umetniških besedah in ostalih tovrstnih predmetih sem ugotovil, da bo treba popraviti zanemarjeno oblikovanje govora. Artikulacija, ki nam vsem, prav do poslednjega, neizmerno pomaga, da nas kdo bere in gleda. Sabljali se bomo naslednji teden, ker so profesorju naše neresne priprave zrasle čez misli pokrov.

Še vedno je nekje Litva, za Litvo hanzeatska preteklost severne Švabe, za vsem znanjem pa koprenasti nemir brezumnega izumljanja. Tudi telo lahko govori v poznanem jeziku, čeprav ne uporablja ničesar, kar bi že videl.

Phoenix hatching

Nisem mogel spati. Sonda Phoenix je pred minuto in nekaj (prenos na javnem kanalu NASA TV) pristala na severni strani Marsa in je očitno v precej dobrem stanju. Polar Landerju leta 1999 ni uspelo. No, ja, sicer sta že bila na Marsu oba Vikinga in Pathfinder, ampak tokratna misija poteka z bistveno manjšimi stroški in umetniškim dodatkom... Sonda je imela skozi ves pristajalni proces dober signal, prav tako po pristanku. Prve slike sončnih celic pridejo nekje ob štirih zjutraj. EDIT - so že tu!

[link]

Zmaga!

P.S.: Za lepši vpogled slika za Roverja, zadnjega tovrstnega raziskovalnega plovila na Marsu.

Evropa, identiteta, bit, bajt.

Bombardino in kanoni, vse po redni strugi prijateljskega matadorja, kakor so potekali tile pogovori EvroGlobus konference v Ljubljani, bi se pa s prav žarko mesarico podregnil ob skandinavske genske sefe in njihove agresivno platinaste bejburke. Hipiji so odpeli svoje, jaz pa se še vedno počutim neumno, ko mi kaka umetniška direktorica predava o svojem intenzivnem branju Junga, kaka predana pisateljica v splošnem pleteniči o tem, da v svetu nekaj iztirjeno ne štima, vmes se goli in bosi potikamo nevedne zbrisane tablice inu fižolčki. Brez časa za pripenjanje odličij, brez prepotrebnega stranskega urnika za obšolske aktivnosti v veliki maneži, ki se ji reče - salto vivante. In to je mišljeno tako realistično, da smo že kar naturalistično v posmeh, tudi sam sebi v zdaljšani vikinški rus se hihočem.
Kolonizacija Marsa? Kje pa, prav tukaj se lahko dobimo in v rundah po trinajst izsušenih nagcev na tehtnici menjujemo tunike, v katerih so nameščene slušalke za poslušanje 27 evropskih himn. Na koncu si v ostroge srednjega ušesa nastavimo še Beethovna, da bodo polifonični prodniki Sardinije odpeli vseh pet sklopov svete maše in da bodo v Domu skale pršice še vedno skakljale po častitljivih tekačih in zrle v bele štunfe fetus molilcev.
Prešaltajte na vizijo narodov - na skupno dušo Evrope! in izobesite bele zastavice, po možnosti budistične molilne, nihče ne bo opazil, čez najvišja okna, da smo mi pripravljeni pojesti vse in se z vsakomer čebljaje potrepljati po ključnici. Gospa, prečudovita je vaša jugularna kotanja, a kaj, ko se lahko vanjo z nekultiviranimi zobmi le kak kljunaš zadere, človek pak ne!!
Vse je aktualno. In na a. Nadarhaično in z aspotrofom pokrajšano. Ena sama slast, ugrizniti v modificiran granatovec.

Kaj hočeš več

Živel je majhen možic. Majhen je bil, ker je njegova družina nekako bolj iz Liliputa izvirala, pa so tudi njemu angelci dodelili kratke, močne kosti in nič krilc, da bi segel više.
Ko je bil še majhen, je dobil od očeta v dar zbiksan kovanec. Svetil se je, neznansko in v dolgih polaroidnih bliskih, tako zelo je bil privlačen, da si ga ni pomišljal vtakniti v usta in preizkusiti, ali se ga da pojesti. Tako dolgo je skušal dognati okus majcene zlate tvarine, da mu je preklicana reč zdrknila po žrelu navzdol in pristala v želodcu. Po kaki uri, ko se je skrival na vrtu za visokimi, sveže prekopanimi gredami, ga je pritisnilo na veliki odlog. Poiskal je najbližjo hruško, ki se je iz hiše ne vidi, počepnil pod njo in čakal, če se bo zgodilo. Ko je pritisk opravil svoje, je jel s tanko vejico pretikati godljo v iskanju zaklada. Tristo nagih ritnih polut - seveda mu je uspelo. Nekje v sredi vročega rjavkastega vulkančka je ždel kovanec, vreden sramu in časa. Z njim se je odpravil naravnost v veliko, novozgrajeno blagovnico, kjer mu je za pultom dvoje visokih rok postreglo s stožčastim papirnatim veseljem, polnim ogljikovih hidratov.

Pri tridesetih, kmalu po poroki, je z ženo in otrokom živel v bloku. Prvi koraki do bodoče hiše, donosne delovne knjižice in uglednega sorodstvenega položaja. Standardna procedura. Zelo rad je spal s svojo ženo. Kdo bi mu zameril, saj je vendar tako utečena pozicija, to, spati z ženo. Res rad je preizkušal nove položaje. Nekoč je po celotedenskem maratoniranju v hribih svojo gospo nasadil iz nekega čudnega ritenskega obroča (ali kako že to izgleda, se prašam, lubi Slovenzhi). Ko je hodilo veselje že proti izbruhu, ga je v vratu in celi levi hrbtni strani izdal eden glavnih živcev. Z delno omrtvičenim trupom je, potem ko je z nalivnikom že podpisal izhodno izjavo, prikrevsal do šibkega toka, zavrtel številko, dobil sestrinega moža, ravno na kruh-pavzi med žaganjem hlodovine, ter se domenil za kar precej hiter prevoz do dežurnega hipokrata.
Malo je samo čudno, da je ob razpletu izvedel, da se žena vmes ni prebudila (kakor bi pričakoval, a je preveč navalil z ovnom na vrata), ona se je spominjala zgolj nekih izjemno lepih sanj...

Še je živ, mrha. Zdaj upokojen uradnik, katerega pokojnina je višja od marsikatere debelo spodobne plače, je vnet zagovornik tega in onega, a le v okvirih bukovih drv, krušne peči, mašinkeksov za sosede in določenih časopisov. Zabaven je k'o strela in še vedno v izvrstni telesni kondiciji. Včeraj si je dal od psa, lepega zlatega prinašalca, čuvaja mogočen svakove kmetije, polizati plešo. Predtem je seveda zvrnil polič domače šmarnice, da se mu ne bi na sredi ustavilo. Kaj hočeš več?

Drugi del -->
Umirjaš kamenje, nasuto na gradbišču, da bi čezenj polili beton in utrdili nasip. Delaš ročno, v enakotrajnih časovnih presledkih dvigaš masivno utež in jo butaš nazaj dol ob nasuti drobir, odpadne opeke in strešnike, skale in skalice. Drva nepravilnih oblik zlagaš v pravilne skladovnice, štiri krat ena, da je moč primerjati s stricovo zalogo.

Tretji del -->
Sanjal sem, da sem v Firencah, pa nisem še nikoli bil tam. Na polici, ki je stala tako zelo izven knjigarne, da se je stikala s pločnikom in selitvenimi potmi romskih slaščičarjev, se je znašel napis "za odpis". V italijanščini ne vem, kako zveni, a vendar se po naše bere prav tako. Med vsemi temi knjigami pa Izgubljeni raj, Cankarjeva založba, John Milton, prevedel kdo drug kot Marjan Strojan. Strojan - v Firencah - zastonj? Se meni blede od preveč gradbinstva in popoldanskih udarnih padavin?

Četrti del -->
Moj prijatelj je zvezek z visokim karom, ki na svoji kulisi nosi scenografijo ugriznjenega jabolka s poslikavo zemljevida sveta. Megalomanstvo in količina žolča v obtoku sta tako ostali brez dvoma občestvu hitro jasni zadevi. Naključno listnato testo in obarjeni kotli, iz jušnih kvadrov in vode izrojeni - moja prehrana. VFX Headgear, omnia mea kot življenje skozi tuje čute.

Več o tem.

Lepega dne se roževinaste formacije na glavi odločijo, da jim je vseeno. Aprilsko vreme jih goni, da se ob orgazmu barometra definirajo kot poganski kodri, ob orgazmu termometra pa so lepo krščansko nabrekli od strumnosti pod kako kapo ali kapuco. Zgodba z rotorčki in umetno inteligenco še ni izdihnila! Medtem, ko se lasje v socialnem azilu (uradno dijaški dom) sušijo za mrtvim kotom odprtih oken, iz diagonalno navpik postavljenih tekaških copat hlapi opojna, še ne usmrajena para, indikator dobrega dela. Ali morda pravšnje mere usmerjene neumnosti? Če se že pritožujemo, da manjka močnih vprašanj - koliko smiselno je trenirati telo za tekaško kondicijo, ko je dejstvo, da tek uničuje kolenski predel telesa. Dobro, dobro, kako naj jaz vem, kje je prava mera v gonji za žilavo neizčrpnost trupelca...
Manj kot vem, bolj me grabi slast do nekega trenutka spoznanja. Tako se nalagajo celi tedni, mine zahrbtna injekcija ur, posvečenih razumevanju in nadgrajevanju tega, kar smo že, kar obvladamo, kar zmoremo - in vedno manj se zavedam, da se sploh počne kaj, da lezemo skozi. "Dobra vaja," se reče, četudi le zato, ker je petek in si nihče ne želi vikenda sesirjenih misli. "Dobro se mi zdi, važno da smo dobili nov zorni kot," se vrste izjave. Mene pa po stari navadi pesti časovni scenosled, ki si ga že konstruiram v beležki in vidim, da bo treba krepko lopati po plinu, s to eno stopalko za deset izpitov. Najraje bi naredil seveda samo tri od tega in ostale pustil za poševno ovrednotenje, tako, glede na delo med letom.

Dobil sem kar dve ponudbi za profesionalno gledališkost v roku enega tedna. No, če sem natančne izreke, bi bilo vse govorjenje razvaljano čez štirinajst dni, ampak prvih sedem sem očitno enkrat preveč spregledal neodgovorjene klice na cingljavčku, pa je bilo potem treba nemajhnih zadreg... Za zdaj vse rešeno, vse na čakanju na dolgo, naporno poletje, kjer bo imela terciarno vlogo sečnja kurjave in radikalno obnavljanje naše stare domačije - pa bi si tako želel, da bi imel za garaške dneve v domači kotlini kaj več od skopih posameznih prostih dni. Zato, da si sprostim najbolj krčeviti del telesa, kjer, govoreč o krčih, krčev sploh ne more biti. So samo izbljuvane sanje, valeče se samostojne napere brez koles, škatlice drobnih, za mušje oko poljubnih bedarij. Ko se ne bodo znale več umestiti, bo pa cel carski praženec. Eee ... šmorn. Kdaj sem nazadnje to duhal in užival z ljudmi, ki jih imam rad?

Alcoholfreie Tage, schon seit einer Ewigkeit

Utelešenje izklesanega gledališkega telesa 19. stoletja je bila Sarah Bernhardt. Njen vek se ni še niti dobro zaključil, ko so vzniknili Irci in Rusi. Prvi so podirali nečistost resnice, drugi gradili njen večplastni torzo, da bi lahko pozneje, v nedonošenem ameriškem teatru ob prelomu v hreščeče osrčje 20. stoletja, izrasle še okončine, izkrivljeni zlomi in nepravilno zakrpane luknje. "Igralec ne razume," je bentil Čehov, nekateri pa bi še danes radi do konca življenja umirali ob režijah njegovih fusnotnih komedij. Čeravno bleknejo to samo iz trenutne evforije, ker je denar in ker so možnosti.
Under the sun, there is nowhere left to hide. Govori glas izza magnetne membrane, skoraj do potankosti izpraznjen, če ne bi začel govoriti že od takrat, ko sem bil še manjši. Skoraj tako smešno zveni zdaj ta anglostavek kot ponarejeni trojanski krofi ali pa nenehno prdenje v klavstrofobičnih prostorih. Torej - prav nič. Vprašanje, če se lahko res podmakneš pod lebdeči zastor ali mizo, ne da bi se posredno dotikal tega, ki sije? Je bolje, da se spoprimeš s soncem, tudi ko dežuje in je vreme kot na Veneri?
Nerazumevanje ostaja začetek, preganjavičen stisk petelina. Kot bi se danes in včeraj znašel v vrtcu, se komaj naučil brati in se na dah potapljal v pravljice z lisicami in letečimi lešniki. Zdaj, ko smo starejši, gre za ljubosumje in oblast - vse eno in isto. Hvala mariborskima dečkoma Gustafu in Marku za poulični štos na štajerski Metelkovi včerajšnje razvlečene srede. Sreda stoji za svobodo idealov - in za prelom delovne verige, luskave serpentine preklete, na utrujenih tnalcih sušnih prebliskov.

Južni pokret

(oglas je nekoliko asteničen)
Najprej en teden Makedonije, nato en dan Hrvaške. Skopje in Zagreb. Milijon nerazložljivih, tangentnih poti željnih, usmerjenih mladih vektorjev, mladih odrskih okupatorjev.
Pridem domov, v območnem tedniku vidim skupino ljudskih pevcev, na kateri manjka nekdo, ki sem ga vedno našel na njej in se ga razveselil. Oče mojega najboljšega prijatelja iz časov osnovne šole. Zdaj so stiki z obema, očetom in sinom, redki in naključju na mlin teko novice, da se še ta medena vrvica z jogurtovimi lončki trga. Od prvega sin in od drugega starejši brat je zaradi prav določne neusahljive amfore potrtosti zategnil svojo zanko in zavezal culo za obisk psihopompa. Torej, ni ga več. In njegovega očeta ne na mestu stalnega levega barda, ne telefona, ki bi mu žica goltala takšne klice, ki bi vse priklicali nazaj.
Slovenci pa se veselimo v Makedoniji, iz avstrijskih evrov počitnikujemo na baklavah kontinentalnega hotela. Bakljava finiš, Djole Šareski jazz-funk večer, zlatne trube, taksi čez mesto za dve skopski kavici... Vse se šele začne, z govorom, z izblekom, momljanjem kockastih sladkorčkov, ki skupaj z omamnim indoor kajenjem sušijo moje potujoče grlo, naše grlo, ampak verjamem, da smo prismodarijam po robu postavili svojo neumornost in zmagali.
Ljubljana pričakuje 30, po Kserksovsko pompozno najavljeno morebiti celo 35 tisoč sestradanih porurskih livarjev v navezi s slovenskimi nižjimi klavci. Ogolele duše in zvezda, ki se ospe nad njimi v složnem ubiranju revolucionarnih brenk. Počutim se kot bi se moral eden naših umetnostnih kritikov, ki v svojem bentečem eruditskem slogu več pove o svojih anksioznosti kot pa o delu, ki bi ga moral predstaviti. Sem samo začasna psihična motnja ali tega niti ne bi smel izvedeti?
Stavkajočih nisem opazil, tudi po drugi uri ne, morda so jih za severnimi vrati Laibacha pričakali plešasti, v nacionale odeti vilinci in jih odpodili z žarko potico. V nacionale so bili odeti tudi vijoličasti navijači, ki so se iz železniških črvov v zmernih porcijah kotalili na perone. Ob njih "crowd control" odredi slovenskih policijotov, iz njih poulično rjovenje idiotskih rim, vse za ljubo kišto pira in aktiven življenjski slog. Moja rit je bolj aktivna. Na žalost tudi bolj od glave.
Krona vsega - debata navidez poznanih balerin na hitrem vlaku. O plačah, prasicah iz druge roke, prepričanjih iz tretje revije in splošni uverjenosti v granitni prav, v umetniški absolut. Začuda, o njihovem delu, razen njegovih socialnih značilnosti, niso muksnile niti za žvenket kravjega zvonca. Krave... so nadvse koristna sorta sesalcev. Vakuumska filtracija.
Hvala vsem, ki sem (smo) se z njimi veselili, noreli in umirali zadnjih 8 (!) dni.
Ali - najprej, brž, v obstajanju kratkožive muhe se moram spodobno nasmrčati.

Maturiranje, moda in Moda/moda v vrečkah

(naslednji podatki so izmišljeni)
Maturantski ples bivše (in, hja, edine, za večno zavezane gimnazije) srednje šole se je obrnil v pričakovano smer z nepričakovanimi notranjimi obrati. Šel sem, ker so me vezali sorodstvene vezi, ker sem se delal, da fotografiram in se nevsiljivo priključujem Slovencem, narodu hlapcev, ki je postal narod fotografov. To sicer ni moja izjava, je pa vendarle žolčna, če ne to, vsaj ričetasta.
Prišel sem zgodaj, da sem si v obdobju prostorne osamelosti plesišča ogledal generalko in se zmrdoval nad svojo resnostjo, ko pa je spodaj vse neznansko vrvelo od treme, pokalo od brstov, ki rastejo hitreje od svojih misli, ali pa od misli, ki rastejo še hitreje od trupa in okončin. Malo sem seveda užival v ptičji perspektivi nad nekaj prekrasnimi dekliško-ženskimi rozetami, te navzven ledeniške doline, ki pa krepko podžigajo tektonske, žgoče, podtalne premike, ker je bujno, godno mesovje tako zelo nedefinirano in na kupu. Gmota konformnih gibov, smehcev, poziranj, negodovanj, malo lastnega, na kubike narejenega. Skraja sem prepričan, da smo tudi mi izgledali natanko tako, furijasto, v razlomljenih kosih, nezmožni drugega od režanja in dovtipnega ščipanja. Ali to ali pa ni bilo jajc niti za tak napačen korak vstran. Važno, da štrle rozine in ježkaste frizure asimetrično padajo po širokoplečih, novodobnih, materialnih pobcih. Samo tri leta je minilo od mojega maturantskega plesa, moral bi se počutiti bolj blizu.
Vljudnost na skoraj vsakem obrazu, zarisana v čelne gube in sključena, boječa telesa. Srečal sem brata in sestro bivše punce, zaletavalo se mi je v grlu, ampak sem govoril z izostankom lastnih težav v sporazumevanju. Srečaš ljudi, ki v očeh nekaj vedo, obrazi te nezgrežljivo spominjajo, tako je, ena plus ena in piška pečena in junec ocvrt. Tudi nek moj bivši sošolec se je pridušal, da bi rad plesal z mojo sestro. Jaz nisem zato tu, da bom zanikal Orwella in igral rotacijsko kamero, jaz sem zato tu, da te vzamem v precep in nataknem na štrleči dovod pisoarja, če boš kaj opolzkega poskušal na silo. Hehe. Ne, seveda nisem rekel tako. Malo sem pa lahko jezen, če me že vsak, ki me bežno pozna, na nekem nemogočem mestu, milje stran od šanka, skuša politi s toplim refoškom.
Ko je stekla uradna gonja za to, kdo bo kaj od kje za kako dolgo opazoval, sem jaz v glavi že obnovil vse slike četvorke, iz razsvetljenske ljubezni do polnočnega impro četvorkanja z neznanci. Prišli so dedki, tete, botri, diplomirani bratje, mlajše dudice, trajnaste in petkaste mame, prišli so tudi socialno bodri kadilski očetje, vse do tistih očetov, jasno, ki so se obesili v spodobne purane z metuljčki ali kravatami. Mejna stanja obstajajo, iz črnobelega sveta se dobro vidijo. Ozemlje maturantskega plesa je na nek način črnobela cona, kjer je celo siva odveč, celo tako priljubljena, ne-motite-me siva odpade. Gasilske mize so komaj ponujale dovolj zmogljivosti za umerjene salve domačega peciva ter obveznih snovnih poklončkov, lično urejenih ekshibicionističnih mošenj. Kaj morem, bil sem nataknjen kot kak na lepem jezav padli angel, do konca. Vedri obrazi in njihova vedra polirane glazure so me brez vzroka vznemirili, da sem si vrgel srajco čez hlače in hodil na široko. Opa!
Uradni del ni presenetil. Besede, radijsko zložene, brane ob splošni nezbranosti množice, pa šopki v stilu Nakupovalnega središča, pa glasba v stilu Nakupovalnega središča na predvečer praznika. Če bom še enkrat nategnil naštevanje, me bo George Romero pogansko žoknil v bedresa, češ, da mu kradem koncept.
Začelo se je šele nekje od enajste ure dalje. Vnovič roke in roke, bizarna srečanja z ljudmi, ki jih komaj poznam, oni pa mene očitno veliko bolj (muka skleroze!), natolcevanja, izmišljanja fantastičnih laži o svojih sanjah (se mi zdi, da sem kar ene parim vsaj po četrt ure težil s svojimi gledališkimi paberki in lagal hitreje, kot se sladkor prismodí), postavljanje novih hotenj. Treba je bilo pozdraviti nabor profesorjev, ki se niso dosti spremenili, prav zares ne. Mogoče si mi upamo drugače govoriti z njimi, ampak oni so ostali v enakih filmih, odrasli celovečerci s priložnostnimi zgodbovnimi odkloni.
Pred polnočjo je napočil čas za krulež Kreslinovih pesmi, kar je (vključno z Vladovim nastopom v živo) že nekaj let tradicija na naši gimnaziji. Kar postavil sem se v gnečo in pel, puščal vnemar vse zavore, ampak že čez minuto sem imel okoli vratu nekaj gimnazijk, bivših sošolcev, itd. Tako je nit dogodka vlekla svoje tudi tja do polnočne četvorke. Okej, ko je bila ta zložno mimo, sem razmišljal, kako da se teh plesov učijo od začetka šolskega leta in še najdeš mojstre, ki na gala podiju od samih ljubih živcev zgrešijo tri četrtine korakov.

Potem se mažoretke, bivše punce bivših sošolcev bivše šole šolarjev smehljajo. Starši se žogajo z očmi, ko flegmatično počiš po ramah ter izjaviš, da greš za šank in da ti ni veliko ali vsaj dosti ne do pijače, bolj do ljudi. Ko sestopiš z balkona v spodnje oprsje dvorane, so vsi ljudje že šli, ostalo je samo nekaj slačipunc in pol kozarca doktrine brezumja. V nadaljevanju se zaostali nostalgiki pod budnim očesom nas, brez razloga praznih v venah, kotalijo ali celo hodijo po visokih stopnicah ob izhodu iz dvorane. Nekdo razklada o ljubezni do svojega golfa, ki mu lahko tako luštno zakuha, kot mu kaka lizunska ljubica nikoli ne bo mogla, in to isti bejbi, s katero se izmenično vsesavata, čeprav se nista videla še nikoli. Niti tistega večera ne. Kdo bo šel s taksijem, kdo bo nevemkam naprej oddrajsal, kdo bo dlje, kdo bo več ljudem dokazal, kdo bo podlegel, kdo bo spodmaknil svoji steklenici dno, kdo bo presahnil v suhih sortah, kdo bo zagrabil tolste letine, maturantske obleke pa v omare za naslednjo birmo ali obletnico.

Nevarno, lahko te doleti, da voziš v prtljažniku ilegalne pribežnice na poti domov, ki nočejo, da bi jih ateki in mamice še kdaj videli ali vsaj do jutra ne v njihovem sublimantnem stanju. Te se ti potem pred nosom preoblačijo, dobro grajene, in se na vse kriplje urno oblačijo spet v spodobne, dnevne karakterne maske. Po levi strani ceste se privoziš domov. Bilanca: niti petelin pred hišo ni zdržal te noči. Ne od utrujenosti in ne od delte vseh steklenic sveta. Kaže, da s petelinom ni šale. Da mu ne bi kdo slučajno nastavljal zavite postrvi in mu po mafijsko sporočal, da so mu na kibernetični farmi prežagali kako kuro iz zooharema na četvero, bo opustil prijazni dremež in na ves pordeli greben zatulil: "Dobro jutro!"

Zbujanje je težaven proces. Sploh tiste krati, ko ne rabiš ne spovedi ne kave ne pomečkane odeje na robu. Zbujanje je sladek, bogat zavojček žajblja.

Lov na čarovnice

Spet sem se vprašal, kaj je resnično - motorna žaga, ki sem jo ravnokar izpustil iz rok, potem ko sem z njenimi mehanskimi dlesnimi božal trdo nebo hruškine veje, hruška je izgubila ogromno vejo, ki sploh ni več dajala sadov, jaz sem pridobil nekaj zastale mlečne kisline v tricepsih, nisem pa mogel kar tako, obrezati in pospraviti in enostavno skriti lase dežju, moral sem ostati na škarpi, s škornji od starega blata, in položiti dlani ter prste na amputirani ud starega drevesa. Ubogi, splavljeni stari hruški v kotu pri pasjem olajšališču ni treba slediti smernicam okoljevarstvenikov, še pred spanjem si je nad zemljo valujoče noge odela v sivo-zeleno-modre mahovnate poljane.
V plesu se je ta teden nekaj razmaknilo, načrti v četvero veslajo, galjotski ritem v kljubovanje topim sekiram zdolgočasenega raztegovanja. Vaje, koreografije, bučkade, neznosne ponavljanke so se vračale v svoje začetne točke, s kancem več gotovosti, a obenem se je zgodilo z njimi kot z vodo, ki jo zamrzneš v podlago za eskimske tačke na enem koncu, pa pride v spremenjenem monsunu nad polja, posevke in častitljive hindujske device. Zunaj je vse poenoteno, ko se priklati kak sezonski kumulonimbus; poljubujejo se znoj na hrbtu, para v podolgovatih utorih ustnic in skorajšnji dež. Ta slednji od vseh strastnih lic pričakovan nastaja tik nad klobukom najbližje stolpnice, nad njenim zaklenjenim stopniščem, ki v okroglih kotih vrtinči svojo hrbtenjačo do hišnikove pisarne. Pisarna hišnika bloka leži pod zadnjo streho človeškega vida. Če dobiš zastonj ključ, greš gor, opraviš, kar je moškim potrebno, da se vrnejo v lakoto samozavesti, dobiš, kar si nikoli nisi upal želeti, zdaj dobiš to vsaj v željo, da te mirno presnavlja po dolgih prehrambenih bonih, ti luknja kartice v drob, igraje kak čuden štikl avantgardne glasbe, kjer ne veš, ali je bolj kriv uglaševalec klavirja ali skladatelj. Pianist, hišnik, monsunski ljubimec, vsi agenti nimajo nič pri zablodi, pri skrenjeni poti umetnosti. Samo nastopajo v zgodbi, ki se kakor stonoga ne drži svojega standardnega nabora okončin.
Silijo me, zadnjih nekaj ur, naj ji vendar, ne da bi se opotekal in se kot ujeti vojni saboter spodrezoval, naj ji zamažem satenasto povrhnjico telesa s svojimi gnojnimi rokami, neostriženimi nohti. Naj bo že enkrat moj moški predan, čezmeren, z ulitim vizirjem med sabo in naslednjimi poslušnimi očmi, malo lajavo pseto, ki se z okusom dela večjega, pomembnejšega, tako da nihče nič ne posumi, nihče ne zdvomi več kot malo.
Delal (pisunil) bom naprej svoje diapozitivne pogovore s samim sabo za projekt številka 4, potem pa ugibal, kje sta se spozabila projekta 2 in 3, da ni o njiju več od piska opomnika na oni sporazumevalni črni skrinjici z določenim operaterjem. In vem, da obe stvari ne bosta počakali na drugo inkarnacijo, ampak bosta, samo nekaterim se zdi, da imajo njihovi že zapriseženi oprode ves čas pod tem Soncem. Projekt številka 5 bo, auuu, kako si tega želim, neobremenjujoč za kratkoročni spomin, ker ga bom v nasprotnem primeru upepelil tja nekje do leta 2012. Spomin, kajpak.
Projekt številka 1, pradelo 1. stopnje (kakor vam je bolj ljubó) mešamo v enolončnico z opernim petjem, mečevalskimi triki iz poglavja "povečajmo spektakularnost in Hozana! prepevaje odrobimo glave Turkom nemarnim", začinjamo z resničnostnim šovom pasje nepopustljivega Luigija Pirandella in mezgo davno pokopanih igralskih zvezdnikov; za vsem tem, za godljo nepreklicno, pa stoji skrivnostni Vili Šejkspir in inteligentno rezgetaje crkuje od smeha. "Pa saj to nisem jaz napisal, ljudje božji, nisem jaz napisal, no, ježešna, AHAHAHAHAHAHA..." Dragi Vili, zdaj je pa že kar enumalo vseeno, kdo je poročil tinto in papir s tistim gosjim peresom, da se je ves globusasti teater tresel od teh edinstvenih zamisli človeškega uma. Prav pošteno vseeno. Mi smo tu, da se preizkusimo in, ko napoči višek vseh prizadevanj, obdržimo glavo stran od elipsastih zank ter obenem proč od priročnih opornic. Oberoč te bom davil, dragi moj dramski lik, ko te najdem, v tvojo žensko se bom brez odloga zatelebanil, da bo v dovodnicah kar pokalo od odvečnega adrenalina, v spletkarja se bom vdal in ga, ko ga razkrinkam, lopnil direkt po sodomini soteski, nič dlje kot gor do sinusov, ženo spretnega zločinca bom cinično spregledal, nič krivega nastavljenega prešuštnika pa posmrtno okronal za najbolj nedolžnega, torej za kralja. Saj je vsak kralj samo enodnevnica v kotni pajčevini robatih interesov.
Babe? Prijatelji. Še ta semester naj počakajo, pa še kakšnega za njim, ne bom/-o tarnal/-i... Zdaj ni časa za lov na čarovnice.

Dajmo si dušika, drugi del

Imam prijatelja, ki ga srečam vsake kvatre pol-krat. Pobožnost nima tu nič posredi, še mezinca ne pritakne v turbine mestnih ur, da bi šlo kaj hitreje ali počasneje od tega. Nihče od naju ne razmišlja o istem bogu, vsak od naju išče svoj košček breztežnosti. Srečen ugledam njegove pobešene, gole lobanjske kosti, kot bi nosile kozmični obroč za videokonferenco s sosednjo galaksijo ali jato (najsi bo veliko ali malo, vseeno) se uprejo v tla in živijo zase in za tri druge oblike dojemanja sveta. Ko mi govori bodisi o zgodovini, ki je za najvišji domet človeka takrat še pisala navpik usmerjene topove dolgega dometa, ki bi rahlo presegli marsovski nadognjenik osončja; bodisi da mi govori o rezijanski ljudski pesmi, ki jo edino ljudsko zmore zares poslušati, ker bo nekoč postala himna velikega prestola človeške ribice; bodisi da mu jaz klevetam svoje profesorje (vseh vrst in jakosti) in učenje o meni vedno manj znanem prebivanju; spomnim se morja, vzklije ontološki vrt migotavčkov, zdaj smo ljudje, včasih smo si le genetske frizbije metali - zdaj preverjamo, kako daleč gre krvava modrost rjuh, predvčerajšnjim, skoraj včeraj, smo naskakovali plodne votline brez kalejdoskopskih, uganke postavljajočih oči, nosov, ustniv, ličnih kosti in nosnega triangla. Cingljanje in tintinabulacija, pa dobiš današnjo sakralno glasbo. Več ne ostane, kot zmanjšati število tonov, drugega pobega ne kaže kukalo kot le adrenalinski spust na tihomorske otoke, kjer palmovi piloti dozorijo v zaslone na tekoče kristale in mladoletne tajske cipe.
Tako, godno in z zastalo mlečno kislino v mišicah, stojim in gledam svojega bodočega drugega očeta, prvega ne dam niti za zlate orehe, ki razen sveže pečenih drobtin senčijo polt pročelju sosedove gostilne. Gledam, čemu naj poslušam, saj če gledam, preklemano ničesar ne bom videl. Ženskam s triumfalnimi imeni se lasje bočijo v mehke protuberance, čeprav bi Werner Heisenberg dodal, butelj, zakaj to gledaš, če niti ti niti ona ne vesta kje stojita. Če govorim o dvojini, nehote izdajam zaupne podatke o zgodbah, ki jih v obglavljenih začetkih nočnih ur tipka neka neosredotočena roka.
Zasuk oblakov, spust barometra. Pogledal sem, če imamo vsi stoječi in govoreči, skrajno različni vsaksebi trije, v odsotnosti teles pospravljene postelje. Manjkamo, ure osamelih ležišč omračeni popoldan sprevrača v tekanje živalic po posteljnini. Bolhe urijo meča za bližnje olimpijske igre, srečanje evroazijskih, črnskih, z bavarskim salom naphanih belskih ter korenček-na-lulku papuanskih bolh, družno bodo tleskale Fosburyja preko visokih jezov milijardaste vzhodne dežele. Olimpijske igre so vedno igre za vse.

29. februar ima mnogo opraviti z mladostjo. Vsaj starost se za določene dobitnike štirikrat bolj lenobno približuje. V glavi, a tudi pomirjevala in krepčila so tam, založena pod ivernim spojem omarnih vratc, omare zevajo s tonom prejšnje renesanse, vzorci se uravnavajo na izhodiščno polje. Konec koncev ni toliko pomembno, ali planeš s štartnih blokov na nepravem koncu zime ali na obnovljenem začetku pomladi. Važna so kolena, mesto, kjer je viteški kalcij zajokal v občutljivo trdo solzo noge.

Obiščem predstavo v regionalnem gledališču, med drugim tudi z dvema težko duševno prizadetima moškima, oba poznam od malega. Kratko po začetku komedije, ki je z neizpregledano masko antiburkaškega humorja omrežila moje čute, se eden od njiju sredi tišine naenkrat vplete z glasnim: "T'k je smešno!"
Ko je igralec na odru nagibal ustrezno enoto belega po vratu do jeter, je govoril: "Zavedam se (resnosti situacije). Zato pijem." Moj sosed spet poseže v glasno koncentracijo publike: "Če bi se zavedal, ne bi pil." Postavljeno kot vprašanje, mišljeno trdilno, postavljeno z očiščenim glasom večera. V meni se parijo vprašanja, naglo. Zavoljo obeh strani.
Med odmorom zamašek pred vrati dvorane. On, osvetljen, nosi izvezen monalizast nasmešek ter pravi nekaj v smislu: "Fajn je v gledališču." Pozneje izvem, da tam najlažje zaspi, in to globoko. "Pogrebov pa nimam rad. So bolj žalostni, pa je tudi veliko ljudi." Mične sohe na petkah se obračajo, jaz bi po dolgi aridni eri, niti ušesno maslo vmes ni raslo, rad poslušal. Njegov prijatelj iz zavoda si zaviha pulover čez trebušček, belo spodnjo majico in v C-poziciji počiva. Mežiknejo lestenci, stisne mi roko v pozdrav in jo poboža.

Obstajala je nekoč tovarna (modna načela TOZD) med dvema naklonoma zagonetnega hriba. V strmino je bila vsekana, da so imeli višji deli proizvodnih hal, jedkani v klanec, jutranjo poševno, ripečo zlatico, nižji deli pa popoldanski razgled. Preden se je zbudila dolga železna trakulja valjčkov, ki je s stiskom žvečila surove ženske in moške prste ter jih prebavila v kaširan papir, šolske mape in večslojne toaletne brisače, je nekdo že začel. Fantu, ne več tako strašno mlademu, so naložili barvanje širne betonske ravnice. Peto nadstropje, najmanj strojev, največ kisika. Ta, prebujen s petelinom, je barval okoli neštetih vijakov, ki se niso smeli umazati z odejo za plebejska tla. Ko so prišli prvi redni rokodelci, so se mu smejali, ker so se jim prejšnjo noč ob izpadu elektrike raztresle matice po tleh, matice, ki jih je on obravnaval kot trdne, kot tam se ne sme pleskati. Z nogami so sfrcali matice na kup in v rjaste kozice, on se je brez vzdiha namenil stikat za šestkotnimi "madeži".
Delo neopravljeno. Ampak bo, je, bo.

Površinske poškodbe

Predsednik države je, posebno če je bivši, velika, a zgolj površinska rana na obličju svojega ljudstva. V Sloveniji je morda nekoliko drugače, slehernik pozna kakšnega sorodnika in najbolj nepričakovani ljudje imajo interne informacije, ki razvezujejo visoko postavljene politike ali nasploh zvezde vsakršnega svetniškega sija. Tudi za take stvari, za kakršne bi si navaden človek ne pomišljal pripenjati križcev in se upravičeno povečati v samem sebi. Janez Drnovšek, ki bo verjetno eno najbolj omenjenih imen na redni blogerski sceni, bi si lahko pripel kar nekaj križcev. Enega gotovo za, dasi premodelirano in poljudno prepisovanje globalnih spiritualističnih naukov, ampak če so Slovenci z vpogledom v njegove knjige dobili vsaj temeljno strast po iskanju "zavedanja" in narave lastnih "življenj", potem je storil veliko. Jasno, turjaški venec bi mu manj sporno pristajal, če bi se prej odpovedal svojemu državniškemu položaju in se šel mesijo na lastno pest, a bržkone ob manjšem pokrivanju hlastajočih medijev. Zdaj pribijem še eno slovensko izjavo na tablo - včasih sem ga spoštoval in si ga želel govoriti v občilih preprosto zato, ker je zarival šivanke skozi žulje nacionalistov in šank-filozofov, dobro, v precejšnji meri je bil tudi sam nekaj od vsake sporne pripadnosti. Pomoč Strojanovim, zavzetost za Darfur, pohajkovanje po Moralesovi Boliviji, meni se ni čutilo nič hudo napak od tega; malo ga nisem maral preprosto od sindroma predolge vladavine LDS (silno lepka oblast + moja zelena glava = tiha sumničavost), malo zato, ker sem se pustil podpihovati vsem tistim, ki imajo trdna prepričanja o tem, kakšen bi predsednik moral biti in so zdaj ponosni na dobrodušni dedkovski pristop diplomata Türka. O novem predsedniku ne rečem nič, oziraje se na svoje zadnje spremljanje dogodkov nimam pravice reči karkoli. O Janezu Drnovšku pa ni, da bi latinski rek prevajali "o mrtvih samo dobro", marveč "o mrtvih samo spoštljivo". Ergo - naj povemo samo resnico? Nihče nima samo ene, čeravno je to njegova zaprisežena služba, delo za narod ali kar je še teh nazivov. S svojimi željami za Slovenijo mu privoščim neskaljen pokoj in prihodnosti Slovenije bistrega pogleda, evo, da patetiziram konec. Če je novica o smrti v medijih pretirano čakala, ker hoče imeti pogreb v družinskem krogu - edino pravilno, nimam kaj dodati. Njegov PR urad da je plačan za takojšnje obveščanje? Smešno, stranke in državljani, oboji oblastni do države. Hm? Zmeden še naprej.

Dnevu primerno odpuščam politiko, nikoli se nisem znašel v njej, manj zadelj obče neobveščenosti - bolj zaradi bojazni, da sem spregledal pomembnosti in se nažiral s serviranimi drobtinami.

Govorice so se širile, da je nek profesor z našega faksa na en dan prestal lažjo prometno nesrečo, potem pa še domačo nezgodo, nekaj kuhinjske nerodnosti ali kaj ... Ničesar ne jemljem zares, dokler ga ne vidim, pak - včeraj dobim v roke tekst za neko bralno uprizoritev, v kateri kot glavni lik nastopajo on in še nekaj slovenskih teatrskih imen. Napisano je skoraj zanič, če odštejem še namenske, direktne zafrkancije, ki kot domisleki klavrno zanikajo dano obliko - dialog, dramsko pisanje, itd. Komu pomagajo, koga razsvetljujejo, koga zares spravljajo v smeh, drugače kot jih spravi vesoljsko okusen štos ob pivcu, čemu dajejo duha? Joj. Prav čudne volje sem bil, ko sem dobil stvar v roke. Cicely Berry bi rekla, da se s slabimi besedili ne splača ukvarjati, pa bi rad še to poflodral in zboksal v kot.

Prvi teden novega semestra se je zaključil s slastjo, pritikajočo detektivom - izvedeti, kdo je kdo oz. kdo bo kdo. Izpod tuša hodeč se ustavim pred ogledalom, nag, izgubljen v primitivnih pomislekih. Kako naj se lotim vojaka/črnca/lepotice žene/romantične slasti? Vsega se lotevam z neizmerno polnimi jajci, da ne bo pomote, vsega z (obzirno) navdušenostjo. Izven razmisleka o vlogi, zaljubljenosti in po dolgem času košarke se zdim sebi kot smreka s košatim, mesnatim lubadarjem, ki ne bo odnehal, dokler ne poje postranskih sestavin in pusti bistvo. Anahronizem, jebiga, to bi moral storiti že prej. Poslej bom videval sestavine jedra, kako se skozi lijake razprostirajo po meni, upam vsaj. Da ne bo več tega bloga, ne kohort reči brez namembnosti.

Samo nekaj še za oprt: ponoči sem sanjal tuje obraze, redko se to pripeti, neznane poteze obraza, vsi so bili na konjih in jezdili na roparski pohod. Naši sovražniki niso bili Sjuji ali Komanči, mi nismo bili sinovi Bronsona, Fonde, Waynea ali Eastwooda. Ozadje - z iglavci poraščeno sredogorje, ki pa po višini dosega prej himalajo kot kak smučarski hribček predalpske Evrope. Detajli so čisto navadni ... Bom še pomislil, da so mi zakrknile možganske beljakovine. Pomislil.

Putika

Marsikaj bi vam lahko povedali v galeriji Marata Guelmana v Moskvi. Tam sicer nimajo razstavljene te
\/\/\/























fotografije, zveza z naslovom je posiljena, ampak bi kanili imeti pripombe glede njenega naturalizma (če sploh).

UVOD: Povest o pridnih mravljah. Vikipedija nam pravi, da je William Shakespeare živel v sedemnajstem stoletju...eee, no začel je, živeti, se pravi, že v šestnajstem stoletju. Do današnjih dni v odkritem leposlovju sveta, v estetski pisani besedi še ni zrasel človek, ki bi pisal tako samosvoja, edinstvena dela. O njem se je Harold Bloom, eden značilnih posthumnih zaljubljencev, enkrat izrazil, da je zanj edinega od velikanov zahodnega kanona značilno, da ne moremo razmišljati skozenj. Lahko si predstavljamo, da umevamo vsebino, zaplete, ljubezni, človeškosti likov ter zgodb v njegovih delih, ne moremo vedeti, kaj je bilo njegovo prepričanje, kje se v nepregledni gošči domišljijskih prispodob skriva njegova lastna identiteta. Nasploh je zelo malo ali - skratka - nekaj nepomembnega dejstvoslovja vse, kar nam je znano o njegovem zasebnem, tuzemskem jazu. Obstaja skopa bera slik, na njih poleg vrste banalnosti kak svetel ovratnik, razmeroma dolgi lasje z bodočo ali že prisotno plešo, kot bi se lijak celega svetovnega žitja naperil v pokrov njegovih posebnih možganov. Nekaj brade je zraslo, da se ve, da gledamo moškega.
Ko beremo njegove tekste, mi adrenalin poskoči. Seveda je lahko po božje častiti človeka, ki izpod ruše ne more več krive besede sikniti, kaj šele da bi mu spodrsnilo na zaplotnih, navadnih razlagah njegovega opusa. Tudi v tej smeri se proti našim zlim ostem zoperstavi nekaj - da ubogi William še vedno govori, pa če hoče ali ne. Knjige, ki so bile napisane ob raziskovanju njegovega prerojenega človeka, s polic sveta kipijo v zvezanem in zavezanem valovanju. Že njegov dramski in pesniški dosežek je bralna okupacija celega človeka za več let, popolnoma nemogoče pa se je prebiti skozi živi pesek raznolikih interpretacij, drobnih ljubezni, celih mladih znanosti in še česa. Ergo: Vili, stari handžar zagovedni osvajalski, ne podcenjujem te.

Kmalu po zenitu drugega dne v tednu nam je profesor razlagal, kako so nastale lestvice. Glasbeni ključi, branje not, note sploh, zakaj štiri in ne pet črt, ter zakaj samo iz H(a) na Fis, ne pa tudi Omar Hajam. Kako dobiš nižaje, višaje, kako razdeliš struno loka, da s pravim zvokom ubiješ bizona. Fjuh, to pa tako ali tako, s kako naglico je divjal skozi snov, ta naš komični pianist in glasbeni vseznalec, trem prisotnim na uri je zastajal dih, da se do ušes ne bi izgubil kak hitri tekač, kak govorni zvok iz teh akademskih, toliko vedenja polnih ust. Tema prihajajočega semestra, ki je še zmeraj v počasnem prihajanju (mnogi sošolci imajo vaje izven akademije), je italijansko-francoska opera. Zakaj se torej ukvarjamo z naravnimi toni? Kakšen smisel ponuja opera, da bi se človek poglabljal v to? Ne, seveda se bo ukvarjal, paranoični človek, še kako bo padel v ta vodnjak, na eni strani bodo bobnarji z Nila po Arhimedovem vijaku iz njega vlekli svojo sveto vodo, momljali tresoče se napeve, ti se bodo odbijali od podpornih skladov starega vodnjaka dol do njega, zablodelega študenta; na drugem kraju se bodo teksaški pionirji s polhovkami grebli, da bi v tistem širokem umetnem žrelu videli črne mozolje zasužnjene Zemlje in si pomagali do televizorja na fosilno gorivo. Kri ni voda, nafta je življenje. Važno je, da se smradu ne vidi.
Tvoje, svoje, moje, družbeno, državno, naše, kaj od tega ni? Kaj ni prav v teh določnicah glasbe? V vsakem primeru: vse lestvice, ki imajo ime, so skupne, uporni samostojni zvoki nimajo imena. Medklic --> Bomo priznali ime donečemu veselju, imenovanemu Kosovo? Spremljaš dnevno politiko? Ali lahko že vsaka klasična družina proizvede vse svoje potrebščine? Pokončal bom ta odstavek spolno občujočih vprašanj, evo, je že bivši odstavek.

JEDRO: Babilonski stolp so gradila mnoga ljudstva. Širen načrt, ostale so samo velike oči, spravljene v zapečatene lonce, kakor da si kdo še lahko kaj pomaga s parom najdenih oči po zamreženi dobi slepote. Saj že pošteno traja, ta doba.
Obširen načrt za poskus in provokacijo so si obetali neki uveljavljeni svečeniki odra, ki so gostovali v Ljubljani. Oder jih je izpljunil, pa ne med nas, gledoče, niti v klet orkestra, ne v visoko luč deus ex machina škripcev in reflektorjev, potisnil jih je nazaj, čeprav voljne in zasople in oborožene z cvetočo večpredstavnostjo. Sprenevedanje, po svoje. Predvsem sem čutil, da bi rad prebral goli tekst, ki ga menda ni manj kot za 130 strani.
Gledam norveški film, kot uročen. Pred mano se stiska dvoje teles. Nisem mislil na kepice, ki se iz možko-ženskih rok sprijemajo na naslonjalih sedežev. Film v ozadju kaže posnetke Bergmana, v prvem planu pa starostno gnijočo, za polt prezrelega carjeviča sijočo igralko, ki je ravno tako igrala pri njem. Film je popotni pesnik Haikuja, resda je to trda, ledeneča kratka oblika, rezilo-pesem, ki nemalokrat blefira, da se znajde v svoji izmišljiji. Ni res, da bi se morali poljubiti v tem filmu pred mano, sploh me ne zanima. Lepo, bolniška postelja je zgubana od dežja in obrisi lic poviti s strtim razumom, ki noče dvigniti bele zastave. Vmes, kot da človeka boli hrbet, hoče zaspati, pa je preveč odvisen od naslednjega preskoka celuloidne lužice, temnice in svetilnikov, črnobelih pojav, ki se kar naprej smejijo svoji pameti, trpljenju celo preveč. Pravim, dosti, no, povejte mi kak vic, "ni treba, da je glih dober!" Še več truda, a še daljša obsedenost. Iz kdo je kdo napisov ne izvem gladko nič, ampak počakam, ker potrebujem osvetljavo, da se skrijem za skladne enote korakov in polagam pravokotne ovinke proti domu. Ves težak v čelo, kot da sem preživel kaj posebnega, kot da sem posebno zavzet za lastni oleseneli mozaik, vse barve, zdavnaj sprane z njega. Ta delčkasti zlomek v glavi ne ve niti, kaj je njegova prva ploščica in koliko so špranje vmes debele. Globoke verjetno niso, zato njegov kustos, ta težak, kot se kličem, ne porabi veliko, da se odvrne od krivih pomislekov. Zasmejim se glavobolu.

Dokler še obratuje zagrizeni imunski sistem, mi je lahko krajšati garancijsko dobo tipkovnice, svinčnika, nalivnega peresa. Krasno bi bilo, če bi imel pero, sam pa se nočem več žgečkati. Posiljujejo, rade volje dovolim. Kradejo, velja. Žgečkajo, no, to mi pa res sede. Pore bodo z rahlimi potegi prstov, prstov peresa dobile pahljačo za vroče namene, ki se mi smodijo v glavi. Nikjer drugje se tako dolgo ne smodijo, nakane, naklepi, načrti. In spet načrt.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

ZAKLJUČEK: Oni pretenciozni jaz vrže prijatelju rokavico, mirno greva na kosilo. Tak, kot misli, da je, govori o malenkostih, mirno. Zakaj si, oglušelega, narcisnega strahu poln, ne izmisli luštne potke h globalni ljubezni? Brezvoljnost?
Vse naenkrat, na horuk z vilami... To bi ta rad, vsak dan dobro zasukal. Še dobro, tuhtam, ne dogaja se mu, da bi na frigidni internet pisal o veljavnih, res pomembnih rečeh. Me poganja zaljubljenost, vem, akoravno nimam pojma, v kaj.
Zadnji stavek naj bo začetek - želim ti (navidezni bralec, prijatelj) smrtno resen, močan teden.

Vmes sta pa Geb pa Nut s******

Ob zbujanju so mojo glavo prešinjale razpoke, kot ob potresu sem se počutil, kot da se mi lobanjski šivi parajo in delajo na novo. Pa saj je lobanja tudi zmes litosferskih plošč, sfer, umazane in suhe kože. V roki sem držal mobilec, ne vem, kako se je znašel tam; mislil sem, da je to tisto, kar spušča komaj zaznavni trkajoči zvok. Mogoče, ja, zaradi vetra, ki že celo noč in pozneje venomer prislanja svoje komolce na skelet oken, v naslednjem hipu sem čutil, da se morda slika nad posteljo upogiba in tleska ob belo steno s svojim mehiškim valom. Ne, ne, kje pa, sem ugotovil ves treznega duha, to je tak majhen, nedonošen detel, ki kljuje z leve in desne v zid moje tesne sobe. Dijaški dom nima četvero sten, na krmi ladje visijo lomljiva krila za stekla, na drugi strani premore vrata, ki niti radovednih nog na hodniku ne bi mogle skriti. Strop se, namesto da bi bil spodoben pokrov, dela, da je japonska disko ploščad, po kateri copotajo tvoji najljubši sosedi.

Do kosila sem se uspel spraviti k sebi. In tudi kosilo samo me je nasitilo z zvrhano kupo svežega sadja. Saj nisem pozabil, prideš pa malo pomlaskaš, tako si s smešnimi klementincami obnoviš vlakna vidnega živca, jih postrgaš in premažeš; z velikimi ugrizi zažreš sredico kmečkega jabolka, govoriš na polna usta, da se spomniš, da še lahko govoriš o pomembnih majhnostih nepomembnostih. Hvala bogu, ulovil sem dan za brezumni vikinško kito, ki kar prosto juriša v kačjem krču, nemudoma žvižga samo strmo naprej.

Pozneje sem prejemal odgovore na vprašanje, kdo so mormoni. Oziroma ne. Začel sem z vpadom na intimno vesel tečaj ruščine. Na tabli je bila z naravnost učbeniško pisanimi črkami prevedena abeceda, ob meni sveža ZDA-jka, študentka ruščine, v ujemu oči še priletna lepo sivkasta gospa, ki z zvedavimi kretnjami prepisuje v zvezek in se smeji sama sebi. Učiteljica je postavna Ukrajinka z ljubeznivim glasom in še bolj prisrčnim priimkom - počuti se kot ponižna oznanjevalka medsebojnega zaupanja. Sumljivo izgleda tole, si izmišljeno muksnem v brk. Hjah, vsaj to sem izvedel, da se zabavi po rusko reče diskoteka. Ni vic, preklezakurenk.

Po ravno pravem odmerku prilagajanja zanihajo vrata, starešini sta nazaj z verskega ljubimkanja. Naučita me moliti, mi poklonita modro knjigo. Hitita, ker vodita tečaj angleščine v sosednji sobi, veliki, kvadratni dvorani z nizkim stropom. Jaz ju nerodno vprašam, če me že kdo kaj spreobrača, če bi se mi moralo že tudi uradno kaj izpreminjati - onadva v zadregi najprej ne razumeta, potem spravno pokimata, da lahko še zaključimo z molitvijo in da sem zdaj jaz na vrsti za skupno prošnjo, itd. Po visečem lesenem hodniku, ponosen tam nekje za glavno vpadnico vodi do njihove cerkve, sem se poslavljal od njihove komune ob času večerne kontemplacije. Pravzaprav je bilo smešno to, da ni bilo prav ničesar, ob čemer bi se tu pošteno narežal.

Čez dan so se mi v izložbah ponujali izključno sinje obarvani nedrčki. Sploh ne slabi modeli. Čez cesto se mi zapoje nek pandžabski 70' pop štikl in po sredi ceste mi gre naproti šarmanten, osivel Indijec, menda drugi, kar sem jih kdaj videl.

Pozno zvečer sem po dolgem času infiltriral mojo najljubše svobodno umetniško območje v prestolnici. Nikdar nisem bil kaj prida za alternativne umestitve svobodnjaških kulturn(išk)ih poskusov, se mi pošteno pozna. Verjetno zato z radostjo obiskujem to tovarno iz zanosnih časov, ker je ljudi omejeno število in sleherni dogodek ugledaš iz idealne perspektive. Vse, kar sem navesil nase, mi je spet dišalo po preteklosti, po meglicah kadilsko razpoložene akademije, to me je edino vznemirjalo. In še na to so moje nosnice učinkovito pozabljale, kot če bi jih k amneziji spodbujal sam propagandni čarodej, veliki anatomski Goebbels.

Vse sproščeno srčne stiske, a brez oporekanja, srčnosti ne morem zameriti nikomur. V mestoma jako sočnem sožitju scen sem videl plesalko, ki vsake toliko izgleda, kot bi človek za filmski strip (hitro prelistaš in dobiš gibljivo sliko) naredil foto sejo z staroegiptovsko boginjo Nut. Nad množico so gojili - projicirano - abstraktno genetiko, v ravnini pogleda se je na štiri strani odpiral leseni habitat za štiri plesalke. Prehodna faza je sčasoma ugasnila nasilne zvočne vzorce, spuščene v boj z ušesi. Na odru, kot iz kakega Lynchevega kadra, gonijo base in frule glasbeni kreativci po apokalipsi (Takrat bodo preživeli lahko delali plagiate. O originalih ne bo nobenega dokaza.). Podlaga se menja, suče se zgoščenka z ritmom trebušnega plesa, mesena gospa se povzpenja na mizo in izmami iz nizke dvorane Tisoč in eno noč, z vsakim možnim izrazom. Njen partner, črni požiralec ognja z maroškim fesom na glavi golta rdečkasto plapolanje, kot bi dihal oglje in prah. Kje so dobili kostume vsi naslednji cirkusantje, ne vem, izgledali so kot pustne šeme v poenotenih smučarskih pajacih, jahali na železnih palicah, kolesih, vrveh, preprogah, znorelih nebesih. Kdo določen bi še rabil vaje, sicer pa vsi. Rabimo vajo. Za spremljanje, obračanje pozornosti bi bil kot nalašč lahko postrežen domač jabolčni prešanec. Ob njem bi lahko še kak lučkar mirno zakoračil čez prizorišče in menjal žarnico, saj se vendar ne bo sama; kak bivši igralec, bivši od prej, bi z riti gneče delil pivo in diagonalno hodil ljudem čez vidno polje (Ne govori, vrni se k pomembnostim.).
Dogodek konča ovit v dolge pole belega papirja. Hvalnica noči se dela, Japonski butoist je bel, bela je njegova roka in beton pod njim se sam od sebe čisti. Kosci celuloze ne zmorejo več, trgajo se, doni poenostavljen Ravelov bolero z gostilniškega sinta, sočasno iz žlahtnega pihala, ampak iz sintetizatorja poceni zvoka, predvsem to.
Spet plešejo, vsak po malem, a nočem motiti odložiti svoje zamišljene maske, hočem še naprej gledati, ne zamuditi. Pozen sem ravno za čas obrata ure iz mletega peska.

Odhajam na pravočasni vzglavnik, vtem me ustavi Mare, brezdomec s psom pri srcu in praznimi steklenicami na desnem žrelu odprte jakne. S Francozom, ki je ves čas "predstave" pisal umerjene verze v svoj zvezek, se dogovorita za četrtkov zajtrk. Če ga le ne vabi na petelinjega, me umno prešine. Umno, to bi bilo še kar res, če bil še kdo od nas v umnem stanju. Juriš, sta se drla onadva, ker se z ljubljanščino in provansalščino nista ujela, juriš pod dostojnimi stanovanjskimi bloki. Juriš, daj, le pridi, novi teden, tega nisem več vreden.